Zapleti: prepoznava, preprečevanje in zdravljenje

Ali  je  medicina  internacionalna?  Američani  so  pogosto  prepričani,  da  so  Evropski  zdravniki 
slabše  izobraţeni  od  Ameriških,  kljub  osnovnemu  dejstvu,  da  je  je  v  Evropi  pričakovana 
ţivljenjska doba enaka, ponekod celo daljša kot v ZDA. Problem primerjalnih študij je pogosto 
ignoranca  uveljavljene  tradicije,  nomenklatur  in  praks  v  posamezni  primerjani  drţavi  in  ta 
ignoranca močno limitira resnično interpretacijo rezultatov.  
 
Nacionalni  značaj  je  seveda  skupek  stereotipov  in  jih  je  nevarno  uporabiti  za  vse  razlage.  Ne 
gre  za  genetske  lastnosti,  ampak  za  konglomerat  vrednot,  prepričanj  in  prioritet,  ki  se  lahko 
počasi  spreminjajo z narodovo zgodovino.  Pogosto  pa lahko z njim razlagamo  posameznikove 
reakcije znotraj naroda. Strogo znanstvena medicina je v vseh primerjanih drţavah enaka, vendar 
so  kljub  temu  prakse  zlasti  pri  pogostih  vsakodnevnih  problemih  zdravnikov,  kot  so  slabost, 
utrujenost,  panični  napadi,  visok  krvni  pritisk,  vaginalne  infekcije  ter  kontracepcija,  pogosto  
povsem  drugačne  in  nacionalno  specifične.  In  niso  vsi  francoski  zdravniki  kartezijanci,  ne  vsi 
Nemci avtoritativni romantiki, ne vsi angleški hladno vljudni in pokroviteljsko avtoritativni, ne 
vsi Američani agresivni. Kot pri vseh karikaturah so ti stereotipi lahko popačeni, vendar imajo 
osnovo v resnicah. 

18 
 
Znastvena  medicina  je  manj    univerzalno  internacionalna  kot  bi  racionalno  usmerjeni 
strokovnjaki  radi  verjeli  –  celo  nekatere  legalne  doktrine  so  lahko  drugje  zloraba  poklicne 
dolţnosti. Tako so na primer najpogosteje uporabljani centralni vazodilatatorji v Franciji konec 
prejšnjega tisočletja v Angliji in ZDA veljali za neučinkovite, obvezno beseţiranje za Francoze 
je nemogoče izvesti v ZDA in še mnogo primerov, ki to dokazujejo.  
Angleţi so na primer imeli konec prejšnjega tisočletja enako število specialistov kardiologije kot 
geriatričnih psihiatrov, kar je v primerjavi z ostalimi drţavami izjemno. Kaţe pa na njihovo skrb 
za kvaliteto ţivljenja v starosti in manjšo skrb za preprečevanje srčnih kapi svojega naroda. Sicer 
pa v splošnem sprejmejo spremembe šele, ko se izkaţejo za zares koristne in neškodljive in ne 
kot Američani, ki uporabljajo neko metodo dokler se ne izkaţe za škodljivo. Slabost organizma 
ali disbalans, kot razlog za bolezen, je pogosta angleška razlaga bolezni in ne kot ameriška, da so 
vedno zunanji razlogi za bolezen.  
Nemci  zauţijejo  proporcionalno  največ  zdravil  za  srce  (6-7  krat  več  kot  Francozi  in  Angleţi), 
predpišejo pa najredkeje antibiotike. Imajo največ diagnoz srčnih bolezni in običajna utrujenost 
je največktrat diagnosticirana ko »Herzinsuffizienz«. 
Francozi imajo radi supozitorije, kar je 7x pogosteje kot Američani, imajo manj spolno vezanih 
predsodkov, kar se izraţa pri zdravljenju AIDSA, pa tudi zaradi rojevanja, kot visoke vrednote, 
imajo  redke  totalne  histerektomije,  ohranitvene  miomektomije,  pa  tudi  pri  teh  ne  odstranjujejo 
materničnega vratu. Tudi po carskih rezih nimajo pravila njihovih ponavljanj kot Američani (in 
mi). 
Američani imajo 2x več operativnih posegov kot Angleţi, to velja za veliko področij, na primer 
radikalna mastektomija je 2x pogostejša kot v Angliji in na Švedskem kljub podobnemu deleţu 
raka dojk po populaciji. Imajo 6x toliko by-passov kot Angleţi. V ZDA so bile konec prejšnjega 
tisočletja alternativne metode zdravljenja oziroma zdravilstva redke in nepomembne, pričele so 
se razvijati, medtem ko je v Franciji v istem času bila alternativa v razcvetu, homeopatijo pa so 
prakticirali  številni  klasično  izobraţeni  zdravniki  kot  dopolnilno  metodo.  1992  je  v  Franciji 
uporabilo homeopatska zdravila vsaj enkrat letno kar 36% prebivalcev, medtem ko v ZDA le 1% 
in  3%  zeliščne  pripravke.  Osnovno  vodilo  ameriške  medicine  je  več  in  bolj  intenzivno  ob 
mističnem verovanju v pravičnost trga tudi na medicinskem področju. 
 
