Downov sindrom

4. OTROCI Z DOWNOVIM SINDROMOM IN ŠPORT

4.1 MOTORIČNE SPOSOBNOSTI IN VPLIV GIBANJA NA RAZVOJ PRI OTROKIH Z DOWNOVIM SINDROMOM

Iz bogate pretekle in sedanje literature o motoričnem razvoju otrok z Downovim sindromom

(Cunningham, 1999; Sherrill, 1998; Block, 1991; Selikowitz, 1997, Grom, 1999) lahko izpostavimo tri osnovne iztočnice, ki označujejo motorični razvoj otrok z Downovim sindromom:

• 
  so motorično manj sposobni v primerjavi z vrstniki brez motenj,
  
• 
  na motoričnem področju zaostajajo bolj in bolj v primerjavi z vrstniki brez motenj,
  
• 
  obstaja velika inter-individualna in intra-individualna razlika v razvoju.
  

Inter-individualne razlike se kažejo v heterogenosti znotraj skupine otrok. To pomeni, da se v

motoričnih sposobnostih med seboj zelo razlikujejo: pri nekaterih hitro opazimo slabše razvite

motorične sposobnosti, drugi pa s svojimi spretnostmi v motoričnem prostoru presenečajo. Razlike izvirajo iz delovanja ostalih genov v dedni zasnovi in od okolja, ki lahko spodbudno vpliva na motorični razvoj, ali pa ga zavira. Poleg velikih razlik znotraj skupine, so opazne razlike tudi pri posameznikih (intra-individualne razlike), ki lahko isto motorično nalogo izvajajo enkrat zelo dobro, drugič pa brez vzroka slabo.

Otroci z Downovim sindromom potrebujejo pri razvijanju temeljnih gibalnih sposobnosti posebno obravnavo, saj pri njih motorični razvoj poteka drugače: veliko počasneje in nepovezano, pa tudi ne pri vseh otrocih do iste stopnje.
Nekateri vzroki, ki povzročajo počasnejši motorični razvoj pri otrocih z Downovim sindromom, so naslednji:

• 
  mišično-skeletne nepravilnosti (atlanto-aksialna nestabilnost, nestabilnost kolkov,
  

skolioza, varus kolenskega sklepa, metatarsus primus varus, patelofemuralna

nestabilnost, pes planus),

• 
  povečana mišična ohlapnost - hipotonija (hipotonija se kaže že pri dojenčku, otrok je v celoti hipoton, mišična napetost je nizka) (Slika 19),
  

Slika 19. Povečana mišična ohlapnost.

• 
  slabo razvite vse motorične sposobnosti, še posebej ravnotežje (zmanjšana mišična napetost in posledično njeni učinki, kot so zmanjšana stabilnost medenice, ploska stopala, so problemi, ki doprinesejo k slabšemu ravnotežju in ostalim motoričnim sposobnostim),
  
• 
  nagnjenost k povečani telesni teži,
  
• 
  slabši sluh in vid,
  
• 
  slabši dolgoročni spomin,
  
• 
  možne prirojene srčne napake,
  
• 
  šibkejši splošni zdravstveni status (Kaštrun, 2006).
  

Kot smo videli tudi v poglavju o telesnih značilnostih in zdravstvenih posebnostih, imajo otroci z Downovim sindromom lahko težave z umsko prizadetostjo, srčnimi napakami, hipotonijo, debelostjo, motnjami vida, sluha. Imajo probleme s kinestetičnimi občutki (motnje koordinacije). V nekaterih primerih ne razlikujejo predmetov različnih velikosti, teže in materiala. Predvidevanje in časovna orientacija sta prav tako lahko resna ovira, predvsem, kadar je treba oceniti gibajoče se predmete in se nanje odzvati.

