Januar 2014, 5/76. letnik cena V redni prodaji 5,00 eur


Poznamo več oblik pnevmotoraksa



Yüklə 0,52 Mb.
Pdf görüntüsü
səhifə2/4
tarix28.04.2017
ölçüsü0,52 Mb.
1   2   3   4

Poznamo več oblik pnevmotoraksa

Na  splošno  ločimo  spontani  in  travmatski 

pnevmotoraks. Slednji nastane kot posledi-

ca  delovanja  zunanje  sile  na  prsni  koš,  na 

primer pri udarcu ali padcu. Če se pri tem 

poškoduje površina pljuč, začne zrak iz njih 

uhajati v plevralni prostor, nastalo stanje pa 

imenujemo zaprti pnevmotoraks. V primeru 

predrtja stene prsnega koša začne zrak vdi-

rati  preko  nje  v  prsni  koš,  kar  imenujemo 

odprti pnevmotoraks. Tako pri odprtem kot 

pri  zaprtem  pnevmotoraksu  se  tlak  okoli 

pljuč  izenači  z  zunanjim  zračnim  tlakom. 

Za  spontani  pnevmotoraks  pa  je  značilno, 

Nepredvidljivi spontani pnevmotoraks

Omar Alhady

Slika 1:

 Prikaz 

pnevmotoraksa na levi 

strani prsnega koša. 

Vir: http://iahealth.net/pneu-

mothorax/.

proteus januar 2014.indd   203

3/16/14   8:02 PM


204 



 



Proteus 76/5 •

 

Januar 2014

Medicina

 •

 

Nepredvidljivi spontani pnevmotoraks

da  se  na  prvi  pogled  pojavi  brez  posebne-

ga vzroka, torej brez udarca v prsni koš ali 

poškodbe rebra. Vedno gre za zaprto obliko, 

torej za poškodbo na površini pljuč. Sponta-

ni  pnevmotoraks  delimo  naprej  na  primar-

nega in sekundarnega.

Pomembno  je  omeniti  tudi  tenzijski  pnev-

motoraks,  pri  katerem  poškodovano  tkivo 

tvori  enosmerno  zaklopko,  tako  da  lahko 

zrak  le  vstopa  v  plevralni  prostor,  izstopa-

ti  pa  ne  more.  Tlak  v  plevralnem  prosto-

ru  tako  naraste  preko  vrednosti  zunanje-

ga  zračnega  tlaka  ter  se  z  vsakim  vdihom 

še  poviša.  Gre  za  nujno  oziroma  življenje 

ogrožajoče stanje, saj prične zrak v prsnem 

košu pritiskati ne le na pljuča, temveč tudi 

na  medpljučje,  kjer  so  srce  in  velike  srčne 

žile.  Hitro  se  pojavi  srčno  popuščanje,  kar 

nazadnje  lahko  vodi  celo  do  zastoja  srca. 

Pri  skoraj  vsaki  obliki  pnevmotoraksa  pre-

ži nevarnost, da se razvije odprti ali zaprti 

tenzijski  pnevmotoraks,  zato  je  pomembno 

vsakega obolelega stalno nadzorovati ter mu 

v primeru hudega poslabšanja takoj vzposta-

viti komunikacijo plevralne votline z zuna-

njostjo (z metodo igelne plevralne punkcije 

ali torakocenteze), zmanjšati tlak v plevralni 

votlini oziroma čim prej razpeti pljuča.

Poznamo še veliko drugih oblik pnevmoto-

raksa, na primer če je prisotna še krvavitev 

v  plevralno  votlino  (hematopnevmotoraks) 

ali izliv tekočine (hidropnevmotoraks). Kot 

zanimivost  naj  omenim  še  katamenialni 

pnevmotoraks, ki se običajno pojavi do dva 

dni  po  ovulaciji  pri  mlajših  ženskah  in  je 

morda  povezan  z  endometriozo  (razrašča-

njem maternične sluznice v telesu zunaj ma-

ternice),  iatrogeni  pnevmotoraks  (podvrsta 

travmatičnega)  kot  posledica  operativnega 

posega  oziroma  različnih  terapevtskih  ali 

diagnostičnih  postopkov  na  prsnem  košu 

(Jelatancev, Grmec, 2005) ter umetni pnev-

motoraks, ki ga namerno ustvarimo za tera-

pevtske namene. 