Najbolj zanimive pa so antropološke razlage Lynn Payer, zakaj te številne razlike kljub povsem 
enakim znanstvenim izhodiščem.  Francoske zdravnike opredeli kot kartezijance, saj se je z 
Descartesom  (cogito  ergo  sum)  začelo  ločevanje  intelekta  od  telesa  in  mišljenje  kot  vrhovna 
vrlina (za Američane akcija). To ima posledice tudi v medicinskemu pristopu, ki je razmišljujoč 
in  individualen.  Pomen  estetike  in  vizualnosti  se  v  medicini  izkazuje  z  medicinskimi  ocenami 
videza  kot  kliničnega  znaka;  z  estetsko  kirurgijo,  kjer  prevladuje  preoblikovanje  telesa  (in  v 
Ameriki  povečanje  prsi).  Tudi  med  medicinskimi  strokami  so  med  prvimi  vrhunsko  razvili 
vizualne metode kot radiologijo. Iz spoštovanja do seksualnosti in rojevanja, so na tem področju 
bolj konzervativni kot preostali razviti svet. Verjamejo v telo kot ―teren‖ za bolezni, zato cenijo 
negovanje  tega  ―terena‖  v  zdraviliščih,  številnih  alternativnih  podpornih  metodah  in  počitku 
(dopust  je  za  njih  oblika  zdravljenja).  Zaradi  hrane  in  vina  kot  pomembnih  delov  kvalitetnega 
ţivljenja,  veliko  stanj  povezujejo  z  jetri,  imajo  pa  tudi  individualen  odnos  do  zdravil,  ki  so 
hepatotoksična (doze niţajo, mnogokrat so polovične od ameriških). 
Nemci  bi  naj  zaradi  močnega  vpliva  romantike  v  umetnosti  in  filozofiji  postavili  srce  kot 
temelj organizma, pripisali mu  tudi pomembne emocionalne simbolne vloge.  Zato  imajo  toliko 
diagnoz  v  zvezi  s  srcem  in  cirkulacijo,  zato  uporabljajo  toliko  kardiotonikov,  zato  je  za  njih 
hipotenzija  bolezen  (za  druge  stanje  z  niţjo  zavarovalno  premijo  zaradi  dolgega  ţivljenja).  So 
prikrito  romantični  (zdravilna  moč  narave,  vpliv  nasprotnih  polov  -    kneippanje,….)  in 
pesimistični  (ne  verjamejo  zelo  v  učinkovitost  psihiatričnega  zdravljenja).  Število  obiskov 
pacientov  je  bistveno  višje  kot  drugje,  ker  so  plačani  po  obiskih.  Njihovo  konzervativnost  pri 
jemanju antibiotikov pa lahko občudujemo zaradi nizke rezistentnosti.  

19 
Angleţi z racionalno ekonomičnostjo in izkustvenostjo veljajo na vseh področjih kot tisti, ki 
se z nepomembnimi problemi ne ukvarjajo (treba je potrpeti in z njihovo frazo »imeti stisnjene 
ustnice). V Angleški medicini  je vsega manj;  krajši obiski  zdravnika, manj  kliničnih preiskav, 
manj  slikanj,  manj  zdravil,  manj  operacij….  Hkrati  pa  je  ta  konzervativnost  povezana  z 
empiričnnim  mišljenjem  in  Angleţi  so  začetniki  znanstvenega  raziskovanja  ter  zagovorniki 
placeba pri kontrolnih skupinah. Hkrati pa empirični angleški značaj pogojuje malo ukvarjanja z 
blagimi boleznimi in nizko predpisovanje antidepresivov, ker je to za njih normalen značaj. Jih 
pa  skrbi  maničnost  in  manično-depresivna  motnja  je  najpogostejša  psihiatrična  diagnoza.  Ob 
splošno  stoičnem  odnosu  do  telesa  pa  imajo  eno  izjemo  –  to  je  tradicionalna  skrb  za  redno 
odvajanje in to velja za drugo najpogostejšo temo razgovorov (takoj za kraljevo druţino). Skrb 
za ostarele pa je tradicionalna, poleg psihogeriatrov so prvi, ki so uvedli Hospice. 
Ameriška medicina je agresivna, vodijo po dozah, agresivnih zdravilih, radikalnih operacijah. 
Splošno vodilo je, da je treba nekaj narediti, po moţnosti vse, kar se da! Agresivnost izhaja iz 
agresivnega  ameriškega  značaja  in  vzgoje,  kjer  je  vodilo,  da  je  vse  moţno.  In  v  praksi  za 
prepričevanje, da je to res, potrebujejo veliko psihiatrov. Ţe njihove fraze v zvezi z boleznimi so 
agresivne:  premagujemo  raka,  premagali  bomo  nalezljive  bolezni…in  ne  glede  na  vrhunsko 
strokovnost, ostaja mnogo nerazloţljivih dejstev kot najvišji deleţ carskih rezov in epiziotomij, 
ogromno totalnih histerektomij in prostatektomij. Zato je za zdravnike zaţeljen skoraj obsesivno-
kompulzivni  značaj.  Po  drugi  strani  pa  so  uvedli  diagnozo  neurastenija,  sedaj  bolj  znano  kot 
»burn-out« sindrom, sindrom izgorelosti, ki je posledica agresivnega ţivljenja in deloholičnosti. 
Za  Ameriško  medicino  je  značilno,  da  rada  pretirava  –  na  primer  uvedli  so  zaščito  pred 
bakterijskim endokarditisom, vendar smo kasneje zniţali doze in omejili indikacije. Tudi njihove 
interpretacije rezultatov so lahko posebne  - na primer opisali so 20% zmanjšanje smrtnosti, pri 
čemer so jo zmanjšala od 7,7% na 6,2%. In vsa ta pretirana zdravljenja so privedla do sodobnih 
poročil  o  visoki  obolevnosti  in  smrtnosti  zaradi  stranskih  učinkov  zdravil  in  medicinskih 
postopkov  (do    36%  bolnikov  v  univerzitetnih  institucijah).  In  pogosto  je  preveč  preiskav  pri 
pacientih  znak  skrivanja,  nezmoţnosti  in  slabe  pripravljenosti  na  kronične  bolezni.  Splošno 
velja, da sta za Američane bolezen in smrt sovraţnik, mnogo simbolnih strahov pa je povezanih 
z virusi in bakterijami. Zato so Američai pretirali z dezinfekcijo, pričeli s prekuhavanjem vode in 
uvedli  ustekleničeno  vodo.  Zaradi  mehanicističnega  pogleda  na  bolezni  so  dobri  v  razvoju 
mehanskega srca in podobnih pripomočkov. 
 
