Pnevmotoraks in njegove posledice


Avtor originalnega teksta: G. Yancey Mebane, dr.med., z nedavnimi spremembami s strani Richarda Moona



Yüklə 330,47 Kb.
Pdf görüntüsü
səhifə2/5
tarix28.04.2017
ölçüsü330,47 Kb.
1   2   3   4   5

14

Avtor originalnega teksta: G. Yancey Mebane, dr.med., z nedavnimi spremembami s strani Richarda Moona

dr.med.

pljučnega defekta ali rane. Večja je rana, hitrejše 

je napredovanje pnevmotoraksa.

Če  je  odprtina  majhna,  se  lahko  pnevmotoraks  

sam  zatesni  in  telo  postopoma    resorbira  zrak. 

Če  se  notranja  rana  ne  zapre  in  zrak  še  naprej 

vstopa v vmesni prostor, se stanje imenuje tenzi-

jski pnevmotoraks. Pri tenzijskem pnevmotoraksu 

volumen plina, ki se širi v prostoru med plevrama 

pritiska na pljuča in srce. To stanje ocenjujejo kot 

zelo resno in zahteva takojšnje zdravljenje. Če se 

to dogodi potapljaču pod vodo, se bo stanje zara-

di povečanega pritiska v intraplevralnem prostoru 

še  poslabšalo  zaradi  širjenja  plina  med  dvigom 

potapljača proti površini.

Mladi  potapljač  sprašuje  o  možnosti  potapljanja 

potem, ko je pri športni poškodbi utrpel zlom re-

Pnevmotoraks in njegove 

posledice.

 

DAN nudi nasvete 

pri predrtju pljuč

Vprašanje: Po športni poškodbi z zlomom reber in 

pnevmotoraksom, je potapljač zastavil vprašanje, 

zakaj  se  ne  bo  mogel  več  potapljati.  Kakšno  je 

tveganje  za  spontani  pnevmotoraks.  Ali  lahko 

povzročijo problem brazgotine na plevri?

Odgovor: Pljuča se nahajajo v prsnem košu in so 

obdana z plevralno mreno ali popljučnico. Plevra 

loči zunanjo površino pljuč od notranjosti prsnega 

koša  in  z  plevro,  ki  prekriva  notranjost  prsnega 

koša  (porebrnica),  tvori  špranjast  prostor.  Če  se 

ta prostor poveča, se zmanjša širjenje pljuč in di-

hanje je ogroženo.

 Če zrak vstopi skozi notranjo rano se to imenuje 

zaprti pnevmotoraks, če pa je rana zunanja je to 

odprti pnevmotoraks. Odprtina je lahko posledica 



15

Medical Line

ber in pnevmotoraks. Predvidevamo, da je bila to topa poškodba zaradi katere je prišlo do zloma 

rebra in pnevmotoraksa, vendar pa zlomljeno rebro ni predrlo plevre in pljuč. Pnevmotoraks je lahko 

posledica tope poškodbe prsnega koša, pri čemer pride do strganja plevre kar lahko primerjamo z 

udarcem  po  napihnjeni  papirnati  vrečki.  Kakšna  je  možnost  za  ponovno  predrtje  tega  področja  in 

nastanka spontanega pnevmotoraksa? Če je bil mehanizem nastanka tak kot smo ga ravno opisali, 

se bo poškodovano področje v nekaj mesecih ustrezno zacelilo in obstaja zelo majhno tveganje, da 

bi kot posledica te poškodbe prišlo do spontanega pnevmotoraksa. Pljuča so verjetno utrpela majhno 

ali nobene poškodbe. V kolikor pa je pri poškodbi prsnega koša prišlo do predrtja pljuč zaradi zlom-

ljenega rebra, strela, noža ali drugega ostrega predmeta, potem pogosto predvidevamo, da je pljučno 

tkivo poškodovano in bo zato predstavljala brazgotina na plevri in pljučih povečano tveganje, da med 

potapljanjem nastopi barotravma pljuč.