Umetni pnevmotoraks je skoraj stoletje 

veljal za najučinkovitejšo metodo 

zdravljenja tuberkuloze

V začetku devetnajstega stoletja je bila prvič 

opisana podrobna klinična slika spontanega 

pnevmotoraksa zaradi takrat najpogostejšega 

vzroka, to je tuberkuloze. Šele v prvi polo-

vici dvajsetega stoletja se je pojavil tudi kon-

cept primarnega spontanega pnevmotoraksa, 

v  tem  času  pa  so  se  razvile  tudi  nekatere 

operativne  metode  zdravljenja  in  prepreče-

vanja ponovitev spontanega pnevmotoraksa. 

Torej nam je, zgodovinsko gledano, sponta-

na oblika pnevmotoraksa znana le približno 

dve stoletji, zato je toliko bolj zanimivo, da 

je umetni pnevmotoraks opisal že Hipokrat 

pred več kot 2.400 leti, zato velja ta za naj-

starejšo operativno metodo zdravljenja pljuč-

nih bolezni (http://www.lung.ca/tb/tbhisto-

ry/treatment/pneumo.html).



Slika 2: 

Skica vodnega manometra, kakrπnega so v 

preteklosti uporabljali za skrbno nadzorovanje obsega umetno 

sproæenega pnevmotoraksa. 

Vir: http://rosemelnickmuseum.files.

wordpress.com/2012/05/pneumopatent.png.

proteus januar 2014.indd   204

3/16/14   8:02 PM


205

Nepredvidljivi spontani pnevmotoraks • 

Medicina


Terapija  z  umetnim  pnevmotoraksom  je 

pred  devetnajstim  stoletjem  veljala  za  zelo 

grobo  in  tvegano  metodo,  saj  je  bila  do-

datna  okužba  skoraj  neizogibna,  dokler  je 

ni leta 1888 izpopolnil italijanski zdravnik 

Carlo Forlanini, ki ga danes priznavamo za 

utemeljitelja  umetnega  pnevmotoraksa  kot 

praktične in uporabne metode vzpostavljanja 

zračnega tlaka v prostoru okoli pljuč. Posto-

pek  se  je  kasneje  v  Kanadi  razvijal  naprej, 

uporabljati  se  je  začel  vodni  manometer,  s 

katerim je zdravnik med sočasnim rentgen-

skim  slikanjem  lahko  natančno  nadzoroval 

tlak v plevralni votlini bolnika. V prvi polo-

vici dvajsetega stoletja je bila to najbolj raz-

širjena  in  najpogostejša  metoda  zdravljenja 

tuberkuloze  in  podobnih  pljučnih  bolezni. 

Med  ljudmi  se  je  zanjo  prijelo  ime  »pnev-

mo«,  bolniki  pa  so  se  na  ta  način  zdravili 

enkrat do dvakrat na teden kar tri do štiri 

leta zapored. 

Teoretična  osnova  zdravljenja  z  umetno 

sproženim  pnevmotoraksom  temelji  na 

ugotovitvi,  da  ima  telo  sposobnost  zatreti 

razmnoževanje  in  razširjanje  bakterij  tu-

berkuloze  po  pljučih,  če  ima  za  to  potreb-

ne pogoje, kot sta počitek in zadosten vnos 

hranljivih  snovi.  V  tem  pogledu  delni  ko-

laps  pljuč  s  pomočjo  umetnega  pnevmoto-

raksa  pripomore  k  izboljšanju  teh  pogojev, 

saj  pljuča  tako  na  neki  način  počivajo  in 

se  hitreje  regenerirajo  (Childerhose,  1936). 

Poleg  tega  pripomore  sproščanje  vezivnega 

tkiva  pljuč  k  celjenju  oziroma  zaraščanju 

votlih prostorov, kot so na primer kaverne, 

področja odmrlih pljuč s praznim osrednjim 

prostorom.  Ustvarijo  se  manj  prijazne  raz-

mere  za  uspevanje  bakterij,  zaradi  zožanja 

pljučnih  žil  postane  omejeno  tudi  širjenje 

bakterijskih  toksinov  po  pljučih.  Vendar 

umetni pnevmotoraks ni koristil le boljšemu 

okrevanju  pacienta,  temveč  je  preprečeval 

tudi  širjenje  okužbe  na  zdrave  ljudi,  saj  so 

se povečani zračni prostori v pljučih oziro-

ma bulozni emfizemi zaprli ter tako zmanj-

šali količino izkašljanih kužnih kapljic. Pri 

procesu  zviševanja  tlaka  v  plevralni  votlini 

vrsta uporabljenega plina ni igrala posebne 

vloge, zato se je uporabljal kar običajni zrak. 