Kaj je problem razumevanja znanstvene medicine? Dr. Archibald Cohrane je je v svoji knjigi 
»Effectiveness  and  Efficiency«  iz  leta  1971  natančno  definiral  temelje  znanstvene  medicine, 
danes  poznane  kot  »evidence  based  medicine«  -  z  dokazi  podprte  medicine,  ki  sledi 
randomiziranim  kontroliranim študijam (RCT  –  randomized controlled trials), pa vendar ni  vse 
enostavno. Prvi problem teh študij je, da marsikje izvajanje zdravljenja s placebom pri kontrolni 
skupini  velja  za  neetično  (npr.  v  ZDA).  Poleg  tega  številne  nacionalne  medicinske  revije  z 
odličnimi  raziskavami,  niso  širše  poznane.  Na  primer  Angleţi  ne  berejo  francoskih  člankov, 
Francozi  ne  nemških  in  obratno.  Tudi  druţenje  in  razpravljanje  na  kongresih  je  znotraj 
nacionalno pogojenih skupin (npr. nihče ne posluša zares Francoskih predavateljev,…). Tako na 
primer  so  1981  zasluge  za  opis  infektivnega  bakterijskega  endokarditisa  pripisali  Angleţu  
Churchillu s sodelavci zaradi objave v angleški reviji, pri čemer je v Franciji pred tem izšlo ţe 10 
člankov  na  to  temo.    Poleg  tega  je  za  primerjavo  potrebno  poznati  različno  nomenklaturo  po 
različnih drţavah (in zmeda je lahko velika). Pa tudi v primerih enojezičnosti in enotne doktrine 
in kulture, se zgodi, kot je opisal dr. E. M. Glaser kot urednik BMJ (British Medical Journal), da 
je v isti številki opazil zaključek kot komentar pri 4% smrtnosti, pri neki metodi, da je »potrebno 
nadaljnje  raziskovanje  v  tej  smeri«  in  pri  1‰  smrtnosti  pri  drugi  metodi,  da  je  »metoda 
nesprejemljiva  zaradi  stranskih  učinkov«.  Torej  zaključke  diktira  subjektivno  prepričanje 
avtorjev o ustreznosti neke metode, kar je v glavnem pogojeno s tem, če so jo razvijali sami ali v 
njihovi drţavi. In isti urednik je opazil, da izsledke o kemoterapiji pri sicer neozdravljivem raku, 
ki podaljša preţivetje za nekaj mesecev ob hudem bruhanju, razumejo Angleţi kot neustreznost 

20 
tega zdravljenja zaradi kvalitete ţivljenja in Američani kot zmago nad smrtjo za nekaj mesecev. 
Tudi nekritično citiranje po pomembnih avtorjih vodi lahko do ignorance pomembnih izsledkov, 
katerih primeri so tudi znani. 
 
Tudi  pomen  zavarovalniškega  sistema  in  njihovega  načina  vrednotenja  plačevanja  zdravniških 
storitev je pomemben  - v šali določa število šivov za isto rano v različnih drţavah (v Španiji 2, v 
Avstriji  6  in  v  Belgiji  kolikor  jih  lahko  spravijo  na  rano!).  Tudi  število  obiskov  pri  zdravniku 
letno v posamezni drţavi, določa način vrednotenja teh storitev ali pacientov. 
 
Tudi nasilnost farmacevtskega trţnega lobija in medijev vpliva na današnjo medicino, ponavadi 
v napačni smeri. Prvotna predvidevanja, da bo Evropska unija pomenila skupen farmatcevki trg 
v večini Evrope, so se izkazala za nemogoča. Komisija za zdravila EU v Londonu je namreč v 
prvih  3  letih  uspela  kot  skupno  registrirati  le  1  zdravilo  in  drţavna  regulacija  ostaja 
pomembnejša – na primer Francozi so najbolj skrbni pri stranskih učinkih na jetra,… 
 
Kako  sodni  sistemi  določajo  doktrine  je  primer,  da  morajo  Ameriške  bolnice  nadaljevati 
zdravljenje  in  oskrbo  novorojenca  brez  moţganov,  če  to  ţelijo  starši  –  obratno  je  v  Veliki 
Britaniji.    In  kaj  pomeni  za  slovensko  medicino  najbolj  drastičen  ukrep  –  zaporna  kazen  za 
zdravničino napako zaradi opustitve dolţnosti in so nekaznovani mnogi, ki » niso naredili kar bi 
morali« in uničili slovensko gospodarstvo, pa bo jasen v prihodnosti.     
 