Na telesno rast vplivata, poleg drugih dejavnikov, zdrava prehrana in vadba. V zadnjih letih so se ljudje z Downovim sindromom fizično precej spremenili, saj se starši, učitelji in trenerji trudijo, da jim omogočajo plavanje, atletiko, gimnastiko, ples, jahanje, itd. V preteklosti to, zaradi slabih programov telesne aktivnosti in zaradi pasivnega načina življenja, ni bilo mogoče. Okolje je bilo tedaj nespodbudno - ljudje prizadetih niso spoštovali in jim niso nudili možnosti, da bi si spoštovanje pridobili (Cunningham, 1999).
Danes pa vemo, da preko športne dejavnosti dosegajo, tako kot vsi ljudje, tudi osebe z Downovim sindromom, novo kvaliteto življenja. Pri tem ni pomembno samo ohranjanje njihovih psihofizičnih sposobnosti, ampak tudi razvijanje socializacije in ustvarjalna izraba prostega časa. Odrasli imamo pomembno vlogo pri otrokovemu razvoju in učenju, kajti s tem se lahko posamezne težave omilijo, nekatere pa celo odpravijo.
Športne aktivnosti so zelo pomembne, saj zmanjšujejo možnost, da bi otrok postal debel in otopel. Pozitivno vplivajo na dobro počutje, na medsebojne odnose in na samozavest (Cunningham, 1999).
Mnogi viri navajajo, da je za otroke z Downovim sindromom nadvse koristno plavanje, gimnastika, ples in jahanje. Vse te aktivnosti izboljšujejo motorične sposobnosti (predvsem ravnotežje, moč, koordinacijo) in prispevajo k večji samozavesti in občutku ponosa (Slika 20).
Sposobnost koordinacije sicer ni normalna, vendar pa ni motena tako zelo, da je ne bi bilo mogoče izboljšati. S sistematično vadbo lahko dosežemo precejšnje izboljšanje (Down v Cunningham, 1999).
Pri otrocih z Downovim sindromom je problem z ravnotežjem in nadzorom telesa zelo pogost v vseh starostnih skupinah. Pomagamo jim lahko tako, da z določenimi fizičnimi aktivnostmi pričnemo že v prvih dnevih življenja. Različne vaje pomagajo pri različnih spretnostih. Pomembno je, da otroku omogočimo redne vaje, ki utrjujejo mišični tonus, izboljšujejo ravnotežje in z uporabo vida pomagajo pri koordiniranju gibov. Plavanje, ples, gimnastika, skakanje po ponjavi in plezanje ter hoja po brvi so zelo pomembni (Cunningham, 1999).



Slika 20. Malček Down uživa v igri.
Raziskave so pokazale, da imajo otroci z Downovim sindromom težave z urejanjem in koordiniranjem informacij, ki prihajajo iz različnih sistemov - na primer koordinacije nog in rok. To lahko odpravimo s pogostimi vajami, pri katerih predmete namestimo tako, da jih bo z lahkoto dosegel. Pomagajo tudi vaje, pri katerih dojenček s pogledom išče izvor zvokov, ali pa glavo obrne v smer zvoka (Cunningham, 1999).
Ljudje z Downovim sindromom lahko imajo določene telesne pomanjkljivosti, kot so na primer razločki v postavi, drži, težave z ravnotežjem in prirojene srčne napake, a te redko predstavljajo nepremostljivo oviro za ukvarjanje s športom in za doseganje zadovoljstva in spretnosti. Ovira so lahko le naša pričakovanja in zaščitništvo, ali pa družba, ki ne omogoča dovolj virov in možnosti (Cunningham, 1999).
Program gibalnega vzpodbujanja otrok z Downovim sindromom, ki se v Sloveniji izvaja po zdravstvenih domovih, je program nevrofizioterapije. Otrok je deležen take obravnave enkrat na mesec in to samo do 3. leta starosti, ali dokler ne shodi, kar seveda ne zadovoljuje njegovih potreb. Od 3. leta naprej, do vstopa v šolo, otrok torej nima nobene strokovno vodene gibalne

vzpodbude. Starši so prepuščeni lastni iznajdljivosti, pogosto nimajo dovolj znanja in

motivacije za tovrstno delo s svojimi otroki. Nastopi situacija, ko je področje grobe motorike kot osnove, na katero se navezujejo še ostala področja (fine motorike, govora, razumevanja, socialnih spretnosti,…), skoraj popolnoma zanemarjeno. Vse to se dogaja v obdobju, ko je otrok še najbolj dovzeten za vse dražljaje (Kaštrun, 2006).