Zapleti: prepoznava, preprečevanje in zdravljenje

Strokovna napaka  
Odkar  trajajo  razprave  o  strokovni  napaki  se  kajpak  pojavljajo  zelo  različna  mnenja  o  njej. 
Videti je, da so se resne razprave okoli strokovne napake pričele z nekim izvedenskim mnenjem 
Rudolfa Virchowa iz leta 1869. V tem mnenju je Virchow govoril o strokovni napaki zdravnikov 
("Kunstfehler der Aertzte") kot o tisti napaki, ki se pojavi zaradi kršitve splošno priznanih pravil 
zdravljenja vsled nezadostne pazljivosti ali previdnosti (2). 
Opisana definicija je doţivela številne kritike. Očitali so ji, da v medicini v resnici obstajajo zelo 
redka pravila, ki bi bila splošno priznana in ki ne bi bila med strokovnjaki sporna. Dodatno so ji 
očitali, da zdravnika veţe na tako imenovano šolsko medicino in zavira napredek medicine ali 
daje celo potuho za opustitev kakšnega koristnega medicinskega ukrepa (po analogiji - če ukrep 
kljub koristnosti ni splošno priznan, ga ni treba uporabiti). Najhujši očitek omenjeni definiciji pa 
je  spoznanje,  da  zdravnikovo  odgovornost  omejuje  na  zelo  ozko  strokovno  področje  in  ne 
zajema vsega zdravnikovega delovanja. 
Kljub temu pa se je danes v večini drţav obdrţala dopolnjena definicija strokovne napake, ki ima 
svoje korenine v definiciji Virchowa. Tako bo večina strokovnjakov štela za strokovno napako 
tisto, ki se je dogodila zaradi kršitve osnovnih konceptov medicinske znanosti ali kršitve dolţne 
profesionalne  skrbnosti  in  pazljivosti  (15).  Ali  tudi  drugače  :  napaka  je  odstopanje  od 
vzpostavljenih  profesionalnih  standardov  strokovnega  ukrepanja,  skrbnosti  in  pazljivosti,  ki 
lahko ima za posledico kakršnokoli poslabšanje zdravja (ali pa tudi ne; napaka se lahko dogodi 
kljub  temu,  da  ni  prišlo  do  poslabšanja  zdravja!).  Iz  definicije  je  upravičeno  izpadel  pojem 
pravil.  Pravila  so  namreč  lahko  v  različnih  ustanovah  različna  in  tudi  metode  zdravljenja  so 