In  kdo  smo  Slovenci?  Slovenščina,  jezik  je  tisti,  ki  nas  je  oddvojil  od  nemške  kulture  in 
zagotovil narodovo identiteto. Anton Trstenjak nas je v svoji knjigi Misli o slovenskem človeku 
opisal v idealizirani podobi – pridne, poštene, povsem drugačne od juţnih Slovanov in njihovih 
moralnih norm. Pa nima čisto prav, tako meni prof. dr. Boţidar Jezernik, profesor za etnologijo 
Balkana in  kulturno antropologijo.  Zaradi  zgodovine kot  suţnji in  tlačani  je dejstvo, da nismo 
imeli  prave  vzgoje  v  politični  emancipaciji.  In  vera,  da  si  politično  emancipiran  ko  zavladaš 
drugemu  tako,  kot  so  prej  vladali  tebi,  je  eden  osnovnih  razlogov  za  politično  in  ekonomsko 
krizo pri nas. Hkrati pa imamo tako malo liberalne zgodovine, da nas še vedno uničuje delitev 
zgolj na rdeče in bele.  
Ustvarili pa smo si številne mite kot o  pridnosti, ki pa je posledica primerjave zgolj z juţnimi 
Slovani,  pa  še  to  velikokrat  neupravičeno.  Pridnost  Slovencev  je  visoka  vrednota,  je  pa  hkrati 
posebna,  ker  je  povezana  z  neučinkovitostjo  –  in  irelevantnost  pridnosti  brez  učinkovitosti  ni 
splošno  prepoznan  problem.  Tudi  slovenska  majhnost  s  kompenzatornim  občutkom,  da  smo 
središče sveta, je vzrok, da stvari hočemo početi po svoje in nimamo prilagodljivosti, ki bi nas v 
sedanjem času laţje vodila v prihodnost. In tako pogosto capljamo za drugimi. Tudi poštenost je 
mit, kritični smo predvsem do poštenosti drugih, zase pa imamo pogosto številne razlage, zakaj 
popuščamo od nje – se pač »znajdemo«. In takšna poštenost se kaţe od politikov navzdol v vseh 
segmentih druţbe. 
 
Benedict Anderson pravi, da je narod produkt tiska. To gotovo drţi za Slovence, kjer vsi vemo, 
kako se je spremenila kultura branja. Rumeni tisk je močno prevladal nad tistim, ki se trudi še z 
poglobljenim novinarstvom. Ţalostno je, da danes cenimo predvsem površne in hipne učinke, za 
katere v resnem časopisju ne bi smelo biti prostora. Zgodovinsko poznana medijska manipulacija 
je  bila  mesojeda  bakterija,  pri  čemer  je  ta  Streptokok  A  bil  poznan  ţe  dolgo  prej  in  ni  bilo 
nobenega  podatka  o  naraščanju  okuţb  z  njo.  Medijska  pozornost  in  učinek  zastraševanja  je 
potem  polnil  časopise  še  dolgo  časa.  Razlaga  je,  da  rabimo  neprestano  nove  sovraţnike  in  po 
AIDSu so mnogokrat morali sami producirati nove. 
 
Zelo  Slovenska  se  mi  zdi  dogma  o  antibiotikih  in  neuţivanju  alkohola,  kar  velja  za  znano 
pravilo,  kljub  temu,  da  je  navodila  ob  na  primer  tabletah  Amoksiklava  ne  opisujejo.  V  resnici 

21 
ima  alkohol  ob  jemanju  le  nekaterih  antibiotikov  izjemno  slabe  stranske  učinke  –  kot  pri 
metronidazolu. 
Zelo redko pa zmanjša učinkovanje antibiotika – pri tetraciklinih. To slovensko odpovedovanje 
je bolj znak narodne slabe vesti ob sicer preobilnem pitju alkohola in smo se pripravljeni le-temu 
odpovedati ob bolezni! 
 
Slovenski  problem  je,  da  ne  znamo  sprejemati  domačih  avtoritet  –  in  hkrati  povezan  z 
nesamozavestjo,  ker  imamo  nekritično  spoštovanje  do  tujega,  zlasti  ameriškega,  tudi  v 
zdravstvu. Na primer, cenimo vse, kar je ameriško in velikokrat povsem nekritično. Na primer 
doktorat v Ameriki pomeni vso spoštovanje in avtomatsko avtoriteto. In čeprav gre na primer v 
znanem primeru za doktorat na instituciji, s katerim ne dobiš nobene sluţbe v New Yorku (ker v 
Ameriki  je  vaţno  kje  kaj  narediš  in  obstajajo  poznane  rangirne  lestvice),  je  ta  v  Sloveniji 
pomenil garancijo za mesto, ki bi naj pomembno vplivalo na ves zdravstveni sistem. In končajo 
se take stvari pogosto slabo. In pogosto nespoštovanje domačih avtoritet vodi v napake. 
 
Poleg  te  nesamozavesti  pa  hkrati  gojimo  individualni  egocentrizem,  tudi  v  zdravstvu.  Tudi 
zobozdravniki  v  Sloveniji  redko  premorejo  spoštljivost  do  delov  kolega  brez  komentiranja,  ki 
napeljuje  k  premišljevanju  o  napakah.  Poznam  tudi  primer,  ko  je  s  pisnim  izvidom  kolega 
popljuval  svojega  kolega  zobozdravnika  brez  strokovne  in  znanstvene  osnove.  Le-ta  bi  morala 
biti pogoj za tako delo, če nas na primer etika tega početja ne moti.  
 
Kombinacija nesamozavesti, kritičnega spoštovanja tujih avtoritet in slovensko polnjenje ega na 
»svojem  malem  vrtu«  je  značilna  tudi  za  zdravnike  in  zobozdravnike,  ki  se  v  iskanju  trdnosti 
namesto  v  stroki  in  znanosti  znajdejo  v  mejnih,  alternativnih  strokah.  To  samo  po  sebi  s 
kritičnim  znanjem,  ki  preprečuje  vpletanje  na  načine,  ki  pomembno  vplivajo  na  doktrinarno 
medicinsko  zdravljenje,  ne  bi  bilo  pomembno.  Kadar  pa  postane  to  nadomestek,  namesto 
dopolnilo pa postane nevarno, saj pogosto slabša zdravljenje. Pri zobozdravnikih na primer sedaj 
nekateri  iščejo  uteho  pri  gibanju  celostnega  holističnega  zdravljenja.  Gibanje,  ki  se  je  v  ZDA 
začelo  s  Higginsom  1985,  praktično  končalo  oz.zelo  omejilo  pa  konec  prejšnjega  tisočletja  z 
odvzemom  licence  Higginsu  in  številnimi  sodnimi  postopki,  ki  so  končali  z  obsodbami 
zobozdravnikov.  Gre  za  protiamalgamsko  gibanje,  medijsko  sproţeno  1990  z  oddajo  CBS 
mreţe. Kljub natančnim študijam iz leta 1993 in 1998 o varnosti amalgamskih plomb a Ameriki, 
se  je  razširilo  na  teorijo  o  vplivu  mrtvih  zob  na  številne  imunsko  pogojene  in  druge  bolezni 
(levkemije, multiplo sklerozo….). Tega modnega gibanja ni uspela zamejiti stroka ampak sodni 
sistem.  In z veliko zamudo  sedaj  to  gibanje postaja popularno  v Sloveniji  in  detoksifikacije od 
kovin  ljudje  dobro  plačujejo.    Mene  moti  predvsem  zamuda  in  nesledenje  rezultatom.  Sedaj  v 
medijsko  lačni  Ameriki  in  v  drugem  kritičnem  svetu  ni  več  diskusij  o  avitalnih  zobeh  in 
amalgamih, ampak  bisfenolu A. Bisfenol A je prepoznan kot škodljiv, tudi kancerogen, zato ţe 
prepovedan v nekaterih drţavah v embalaţah in podobno. Ampak imamo ga tudi v kompozitih in 
klinični  pomen  se  sedaj  na  veliko  raziskuje.  In  kot  kaţe  Slovenci  tenutno  propagiramo  ta 
material pred amalgamom!  Ne zavedamo se, da nas kot strokovnjake ščiti znanje ne samo pred 
sodnimi napakami, ampak tudi tistimi, ki obremenjujejo samo naš vsakdanj in našo vest. Za tako 
znanje pa moramo skrbeti sami in osnova našega dela je spoštovanje znanstvenih resnic.  
 
Razcvet alternativnih zdravilcev v Sloveniji bi nas moral skrbeti z druge plati. Zame je znak, da 
ljudje  s  teţavami,  ki  ob  splošni  krizi  naraščajo,  dojemajo  tudi  svoje  bolezni  slabše  kot  sicer. 
Hkrati  pa  pogrešajo  v  tradicionalni  medicini  poleg  znanja  in  tehnične  opreme,  skrb  in 
prizadevanje zdravnika in zobozdravnika za posameznika kot celoto. Da ta segment zdravljenja 
enako  pomembno  vpliva  na  izide  zdravljenja,  poznano.  Poznamo  visoko  delovanje  placeba  in 
Hartworthov efekt. Tako potrebo po tem delu prevzemajo drugi, ampak predvsem zato, ker mi, 
kot osnovni terapevti, to slabo izvajamo. In to je nekaj, kar zahteva veliko našega razmisleka.  
 

22 
 
Zaključek 
Kot vedno laţje prepoznamo narodni značaj drugih kot lasten. In poleg zgodovinsko pogojenega 
značaja  naroda  obstaja  še  močan  vpliv  vere  in  velik  razpon  v  individualnih  značajih.  Osnovni 
zaključek  bi  verjetno  bil,  da  moramo  drugačnost  spoštovati,  ne  zanikati.  Naivno  bi  bilo 
pričakovati čudeţne rešitve za vsako bolezen. Priznati bi morali, da obstaja več moţnih rešitev in 
se izogibati prehitremu sprejemanju novih enkratnih izsledkov in hkrati ne vztrajati pri trmastem 
nesprejemanju  novosti.  Boljše  razumevanje  predsodkov  in  pristranosti  bi  pomagalo  razsvetliti 
pretekle napake za izogibanje bodočih.  
 
 
Literatura: 
1.
 
Payer L. Medicine & Culture. An Owl Book 1996; New York. 
2.
 
Jezernik B. (ur.). Kulturna dediščina in identiteta. Ţupančičeva knjiţnica 2010, Ljubljana. 
3.
 
Podkriţnik  M.  Mladino  je  treba  poslati  na  dolgo  potovanje.  Boţidar  Jezernik  o  slovenskem  človeku.  Sobotna 
priloga; Delo, 2. 11. 2013. 
4.
 
Moerman  DE.  Cultural  Variations  in  the  Placebo  Effect:  Ulcers,  Anxiety,  and  Blood  Pressure.  Medical 
Anthropology Quarterly 2000; 14: 51-72. 
5.
 
Göhring TN, Schicht OO, Imfeld T. Is amalgam a health hazard? Ther Umsch. 2008 Feb;65(2):103-10. 
6.
 
Syversen T, Kaur P. The toxicology of mercury and its compounds. J Trace Elem Med Biol. 2012; 26(4):215-26. 
7.
 
Mutter  J,  Naumann  J,  Guethlin  C.  Comments  on  the  article  "the  toxicology  of  mercury  and  its  chemical 
compounds" by Clarkson and Magos (2006). Crit Rev Toxicol. 2007; 37(6): 537-49; discussion 551-2. 
8.
 
Food and Drug Administration, HHS. Dental devices: classification of dental amalgam, reclassification of dental 
mercury,  designation  of  special  controls  for  dental  amalgam,  mercury,  and  amalgam  alloy.  Final  rule.  Fed 
Regist. 2009; 74: 38685-714. 
9.
 
Koral SM. Mercury from dental amalgam: exposure and risk assessment. Compend Contin Educ Dent. 2013; 34: 
138-40, 142, 144. 
10.
 