Za uspešnost postopka sta bila ključna zelo 

dobra usklajenost in sodelovanje med zdrav-

nikom in rentgenologom, saj sta morala oba 

neprestano  nadzorovati  in  spremljati  raz-

lične  stopnje  pljučnega  sesedanja.  Umetni 

pnevmotoraks naj bi dosegel največjo učin-

kovitost  v  kombinaciji  z  raznimi  zdravili 

proti tuberkulozi, antibiotiki in operativni-

mi posegi, predvsem pa s počitkom.

Seveda je tovrstna metoda zdravljenja tuber-

kuloze kljub vsemu tudi v dvajsetem stoletju 

veljala za precej invazivno, puščala je braz-

gotine ter bila zelo dolgotrajna. Zaradi teh 

razlogov  je  uporaba  umetnega  pnevmoto-

raksa po letu 1950 strmo upadla (Skavlem, 

1950),  saj  so  se  pojavile  kratkotrajnejše  in 

manj invazivne metode zdravljenja z antibi-

otiki,  k  čemer  je  v  veliki  meri  pripomoglo 

odkritje  streptomicina  leta  1947.  Danes  so 

zdravljenje z umetnim pnevmotoraksom že 

povsem  nadomestile  kombinirane  terapije 

z  različnimi  antibiotiki  proti  tuberkulozi, 

ki  običajno  trajajo  6  do  8  mesecev.  V  pre-

teklosti razširjena in svoj čas moderna me-

toda umetno ustvarjenega pnevmotoraksa se 

trenutno  uporablja  le  v  redkih  in  izjemnih 

primerih.



Spontani pnevmotoraks kot posledica 

prikritega bolezenskega procesa

Do spontanega pnevmotoraksa običajno pri-

de zaradi raztrganja perifernega (obrobnega) 

ali  subplevralnega  (podpopljučnega)  me-

hurčka, ki je podvrsta emfizema, to je raz-

širjenega  votlega  prostora  v  pljučih.  Vzrok 

pa je lahko tudi razširjen zračni prostor di-

halnih  poti  oziroma  pljučnih  mešičkov,  ki 

ga  lahko  imenujemo  tudi  distalni  acinarni 

ali  paraseptalni  emfizem.  Podpljučni  me-

hurčki se običajno nahajajo na obrobju pljuč, 

tik pod ovojnico  popljučnico ali visceralno 

plevro, ki se pri spontanem pnevmotoraksu 

skupaj z mehurčkom pretrga. 

proteus januar 2014.indd   205

3/16/14   8:02 PM



206 



 



Proteus 76/5 •

 

Januar 2014

Medicina

 •

 

Nepredvidljivi spontani pnevmotoraks

Natančni  mehanizem  nastanka  teh  me-

hurčkov  še  ni  pojasnjen,  vendar  je  znano, 

da  lahko  njihov  razvoj  povzročijo  nekatere 

dedne  bolezni,  kot  so  Marfanov  sindrom, 

pomanjkanje  α1-antitripsina,  Ehlers-Dan-

losov  sindrom  ter  tudi  redek  Birt-Hogg-

Dubéjev  sindrom.  Za  vse  naštete  genetske 

motnje so značilni določeni patološki proce-

si v pljučih (običajno v elastičnem vezivnem 

tkivu), ki vodijo do nastanka subplevralnih 

mehurčkov, največkrat na površini spodnjih 

pljučnih  režnjev.  V  teh  primerih  govorimo 

o sekundarnem spontanem pnevmotoraksu, 

saj v ozadju stojijo bolezni ali sindromi, ki 

prizadenejo med drugim tudi pljučno tkivo. 

Med  pljučne  bolezni,  ki  lahko  povzročijo 

nastanek  sekundarnega  spontanega  pnev-

motoraksa, med drugim sodijo tudi astma, 

tuberkuloza, pljučnica, AIDS in z njim po-

vezana pnevmocistična pljučnica ter kronič-

na  obstruktivna  bolezen  dihal  (Jelatancev, 

Grmec, 2005).