4 
lahko  različne  ali  celo  kompetitivne.  Vendar  pa  vse  slonijo  na  osnovnih  pravilih  medicinske 
znanosti. Ti osnovni koncepti pa so na splošno sprejeti in v svojih osnovah niso sporni. Prav tako 
niso sporni veljavni profesionalni standardi v posameznih medicinskih vejah. 
Predvsem  v  anglosaški  praksi  velja  denimo  pravilo,  da  ravna  napačno  vsakdo,  kdor  ravna  v 
nasprotju s standardi razumnega zdravljenja in v nasprotju z običajno profesionalno prakso (9). 
Po takšnih načelih odmik od običajne prakse še ne pomeni malomarnega ravnanja, vendar pa bi 
šlo za malomarno ravnanje, če nobena strokovna oseba, ki ima običajne izkušnje, dejanja ne bi 
storila,  ko  bi  ravnala  z  normalno  skrbnostjo.  Enako  zdravnik  ne  ravna  malomarno,  če  deluje  v 
skladu  s  prakso,  ki  jo  je  kot  pravilno  sprejelo  odgovorno  telo  strokovnih  zdravstvenih  ljudi  na 
posebnem področju, na katerem zdravnik opravlja svoje delo. 
Poseben  problem  predstavlja  napaka  v  presojanju,  napačno  postavljena  diagnoza  ali  rezultat 
zdravljenja,  ki  ni  v  skladu  z  bolnikovimi  pričakovanji.  Povedati  moramo,  da  zdravnik  ni 
zavezan,  da  doseţe  nek  točno  določen  rezultat  zdravljenja  (izjema  bi  lahko  bila  kozmetična 
kirurgija, a tudi številni  stomatološki posegi, ki  niso namenjeni zgolj in  predvsem zdravljenju). 
Razlog je razumljiv: biološka variabilnost je tako velika, da je nemogoče matematično natančno 
določiti  izhod  zdravljenja.  Ali  povedano  drugače:  izhod  zdravljenja  ni  odvisen  samo  od 
zdravnikovega  ravnanja  (ali  morebitne  opustitve  nekega  ukrepa).  Iz  istega  razloga  največkrat 
izhod  zdravljenja  tudi  ne  more  biti  predmet  pogodbe  med  zdravnikom  in  bolnikom.  Prav 
omenjeno področje je v razpravljanju o strokovni napaki največkrat lahko jabolko spora: bolniki 
se pogostokrat pritoţujejo, da ni bil doseţen nek točno določen rezultat. Stvar je najbolj sporna 
takrat,  ko  zdravnik  bolnika  z  zavestno  zmotno  ali  napačno  razlago  o  domnevnih  koristih  neke 
vrste zdravljenja zavede (laţni obeti) in tako pridobi bolnikov pristanek za začetek zdravljenja 
(3).  
Kajpak  je  zdravnik  zavezan,  da  zdravi  vestno,  skrbno  in  po  trenutno  veljavnih  profesionalnih 
standardih  svoje  stroke.  V  anglosaški  praksi  zdravnik  načeloma  ni  odgovoren  za  napako  v 
presoji  ("honest  error  in  judgement")  ali  na  osnovi  tako  nastale  napake  napačno  postavljeni 
diagnozi oziroma posledičnemu ravnanju ali opustitvi ravnanja. Seveda velja ta načelnost samo 
pod določenimi pogoji: do napake v presoji ali napačne diagnoze ne sme priti zaradi nevestnosti, 
malomarnosti  ali  neupoštevanja  profesionalnih  standardov  oziroma  profesionalne  skrbnosti. 
Podoben način pravnega sklepanja je mogoče najti tudi v slovenski pravni praksi (16). 
V  vsakem  primeru  pa  zdravnik  ni  odgovoren  za  posledice,  ki  so  sicer  pogojno  nastale  zaradi 
njegovega  ravnanja  (on  je  predpisal  recept),  a  so  posledica  napak  nekoga  tretjega  (denimo 
zdravnik predpiše zdravilo v dobri veri, da je brez stranskih učinkov; zdravilo pa povzroča hude 
anomalije pri novorojencih - tipičen zgled je talidomid).  
Bolnikova soodgovornost 
Pogosto  se  postavlja  vprašanje  bolnikove  soodgovornosti  za  nastanek  takšnih  rezultatov 
zdravljenja,  ki  niso  bili  pričakovani  ali  za  popolno  neuspešnost  zdravljenja.  Neuspešnost 
zdravljenja  je  lahko  posledica  omejitev  medicine  kot  znanosti  in  umetnosti  v  času  in  prostoru. 
Skratka lahko gre za neustavljiv naravni potek bolezni, ki ga ne znamo zavreti. Danes, denimo, 
še ne znamo zdraviti številnih bolezni. Tipičen primer so različne vrste malignih bolezni. A če 
pustimo  takšne  primere  ob  strani,  se  lahko  zastavi  tudi  vprašanje  bolnikove  odgovornosti  ali 
soodgovornosti za nastale posledice ali škodo na zdravju.  
Če pride do napake (škode za bolnikovo zdravje) oziroma poslabšanja zdravstvenega stanja ali 
celo  do  smrti  zaradi  bolnikovega  nespoštovanja  zdravnikovih  navodil,  ni  mogoče  govoriti  o 
strokovni napaki. 
Tako  je  denimo  ameriško  sodišče  v  zadevi  Schliesman  proti  Fischerju  (California  Court  of 
Appeal, Second District, 1979 -glej (9)) razsodilo, da je sladkorni bolnik, ki se ni drţal diete in je 
tudi  drugače  kršil  navodila  zdravnika,  sam  odgovoren  za  nastanek  vnetja  levega  stopala, 
posledične gangrene noge in končne podkolenske amputacije. 
 
 