Oseba s tako poškodbo bi morala biti pred potapljanjem pregledana. V primeru, da so na rentgenskem 

ali CT posnetku vidne kakršnekoli neobičajne sence lahko domnevamo, da bo potapljanje predstavl-

jalo povečano tveganje zaradi ujetja zraka in zmanjšanja elastičnosti pljuč. Taki osebi se lahko svetuje, 

da zaradi prevelikega tveganja barotravme pljuč opusti potapljanje.   

Spontani pnevmotoraks lahko nastopi pri navidezno zdravi osebi, kar je posledica defekta pljuč, ki 

je lahko prirojen, ali pa je do njega prišlo kasneje v življenju. Verjetnost ponovitve tega tipa pnevmo-

toraksa je velika in zato se taki osebi potapljanje odsvetuje. Tveganje je, da bi lahko prišlo do spon-

tanega pnevmotoraksa med potapljanjem zaradi zaprtih zračnih prostorov, v katerih se zračni pritisk 

med dvigom potapljača ne bo mogel izenačiti s pritiskom okolice. Tako povečanje dela pljuč zaradi 

zmanjšanja pritiska okolice bo motilo delovanje srca in pljuč, kar ima lahko katastrofalne posledice. 

Če imate vprašanja v zvezi z pnevmotoraksom obiščite svojega zdravnika ali pokličite DAN. ●


16

Pasu  z  utežmi,  kot  delu  potapljaške  opreme, 

običajno  ne  posvečamo  posebne  pozornosti. 

Tradicionalni  pas  z  utežmi  je  iz  5  cm  širokega 

najlonskega traku, svinčenih uteži in kovinske ali 

plastične zaponke za hitro odpiranje. Tak pas je 

težak neroden in neudoben. To je najbolj opazno, 

ko pas oblačimo ali pa, ko poskušamo težko opre-

mo spraviti iz vode na potapljaško ladjo. 

Pogosto pas ne drži uteži ravno na tistem mestu, ki 

bi v vodi zagotavljal najboljšo uravnoteženost. Na 

žalost se pas z utežmi tudi redko pravilno nosi, je 

lahko slabo prilagojen ali pa se ga ne odvrže, ka-

dar je to potrebno. Težave s pasom lahko odpravi 

nekaj praktičnih nasvetov in inovativne opreme.

 

V čem je težava?



Niso  tako  redke  nezgode,  ki  vključujejo  pas  z 

utežmi, težav pa je veliko. Glede na podatke pred 

nekaj leti izvedene raziskave avstralske DIMS* je 

pas z utežmi udeležen pri približno 12 odstotkih 

javljenih nezgod, ki vključujejo potapljaško opre-

mo, čeprav pri nobeni težavi ni bil vzrok napaka 

pasu.  Očitno  je,  da  so  težave  s  pasom  za  uteži 

večinoma povezane z oblačenjem ali snemanjem 

pasu.  Med  javljenimi  primeri  so  bili  tudi  primeri 

napačno zaprte zaponke ali prosti konec pasu za-

taknjen pod preostali pas. 

Druge  običajne  napake  nastopijo  pri  vstopu 

potapljača  v  vodo,  ko  ugotovi,  da  potrebuje  več 

uteži. Namesto, da bi snel pas in dodal nanj dodat-

no utež, to enostavno vtakne v žep kompenzatorja 

plovnosti. Čeprav je to na videz hitra in enostavna 

rešitev, vendar pa ni najbolj varna rešitev. Pogosto 

se žep, ki se zapira na ježka, odpre in utež lahko 

izpade. Lahko, da potapljač na globini tega niti ne 

opazi, vendar pa bo do težav vsekakor prišlo, ko 

bo hotel narediti varnostni postanek v plitvi vodi.

Veliko potapljačev ima težave, da med spuščanjem 

v  globino  ohranijo  tesno  zapet  pas  z  utežmi. 

  Robert N. Rossier

Težave z utežmi in pasom 

za uteži 


17

Future Diver

Medtem, ko pritisk okolice stiska obleko, postane pas ohlapen. 

V primeru, ko ima potapljač več uteži na hrbtu, se bo pas 

zavrtel okoli telesa in zaponka pasu bo za hrbtom pod jek-

lenko. Od tega trenutka dalje ni možnosti nastavitve pasu 

ali njegovo odmetavanje v primeru nuje.

Pozorni potapljači se izognejo temu problemu tako, da 

pas  po  spustu  zategnejo  in  to  večkrat  ponovijo,  ven-

dar pa lahko nastopijo dodatne težave. V primeru, da 

ima potapljač mrzle roke ali pa, da je prosti konec pasu 

prekratek,  da  bi  ga  potapljač  lahko  prijel,  potem  pas 

lahko zdrsne in se v celoti sname. Rezultat je lahko hiter 

(in nevaren*) dvig proti površini.

Če  imamo  lasten  pas  odgovarjajoče  dolžine  s  pravim 

številom  pravilno  razporejenih  uteži,  ki  odgovarjajo  naši 

standardni potapljaški opremi, pa težave nastopijo, ko upora-

bljamo najeto opremo.

Boljša rešitev

Za rešitev problemov s pasom za uteži obstaja več rešitev. Za tiste, ki do potapljaških lokacij po svetu 

letijo z letalom in raje ne bi plačevali za dodatno težo prtljage, je rešitev uporaba pasu z žepi, namesto 

izposoje pasu z utežmi. Namesto da nanizate uteži na pas, lahko v primeru uporabe pasu z žepi, v te 

vstavite trde ali mehke uteži. Z uporabo lastnega pasu z utežmi se tako potapljamo s pasom, za kat-

erega vemo, da nam je prav, vendar pa v tem primeru uporabimo  »lokalne« uteži namesto, da bi jih 

pripeljali z letalom. 

Druga prednost pasu z utežmi je, da lahko uteži hitro dodamo v pas, ali pa jih iz njega odstranimo tudi 

takrat, ko imamo pas že na sebi. Pri izbiri pasu z utežmi moramo biti pozorni na to, da je pas visoko 

kvaliteten in paziti, da nima znakov obrabe ali poškodb. Žepi se morajo varno zapirati, omogočati pa 

morajo tudi hitro praznjenje. Slabo šivan pas bo popustil po šivih in s staranjem ježkov se bo precej 

zmanjšala njihova sposobnost obdržati uteži v žepih.

Naslednja varianta rešitve problemov pasu z utežmi je uporaba kompenzatorja plovnosti s integriranimi 

utežmi. Tak kompenzator ima vgrajene vrečke za mehke uteži in je opremljen z mehanizmom za hitro 

odmetavanje vseh ali le dela uteži. Namesto, da nosimo ves potreben balast na pasu, ga nekaj lahko 

namestimo v kompenzator plovnosti, kjer je običajno bolje razporejen, tak način nošenja uteži pa je 

tudi udobnejši. Težava pa je, da ima mnogo oddaljenih potapljaških centrov le trde uteži, ki pa lahko 

poškodujejo kompenzator plovnosti. V primeru, da potapljač potrebuje več uteži, kot jih lahko namesti 

v vrečke, bo dodatne uteži dal v žepe kompenzatorja, kar pa ni dobro.

Nekateri proizvajalci so za rešitev težav z ohlapnim pasom izdelali sistem, ki avtomatsko zategne pas 

potapljača med potopom. To je ideja, ki je desetletja visela v zraku. Trident je izdelal raztegljiv gumijast 

pas za uteži. XS Scuba pa je naredil zaponko, ki kompenzira ohlapnost pasu z globino tako, da vzmet 

v zaponki ves čas drži pas napet.  