Slika 3: 

Primerjava 

dveh vrst patoloških 

sprememb pljuËnega 

tkiva, buloznega 

emfizema in 

subplevralnega 

mehurËka. 

Vir: http://en.wikipedia.org/

wiki/Pneumothorax.

Slika 4:

 Histološki preparat 

pljuËnega tkiva in plevre, ki 

prikazuje dva subplevralna 

mehurËka, enega veËjega 

ter enega manjšega. 

Vir: http://pathhsw5m54.ucsf.

edu/image54.html.

proteus januar 2014.indd   206

3/16/14   8:02 PM


207

Nepredvidljivi spontani pnevmotoraks • 

Medicina


Nasprotno se primarni ali idiopatski spon-

tani pnevmotoraks razvije v odsotnosti pri-

druženih  pljučnih  bolezni  (Jelatancev,  Gr-

mec,  2005),  vendar  je  tudi  zanj  značilna 

prisotnost  subplevralnih  mehurčkov,  v  tem 

primeru  pogosteje  na  zgornjem  pljučnem 

režnju  (na  pljučnem  apeksu  oziroma  vrhu). 

Ker  se  primarni  spontani  pnevmotoraks 

tipično  pripeti  suhemu,  visokemu,  astenič-

nemu  mlademu  moškemu,  se  predvideva, 

da se v tem primeru subplevralni mehurčki 

pojavijo  kot  posledica  fizičnega  stresa  pri 

vrhu pljučnega krila, prisotnega pri hitri ra-

sti okostja v primerjavi z notranjimi organi. 

Drugi možni vzrok pa je lokalna in trenutna 

zamašitev drobnih dihalnih poti na obrobju 

pljuč  s  sluzjo  ali  nečistočami,  kar  povzroči 

poškodbo sten teh dihalnih poti. Ta meha-

nizem nastanka subplevralnih mehurčkov je 

še posebej značilen za kadilce.



Začetek vdiranja zraka v plevralni prostor 

ostaja uganka  

Za nastanek spontanega pnevmotoraksa za-

dostuje že en subplevralni mehurček, priza-

detih  pa  je  lahko  tudi  več  kot  trideset.  Po 

raztrganju mehurčka se poškodovano tkivo 

v  nekaj  dneh  zaceli,  vendar  se  verjetnost 

ponovnega  raztrganja  z  vsako  ponovitvijo 

povečuje (http://ghr.nlm.nih.gov/condition/

primary-spontaneous-pneumothorax).  Sam 

dogodek  poškodbe  majhnih  pljučnih  struk-

tur  naj  ne  bi  bil  povsem  naključen,  temveč 

predvidevajo, da na to vplivajo tudi okoljski 

dejavniki,  na  primer  spremembe  v  zračnem 

tlaku, vremenu (nevihte), relativni vlažnosti 

ter temperaturi zraka. Do neke mere naj bi 

imele  vpliv  celo  lunine  mene  in  letni  časi: 

raziskave kažejo, da naj bi bila pogostost (in-

cidenca) spontanega pnevmotoraksa večja po-

leti in jeseni, en teden pred prazno luno ozi-

roma mlajem ali po njem (Sok in sod., 2001). 

Nekateri avtorji govorijo celo o »predvidljivih 

miniepidemijah« spontanih pnevmotoraksov 

v določeni populaciji. O tem je treba vseka-

kor še marsikaj raziskati, ne le s statističnega, 

temveč tudi s teoretičnega vidika.

Ocenjena  povprečna  pogostost  spontanega 

pnevmotoraksa znaša od 18 do 28 primerov 

na 100.000 moških na leto ter od 1,2 do 6 

primerov na 100.000 žensk na leto, torej se 

razvije  pogosteje  pri  moških  kot  pri  žen-

skah  (Jelatancev,  Grmec,  2005).  Od  tega 

sta  pri  petih  odstotkih  bolnikov  prizadeti 

obe  pljučni  krili  hkrati,  govorimo  o  spon-

tanem  obojestranskem  pnevmotoraksu,  pri 

sedmih odstotkih vseh prizadetih pride tudi 

do izliva krvi v plevralno votlino, v tem pri-

meru  se  razvije  hematopnevmotoraks,  ten-

zijski pnevmotoraks pa se pojavi le pri enem 

do  treh  odstotkih  vseh  obolelih  s  sponta-

nim  pnevmotoraksom  (Jelatancev,  Grmec, 

2005).    Primarna  oblika  najpogosteje  pri-

zadene mlajše, sekundarna pa starejše ljudi 

(Jelatancev, Grmec, 2005).