Gupta SK, Saxena P, Pant VA, Pant AB. Release and toxicity of dental resin composite. Toxicol Int 2012; 19(3): 
225-34. 
 
 
Prof. dr. Nataša Ihan Hren, dr.med., specialist maksilofacialne kirurgije, 
Klinični oddelek za maksilofacialno in oralno kirurgijo, UKC Ljubljana, Zaloška 2, Ljubljana. 
 
 

23 
ZAPLETI PRI LOKALNI ANESTEZIJI, PREPREČEVANJE IN UKREPANJE 
Marko Boţič 
 
Uvod 
Aplikacija  lokalnega  anestetika  pogost  postopek  v  zobozdravstveni  ordinaciji  in  v  ambulantah 
oralnih in maksilofacialnih kirurgov. Zapleti pri lokalni anesteziji se pojavljajo med 3,5 in 5,7 %. 
Zaplete  lahko  preprosto  razdelimo  na  takojšnje  (T)  in  zakasnjene  (Z)  ter  na  lokalne  (L)  in 
sistemske (S). Deleţ resnih, ţivljenje ogroţajočih zapletov, je nizek, 0,05 – 0,1 %. Glede na rast 
števila  bolnikov  s  pridruţenimi  boleznimi,  lahko  pričakujemo  porast  nekaterih  sistemskih 
zapletov pri lokalni anesteziji. Najpogostejši in ukrepanje pri njih so opisani v nadaljevanju.  
POZITIVNA ASPIRACIJA (TL)  
O pozitivni aspiraciji govorimo, ko gre za krvavo obarvanje raztopine lokalnega anestetika, ko v 
brizgi ustvarimo negativni tlak z iglo na mestu predvidene aplikacije. Je relativno pogost (5 – 10 
%) zaplet pri blokadi n. alveolaris inferior, manj pogost pa je v drugih področjih maksilofacialne 
regije. Gre za »zaplet«, ki se mu, ker gre za slepo metodo, ne da povsem izogniti. Aspiracija pred 
aplikacijo  je  postala  obvezna  zaradi  intravaskularnih  aplikacij,  do  katerih  je  prihajalo  pred 
uvedbo karpul, ki  omogočajo  aspiracijo;  te karpule so v uporabi  pribliţno od šestdesetega leta 
prejšnjega stoletja. Ukrepanje pri pozitivni aspiraciji je zamenjava karpule oz. brizge z lokalnim 
anestetikom, da lahko ponovno ocenimo aspiracijo. Poročajo o višjem deleţu pozitivnih aspiracij 
po pozitivni prvi aspiraciji.  
KRVAVITEV (TL)  
Krvavitev  na  mestu  vboda  je  redka  in  nepomembna  posledica  aplikacije  lokalne  anestezije,  saj 
gre v veliki večini za manjšo in samoomejujočo krvavitev. Ukrepanje je tamponada oz. pritisk 
na mesto vboda; ponavadi se krvavitev ustavi v minuti ali nekaj minutah. 
HEMATOM (ZL) 
Hematom je posledica razlitja krvi v mehka tkiva, ki se na sluznici ali koţi kaţejo kot vijoličasto 
zabarvana površina. Barva se skladno z razgrajevanjem hemoglobina postopno spreminja, zaradi 
sile teţnosti pa se tudi lokacija spremeni na niţje leţeče predele; sprememba postopno izgine v 
nekaj  tednih.  Gre  za  nenevaren  zaplet,  ki  je  pri  uporabi  pravilne  tehnike  redek.  Pogosteje 
opaţamo  hematome  pri  bolnikih  na  antiagregacijski  in/ali  antikoagulantni  terapiji,  ter  pri 
bolnikih,  ki  zaradi  trigeminalne  nevralgije  prejemajo  na  enako  mesto  več  zaporednih  blokad  z 
lokalnim anestetikom. Preprečimo jih s čim manj travmatsko aplikacijo in s čim manj vbodi za 
dosego  anestezije  določenega  področja.  Potrebno  je  pomiriti  bolnika  in  mu  predstaviti