5 
Krivda in malomarno ali nevestno zdravljenje 
Če  je  prišlo  do  odstopanja  od  osnovnih  konceptov  medicinske  znanosti  ali  vzpostavljenih 
profesionalnih  standardov  strokovnega  ukrepanja,  skrbnosti  in  pazljivosti  namenoma  in  brez 
pravega  razloga,  lahko  govorimo  o  krivdi.  Če  se  poleg  tega  pojavi  še  posledica  (poslabšanje 
zdravja),  so  lahko  podani  pogoji  za  kaznivo  dejanje  malomarnega  ali  nevestnega  zdravljenja 
(Kaznivo  dejanje  je  storjeno  iz  malomarnosti,  če  se  je  storilec  zavedal,  da  zaradi  njegovega 
ravnanja  lahko  nastane  prepovedana  posledica,  pa  je  lahkomiselno  mislil,  da  jo  bo  lahko 
preprečil ali da ne bo nastala; ali če se ni zavedal, da lahko nastane prepovedana posledica, pa bi 
se bil po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati.).  
Potrebno je opozoriti, četudi se morebiti zdi samoumevno, da je kaznivo dejanje mogoče storiti z 
aktivnim  ali  opustitvenim  ravnanjem.  Poleg  tega  pravo  loči  več  vrst  malomarnosti  (zavestna 
malomarnost, nezavestna malomarnost), znotraj tega pa včasih celo razpravlja o tem, ali obstaja 
opravičljiva  dejanska  zmota.  V  vseh  primerih  gre  za  pravne  pojme,  ki  se  mnogokrat  ne 
prekrivajo s pojmovnim poljem preprostega ali običajnega razumevanja opisanih pojmov, kar v 
razpravah med medicino in pravom mnogokrat vnaša nepotrebna protislovja. 
Ali obstaja neizogibna opravičljiva dejanska zmota? 
Na  tem  mestu  bomo  o  opravičljivosti  govorili  v  tistem  njenem  pomenu, ki  hkrati  pomeni  tudi 
odrešitev od odgovornosti. 
Malomarnost kot zmota in neizogibna dejanska zmota naj bi imeli skupno to (11), da ima storilec 
v  obeh  primerih  napačno  predstavo  o  moţnostih  nastanka  prepovedane  posledice.  Razlikovalo 
naj  bi  ju  pa  dejstvo,  da  storilec  v  primeru  neizogibne  dejanske  zmote  ni  dolţan  predvidevati 
prepovedanih  posledic,  pri  izogibni  dejanski  zmoti  oziroma  malomarnosti  pa  zanj  ta  dolţnost 
obstaja. Toda  pri zdravljenju  vedno obstaja dolţnost predvidevati morebitne neljube dogodke  - 
denimo komplikacije. Med komplikacijami bodo vedno takšne, ki se enkrat pojavijo na novo. In 
prav pri vsaki novi, nenavadni ali pa pretirano pogosti komplikaciji bo potrebno pokazati, da ni 
nastala kot posledica napake. Prav zaradi tega je bila tudi razširjena definicija strokovne napake 
z dodatkom, ki je od zdravnika zahteval ne samo ravnanje po pravilih stroke, temveč tudi dovolj 
skrbno in pazljivo profesionalno ravnanje.  
Zdravnika  tako  ni  mogoče  odrešiti  odgovornosti  za  dogodke  povezane  z  zdravljenjem  s 
preprosto trditvijo, da so le običajne, redke, tipične vzročne zveze objektivno predvidljive in zato 
odklonljive,  vse  ostale  pa  so  le  rezultat  nesrečnega  naključja  (16).  Takšno  razmišljanje  je 
preozko in lahko zdravnika odvrne od potrebne skrbnosti in pazljivosti, ki ima namen zmanjšati 
moţnost nastanka nesrečnih naključij ali morebiti še neznanih zapletov.  
Zato  bi  v  okviru  zdravniške  strokovne  napake  lahko  govorili  o  opravičljivi  napaki  oziroma  o 
neizogibni dejanski zmoti samo takrat, kadar je do napake prišlo kljub strokovno neoporečnemu 
in dovolj skrbnemu ter vestnemu ravnanju! Samoumevno je moč govoriti o neizogibni dejanski 
zmoti tudi takrat, ko le ta nastane zaradi časovnih in prostorskih omejitev medicine kot znanosti 
ali v primerih, ko je zdravnika v napačno ravnanje spravila zmota nekoga drugega  ali tretjega 
(Gre  za  izredno  nevarno  moţno  sosledje  dogodkov;  sodobna  medicina  zahteva  sodelovanje 
številnih  strokovnjakov,  katerih  mnenj  ali  sodb  največkrat  ni  moţno  preverjati.  Zmota  enega 
lahko povzroči veriţno reakcijo napak drugih!). 
Kajpak  bo  v  takšnem  primeru  potrebno  natančno  razčleniti  ali  ne  gre  morebiti  za  nesrečo  ali 
komplikacijo brez elementov strokovne napake!  
Pojem  "neizogibne  dejanske  zmote"  se  nam  tako  vidi  kot  zdravnikovo  ravnanje,  ki  je  bilo 
povsem  v  skladu  s  pravili  medicinske  stroke,  opravljeno  s  potrebno  skrbnostjo  in  natančnim 
premislekom, a je kljub temu privedlo do nepričakovanih (za bolnika morda usodnih) posledic. 
Toda takšen pogled na dogajanje znova nujno vodi v označitev takšnega dogodka kot nesreče! 
Zdravnik se namreč lahko izogne zmoti z upoštevanjem pravil svoje stroke v času in prostoru in 
z rabo zdravega razuma, ki pa ima omejene zmoţnosti predvidevanja (eden izmed pomembnih 
elementov  analize  napak  ali  "zmot"  je  prav  omejenost  človeškega  razuma,  da  razčlenjuje 
projekcije vseh moţnih scenarijev dogodkov v prihodnosti!). 

6 
Če kljub temu pride do "neizogibne dejanske zmote", je vprašanje ali temu sploh lahko rečemo 
zmota.  Sami  sodimo,  da  je  temu  treba  reči  nesreča  ali  komplikacija.  Zmota  (napaka)  bi  v  tem 
kontekstu naj namreč pomenila, da gre za dejanje, ki bi ga bilo mogoče s pravilnim ravnanjem 
preprečiti.  
Kdaj ni mogoče govoriti o napaki? 
Če pride do nastanka novih, pred tem neznanih komplikacij, med rabo nove metode, ki še nima 
alternative, ne moremo govoriti o napaki temveč le o pojavu komplikacij. Seveda to velja le v 
primeru,  ko  je  bila  metoda  vpeljana  ob  potrebni  skrbnosti,  pazljivosti  in  ob  upoštevanju 
zakonodaje,  ki  ureja  poskuse  na  ljudeh  (18)!  Toda  vsaka  izpeljanka  številnih  medicinskih 
postopkov še ni nova metoda ali klinični preizkus. 
V  tej  zvezi  si  je  zanimivo  ogledati  primer  Brook  proti  St.Johns  Hickey  Memorial  Hospital 
(Supreme Court of Indiana, 1978 - glej (9)). Pri deklici, ki je bila v času dogodka stara šele 33 
mesecev, je bilo potrebno napraviti kontrastno rentgensko preiskavo. Ker zdravnik Fischer, ki je 
bil  dolţan  preiskavo  opraviti,  ni  našel  vene,  je  po  navodilih  proizvajalca  vbrizgal  kontrast  v 
mišičje.  Ker  se  je  bal,  da  bi  pri  deklici  prišlo  do  poškodbe  kolčnega  ţivca  (n.ischiadicus), 
kontrastnega sredstva ni vbrizgal v področje zadnjičnih mišic temveč v mišičje goleni. Čez nekaj 
dni po preiskavi je prišlo do bolečin v mišičju in čez nekaj časa do skrajšave Ahilove tetive. Po 
nekaj  operacijah  in  dolgotrajni  fizikalni  terapiji  so  dekličine  teţave  lahko  odpravili.  Vendar  je 
dekličin oče toţil zdravnika, da je opravil nedovoljen poskus, saj naj bi bil vbrizgal kontrastno 
sredstvo  na  neobičajno  mesto.  Sodišče  je  odločilo,  da  zdravnik  tega  ni  storil  brez  temeljitega 
premisleka in da je ravnal skrbno in vestno. Zdravnik je popolnoma svoboden pri izbiri metod. 
Menjava  mesta  za  vbrizganje  kontrasta  pa  še  ne  pomeni  eksperimentiranja.  Gre  za  svobodno 
presojo o tem, kateri in kakšen medicinski ukrep bo povzročil najmanj škode. Opisani primer je 
klasičen  zgled  komplikacije,  a  hkrati  tudi  primer,  ki  kaţe,  da  je  lahko  s  stališča  bolnika 
katerokoli  ukrepanje  ali  ravnanje  zdravnika  sporno  in  da  spornih  primerov  ni  mogoče 
obravnavati  posplošeno.  Hkrati  je  opisani  primer  tudi  dober  zgled  o  tem,  kako  so  "enaki" 
postopki  v  moderni  medicini  od  bolnika  do  bolnika  lahko  raznovrstni  in  kako  od  bolnika  do 
bolnika zahtevajo prav posebno, individualno presojo. 
Pogostokrat  se  zastavlja  vprašanje  ali  mora  zdravnik  prekiniti  operacijo,  ko  ugotovi,  da  je 
potreben dodaten kirurški poseg? Oporekati je treba stališču, da je zdravnik to prisiljen storiti v 
vsakem  primeru  (3,13).  Vsaka  splošna  omama  (narkoza)  namreč  pomeni  za  bolnika  dodatno 
tveganje. Včasih je dodaten poseg samo nujna razširitev začetega. Prehode med enim in drugim 
posegom  je  v  nekaterih  primerih  nemogoče  določiti.  Vzemimo  naslednji  zgled:  bolnika  gredo 
operirati  zaradi  tumorja  debela  črevesa,  ki  zapira  svetlino  in  preprečuje  prehod  hrani.  Posega 
tako  ni  mogoče  odlagati.  Običajno  zahteva  takšen  poseg  resekcijo  prizadetega  dela  črevesa. 
Včasih ni mogoče spojiti obeh koncev črevesa in je treba črevo speljati na trebušno steno. O tem 
je bolnika še mogoče podučiti. Ni pa mogoče dobiti soglasja za vse moţne izpeljanke operacije 
in njene razširitve, ko najdemo zasevke v različnih organih in se kirurg šele na osnovi najdenih 
dejstev  odloča  o  tipu  operacije  (bo  morda  reseciral  še  del  prizadetih  jeter,  še  del  prizadetega 
ţelodca i.t.d.). Iz zdravniškega zornega kota razširitev operacije na jetra, prizadeta z razsevki, ne 
pomeni nove operacije in tudi napake ne, iz pravnega zornega kota pa je ob nezadostnem obsegu 
pojasnila  pred  operacijo  mogoče  govoriti  o  ravnanju,  ki  odstopa  od  običajnega  poklicnega 
dolţnostnega ravnanja (13). 
Enako se zna dogoditi, da bo kirurg med operacijo v trebušni votlini našel ţolčnik s kamni. Kljub 
temu, da bolniku ni povedal za moţnost, da mu lahko odstrani ţolčnik, se za odstranitev lahko 
odloči, če presodi, da bi lahko ţolčni napadi s posledičnim vnetjem ţolčnika po operaciji ogrozili 
izhod  prvotne  operacije.  Takšnih  zgledov  bi  bilo  mogoče  najti  brez  števila.  Ob  njih  pa  se 
pojavlja nevarnost razlage, da je mogoče v medicini vsak poseg opravičiti. 
Prav  zaradi  slednjega  ugovora  je  nujno  odklanjati  tabelarni  in  shematski  pristop  k  ocenjevanju 
medicinskih postopkov (napak) in vedno uporabiti metodo "prikaza primera" ali tako imenovani 