Ugotovljeno je bilo, da obstaja tudi genetsko 

pogojena nagnjenost k nastanku spontanega 

pnevmotoraksa, kar so znanstveniki poime-

novali kar družinski ali familiarni pnevmo-

toraks. 


Torej  se  v  nekaterih  primerih  spontani 

pnevmotoraks  pojavi  večkrat  v  isti  družini 

v  odsotnosti  prej  opisanih  dednih  bolezni 

in  sindromov.  Tudi  tukaj  gre  za  genetsko 

motnjo,  in  sicer  za  zelo  redko  nesmiselno 

mutacijo na genu FLCN, ki kodira protein 

folikulin (Randall in sod., 2005). Vloga te-

ga proteina še ni povsem raziskana, predvi-

devajo, da sodeluje pri celičnih mehanizmih, 

ki preprečujejo nastanek rakavih celic, torej 

je  tako  imenovani  zaviralec  tumorja.  Imel 

pa  naj  bi  tudi  pomembno  vlogo  pri  rasti 

pljučnega tkiva med odraščanjem, ki poteka 

prav  na  obrobju  pljuč.  To  se  zdi  smiselno, 

saj  lahko  tako  nefunkcionalni  protein  foli-

kulin povzroči spremembe v rasti pljučnega 

tkiva ter s tem nastanek perifernih oziroma 

subplevralnih mehurčkov. Raziskave kažejo, 

da je pri približno 11,5 odstotka bolnikov s 

spontanim pnevmotoraksom bil ta že v pre-

teklosti  navzoč  v  družini  (Randall  in  sod., 

2005).


proteus januar 2014.indd   207

3/16/14   8:02 PM



208 



 



Proteus 76/5 •

 

Januar 2014

Medicina

 •

 

Nepredvidljivi spontani pnevmotoraks



Znaki spontanega pnevmotoraksa se 

velikokrat ne držijo pravil

Kako prepoznamo, da gre za spontani pnev-

motoraks? Najbolj značilni znak je bolečina 

v prsnem košu, ki je praviloma najmočnejša 

pri vdihu, vendar pri različnih ljudeh lahko 

različno  močna,  poleg  tega  lahko  pride  tu-

di do dušenja oziroma občutka pomanjkanja 

zraka (dispneje), hitrega dihanja (tahipneje) 

in  povišanega  srčnega  utripa  (tahikardije) 

(Jelatancev,  Grmec,  2005).  Ker  v  plevralno 

votlino  vdirajoči  zrak  draži  izredno  obču-

tljivo  ovojnico  poprsnico,  je  bolečina  obi-

čajno  ostra,  krajevno  določljiva  in  do  neke 

mere odvisna od položaja telesa ter gibanja. 

Pri nekaterih se pojavi najprej kot bolečina 

v  žlički  (za  spodnjim  delom  prsnice),  ki  se 

nato  preseli  v  desno  ali  levo  stran  prsnega 

koša.  V  tem  primeru  lahko  spontani  pnev-

motoraks  kaj  hitro  zamenjamo  za  draženje 

želodca  oziroma  zgago.  Spet  pri  drugih  se 

bolečina  pojavi  v  bolj  topi  in  krajevno  raz-

porejeni obliki, lahko se celo širi navzgor v 

vrat, nazaj v hrbet ali na stran v ramo, kar bi 

lahko brez večjih pomislekov pripisali aku-

tnemu  koronarnemu  sindromu  (nastajajoči 

srčni kapi) (Ahčan in sod., 2007). V nekate-

rih primerih pa bolečine pravzaprav sploh ni, 

oboleli občuti le zmanjšano dihalno funkcijo 

pljuč,  primanjkovanje  sape  ter  včasih  tudi 

nespecifične  simptome,  na  primer  občutek 

praskanja  v  grlu.  Pri  nekaterih  oblikah  se-

kundarnega  spontanega  pnevmotoraksa  so 

lahko znaki bolj resni, poleg že naštetih sta 

značilna znižana raven kisika v krvi (hipo-

ksija), nabiranje ogljikovega dioksida v krvi 

(respiratorna acidoza) ter modrikavost kože 

(cianoza), saj ima s pnevmotoraksom nepri-

zadeto  pljučno  krilo  zmanjšano  zmogljivost 

zaradi pridružene pljučne patologije in pre-

razporeditve krvnega obtoka, posledično pa 

ne  more  popolnoma  nadomestiti  funkcije 

sesedenega pljučnega krila. Torej vidimo, da 

je simptomatika spontanega pnevmotoraksa 

lahko zelo raznolika in neznačilna ter da ni-

ti bolečina sama ni ne zanesljiv ne potreben 

pokazatelj, da gre za tovrstno stanje. 

