Pljučna napihnjenost

Emfizém je patološko nabiranje zraka ali plina v tkivih, zlasti v pljučih. Poznamo številne 

oblike emfizema, npr.  alveolarni ~ čezmerna raztegnjenost alveolarnih prostorov v pljučih; 

bronhialni ~ nezadostna razvitost pljuč s pojavom votliničasto razširjenih bronhusov;  

bulozni ~ emfizem z obsežnimi mehurji, zlasti ob robovih pljuč;  centroacinarni ~ emfizem ob 

respiratornem bronhiolusu zaradi prejšnega vnetja; centrolobularni ~ emfizem v središču 

pljučnega lobulusa;  fokalni ~ oblika pljučnega emfizema, pri kateri se zaradi vdihavanja 

predvsem premogovega prahu dilatirajo terminalni in respiratorni bronhiolusi;  infantilni 

lobarni ~ čezmerno napihnjenje, ki navadno prizadene enega od zgornjih pljučnih lobusov in 

povzroča dihalno stisko v zgodnjem obdobju življenja; intersticijski ~ emfizem v vezivu, npr. 

v peribronhialnem in pljučnem vezivu; kompenzacijski ~ prenapihnjenost preostalih pljuč po 

operacijski odstranitvi ali nefunkcionalnosti dela pljuč; lobarni ~ emfizem samo v pljučnem 

lobusu; mediastinalni ~ intersticijski emfizem v mediastinumu; obstrukcijski ~ ki se razvije 

distalno od stenoziranega bronhusa;  panacinarni ~ ki zajame ves pljučni acinus; panlobularni 

~ ki zajame ves pljučni lobulus; paraseptalni ~ bulozni emfizem z razširitvijo alveolov pod 

plevro ter ob interlobularnih septumih; pljučni ~ povečanje prostornine zračnih prostorov 

distalno od terminalnih bronhiolusov zaradi dilatacije alveolov ali propada alveolarnih sten z 

dispnejo in sodčasto oblikovanim prsnim košem; podkožni ~ intersticijski emfizem podkožja 

itd.  

 

Pljučni emfizem (pljučna napihnjenost) 

Pljučni emfizem je razširjenje zračnih prostorov distalno (oddaljeno) od končnih (terminalnih) 

bronhiolov in z raztrganinami stenami med pljučnimi mešički. Pri emfizemu propadajo 

pljučni mešički. Če propade več mešičkov, ki so eden zraven drugega, v pljučih nastanejo 

večje votline oziroma luknje. Te ne morejo več opravljati svoje prvotne funkcije, izmenjave 

plinov med pljuči in krvjo, ampak se v njih zadržuje zrak, ki ga bolnik ne more dovolj hitro 

izdihati, zato ostane ujet v pljučih. Če bolnik poskuša zrak izdihniti s silo, se stanje samo še 

poslabša. Posledično ima bolnik težko sapo. Emfizem pljuč nastane zaradi porušenega 

ravnovesja med encimi (npr. alfa-1 antitripsin), ki cepijo beljakovine (proteaze) in tistimi, ki 

to preprečujejo (antiproteaze). Encim alfa-1 antitripsin  tvorijo jetra, antiproteaze pa se tvorijo 

v pljučih.  Pomanjkanja encimov nastane verjetno zaradi genetskih (dednih) vzrokov. Mnogo 

pogosteje pripelje do emfizema pljuč kajenje cigaret.  

Pri bolnikih z emfizemom pljuč najdemo enakomerno razgradnjo vseh mešičkov in drugih 

struktur znotraj jagode (acinusa) ali režnjička. Prizadeti so predvsem spodnji pljučni režnji.  

Do diagnoze pri pljučnem emfizemu pridemo z rentgensko sliko prsnega koša, kjer najdemo 

znake prenapihnjenosti pljuč (hiperinflacija), nizko položeno trebušno prepono, široke 

medrebrne prostore in vodoravno položena rebra, kapljasto viseče srce, dolge in tanke pljučne 

odvodnice ter emfizemske bule (votlinice). Rentgensko slikanje potrdimo še z računalniško 

tomografijo (CT). Za diagnozo so še nujne preiskave pljučnih funkcij (spirometrija, celotni 

upor v dihalnih poteh ali pletizmografija, difuzijska kapaciteta), ki nam lahko potrdijo sum na 

emfizem oziroma obstrukcijo dihalnih poti. Pogosto emfizem določamo še s krvnimi 

preiskavami (plinska analiza aretrijske krvi, število rdečih krvničk, določanje encima alfa-1-

antitripsina), kateterizacijo desnega srca, slikanjem pljučnih žil (angiografija) in 

bronhografijo. Zelo je pomembno, da ugotovimo, v kolikšni meri ima bolnik pretežno 

nepopravljivo bronhialno zaporo emfizem ali/in kronični obstruktivni bronhitis.  

Uspešnega zdravljenja pljučnega emfizema ne poznamo. Bistvena je skrb za čist zrak, 

prenehanje kajenja, izogibanje škodljivim plinom, aerosolom in različnemu prahu, ki 

pospešujejo razvoj te bolezni. Pogosto imajo bolniki z emfizemom tudi kronični obstruktivni 

bronhitis, zato ga je potrebno zdraviti okužbo, prehudo bronhialno izločanje sluzi in zaporo 

dihalnih poti (glej tudi poglavje Kronični bronhitis).