7 
kazuistični  pristop,  ki  pa  bo  sodobni  pravni  praksi  vedno  doţivel  preizkus  sorazmernosti 
zdravnikovega ravnanja v primerjavi z naravo bolezni in obsegom pojasnila pred posegom (13). 
Kazuistični pristop 
Nezadostna skrbnost ali pazljivost ali odstopanje od sprejetih profesionalnih standardov se lahko 
pojavi v katerikoli stopnji obravnave bolnika. Pri tem pa je samoumevno, da je pri ocenjevanju 
in razčlenjevanju napak potrebno ocenjevati poloţaj zdravnika, poloţaj bolnika, vpliv zunanjih 
okoliščin  in  čas  ter  kraj,  kjer  je  zdravljenje  potekalo.  V  celotni  kompleksni  časovni  shemi 
dogajanja  se  lahko  napaka  pojavi  samo  v  nekem  majhnem  hipu  in  tako  sproţi  celo  kaskado 
napačnih dogodkov. Zaradi tega je ustaljen način presojanja napak "ex ante", kar pomeni, da se 
je treba postaviti na enak časovni zorni kot tistega trenutka, ko je zdravnik odločal. Pregovor "po 
bitki so vsi generali pametni" velja tudi tukaj, toda na nikoli ne sme biti osnova za ocenjevanje 
zdravnikovega ravnanja (pravilno ali napačno). 
Čisto  mogoče  je  namreč,  da  se  zdravnikovo  ravnanje  kasneje  ("ex  post")  izkaţe  kot  napačno. 
Vendar  pa  bi  morebiti  glede  na  okoliščine,  ki  so  obstajale  takrat,  ko  je  zdravnik  sprejemal 
odločitve,  morda  tudi  vsak  drug  skrben  zdravnik  ravnal  enako!  Opozoriti  pa  je  treba,  da 
privolitev  bolnika  v  napačno  ravnanje,  takšnemu  ravnanju  ne  odvzema  kvalifikacije 
nedopustnosti(3,9)!  
Pri presoji o pravilnosti zdravnikovega ravnanja prav tako nikoli ne pretehtajo vrhunske storitve, 
ki  so  moţne  le  v  redkih  ustanovah.  Enako  je  treba  oceniti  poprečno  dosegljivost  zdravstvenih 
storitev v določenem kraju (Znova gre za odgovornost "tretjega". Bolnik je denimo seznanjen, da 
mu lahko pomaga določena zdravilna metoda, ki pa je v njegovi drţavi ni. V takšnem primeru za 
morebitne posledice nedosegljivosti takšnega zdravljenja ni kriv zdravnik). 
Zaradi  kompleksnosti  dogajanja,  ki  ga  predstavlja  proces  diagnostike  in  zdravljenja  na 
preobseţnem področju medicine kot take in vseh njenih vej ter zaradi spremljajočega in stalno 
menjujočega se pojavljanja novih metod in komplikacij (redkeje nesreč) znova ni mogoče in niti 
ni sprejemljivo katalogiziranje napak. 
Ob  tem  doda  svoje  še  skokovit  razvoj  klinične  medicine.  Klinične  metode  zdravljenja  se  na 
nekaterih  področjih  danes  spreminjajo  ţe  v  ciklusu  nekaj  let!  Nekaj  kar  se  v  nekem  primeru 
pokaţe kot napaka, v drugem ni. Tako je treba znova podariti, da nobenega dogodka ni mogoče 
ocenjevati kar povprek in shematsko. Vsak dogodek ali primer posebej torej zahteva posamezno 
obravnavo (kazuistični pristop).  
Pravilo "res ipsa loquitur"  
Res  ipsa  loquitur  je  latinski  rek,  ki  pomeni,  da  stvari  govorijo  same  zase.  Gre  za  zanimivo 
pravno  proceduralno  moţnost  anglosaksonskega  prava,  kjer  oškodovanec  lahko  predstavi 
sodišču svoj primer, ne da bi potreboval mnenje izvedencev, s katerim bi dokazoval nevestnost 
oziroma nestrokovno ravnanje zdravnika. Kot tipičen zgled omenjenega pravila navajajo primer 
Ybarre proti Spangardu (Supreme Court of California, 1944 - glej (9)). 
Oškodovanec Ybarra je bil sprejet v bolnišnico zaradi bolečin na desni spodnji strani trebuha. Po 
pregledu  so  mu  povedali,  da  gre  najverjetneje  za  vnetje  slepiča  in  da  je  potrebna  operacija. 
Oškodovanec je nanjo pristal. Po operaciji se je prebudil v bolniški sobi. Imel je hude bolečine v 
desnem ramenu. Med hospitalizacijo in po njej se je stanje samo še slabšalo. Roke v ramenu ni 
več mogel  normalno  gibati. Pojavila sta se omrtvičenje (paraliza) in  atrofija mišičja roke. Več 
zdravnikov,  ki  so  oškodovanca  pregledali,  je  bilo  mnenja,  da  so  bolnikove  teţave  posledica 
poškodbe in ne bolezni. Samo zase je govorilo dejstvo, da se je to dogodilo med operacijo  (še 
posebej med operacijo, ki sama zase nima nikakršne zveze z roko) in tako se je nujno ponujal 
sklep, da je šlo za malomarno ali nevestno zdravljenje. 
Načelo "res ipsa loquitur" zahteva izpolnjevanje treh pogojev:  
a) poškodba oziroma nesreča mora biti takšne narave, da je ni moč pričakovati, ko nekdo ravna 
vestno in skrbno 
b) poškodbo povzroči nekaj (dogodek), kar je pod izključno kontrolo toţenca 
c) dogodek je takšne narave, da je izključeno kakršnokoli zavestno vplivanje oškodovanca 

8 
Sodišče je brez večjih dvomov v primeru Ybarre proti Spangardu (Supreme Court of California, 
1944 - glej (9)) dosodilo v prid oškodovanca, torej Ybarre. 
Kljub  temu,  da  naša  praksa  ne  uporablja  podobnega  proceduralnega  pravila,  pa  so  pomembna 
njegova načela. Uporabiti jih je namreč mogoče pri ocenjevanju in razmejevanju med strokovno 
napako in komplikacijo.  
Princip "res ipsa loquitur" je moţno uporabiti tudi takrat, kadar je moč označiti več domnevnih 
povzročiteljev  (odgovornost  se  deli).  Vendar  število  domnevnih  povzročiteljev  ne  vpliva  na 
osnovne premise določila "res ipsa loquitur". 
Pravilo odgovornosti kapitana ladje 
Pravilo  odgovornosti  kapitana  ladje  predvideva  (9),  da  je  zdravnik,  po  analogiji  s  kapitanom 
ladje, objektivno odgovoren za dejanja (tudi za nevestnost ali malomarnost) vseh zaposlenih, ki 
so  v  njegovi  ekipi.  Tipičen  primer  bi  bil  primer  kirurgove  odgovornosti  za  štetje  zloţencev, 
gobic  in  drugih  tekstilnih  izdelkov,  ki  se  uporabljajo  med  operacijo  in  ki  se  lahko  pozabijo  v 
telesu,  četudi  sam  pri  nadzoru  uporabe  omenjenih  predmetov  sodeluje  le  delno  (zaradi  narave 
procesa dela ni zmoţen sodelovati pri štetju; štetje namreč poteka izven operacijskega polja, v ne 
sterilnem področju).  
Načelo  je  imelo  veljavnost  v  daljni  preteklosti.  Danes  pa  ga  je  moč  uporabiti  v  le  zelo  redkih 
primerih,  saj  osebe  odgovorne  za  potek  nekega  medicinskega  dogajanja  običajno  nimajo 
velikega vpliva na izbor svojih sodelavcev in v tem smislu niso odgovorne za kvaliteto njihovega 
dela. Ta trditev je še posebej pomembna za današnje stanje v Sloveniji, ko kirurg praktično nima 
skorajda  nikakršnega  vpliva  na  ekipo,  ki  bo  sodelovala  med  operacijo!  Danes  so  bolnišnice 
ustanove, ki zaposlujejo veliko število zelo različnih profilov strokovnjakov.  
Tako  vodja  ekipe,  še  posebej  v  našem  prostoru,  praktično  nima  veliko  vpliva  na  izbor  ljudi  v 
ekipi, še manj na kvaliteto njihovega znanja, spretnosti in izobrazbe. Tako lahko ima veljavnost 
načelno le pravilo subjektivne odgovornosti posameznikov. 
Znova  je  lahko  tipičen  primer  izbor  kirurga  za  operacijo.  Bolnik  v  dobri  veri,  da  mu  je  dana 
pravica izbora zdravnika, izbere za operacijo določenega kirurga. Četudi je morebiti bil takšen 
izbor opravljen v veri, da bo ta kirurg lahko določil tudi vse ostale nujno potrebne strokovnjake 
pri  operaciji,  pa  kirurg  največkrat  takšne  moţnosti  nima.  Običajno  ne  more  vplivati  na  izbor 
anesteziologa  in  še  nekaterih  drugih  potrebnih  strokovnjakov  (asistentov  pri  operaciji, 
inštrumentark, medicinskih tehnikov, i.t.d.). Med operacijo lahko pride do številnih zapletov, ki 
so izven nadzora kirurga. Pri uvajanju v splošno omamo se lahko, denimo, zlomi en ali več zob. 
Za takšen zaplet dogodkov kirurg očitno ni odgovoren. Odgovornost za nek zapleten poseg je v 
sodobni  medicini  porazdeljena  na  več  strokovnjakov  in  je  tako  moč  načelo  "kapitana  ladje" 
največkrat uporabiti le v prenesenem pomenu. 
Načelo se torej pogostokrat uporablja le v najširšem moţnem pojmovanju.  
Vpliv naravnega poteka bolezni 
Zanimivo je dejstvo, da je zelo veliko odmevnih medijskih odzivov prav na bolezni, ki s svojim 
naravnim potekom neustavljivo povzročijo smrt, ki je zdravniki praviloma ne zmorejo ustaviti. 
Vsaka bolezen ima svoj naravni potek. Naravni potek bolezni bomo označili kot tisto dogajanje, 
v katerega aktivno nasploh ne posegamo. Na tem mestu ne bomo natančneje razčlenjevali pojma 
aktivno poseganje v tok bolezni. Tako lahko bolezen v svojem naravnem poteku povzroči bolj 
ali  manj  hudo  poslabšanje  zdravja,  povzroči  lahko  smrt,  lahko  pa  celo  pride  do  spontane 
ozdravitve. 
Med naravnim potekom vsake bolezni (ali poškodbe), bodisi akutne, bodisi kronične lahko pride 
do  spontanih  izboljšanj  ali  poslabšanj.  Bolnik  očitno  obišče  zdravnika  z  namenom,  da  bi  le  ta 
vplival  (pozitivno)  na  naravni  potek  bolezni.  Idealno  bi  bilo,  da  bi  zdravnik  bolezen  vedno 
ozdravil. Zaradi omejitev človeških spoznanj v času in prostoru kajpak to vedno ni moţno. Če 
bolnik  obišče  zdravnika,  ima  zdravnik  ob  vseh  strokovnih,  zakonskih  in  deontoloških  ozirih 
moţnost,  da  v  dogajanje  aktivno  poseţe;  lahko  pa  se  tudi  odloči  za  opustitev  kakršnegakoli 
aktivnega poseganja v dogajanje. 

9 
Opustitev aktivnega poseganja v bolezen ali poškodbo zahteva posebno obravnavo. Načelno pa z 
opustitvijo  ukrepanja  bolezen  (poškodbo)  vedno  prepustimo  njenemu  naravnemu  poteku. 
Opustitev  ukrepanja  nima  nujno  negativne  označbe:  bolezen  lahko  z  ali  brez  ukrepanja  traja 
enako  dolgo  in  njen  potek  je  lahko  v  obeh  primerih  enak.  Razlogov  za  ukrepanje  torej  ni. 
Opustitev  dobi  negativno  oznako  šele  v  tistem  trenutku,  ko  obstaja  vsaj  eden  način  aktivnega 
poseganja v bolezen (poškodbo), za katerega je znano, da v trenutku, ko se zdravnik z bolnikom 
in  kronološkim  razvojem  njegove  bolezni  sreča,  daje  boljše  rezultate  od  naravnega  poteka 
bolezni. 
 
Ţe  pri  slednji  trditvi  se  srečamo  s  skorajda  nepremostljivimi  zagatami.  Povsem  razvidno  je 
namreč,  da  je  odločanje  o  ukrepanju  in  načinu  ukrepanja  odvisno  od  dogajanja  v  času.  Ni 
vseeno, v katerem  obdobju  bolezni  mora zdravnik  odločati o morebitnem  poseganju  v naravni 
potek.  
Ob  tem  včasih  sploh  ni  mogoče  kronološko  določiti  sosledja  dogodkov.  Tako  tudi  postane 
vprašljivo  postavljanje  absolutnih  meril  za  ocenjevanje  rezultatov  poseganja.  Kaj  je  boljši 
rezultat? Kdo ocenjuje ali določa vrednostni pomen izhoda na določeni časovni točki? Bolnik ali 
zdravnik?  Zdravnik  se bo odločal  na osnovi izkušenj  in  trenutnega obsega znanja svoje stroke. 
Če  bo  v  takšnem  primeru  v  skladu  s  profesionalnimi  standardi  svoje  stroke  in  z  vso  potrebno 
skrbnostjo  in  pazljivostjo  sklenil,  da  aktivno  ne  bo  posegal  v  tok  bolezni,  ker  mu  ni  dano 
bistveno vplivati na naravni potek bolezni, mu ne bo mogoče očitati strokovne napake!  
Če  pa  bo  zdravnik  aktivno  posegel  v  dogajanje,  bomo  pričakovali,  da  bo  uporabil  ukrepe,  ki 
bodo  pozitivno  vplivali  na  naravni  potek  bolezni.  Če  bo  kljub  temu  prišlo  do  poslabšanja 
zdravja,  zaradi  neustavljivega  napredovanja  osnovne  bolezni,  bo  prav  tako  teţko  govoriti  o 
strokovni napaki. Če pa bo zdravnik uporabil ukrepe, ki ne ustrezajo standardom stroke in ki jih 
ne bo mogoče označiti za skrbne in pazljive, bomo to lahko šteli kot strokovno napako. 
A če bo hkrati prišlo do poslabšanja zdravja, bo potrebno pokazati, da se to  poslabšanje ne bi 
dogodilo zaradi neustavljivega naravnega poteka bolezni.  
 
V  primeru,  da  se  pojavi  ob  osnovni  bolezni  nenadoma  druga,  ki  ni  v  neposredni  povezavi  z 
naravnim  potekom  prve,  obstaja  velika  verjetnost,  da  je  posledica  zdravnikovega  poseganja 
(iatrogena  bolezen,  iatrogena  poškodba;  iatrogen  prihaja  iz  grške  besede  iatrea,  kar  pomeni 
umetnost celjenja, zdravljenja. Kot iatrogeno bolezen ali poškodbo lahko torej označimo vsako 
poškodbo  ali  bolezen,  ki  nastane  zaradi  zdravnikovega  poseganja  v  naravni  potek  osnovne 
bolezni). Iatrogena bolezen ali poškodba lahko ima elemente strokovne napake, ni pa nujno (19).  
 
Če iz medicinskih gledišč skušamo ugotoviti vzrok nenadnega nastanka nove bolezni (nastala je 
med zdravljenjem osnovne) ali poškodbe, obstajajo naslednje moţnosti: 
- bolezen je nastala spontano in je naključen spremljevalec prve 
- bolezen je nastala kot zaplet zdravljenja osnovne bolezni 
- bolezen je nastala zaradi napake v zdravljenju osnovne bolezni 
- poškodba, ki nastane med katerimkoli invazivnim posegom in ne sodi k sami proceduri posega, 
je vedno iatrogena poškodba, ne nosi pa vedno značilnosti strokovne napake 
 
Skratka  pri  obravnavanju  strokovne  napake  bo  nedvomno  potrebno  pokazati,  da  poslabšanje 
bolnikovega zdravja ni posledica naravnega poteka bolezni, ki ga ni bilo mogoče preprečiti; prav 
tako  bo  potrebno  pokazati,  da  pojav  morebitnih  dodatnih  obolenj  ni  spontan  temveč  le  plod 
zdravnikovega  ravnanja.  Razloţeni,  razumljeni  in  sprejeti  stranski  učinki  zdravil  (ali 
zdravljenja!) niso strokovna napaka!  
 
 
 

10 
Napaka 
Bolezen se torej med zdravljenjem lahko poslabša ali se celo pojavi neka nova bolezen. Oboje je 
lahko  posledica  medicinske  napake.  Medicinske  napake  se  lahko  pojavljajo  v  vseh  obdobjih 
zdravnikovega srečevanja z bolnikom.  Glede na posamezne časovne faze njunega  razmerja jih 
lahko razdelimo na napake: 

 
Pri diagnosticiranju 

 
Pri posvetovanju 

 
Pri uresničevanju pojasnjevalne dolţnosti (privolitev po pojasnilu)) 

 
Organizaciji medicinskega dela (razlogi v kulturi obravnavanja napak (21)) 

 
Vodenju dokumentacije 

 
Varovanju zdravniške skrivnosti 

 
Nadzoru ostalega osebja, za katerega odgovarja zdravnik 

 
Vzdrţevanju in kontroli aparatur 

 
Čiste terapevtske napake (napačno predpisano zdravilo, napačno predpisani odmerki, ipd) 

 
Napake med invazivnimi posegi 
Raziskovalci, ki so se z omenjenim problemom podrobneje ukvarjali (20,21) naštevajo naslednje 
razloge za nastanek napak :  

 
Razlogi pri zdravniku,  

 
razlogi pri bolniku, 

 
razlogi pri vpleteni tretji stranki (bodisi ustanova, farmacevtska tovarna, i.t.d.), 