Kdaj  lahko  potem  zanesljivo  rečemo,  da 

gre  za  spontani  pnevmotoraks?  Med  hi-

tre  in  enostavne  metode  določanja  sodijo: 

merjenje  dihalne  kapacitete  pljuč  s  pomo-

čjo  preprostih  naprav  za  domačo  uporabo 

ali  s  spirometrijo,  ki  se  izvaja  v  zdravstve-

nih ustanovah, potrkavanje ali perkusija po 

poškodovani  oziroma  boleči  strani  prsnega 

koša, ki zaradi nabranega zraka odmeva bolj 

votlo  kot  zdrava  stran  (pravimo,  da  je  hi-

personorna), ter poslušanje s stetoskopom ali 

avskultacija, pri čemer na oboleli strani zrak 

v plevralnem prostoru zaduši dihalne šume, 

ki jih zato slabše ali pa niti ne slišimo. Pri 

ugotavljanju  resnosti  nastalega  spontanega 

pnevmotoraksa je pomembno vedeti, da iz-

raženost kliničnih znakov ni vedno poveza-

na z velikostjo samega pnevmotoraksa (Jela-

tancev, Grmec, 2005).

Preiskujemo ga z RTG, CT, UZ, EKG in 

plinsko analizo krvi

Pri diagnosticiranju spontanega pnevmoto-

raksa imajo velik pomen podatki o bolniku, 

dogodku in okoliščinah (anamneza) ter na-

gnjenost (predispozicija), ključnega pomena 

pa  je  seveda  klinična  slika.  Rentgensko  ali 

RTG–slikanje  prsnega  koša  v  presvetlitvi 

z  rentgenskimi  žarki  od  zadaj  (anteropo-

steriorno)  in  s  strani  (lateralno)  se  izvaja 

kot osnovna metoda odkrivanja pnevmoto-

raksa,  računalniško  tomografijo  ali  CT  pa 

se uporablja za iskanje manj obsežnih oblik 

pnevmotoraksa in pri preverjanju prisotno-

sti  subplevralnih  mehurčkov  v  tkivu.  Pri 

hujših oblikah se lahko opravi tudi plinska 

analiza arterijske krvi, kjer opazimo zmanj-

šano koncentracijo kisika (hipoksijo), lahko 

pa tudi povečano koncentracijo ogljikovega 

dioksida  v  krvi  (hiperkapnijo),  obe  pa  sta 

posledici  slabe  predihanosti  oziroma  ne-

predihanosti  pljuč.  Zelo  pogosto  se  naredi 

tudi meritev EKG, s pomočjo katere lahko 

v primeru pnevmotoraksa izključimo možne 

težave  s  srcem,  zaznamo  pa  lahko  povišan 

srčni  utrip  ali  tahikardijo  (Jelatancev,  Gr-

mec, 2005).

proteus januar 2014.indd   208

3/16/14   8:02 PM



209

Nepredvidljivi spontani pnevmotoraks • 

Medicina


Zadnja  leta  se  je  kot  pomembna  diagno-

stična  metoda  spontanega  pnevmotoraksa 

uveljavil  ultrazvok  prsnega  koša,  ki  omo-

goča  visoko  občutljivost  in  specifičnost  ter 

razmeroma hitro izvedbo. Pljuča z ultrazvo-

kom opazujemo ob prsnici (parasternalno) v 

tretjem  ali  četrtem  medrebernem  prostoru 

pri ležečem bolniku (Prosen, Grmec, 2010). 