Potapljači, ki uporabljajo suho obleko in tisti, ki uporabljajo opremo za hladno vodo pogosto ugotavljajo, 

da je pas za uteži z naramnicami bolj udoben, kot pa klasičen pas za uteži. Tako kot kompenzatorji plov-

nosti z integriranimi utežmi, imajo tudi nekateri pasovi z naramnicami vgrajene vrečke z mehanizmom 

za hitro odmetavanje uteži, pri čemer pas ostane na potapljaču. 



Future Diver

18

Težave z uravnoteženjem

Veliko  potapljačev  ima  do  določene  stopnje  težave  z  uravnoteženjem.  Preveč  uteži  in  previsoko 

nameščen pas bo potapljača pod vodo obračalo na glavo. Če so uteži prenizko, bodo potapljačeve 

noge pod vodo nižje od trupa. V obeh primerih potapljač težje plava in se počuti manj udobno. Rešitev 

je v boljši razporeditvi uteži, za kar obstaja več tehnik in sredstev.

Eden izmed načinov je višina namestitve pasu kompenzatorja plovnosti na jeklenki, s čimer spreminja-

mo »plovnost« jeklenke (pozitivna ali negativna). Nekateri potapljači s suho obleko ali s čevlji z veliko 

plovnostjo to kompenzirajo z uporabo uteži na gležnjih. Čeprav to deluje, pa te uteži med plavanjem 

dodatno obremenjujejo mišice na nogah. Za nekatere potapljače je verjetno boljša rešitev izbira manj 

plovnih copat.

Jamski potapljači, ki so verjetno najbolj seznanjeni z uravnoteženjem, uporabljajo v ta namen različne 

strategije, vključno z kovinskimi  trakovi na jeklenkah in dodatnimi D-obroči na naramnicah, na kat-

ere lahko pripnejo majhne uteži za natančnejše uravnoteženje. Nekaj proizvajalcev že sedaj izdeluje 

žepe, v katere vstavimo uteži za uravnoteženje in jih pritrdimo na jeklenko. To omogoča lažjo names-

titev takšnih uteži.  

 

Klasični pas za uteži



Čeprav še vedno uporabljamo klasični pas za uteži, svojega ali izposojenega, pa lahko nekaj nasve-

tov naredi naše potapljanje bolj spoščeno. Najprej moramo pravilno namestiti uteži na pas. Bolje je, 

da uteži enakomerno razporedimo po pasu kot pa, da jih je večina nameščenih na hrbtu. Na ta način 

se pas ne bo vrtel, ko se bo z globino zrahljal. Nadalje moramo zagotoviti, da se posamezne uteži na 

pasu ne bodo premikale in se po možnosti še zataknile pod zaponko pasu. Enostaven način za pri-

trditev uteži je, da pas, ko ga potegnemo na eni strani skozi utež zavrtimo in ga šele nato potegnemo 

skozi drugi konec uteži. Druga možnost je uporaba »zavor za uteži«, majhnih dodatkov, ki preprečujejo 

drsenje uteži po pasu. Konec pasu, ki gleda iz zaponke, mora biti najmanj 10 do 15 cm dolg, vendar 



 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

19

Future Diver

ne daljši od 20 cm. Če je predolg, se lahko zatakne 

za karkoli. Če je prekratek, bomo imeli pod vodo 

težavo pri naravnavanju dolžine pasu. 

Za odmetavanje uteži v nujnem primeru je pomem-

bno, da ostali deli opreme ne ovirajo področja okrog 

pasu. To pomeni, da moramo zagotoviti, da noben 

trak ali naramnice ne prekrivajo pasu. To lahko tudi 

pomeni, da potapljaški nož ali neko drugo orodje 

premestimo na tako mesto, da se odvrženi pas ne 

bo zataknil obenj.

Trening


 

Ne  glede  na  to  kakšen  tip  opreme  in  uteži  upo-

rabljamo,  ali  kako  izvajamo  uravnoteženje,  je 

pomembno,  da  imamo  pri  tem  dovolj  vaje,  še 

posebno to velja za nujne situacije. Akcijo, ki jo mo-

ramo izpeljati med mirnim potopom ali v nenadni 

srhljivi situaciji, mora biti dobro natrenirana, skoraj 

do stopnje nagonskega ali refleksnega delovanja. 

Situacija je podobna kot pri pilotu, ki ima zelo malo 

časa za razmišljanje o možnih ukrepih, ko mu takoj 

po  vzletu  motor  ugasne.  Ko  nastopi  trenutek,  da 

mora potapljač nenadoma odvreči uteži, ne more 

ugotavljati, s katero roko naj to naredi, kaj naj po-

tegne in ne sme se kakorkoli drugače zmesti. Tudi 

njegov  kolega  se  ne  sme  obotavljati  in  mora  biti 

popolnoma domač s prijateljevo opremo. Ne glede 

na to, kdo je sprostil uteži, mora biti to narejeno 

hitro in brez ovir. Pas z utežmi je za nas potapljače 

nadloga, vendar je nujen, razen če želimo preb-

iti svoj čas tako, da bomo plavali na površini in 

gledati navzdol. Z nekaj moderne tehnologije in 

praktičnega  znanja,  se  lahko  izognemo  starim 

težavam z pasom z utežmi. 



20

Uvod


Potapljači so naučeni, da so pozorni na nenavadne znake in simptome, ki bi se pojavili po potopu in 

da jih, dokler se ne dokaže nasprotno, obravnavajo kot možno dekompresijsko obolenje (DKO). Tako 

ravnanje ne povzroči le močno zaskrbljenosti pri potapljaču, ampak tudi nezdravo pozornost in skrb 

za popolnoma nenevarno stanje, do katerega je prišlo med ali po potopu.

Blag glavobol, prehodne bolečine v sklepih, vzdražena koža ali celo blago mravljinčenje in odrevenelost, 

se lahko zmotno pripiše DKO in povzroči nepotreben prevoz v bolnico, zdravljenje v rekompresijski 

komori in celo izgubo zmožnosti za potapljanje, lahko tudi strah pred potapljanjem. Pomembno je, da 

potapljaču pomagamo razlikovati med nenevarnim in resnim zdravstvenim stanjem. 

Tveganje za nastanek dekompresijskega obolenja pri potapljanju se bo zmanjšalo z upoštevanjem 

sledečega  pravila:  krajše,  plitveje  in  varnostni  postanek.  Na  ta  način  bo  tudi  odpravljena  skrb,  da 

so blagi simptomi lahko v povezavi z mehurčki v telesu. To seveda ne odpravi tveganja in želeli bi 

preprečiti, da bi potapljači zapadli v zmotno mišljenje: »potapljal sem se v skladu s tabelami, torej ne 

morem imeti bends«.  Kar v 50 odstotkih primerov DKO iz DAN-ove baze je bil potop izveden v mejah 

Future Diver

VSAKO MRAVLJINČENJE NI BENDS  



 Frans J Cronjè

21

Future Diver

dekompresijskih tabel ali potapljaškega računalnika. Vendar, tudi če se simptomi pojavijo, defenziven 

način potapljanja zmanjša možnost za razvoj resne oblike DKO.  

Drug način, da izključimo napačno diagnozo glede DKO je, da prepoznamo določene običajne vzorce 

simptomov, za katere se ve, da jih lahko pripišemo le DKO, čeprav bi se zanje lahko mislilo, da so 

v povezavi s samo aktivnostjo med potapljanjem. V prejšnji izdaji revije Alert Diver smo obravnavali 

različne vzroke glavobolov, ki so povezani s potapljanjem. V tem članku bomo razpravljali o paresteziji 

(grško – delna vzdraženost ali občutek), kar so neobičajni občutki na koži, ki jih običajno opisujemo 

kot pekoč občutek, mravljinčenje ali zbadanje.

Parestezija in neuropraxia

Parestezija ali mravljinčenje je posledica delno motenega prevajanja živca med kožo in senzoričnim 

korteksom (to je del možganov, ki je odgovoren zato, da se zavedamo občutkov na koži). Anestezija 

je rezultat popolne prekinitve prevajanja impulzov preko živcev. V večini primerov je parestezija zelo 

kratkotrajno  in  nenevarno  stanje.  Običajno  je  vzrok  v  neposrednem  pritisku  na  kožni  živec  zaradi 

predolgega zunanjega pritiska na kožo nad živcem. Tak primer je mravljinčenje po dolgotrajnejšem 

sedenju v nespremenjenem položaju. Te blage poškodbe živcev zaradi stiskanja ali raztezanja se im-

enujejo neuropraxia. To pomeni, da je struktura živca ohranjena, vendar pa za določen čas preneha 

prevajati impulze. Po prenehanju pritiska na določeno področje, v večini primerov simptomi skoraj 

takoj izginejo. Vendar pa zaradi dolgotrajnejšega pritiska lahko traja nekaj dni, v redkih primerih celo 

nekaj tednov, da se občutek na koži v celoti povrne in, da mravljinci izginejo. Do take situacije lahko 

pride, če dalj časa nosimo tesno obleko ali težko opremo, kot je tesna suha obleka, težak pas z utežmi 

ali težka jeklenka v kombinaciji s kompenzatorjem plovnosti.

Navedene motnje lahko povzroči kakršnakoli prekinitev prevajanja impulza preko živca od kože do 


22

možganov in je zato pomembno, da ugotovimo osnovni vzrok. Veliko manj je pomembna kratkotrajna 

neuropraxia, ki je posledica tesne suhe obleke, kot pa arterijska plinska embolija ali dekompresijska 

bolezen, vendar pa oboje lahko povzroči otrplost in mravljinčenje. Z nekaj osnovnega znanja je dokaj 

lahko razlikovati med njimi. To je eden od ciljev tega članka – vedeti, kdaj je mravljinčenje resno in 

kdaj ne.


Možgani, hrbtenjača in živci

Obe, tako parestezija in anestezija, sta lahko posledica poškodbe možganov, hrbtenjače ali živcev. 

Vendar pa ima vsaka od teh poškodb specifično razporeditev in je zato razlikovanje med njimi dokaj 

enostavno. 

Možgani

Možgani imajo več funkcionalnih področij. Površinska plast možganov (imenovana tudi siva materija) 



je mesto, kjer se izvaja zavestno mišljenje, kjer se začnejo prostovoljni gibi (motorična funkcija) in 

kjer dosežejo našo zavest različni fizični občutki in znaki, ki jih posreduje naših pet čutil (senzorična 

funkcija). Spodnja slika prikazuje kako so možgani razdeljeni v koronarnem prerezu (A), ki se nad-

aljuje v koronarni predel možganov (B). Ilustracija nadalje prikazuje kje se na površini možganov (C) 

zabeležijo občutki z različnih delov telesa. 

Slika 1 – Slika 2

Iz slike je razvidno, da ima majhna poškodba korteksa za posledico odrevenelost in mravljinčenje na 

veliki površini kože. Kortikalna parestezija, kot jo imenujemo, zato prizadene celotno nogo ali roko. 

Redko sta istočasno prizadeti obe roki ali nogi. Tipično je, da je prizadeta leva ali desna stran telesa 

(tj. hemi-parestezija ali hemi-anestezija), kar je običajno povezano s šibkostjo ali paralizo prizadetega 



Future Diver

Slika1:  Senzorni  korteks  možganov:  Koronarni  pre-

rez  (A);  koronarni  del  možganov  s  površinsko  sivo 

materijo (B); in prikaz različnih senzoričnih področij 

telesa na površini (kortikalni) sive materije (C).

Slika  2:  zarodek  s  sekcijami  imenovanimi 

somiti, ki sčasoma postanejo dermatomi.


23

področja (tj. hemipareza).

Zato v primeru mravljinčenja večje površine telesa – še posebno, če šibkost ali paraliza zajema ce-

lotno  roko  ali  nogo  –  obstoja  močan  sum,  da  so  pri  tem  vključeni  možgani,  kar  zahteva  urgentno 

zdravniško pomoč.  

Hrbtenjača

Hrbtenjača ima podobno kot možgani področja, ki so odgovorna za prenašanje impulzov za gibanje 

in občutke. V njej je tudi veliko število povezovalnih vlaken (aksonov) za gibanje in občutke. Ta vlakna 

potekajo od možganov do ciljnega organa ali tkiva. V zarodku je hrbtenjača oblikovana kot kopica 

cilindričnih diskov (slika 2). Vsak disk je z živci povezan z določenim segmentom in ta povezava os-

tane med rastjo in spreminjanjem oblike zarodka.

Slika 3 


Ko se izoblikuje obraz in udi, se ti diski raztegnejo navzdol in navzven. Zaporedje dermatomov ostane 

nespremenjeno kljub temu, da hrbtenjača ni več podobna kupčku kovancev. V popolnoma razvitem 

zarodku je hrbtenjača razdeljena na 33 oddelkov. Vsak ima odgovarjajoče vretence ali kost – 7 v vratu 

(cervikalna - vratna vretenca), 12 v prsnem košu ali toraksu (torakalna - prsna vretenca), 5 v ledvenem 

predelu hrbtenice (lumbalna  - ledvena vretenca), 5 v križu (sakralna – križna vretenca) in 4 v trtici 

(coccyx - trtična vretenca).



Future Diver

Slika 3: hrbtenica: 33 vretenc, ki jim pripada 31 parov hrbteničnih 

živcev.


Future Diver

24

Brez  poglabljanja  v  oštevilčenje  posameznega  živca,  ki  ima  lahko  včasih  drugačno  oznako  od 

pripadajočega vretenca, je vidna splošna slika hrbtenjače z pripadajočimi živci (slika 4). Vidno je, kako 

je v zarodku kasneje vsak od diskov postal dermatom.

Slika 4

Razlog za razlago teh osnov je v tem, da poškodbe hrbtenjače ali korenin hrbtenjačnih živcev vplivajo 



na motorične in/ali senzorične funkcije odgovarjajočega dermatoma.Razlika je v tem, da poškodba 

hrbtenjače vpliva v določeni meri tudi na naslednji dermatom, ker je moteno prevajanje impulzov od 

glave do konca hrbtenjače. Poškodba korenine živca v hrbtenjači pa vpliva le na določeni dermatom. 

Parestezija ali šibkost dermatoma kaže na možno poškodbo hrbtenjače ali korenine hrbtenjačnega 

živca. Čeprav lahko to pripišemo tudi drugim vzrokom, kot je npr. zdrs medvretenčnega diska (to je 

Slika 4: dermatomi: zloženi somitni diski v embriju, ki postanejo 

dermatomi. Razvoj rok in nog originalne diske razširi navzdol in 

navzven.


blazinica  iz  vlaknastega  hrustanca,  ki  se  nahaja  med  vretenci)  pa  ti  simptomi  zahtevajo  urgentno 

oceno zdravnika. Če je prisotna slabost, paraliza ali izguba kontrole mehurja in črevesja, je potrebna 

hitra zdravniška pomoč.

Slika 5


Periferni živci 

Periferni živci so nadaljevanje vlaken (tj. aksonov) hrbtenjače. Tvorijo neprekinjeno električno pov-

ezavo med možgani in ciljnim organom ali tkivom, ki ga oživčujejo. Prvi deli teh živcev, ki izhajajo iz 

hrbtenjače, se imenujejo spinalne korenine. V predelu hrbtenjače, ki oživčuje roke in noge, se spinalne 

korenine združijo tako, da postanejo splet, imenovan brahialni (tj. roka), lumbalni in sakralni pleksus (tj. 


Yüklə 330,47 Kb.

Dostları ilə paylaş:
1   2   3   4   5




Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©azkurs.org 2020
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə