Zapleti: prepoznava, preprečevanje in zdravljenje

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
ZAPLETI: 
 
PREPOZNAVA, PREPREČEVANJE IN ZDRAVLJENJE 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Zbornik 
 
 
 
 
 
 
 
 
Ljubljana 
2013 
 
 
 
 

 
 
 
 
Zbornik predavanj strokovnega srečanja 
 
 
Naslov:  
 
ZAPLETI: PREPOZNAVA, PREPREČEVANJE IN ZDRAVLJENJE 
 
Urednik zbornika:  
Prof. dr. Nataša Ihan Hren, dr. med. 
Recenzenta:    
Prof. dr. Nataša Ihan Hren, dr. med., doc. dr. Andrej Kansky, dr. stom. 
 
 
 
 
 
 
Organizator:  
Zdruţenje za maksilofacialno in oralno kirurgijo Slovenije 
 
Katedra za maksilofacialno in oralno kirurgijo, Medicinska fakulteta v Ljubljani 
 
Klinični oddelek za maksilofacialno in oralno kirurgijo, Kirurška klinika UKC Ljubljana 
 
 
Izdajatelj: Zdruţenje za maksilofacialno in oralno kirurgijo Slovenije, Zaloška 2, 1000 Ljubljana 
 
 
Naklada: 
550 izvodov 
Tisk:    
Fota-cop, Zaloška 5, 1000 Ljubljana 
 
 
 
 
 
 
 
CIP - Kataložni zapis o publikaciji  
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana  
 
616.314-06(082)  
 
        ZAPLETI: prepoznava, preprečevanje in zdravljenje : zbornik predavanj strokovnega srečanja / 
[organizator Katedra za maksilofacialno in oralno kirurgijo, Medicinska fakulteta v Ljubljani [in] Klinični 
oddelek za maksilofacialno in oralno kirurgijo, Kirurška klinika, UKC Ljubljana [in] Združenje za 
maksilofacialno in oralno kirurgijo Slovenije ; urednik Nataša Ihan Hren]. - Ljubljana : Združenje za 
maksilofacialno in oralno kirurgijo Slovenije, 2013  
 
ISBN 978-961-93214-3-0  
1. Ihan Hren, Nataša, 1962- 2. Univerzitetni klinični center (Ljubljana). Kirurška klinika. Klinični oddelek za 
maksilofacialno in oralno kirurgijo 3. Medicinska fakulteta (Ljubljana). Katedra za maksilofacialno in oralno 
kirurgijo 4. Združenje za maksilofacialno in oralno kirurgijo Slovenije  
270119680  
 
 
 

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Ob novem zborniku 
 
moje  izraţanje  o  potrebi  takšne  oblike  zbornika  za  študente  in  zobozdravnike,  ki  zajema 
napisane teme v celoti, ni več potrebno. Postali so tradicija in vsak zobozdravnik, ki jih čuva, da 
po potrebi poišče določeno temo in vsak študent, ki me očara s svojim znanjem, ker jih prebere, 
potrjujejo to. 
Letos smo organizatorji bili v večji zadregi. Izbrana tema, zapleti, še nikoli ni bila predstavljana 
in  je  bila  dobro  sprejeta  med  zobozdravniki.  Sestavljanje  konkretnega  programa  pa  je  bilo 
teţavno,  saj  ima  zdravljenje  katerekoli  patologije  svoje  zaplete  in  bi  takšen  pristop  presegal 
skupen  dan  našega  seminarja.  Zato  je  dokončen  program  zajel  sklop  pravno  –  etičnih  vidikov 
zapletov, nato  pa sklope, ki  obravnavajo  tiste zaplete, ki  so pogosto  skepen problem katerekoli 
patologije – kot so na primer bolečina in krvavitve. Hkrati smo ţeleli predstaviti novejša dejstva, 
ki  lahko  pogojujejo  zaplete  –  kot  so  na  primer  nova  antikoagulantna  zdravila  in  naraščajoč 
problem zapletov pri jemanju bisfosfonatov. In ob koncu smo se vsi zavedali, da nam je ostalo v 
zvezi z zapleti še veliko neobdelanih tem. 
Hkrati pa smo bili veseli, da je po uvedbi pred 3 leti zaţivela udeleţba s posterji. Letošnji deleţ 
posterjev,  ki  niso  pričakovano  delo  specializantov  oralne  in  maksilofacialne  kirurgije,  je 
prevladujoč. To je način aktivne udeleţbe, ki je v razvitem svetu pomemben za vse zdravnike in 
zobozdravnike zunaj akademskih institucij in ni pomemben le zaradi doseganja večjega števila 
licenčnih točk naše zbornice.  
Zato ob koncu prosim vse za sodelovanje pri predlogih o temah, ki so potrebne, da se obdelajo in 
za izdelavo posterjev, ki postajajo pomemben deleţ naših skupnih sestankov. 
 