V  živo  spremljamo  dinamično  sliko  plasti 

mehkih  tkiv,  meje  med  popljučnico  (ovoj-

nico,  ki  obdaja  pljučno  krilo)  in  poprsnico 

(ovojnico,  ki  pokriva  notranjo  površino  pr-

snega koša) oziroma plevralne črte ter signal 

obrobnega dela pljuč. Opazujemo premika-

nje plevralne črte, tako imenovano »plevral-

no polzenje«, ki predstavlja drsenje popljuč-

nice  ob  poprsnico  pri  dihanju.  Slednje  je 

možno  le,  če  so  pljuča  popolnoma  razpeta, 

tako  da  se  popljučnica  neposredno  dotika 

poprsnice. Zato lahko v primeru, da je znak 

»plevralnega  polzenja«  jasno  viden,  priso-

tnost  pnevmotoraksa  na  opazovani  strani 

prsnega  koša  povsem  izključimo. 

Če pa je »plevralno polzenje« od-

sotno, lahko z veliko verjetnostjo 

pnevmotoraks potrdimo.



Zdraviti je mogoče z drenažo 

prsnega koša ali operativno

Na  splošno  vključujejo  metode 

zdravljenja  pnevmotoraksa  opa-

zovanje,  torakalno  punkcijo,  to-

rakalno drenažo, po potrebi tudi 

torakoskopijo ali celo torakotomi-

jo (Jelatancev, Grmec, 2005). Pri 

blažjih oblikah spontanega pnev-

motoraksa zadostuje že opazova-

nje  v  zdravstveni  ustanovi  in  po 

potrebi  dodajanje  stoodstotnega 

kisika,  pri  simptomatskih  in  bolj  obsežnih 

primerih pa je potrebna torakalna punkcija 

(običajno  skozi  drugi  medrebrni  prostor  v 

medioklavikularni  liniji)  ali  torakalna  dre-

naža (običajno skozi peti medrebrni prostor 

v  sprednji  aksialni  liniji)  (Jelatancev,  Gr-

mec,  2005).  Pri  tem  moramo  paziti,  da  ne 

poškodujemo medrebrnega živca, ki poteka 

ob spodnjem notranjem robu vsakega rebra, 

zato vedno punktiramo tik nad rebrom. 

Postopek  torakalne  drenaže  vključuje  vsta-

vitev torakalnega drena v plevralno votlino. 

Torakalni dren je cevka, priključena na na-

pravo, ki omogoča le enosmerno prehajanje 

zraka iz plevralne votline ter ustvarja pod-

tlak. Ta aktivno črpa nabrani zrak v prsnem 

košu ter tako pomaga razpeti pljuča. Traja-

nje torakalne drenaže je odvisno od količine 

nabranega  zraka  v  plevralni  votlini  ter  od 

sprotnega puščanja zraka iz pljuč v plevralni 

Slika 5:

 UltrazvoËni posnetek zdravih pljuË, 

kjer je s pušËico oznaËena plevralna Ërta, z 

zvezdicama pa sta oznaËeni sosednji rebri. 

Vir: http://westjem.com/articles/clinician-performed-

beside-ultrasound-for-the-diagnosis-of-traumatic-

pneumothorax.html. 

proteus januar 2014.indd   209

3/16/14   8:02 PM


210 



 



Proteus 76/5 •

 

Januar 2014

Medicina

 •

 

Nepredvidljivi spontani pnevmotoraks

prostor, v povprečju pa za celjenje pretrga-

nega  dela  pljuč  in  popljučnice  ter  za  vzpo-

stavitev normalne razpetosti pljuč potrebu-

jemo  nekaj  dni.  To  preverimo  s  ponovnim 

rentgenom prsnega koša in začasnim izklo-

pom ali zatisnjenjem  torakalnega drena. Pri 

procesu  razpenjanja  ali  reekspanzije  pljuč 

obstaja  približno  desetodstotna  verjetnost, 

da pride do plevralnega izliva, lahko pa tu-

di do nastanka resnejšega stanja, pljučnega 

edema  (nabiranja  tekočine  v  pljučnih  me-

šičkih)  (Jelatancev,  Grmec,  2005).  Zaradi 

tega pojava ter zaradi nevarnosti ponovnega 

puščanja zraka v plevralni prostor je stalno 

nadzorovanje  obolelega  med  reekspanzijo 

obvezno. Celotni postopek torakalne drena-

že zato poteka v zdravstveni ustanovi, pod 

budnim očesom zdravstvenih delavcev, do-

mov  pa  je  bolnik  odpuščen  šele  po  odstra-

nitvi drena. 




Yüklə 0,52 Mb.

Dostları ilə paylaş:
1   2   3   4




Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©azkurs.org 2020
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə