Veščine učiteljeve sreče

Veščine učiteljeve sreče

Veščine učiteljeve sreče

Socialna inteligenca za učitelje 3

Najhitrejši diagnostik: Amigdala 3

Čustva so zelo nalezljiva 4

Fiziologija empatije 4

Zrcalni nevroni 5

Apatija mimoidočega 5

Empatija 6

Dobro o človeštvu 6

OFC ali velika vloga prefrontalnega (nadočesnega) centra 7

Ljudje ostanejo ljudje samo v živo 7

Socialni možgani 8

Kako deluje socialna inteligenca 8

Primarna empatija 8

Ubranost 9

Empatična pozornost 9

Socialno znanje ali izkušenost 9

Sinhronija 9

Nastop 9

Nudenje pomoči, aktivna prijaznost 9

Sklep 9

Odnos jaz -ti 9

Trije negativni pojavi socialne patologije 10

Vprašanje genov 10

O varnosti, ki je začetek socialnega čuta 11

Šivanje natrganega odnosa 11

Vrednost igre 11

Stres v šoli 12

Emergenčni hormoni 12

Sindrom izgorelosti in socialna izolacija 13

Kaj nas zdravi ( o zdravju in odnosih) 14

Socialni odnosi in dogajanje v ustanovi 14

Obvezno doseganje rezultatov? 15

Vsebina in ton pri vodenju 16

Možgani, sovraštvo in sprava (o sprejemanju drugačnih) 17

Kaj osrečuje? 18

Ekonomisti in družbeno blagostanje 18

Usklajevanje in obvladovanje sebe 18

Kaj nas moti in zakaj? 19

Zakaj to moti naše vzgojno delo? 19

Razkrinkati kaznovalni nagon 20

Stik z otrokom, stik s seboj, usklajevanje in osebna zgodba 21

Kaj doživlja otrok? 21

Kaj težko prenašam? 21

Fiziologija 21

Naša zgodba 23

Iskanje smisla, ki nas uredi in pomiri 23

Kako nastaja usklajenost 23

Zakaj se otrok dobro razvija samo z usklajevanjem (in odrasli tudi ...) 24

Bistveno v vzgoji poteka z usklajevanjem 25

Vzorci navezovanja 25

Odraslo navezovanje in pripoved (AAI) 26

Prekinitev stika 27

Avtorefleksija: zakaj sem mislil, da to pomaga otroku? 28

Kompleksnost 28

Kako graditi empatijo in refleksivne sposobnosti 29

Vitalna, živa socialna inteligenca nastaja iz sposobnosti urejanja lastnega doživljanja. Pri tem je bistven odnos s pomembnimi odraslimi in (za odrasle) s pomembnimi bližnjimi. 29

O samozavesti (samospoštovanju) 29

Opredelitev samozavesti in vloga zbranosti 29

Viri skupne moči (gradivo iz delavnice) 31

Pedagoški poklic kot upor in svoboda 34

Videti sebe v tržni perspektivi 34

Kriza družbe 35

Predstava o enakih možnostih 36

V čigav prid? 37

Naša odtujenost 37

Vzgojiteljev čas 38

Storilnost in odnosi 38

O vidljivosti in tekmovalnosti med vzgojitelji 39

Kultura miru 39

Odgovornost do otroka in naročniki 40

Samostojnost kot osnova poklicne etike 40

O vzgojni moči in veri vase 41

Bistvena vprašanja o našem poklicu 41

O temeljnih pogojih 42

O človeku in njegovi skrivnosti 42

Znanje, ki osvobaja, in znanje, ki odtujuje 43

Notranja neodvisnost kot vir vzgojne moči 44

Častno doživljanje sebe 45

Tišina in zbranost kot prostor svobode 45

Virov učiteljeve sreče je veliko, a bistveni so le nekateri: tisti, ki so v naših rokah. Veliko je stvari, na katere ne moremo vplivati, zato je važno, da v celoti izrabimo vse svoje možnosti in tega je dovolj za naše vsakdanje zadoščenje in celo za srečo. Veščin svoje sreče se lahko naučimo in prav temu učenju je namenjeno naslednje besedilo. Naj jih najprej naštejem.