 
 
 
 
Nataša Ihan Hren 
 
V Ljubljani, 15. novembra 2013 
 
 
 
 

 
 
 
 
 

KAZALO 
Medicinska napaka 
1
 
Vojko Flis 
Sodno izvedenstvo v stomatologiji in maksilofacialni kirurgiji 
13
 
Andrej A. Kansky 
Ali je naše zdravljenje (in zapleti) kulturno pogojeno? 
17
 
Nataša Ihan Hren 
Zapleti pri lokalni anesteziji, preprečevanje in ukrepanje 
23
 
Marko Božič 
Širjenje infekcij v področju glave in vratu in ukrepi pri najpogostejših vnetnih zapletih  27
 
Vojko Didanovič 
Kako usklajeno pristopiti k endodontsko-kirurškim zapletom? 
33
 
Gorjanc Matija, Potočnik Igor 
Preprečevanje zapletov v implatologiji – kirurg in protetik z roko v roki 
40
 
Miha Kočar, Milan Kuhar 
Emfizem mehkih tkiv v zobozdravniški ordinaciji 
45
 
Borut Sotošek 
Ali stanje obzobnih tkiv vpliva na pojavnost zapletov stomatološkega zdravljenja? 
47
 
Rok Gašperšič 
Koliko so naši (ne)uspehi v implantologiji odvisni od materialov in tehnologij? 
53
 
David Dovšak 
Spremembe ki jih prinašajo nova antikoagulantna zdravila 
57
 
Andreja Eberlinc 
Bolečina – zaplet ali opozorilo? 
62
 
Tadej Dovšak 
Zapleti pri obsevanih bolnikih in BOLNIKIH na bisfosfonatni terapiji v stomatološki 
ordinaciji 
66
 
Dime Sapundžiev 
Lokalni dejavniki tveganja za krvavitev ter tehnike hemostaze pri oralno-kirurških 
posegih 
72
 
Aleš Vesnaver 
P
P
O
O
V
V
Z
Z
E
E
T
T
K
K
I
I
 
 
P
P
O
O
S
S
T
T
E
E
R
R
J
J
E
E
V
V
 
Sindrom tihega sinusa 
78
 
Peter Balon, Aleš Vesnaver 
Avulzija sosednjega zoba pri ekstrakciji prvega stalnega kočnika 
79
 
Maja Cilenšek, Dime Sapundžiev 
Interdisciplinarna obravnava pacienta z neizraslimi palatinalno leţečimi podočniki 
80
 
Gordana Čižmek, Nataša Ihan Hren, Metoda Rejc Novak 
Sekundarna korekcija asimetrije zaradi nezdravljenega zloma ličnice 
81
 
David Debevc, Žiga Kovačič, Andrej Kansky, Miha Kočar 

Obravnava neizraslega podočnika v spodnji čeljustnici s tremi različnimi kriurškimi 
pristopi 
82
 
Maša Farkaš, Elizabeta Zaletel, Nataša Ihan Hren 
Zdrs korenine zoba v sinusno votlino kot Zaplet pri ekstrakciji zgornjih molarjev 
83
 
Jure Gačnik, Nataša Ihan Hren 
Koreninske razjede kot zaplet po obojestranski osteotomiji mandibule: prikaz 
endodontskega zdravljenja 
84
 
Tomaž Hitij 
Poškodba spodnjega alveolarnega ţivca pri kirurškem odstranjevanju impaktiranega 
spodnjega tretjega kočnika 
85
 
Mojca Knez Ambrožič, Dime Sapundžiev, Nataša Ihan Hren 
Učinek etorikoksiba na pooperativno bolečino pri kirurški ekstrakciji tretjega kočnika  86
 
Matic Koren, Andrej Kansky 
Ortodotnsko kirurška obravnava skeletnega odprtega griza 
87
 
Tomaž Košorok, Nataša Ihan Hren, Maja Ovsenik 
Kostno periostalni reţenj z interpozicijskim graftom v interforaminalnem predelu spodnje 
čeljusti 
88
 
Žiga Kovačič, David Debevc, Miha Kočar 
Mukozni melanom ustne votline 
89
 
Žiga Kovačič, David Debevc, Tadej Dovšak, Vojko Didanovič, Aleš Vesnaver, Andrej Kansky 
Kombinirana ortodontsko kirurška obravnava obojestransko impaktiranih zgornjih 
stalnih podočnikov 
90
 
Boštjan Lavriša, Vojko Didanovič, Maja Ovsenik 
Nov kirurški luksator za ekstrakcije zob 
91
 
Jure Poglajen 
Zlom spodnje čeljustnice kot zaplet pri kirurškem odstanjevanju neizraslega zoba 
92
 
Matic Polak, Andrej Kansky 
Osteomielitis kot zaplet zdravljenja zapletenega zloma spodnje čeljustnice 
93
 
Luka Prodnik, Andreja Eberlinc, Vojko Didanovič, Miha Kočar 
Periimplantitis 
94
 
Andrej Sabo, Nataša Ihan Hren 
Odontogeni orbitalni celulitis – Prikaz primera 
95
 
Lampros Skamagkoulis, Andrej Kansky 
Ponavljajoče postekstrakcijske krvavitve pri pacientu z antikoagulantnim zdravljenjem  96
 
Tomaž Špindler, Andreja Eberlinc 
Parestezija spodnjega alveolarnega ţivca kot zaplet endodontskega zdravljenja drugega 
spodnjega kočnika 
97
 
Marko Vavpotič 
Nova metoda določanja velikosti obraza v tridimenzionalni fotogrametriji 
98
 
Miha Verdenik, Nataša Ihan Hren 
S
S
P
P
O
O
N
N
Z
Z
O
O
R
R
S
S
K
K
E
E
 
 
S
S
T
T
R
R
A
A
N
N
I
I
 
 

1 
MEDICINSKA NAPAKA 
Vojko Flis
 
Uvod 
Teoretična obravnava napak v zdravstvu ima dolgo zgodovino in svoje različne razlagalce (1,2). 
Različni  pogledi  na  zdravniško  napako  so  povsem  razumljivi,  ko  ugotovimo,  da  je  človek 
biološko bitje z biološko neskončno variabilnostjo in bitje s končnim trajanjem (vedno ga doleti 
smrt). Poleg tega na pravno obravnavo medicinskih napak vplivajo kulturni prostor in razlike v 
pravnih  sistemih.  Obstajajo  pomembne  razlike  med  anglosaškimi  pravnimi  sistemi  (na  primer 
ZDA in Velika Britanija), prav tako pa obstajajo tudi pomembne razlike med drţavami, ki imajo 
tako imenovani kontinentalni pravni sistem (2,3,4). 
Bioloških danosti človeka se v medicini in druţbi pogosto ne zavedamo v zadostni meri. Vsak 
človek  se  različno  odziva  na  zunanje  vplive  (denimo  zdravljenje).  Hkrati  se  vsak  človek  tudi 
različno odziva na bolezenske vplive (eden bo brez večjih bolezenskih teţav prebolel okuţbo z 
virusom  hepatitisa  B,  drugi  bo  morebiti  okuţbi  podlegel).  Človek  si  je  vedno  ţelel  ustvariti 
boljšo  kvaliteto ţivljenja  in  iz  te ţelje  je  izhajala  teţnja  k  ozdravitvi  različnih  bolezni.  Od tod 
izvira  zdravniški  poklic.  A  zanj  velja,  da  je,  ob  človekovi  metafizični  ţelji  po  nesmrtnosti  in 
neskončno  dolgem  in  zdravem  ţivljenju,  omejen  s  čisto  tuzemskimi  in  človeku  lastnimi 
omejitvami: ob omejitvah medicine (v prostoru in času) kot take obstajajo še omejitve človeka 
kot  bitja.  In  ena  izmed  najpomembnejših  omejitev  tega  bitja  je  moţnost  napačnega  ravnanja. 
Zdravnik se lahko zmoti in ravna napak (pri čemer pomensko polje te besede vsebuje imanentno 
domnevo,  da  obstaja  ţe  znano,  drugačno  ravnanje,  ki  ni  zmotno;  pravno  pa  govorijo  o  zmoti 
takrat, ko ima posameznik o nekem dejstvu napačno predstavo ali pa je sploh nima), kot se lahko 
zmoti vsak človek. Toda prav zaradi povsem specifičnih lastnosti človeka kot bitja in bolezni kot 
biološkega,  antropološkega  in  sociološkega  fenomena  je  razprava  o  medicinskih  strokovnih 
napakah vedno zelo zahtevna in nehvaleţna naloga. Zatorej bi pred poskusom razčlenitve pojma 
strokovne napake bilo potrebno opraviti vsaj njeno razmejitev od nesreče in od komplikacije. 
Nesreča in komplikacija 
Nesrečo  pri  zdravljenju  bomo  opredelili  kot  nehoten,  nepričakovan,  naključen  dogodek,  ki  se 
dogodi  ob  vsej  potrebni  skrbnosti  v  njenem  najširšem  pomenu  (zajema  tudi  neoporečno 
strokovno ravnanje) in ki spravi bolnika v dodatno nevarnost nastanka škode za zdravje, ki celo 
stori  dodatno  škodo  (o  dodatni  škodi  govorimo  zato,  ker  predvidevamo,  da  se  je  proces 
zdravljenja pričel zaradi neke bolezni, ki je ţe v določeni meri okvarila zdravje) zdravju ali pa 
morebiti neposredno ali posredno povzroči smrt.  
Ta  definicija  predpostavlja,  da  so  bili  pred  in  med  zdravljenjem  sprejeti  vsi  ukrepi,  ki 
zmanjšujejo moţnost nastanka potencialne nesreče (tudi neznane!) na raven najniţjega tveganja. 
Če se v okviru tako zastavljene definicije med zdravljenjem dogodi nesreča, praktično ni mogoče 
govoriti o strokovni napaki (pozor: je pa moč govoriti o odgovornosti za nastanek nesreče!). 
V  okviru  opisane  definicije  tako  ni  mogoče  govoriti  o  nesreči,  če  denimo  pride  do  zamenjave 
ampul  ali  do  transfuzije  krvi  napačne  krvne  skupine  zaradi  premalo  skrbne  kontrole  vsebine 
ampule ali premalo natančne kontrole krvi pred infuzijo. Slednja dogodka sta nedvomni napaki 
zaradi premajhne skrbnosti in pazljivosti. Seveda pa je lahko v ozadju vsake nesreče napaka! V 
nekaterih  redkih  primerih  bo  teţko  poiskati  mejo  med  nesrečo  in  zapletom.  Vendar  pa  ta 
morebitna  nezmoţnost  razlikovanja  ne  bo  pomembna,  če  bo  le  moč  izključiti,  da  nesreče  ali 
zapleta ni povzročila strokovna napaka. Ob tem znova opozarjamo, da je moč kljub odsotnosti 
strokovne napake razpravljati o odgovornosti za nastanek nesreče.  
Komplikacija 
Komplikacija (zaplet), ki se pojavi med ali po zdravljenju, ni nesreča a tudi strokovna napaka ni. 
Manjkata  ji  deloma  ali  v  celoti  prva  dva  atributa,  ki  označujeta  nesrečo  -  nehoteno  in 
nepričakovano dogajanje. Kljub temu pa gre za naključno pojavljanje! Komplikacija je zaplet, ki 
se  dogodi  med  zdravljenjem,  ki  poteka  strokovno  neoporečno  in  z  vso  največjo  moţno 

2 
skrbnostjo.  Komplikacije  so  znan  in  neizogiben  spremljevalec  zdravniške  dejavnosti.  Veliko 
število  komplikacij  je  znanih,  nekatere  niso,  občasno  pa  se  pojavljajo  nove  (tako  kot  se 
pojavljajo nove metode zdravljenja). Kajpak smo z začetkom zdravljenja (vsak način zdravljenja 
namreč  nosi  v  sebi  tveganje  zapletov)  ţe  zavestno  pristali  na  moţnost,  pa  četudi  je  le  ta 
minimalna ali samo potencialna, da se morebiti dogodi zaplet; le ta, četudi je sam zase nehoten, 
je namreč imanentno vezan na zdravljenje in je, če hočemo ali ne, neposredna posledica našega 
aktivnega  ukrepanja  (zdravljenja).  Komplikacija  je  neţelen  dogodek;  neljub,  nehoten  in  redek 
spremljevalec  zdravljenja,  ki  pa  mu  nikakor  ne  moremo  dati  označbe  popolnoma 
nepričakovanega dogodka ali nepredvidljivega dogodka.  
Z  nesrečo  ga  veţe  dejstvo,  da  se  pojavlja  naključno  in  da  ga  kljub  predvidljivosti  običajno  ne 
moremo  preprečiti.  Predvidljivost  ali  pričakovanost  komplikacije  je  mogoče  izraziti  v  obliki 
verjetnosti ali v odstotkih. Tako se denimo ocenjuje (5), da se zgodi en smrtni primer na 10.000 
splošnih  omam  (anestezij).  Pri  starostnikih  (ljudeh  starejših  od  70  let)  pa  se  pojavljajo  po 
operaciji  zapleti  na  pljučih  v  okoli  5-10%  (6).  Slednji  odstotki  kaţejo,  da  se  ni  mogoče 
zadovoljiti  z  definicijo  komplikacije  kot  dogodka,  ki  kljub  vsej  pazljivosti  po  pogostnosti  ne 
presega navadnega odstotka (7). Različni medicinski posegi ali načini zdravljenja imajo namreč 
pri različnih starostnih skupinah različen odstotek komplikacij!  
Zapleti so torej dobro znani, pojavljajo pa se kljub vsem naporom, da bi jih ne bilo. Vzrokov za 
njihovo pojavljanje je več in jih na tem mestu ni mogoče natančneje razčlenjevati. Očitno je le 
dejstvo, da jih ni mogoče povsem preprečiti.  
Za  zgled  si  lahko  ogledamo,  denimo,  poškodbo  arterije  po  punkciji  pri  arteriografiji.  Z 
odločitvijo  za  ta  poseg  smo  ţe  pristali  na  moţnost,  da  pride,  kljub  vsej  potrebni  skrbi  in 
strokovnosti, do raztrganine arterije. Dogodek je sicer redek, a se dogaja (8). Komplikacija tako 
ni  nepričakovan  dogodek!  Je  pa  še  vedno  naključen  dogodek,  ki  se  dogodi  ob  vsej  potrebni 
skrbnosti.  Vendar  še  enkrat  poudarjamo,  da  do  zapleta  ne  bi  prišlo,  če  ne  bi  bili  pričeli  z 
zdravljenjem! Za zaplet kajpak velja enaka ugotovitev kot za nesrečo: v ozadju zapleta je lahko 
strokovna  napaka!  Posebej  pozorni  moramo  biti  takrat,  ko  število  zapletov  nenadoma  prične 
naraščati in presega odstotkovno mejo, ki je bila za enak poseg ugotovljena na velikem številu 
bolnikov  v  različnih,  med  seboj  neodvisnih  ustanovah  (četudi  obstajajo  še  drugi  kriteriji  za 
ločitev napake od zapleta).  
Pri  nekaterih  oblikah  zdravljenja  je  komplikacija  v  obliki  stranskih  učinkov  lahko  celo  reden 
spremljevalec  zdravljenja  (nekatere  oblike  zdravljenj  s  citostatiki).  Zavestno  torej  sprejmemo 
nastanek  morebitne  škode  zaradi  zapletov  takrat,  kadar  zdravilni  učinki  zdravljenja  pretehtajo 
nad  škodljivimi.  To  dejstvo  mora  zavestno  sprejeti  tudi  bolnik  (privolitev  v  zdravljenje  po 
pojasnilu!).  V  vsakem  primeru  pa  se  zdravljenje  v  opisanih  okoliščinah  lahko  prične  in  vodi 
samo  v  skupnem  dogovoru  z  bolnikom.  Tako  je  povsem  razvidna  potrebnost  in  nujnost 
bolnikovega  pristanka  na  zdravljenje  (3).  Bolnik  mora  biti  obveščen  o  vrsti,  obliki  in  načinu 
nameravanega  zdravljenja.  Posebej  natančno  mu  je  potrebno  razloţiti  prav  posege,  ki  nosijo  s 
seboj moţnost hudih in nevarnih zapletov. Pojasnjevalna dolţnost tako načelno sploh ni sporna. 
Privolitev po pojasnilu (pojasnjevalna dolţnost) 
V  večini  drţav  se  je  zaradi  velikih  teoretičnih  teţav  razlikovanja  med  zapletom  in  morebitno 
zdravniško  (zdravstveno)  napako  breme  pravnih  sporov  preneslo  na  vprašanje,  ali  je  bila 
pojasnilna  dolţnost  (privolitev  po  pojasnilu)  opravljena  v  skladu  z  zakonodajo  in  v  skladu  s 
poklicno dolţnostjo (3,13). V ovkiru takega ravzoja pa je lahko sporno kakšna in kako obširna 
(obseg, oblika in vsebina) mora biti zdravnikova razlaga pred nameravanim načinom zdravljenja 
(3,9,13).  Sedemnajsti  člen  Kodeksa  medicinske  deontologije  Slovenije  predpisuje,  da  mora 
zdravnik o načinu zdravljenja pridobiti privolitev bolnika, potem ko ga seznani o pomenu posega 
za ugotavljanje, zdravljenje in spremljanje njegove bolezni. Le v primerih, ko gre za nujen poseg 
zaradi  neposredne  nevarnosti  za  ţivljenje,  pacient  pa  ni  v  stanju,  da  bi  dal  svoj  pristanek,  je 
zdravnik  upravičen  napraviti  poseg  brez  bolnikove  privolitve.  Kršitev  tega  določila  kodeksa 
hkrati pomeni tudi kršitev 45. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št.9,1992), 

3 
ki  zdravnikom  nalaga,  da  opravljajo  svoje  delo  v  skladu  s  kodeksom  medicinske  deontologije 
oziroma drugimi strokovnimi in etičnimi kodeksi. Vendar pa ta člen ne govori ničesar o načinu, 
obsegu, obliki in natančni vsebini pojasnjevanja.  
Način, obseg in vsebina pojasnjevanja so namreč ozko povezani s teoretičnim vprašanjem, ali je 
treba imeti v prvi vrsti pred očmi zdravljenje bolnika, ali pa takega načela ni, ker prihaja v prvi 
vrsti v poštev, kaj bolnik hoče. Katero načelo ima torej prednost: "salus aegrotis suprema lex" ali 
"voluntas  aegroti  suprema lex"?  Teoretiki  sodijo, da je samo  in le od okoliščin  odvisno, katero 
načelo  ima  prednost.  Iz  volje  pacienta  je  treba  izhajati  takrat,  ko  se  lahko  ta  volja  normalno 
izoblikuje.  Ob  velikih  ţivljenjskih  nevarnostih  pa  ni  mogoče  pričakovati,  da  bi  se  pacientova 
volja normalno izoblikovala (3).  
 
Zgolj  bolnikova  volja  tudi  ne  more  biti  merodajna  v  določenih  mejnih  okoliščinah,  kjer  ni 
povsem  jasno  ali  je  potrebno  dati  prednost  varovanju  osebnih  pravic  in  svoboščin  bolnika  ali 
varovanju  drugih  dobrin,  denimo  osebnih  pravic  in  svoboščin  drugih  ljudi  (denimo  bolnik 
odklanja amputacijo uda pri plinski gangreni in s tem zaradi moţnosti okuţbe ogroţa okolico). 
In kaj storiti takrat, ko je bolnikova volja v protislovju s pravili zdravniške stroke in njene etike? 
Kaj  storiti  takrat,  ko  bolnik  zahteva  dejanja,  ki  bistveno  odstopajo  od  pravil  stroke  in  grobo 
kršijo  določila  etičnega  kodeksa  (denimo  bolnik  zahteva  evtanazijo)?  Iz  slednjih  vprašanj  je 
razvidno,  da  bolnikova  volja  sama  zase  pri  reševanju  medicinskih  zagat  ne  more  biti  osnovno 
vodilo,  je  pa  vedno  v  ospredju,  kar  je  sorazmerno  natančno  opredeljeno  tudi  v  Zakonu  o 
pacientovih pravicah (13). 
Obravnava te teme presega okvire našega pisanja. Sodimo pa, da je bolniku potrebno na njemu 
razumljiv in primeren način razloţiti prednosti, pomanjkljivosti in moţnost nastanka morebitnih 
zapletov pri nameravanem načinu zdravljenja. A obenem je zdravnik dolţan paziti, da bolnika ne 
prestraši in ga tako odvrne od koristnega zdravljenja (3,13).  
Toda  zavestno  (naklepno)  puščanje  bolnika  v  popolni  nevednosti  glede  njegovega  zdravljenja 
lahko ob pojavu zapletov ali hudih stranskih učinkov nosi v sebi elemente strokovne napake, saj 
bolnik  kljub  morebitnim  koristnim  učinkom  zdravljenja  ni  prostovoljno  pristal  na  posledice 
stranskih učinkov ali zapletov. Po slovenski kazenski zakonodaji pa je zdravljenje brez zakonito 
pridobljene  zavestne  privolitve  tudi  kaznivo  dejanje  telesne  poškodbe,  za  katerega  lahko 
zagroţena kazen sega tudi do deset let zapora (125. člen Kazenskega zakonika RS-(14)).