Prva velika veščina je naša socialna inteligenca. Z njo si pojasnjujemo nevidno dogajanje v soljudeh (otrocih, starših, kolegih) ter na podlagi teh spoznanj skušamo doseči svoje cilje ter obenem omogočati drugim, da dosegajo svoje.

Druga je poznavanje sebe, da lahko vse bolj prepoznavamo, kje smo neučinkoviti, da znamo prositi za sodelovanje in pomoč in se opreti na druge. To nam omogoča, da tudi sami znamo podpirati druge, kadar doživljajo svojo neuspešnost.

Tretja veščina je naša sposobnost usklajevanja z otrokom in sodelavci, prepoznavanje lastnega sloga, preseganja svojih nezavednih avtomatizmov in pripravljenost, da ga izpopolnimo in se podpremo v tej nalogi. Ob tem je potrebna zbranost, sposobnost, da se polno predamo trenutnim dejavnostim. To nas sprošča in osvobaja nepotrebnih bremen ter omogoča polnost zavedanja svoje edinstvenosti in moči, s tem pa samospoštovanje.

Peta veščina je neodvisnost pred strokovnimi in drugimi avtoritetami oziroma zdrava upornost in odgovornost. Svoje družbene odgovornosti v demokratični družbi se zavedamo in smo do stroke in navodil ustrezno kritični, saj smo v službi otrokovega razvoja, ne dežurnih ministrov in vlad.

Sreča v tem poklicu je sorazmerna z vzgojno močjo, ki jo čutimo v sebi, in z osrečujočimi odnosi. Oboje se začne pri vsakem izmed nas in oboje je vedno mogoče izboljšati.

Socialna inteligenca¹ za učitelje

Nova odkritja potrjujejo, da doživljamo svoje socialno okolje z ogromno čustveno dovzetnostjo, kot da bi nam šlo za življenje, in da smo opremljeni za hitro, sprotno razbiranje čustvene naravnanosti drugih do nas. Te podatke "v živo" nujno rabimo, da se lahko uspešno, varno vključujemo. Če pa to dogajanje v sebi globlje spoznamo, lahko še izboljšamo odnose pri svojem delu z ljudmi.

Najhitrejši diagnostik: Amigdala

Morda ne vemo, da razpolagamo z najhitrejšim sistemom za dojemanje sveta sploh, ki zdaleč prehiteva vse znane aparate, pa tudi naše čute in zavest. Nekaj mikrosekund preden kaj vidimo, amigdala že potegne na dan čustveno vsebino informacije, ki se komaj sestavlja v odgovarjajočih centrih. Strah pred sočlovekom se na primer sproži v povprečno v dveh stotinah sekunde.

To so ugotovili pri pacientu, ki je bil funkcionalno slep zaradi iktusa (zdravo oko, a prekinjena pot do centrov, ki sliko sestavijo, interpretirajo in vstavijo v korteks, da jo lahko vidimo), a je kljub temu iz slike, ki so mu jo pokazali, razbral čustvene izraze ljudi. Prebrala jih je amigdala, kajti zavestni procesi ji bodo vedno morali dati prednost, saj ji je bila med evolucijo zaupana vloga, da nas usmerja v tveganih odločitvah boja za preživetje.

Svojih ugotovitev ne podreja centrom za jezik in mišljenje (tja pošlje le kopijo), temveč jih požene v notranjost organizma, v čutno centralo talamusa, v deblo in vegetativno živčevje, v hormonske krogotoke. Svojo zadolžitev v slogu »nič nas ne sme presenetiti« izvaja po tako imenovani spodnji poti in malo počasneje po zgornji.² Gre za dva sloga dojemanja sveta, ki delujeta z različno hitrostjo. Zgornji poteka predvsem v prefrontalnem, čelnem delu možganov, je počasen in natančen, upošteva kontekst, izkušnje in hipoteze o prihodnosti, dvom in potrebo po preverjanju. Spodnji je bliskovit, neurejen, približen, drži se principa, da je važno najprej ukrepati in šele potem razmišljati.

Naše poznavanje jeder amigdale (ki jih je 14) se šele začenja. Vemo pa že marsikaj. Njena glavna naloga je ocenjevanje ljudi. V nas ustvarja občutke o sočloveku, s katerim stopamo v stik.

Amigdala izdaja čustveno obarvane sodbe o zanesljivosti oseb na podlagi branja obraza (zlasti pogleda), drže in gibov. Če drugega ne more takoj opredeliti, ker ta prikriva svoj namen, postane še pozornejša in aktivnejša. Pomislimo le, kako smo vznemirjeni, dokler si ne pridemo na jasno, v kom imamo opravka, ko smo prvi dan v novi službi … Kljub temu, da nam ne gre za fizično preživetje, smo napeti in oprezni. Očitno je naše socialno preživetje (uspešna vključenost v okolje) za amigdalo enako pomembno. Svojo diagnozo nam posreduje tako, da začutimo jasno začetno nelagodje ali pa sprostitev. Takoj se naravnamo na te občutke in na njihovi podlagi potem dodajamo druge vtise in misli.

V primeru nedoslednosti so v eksperimentu ugotovili, da se aktivira poseben limbični center, ki opozarja na nejasnost. V nas vzpodbuja zaskrbljenost in dodatno pozornost, kajti vse, kar je nejasno, je lahko nevarno in mora biti sumljivo ter dodatno raziskano. Zanimivo je, da pri hudo poškodovani amigdali bolniku ni nič več sumljivo in nevarno, opreznost pa izgine.

Seveda pa amigdala ni vsemogočna, ko nas obvešča in opozarja. Ker bere mimo zavesti, prepoznava tudi namige, ki jih nočemo videti in sprejeti. Zato se bori, da bi prebila prag naše nepozornosti. Toda drugi miselni in čustveni procesi lahko ustavljajo opozorilne signale in prekrijejo vznemirjenost in nelagodje z zakoreninjenimi ali zelo močnimi prepričanji in motivacijami. Človek lahko hlini prijaznost, naklonjenost, poštenost, šibkost in ranljivost … zato lahko nasedemo dobri simulaciji, kot vemo iz vsakdanje črne kronike. Tako na primer amigdala gotovo vidi nevaren preblisk v očeh nasilneža, ki pa ga ženska ne pripusti v zavest, če je omamljena od prijetnega videza, lepega avtomobila in ljubeznivega vabila novega prijatelja.

Seveda samo višji korteks (zgornja pot) omogoča goljufijo, laganje, prikrivanje. Zelo majhen otrok, ki še nima razvitih teh področij, sploh ne zna hliniti čustev oziroma odnosa. Kdor laže, je tudi počasnejši, pravi Paul Ekman v svoji knjigi o laganju. Ker mora nadzorovati vse kanale, po katerih se skuša izraziti resnica, mora biti zelo koncentriran in se ne more sprostiti. Mimiko, zlasti pa pogled, nadzoruje spodnja pot, zelo težko jo je obvladati, zato izustimo laž vsaj dve desetini pozneje kot bi resnico. V glavnem pa je veliko lažje hliniti oziroma igrati čustvo, ki ga ne čutimo, kot pa ohraniti miren obraz, dihanje, cirkulacijo in glas ob močnem čustvu, ki nas preplavlja. Izkušeni poznavalci ljudi se zato odzivajo predvsem na nevidno, ki ga drugi sporoča, ne na očitne in jasne signale. To počnejo tudi otroci in mladostniki, ki so ostali pristni in so doma vajeni iskrene komunikacije.

Ko se ne moremo čustveno prosto izraziti (pa naj gre za jezo, odpor, ljubezen ali veselje), doživljamo napor, ki se odraža v možganih in organizmu kot napetost. Očitno je iskrenost najnaravnejši način možganskega delovanja in sprošča organizem, ker omogoča prost pretok informacij in celostno, urejeno komunikacijo med sistemi. Predstavljajmo si, da moramo cel dan paziti, da nam iz žepa ne pade listek, ki ga nosimo s seboj, a ga nihče ne sme opaziti, pa si bomo predočili vso napeto pazljivost, ki človeka obremenjuje od jutra do večera.