Zapleti: prepoznava, preprečevanje in zdravljenje


razlogi v kulturi obravnavanja napak



Yüklə 46,16 Kb.
Pdf görüntüsü
səhifə3/16
tarix13.03.2017
ölçüsü46,16 Kb.
#11201
1   2   3   4   5   6   7   8   9   ...   16

razlogi v kulturi obravnavanja napak (21). 
Poglejmo si na tem mestu samo najpogostejše razloge pri zdravniku in bolniku (razlogov druge 
ali  tretje  stranke  na  tem  mestu  ne  bomo  obravnavali).  Pri  zdravniku  najpogosteje  naštevajo 
naslednje razloge: 

 
nezadostno znanje (denimo preslabo poznavanje anatomije) 

 
napačna izvedba posega  

 
slaba izvedba posega in groba ali slaba tehnika 

 
pri invazivnih posegih zmotna identifikacija anatomskih struktur 

 
napaka v presoji (napačna presoja izvidov) 

 
nezadostna pojasnitev načina ali alternativnih načinov zdravljenja bolniku (še posebej pri 
predpisovanju zdravil) 
Pri bolniku pa so bili najpogostejši vzroki na pojav napak pri invazivnih posegih naslednji: 

 
neznane biološke variacije osebka 

 
vnetno spremenjeno tkivo, ki je zabrisalo normalno anatomijo 

 
tumorsko spremenjeno tkivo 

 
obsevanje 

 
ponovni posegi (reoperacije) v zabrazgotinjeno tkivo 

 
anatomske variacije 
 
Povedati  je  treba,  da  največji  odstotek  toţb  po  svetu  teče  zaradi  domnevne  nezadostno 
opravljene pojasnilne dolţnosti in zaradi komplikacij, ki se pojavijo po ali med zdravljenjem, pa 
bolnik  o  moţnosti  njihovega  nastanka  ni  bil  obveščen.  Zelo  pogoste  so  tudi  toţbe  zaradi 
neizpolnjenih zdravnikovih obetov, še posebej na področju plastične kirurgije in stomatologije, v 
zadnjem  času  pa  tudi  na  področju  malignih  bolezni  in  kostne  kirurgije  (bolnik  je  pričakoval 
drugačen izhod zdravljenja). V Nemčiji, ki smo ji po pravni ureditvi sorodni, se na prvem mestu 
pojavljanja  medicinskih  napak  v  ambulanti  druţinskih  zdravnikov  pojavlja  rak  na  dojki, 
naslednjih  mesta  si  delijo  okvare  okostja,  kamor  sta  vrinjena  zgolj  tromboflebitis  in  vnetje 
slepiča  (Razpredelnica  1).  Pri  napakah,  nastalih  v  bolnišnicah,  prav  tako  prednjačijo  okvare 
skeleta (Razpredelnica 2) (22). 
 

11 
Razpredelnica 1. Najbolj pogoste bolezenske slike, ki se pojavljajo v zvezi z medicinsko napako 
v splošni praksi nemških zdravnikov (22). 

Rak dojke 

Zlomi zapestja 

Bolečine v kriţu 

Deformacije prstov 

Zlomi stopal (brez gleţnja) 

Zlomi podlaktnice 

Venska tromboza 

Zlomi golenice 

Gonartroza 
10 
Vnetje slepiča 
 
Razpredelnica 2. Najbolj pogoste bolezenske slike, ki se pojavljajo v zvezi z medicinsko napako 
v nemških bolnišnicah (22). 

Koksartroza 

Zlomi golenice 

Zlomi stegnenice 

Zlomi nadlahtnice 

Zlomi podlahntice 

Gonartroza 

Zlomi zapestja 

Divertikuloza debelega črevesa 

Holelitiaza 
10 
Zlomi stopalnic 
 
Podobnih podatkov za Slovenijo nimamo. Sicer pa nekatere naše redke raziskave kaţejo, da smo 
po številu zapletov in po pogostnosti iatrogenih poškodb med invazivnimi posegi med deţelami, 
ki imajo sorazmerno izredno nizek (zabeleţen) odstotek takšnih dogodkov (8,19). 
Vendar  pa  zaostajamo  pri  kulturi  preprečevanja  in  analize  medicinskih  napak.  Navkljub 
številnim opozorilom,  da je potrebno tovrstno  prakso v Sloveniji spremeniti,  v zadnjih desetih 
letih v Sloveniji na tem področju ni bilo zaznati bistvenih sprememb (21). 
Zaključek 
Medicina je kompleksna veda in enako je obravnava strokovnih medicinskih napak kompleksna 
in zapletena. Med pogledi medicinskih in pravnih strok na obravnavo medicinskih napak lahko 
obstajajo  velike  razlike.  Zdravstvena  oskrba  nikoli  ne  bo  potekala  povsem  brez  tveganj  za 
bolnika  (21).  Medicinske  napake  so  reden  spremljevalec  medicine  v  vsej  njeni zgodovini  in  se 
pojavljajo  celo  v  najboljših  rokah  in  ob  največji  profesionalni  skrbnosti.  Njihova  analiza  je 
neprecenljive  vrednosti,  saj  lahko  številne  bolnike  obvaruje  pred  ponavljanjem  ene  in  iste 
napake.  Hkrati  lahko  vpogled  v  mehanizem  nastanka  napake  prinese  pomembne  podatke  za 
njeno preprečevanje in za dvig profesionalne skrbnosti in pazljivosti. Poskus zamolčanja napake 
ima  običajno  še  hujše  posledice  kot  napaka  sama.  Vsako  zdravstveno  napako,  tudi  če  ni 
škodovala  bolniku,  bi  morali  analizirati.  Šele  po  poglobljeni  analizi  lahko  ugotovimo,  kam  in 
kako  napako  razvrstiti.  Zelo  pogosto  botruje  zdravstveni  napaki  neustrezen  delovni  proces. 
Analiza  napak  nam  lahko  pokaţe,  kako  moramo  izboljšati  delovni  proces,  da  bomo  napako  v 
bodoče  lahko  preprečili  (21).  Ob  tem  pa  je  nujno  potrebno,  da  se  medicinska  stroka  dobro 
seznani  z  veljavno  zakonodajo,  ki  obravnava  področje  zdravniških  (medicinskih,  zdravstvenih) 
napak, saj nepoznavanje prava in ostalih navodil ali predpisov, povezanih z varnim zdravljenjem 
(23), nikogar ne odvezuje odgovornosti za njegovo morebitno zmotno ravnanje (ignorantio iuris 
nocet). 
 

12 
 
Literatura 
1.
 
The Relationship of Physician and Patient. V: Furrow BR et al eds. Health Law. West Publishing Company
Minnesota 1987;194-262. 
2.
 
Matz S. Der ärtzliche Kunstfehler und sein Beweis. V:Kaufman A eds. Moderne Medizin und Strafrecht. CF 
Müller Juristischer Verlag, Heidelberg, 1989;37-50. 
3.
 
Bernat E. Zdravnikova pojasnjevalna dolţnost – prikaz iz avstrijskega prava. V Flis V, Gorišek J. Medicina in 
pravo. Pojasnilna dolţnost. Slovensko zdravniško in pravniško društvo Maribor. Maribor 1995,str. 99-119. 
4.
 
Studdert DM, Mello MM, Gawande AA, et al. Claims, Errors, and Compensation Payments in Medical 
Malpractice Litigation. N Engl J Med 2006; 354:2024-2033 
5.
 
Horvat I, Flis V. Tveganje anestezije pri starostnikih. Zdrav Vestn 1992;61:301-4. 
6.
 
Otto CW. Respiratory morbidity and mortality. Int Anesthesiol Clin 1980;18:85-106. 
7.
 
Milčinski J. Medicinska etika in deotologija. Univerzum. Ljubljana 1982;110-113. 
8.
 
Flis V, Košir G, Miksič K. Iatrogene poškodbe arterij. Zdrav Vestn 1993;62:SUPL II:35-8. 
9.
 
Professional liability. V: Furrow BR et al eds. Health Law. West Publishing Company, Minnesota 1987;68-193. 
10.
 
Dolenc A. Medicinska etika in deontologija. Dokumenti s komentarjem. Tangram, Ljubljana 1993;59-65. 
11.
 
Deţman Z. Meje druţbeno dopustnega tveganja pri medicinskih posegih. V: Flis V et al eds. Medicina in pravo. 
Slovensko zdravniško in pravniško društvo v Mariboru. Maribor 1993;61-69. 
12.
 
Milčinski J. Medicinsko izvedenstvo.. DDU Univerzum. Ljubljana 1981. 
13.
 
Korošec D. Zakon o pacientovih pravicah s komentarjem. Zaloţba Gospodarski vestnik. Ljubljana 2009. 
14.
 
Kazenski zakonik Republike Slovenije. Uradni list RS št.55/2008. 
15.
 
Šelih A. Pravni vidiki odgovornosti in varstva medicinske sestre. Obzornik zdravstvene nege 1997; 31- 5/6: 205-
210. 
16.
 
Mariborska zdravnica obsojena na deset mesecev zaporne kazni. Slovenska tiskovna agencija. 24.10.2011. 
17.
 
Selinšek L. Kazensko pravo. Zaloţba Gospodarski vestnik. Ljubljana 2007, str. 149-149. 
18.
 
Baker T, The Medical Malpractice Myth. University of Chicago Press, Chicago 2005.  
19.
 
Koţelj M, Flis V, Potrč S. Iatrogene poškodbe ţolčnih vodov pri holecistektomiji. Zdrav Vestn 1992;61:269-
273. 
20.
 
Bergentz SE, Berquist D. Iatrogenic Vascular injuries. Springer Verlag, Berlin 1989;2-7. 
21.
 
Robida A. Opozorilni nevarni dogodki. Zdrav vestn 2004;73:681-7. 
22.
 
Die top ten der häufigsten Behandlungsfehler. Die Welt, 3.6.2008. 
23.
 
Simčič B eds.. Nacionalna strategija kakovosti in varnosti v zdravstvu (2010-2015). Ministrstvo za zdravje RS. 
Ljubljana 2010.  
 
Prof. dr. Vojko Flis, dr.med., specialist splošne in ţilne kirurgije, 
Klinika za kirurgijo, Univerzitetni klinični center Maribor, Ljubljanska 5, 2000 Maribor. 
vojko.flis@ukc-mb.si 
 
 

13 
SODNO IZVEDENSTVO V STOMATOLOGIJI IN MAKSILOFACIALNI KIRURGIJI 
Andrej A. Kansky  
 
Sodišča pozivajo sodnega izvedenca za stomatologijo in maksilofacialno kirurgijo k sodelovanju 
v  treh  različnih  primerih;  v  kazensko  pravnih  zadevah  v  primeru  poškodb,  v  civilno  pravdnih 
postopkih  v  primeru  odškodnin  in  v  kazensko  pravdnih  postopkih,  ko  do  spora  pride  med 
uporabniki (pacienti) in izvajalci zdravstvenih storitev (zobozdravniki, zdravniki) 
V  kazenskem  pravu  mora  izvedenec  oceniti  in  opredeliti  poškodbe  skladno  z  Zakonom  o 
kazenskem  postopku  (KZ)  –  Slika1.,  na  lahko,  hudo  in  posebno  hudo  telesno  poškodbo. 
Obvestilo o telesni poškodbi, ki ga izpolni zdravnik za potrebe policije oziroma toţilstva (
da se 
odloči,  kako  bo  postopal  v  posamezni  zadevi) 
nam  da  samo  osnovne  podatke  (diagnoze)  o 
dobljenih  poškodbah,  zato  je  potrebno  zbrati  vso  dokumentacijo,  od  prvega  pregleda  po 
poškodbi do zaključenega zdravljenja. Zelo pomembni so podatki o predhodnem zdravstvenem 
stanju, ki jih pridobimo od izbranega zdravnika in zobozdravnika. Poškodbe je potrebno najprej 
natančno opisati, nato pa podati mnenje o vrsti, teţi, naravi in načinu nastanka vsake posamezne 
poškodbe  in  njihovem  skupnem  učinku  (dolţnosti  izvedenca  opredeljuje  264  člen  ZKP).  Pri 
telesnih poškodbah izvedenec opravi svoje delo tako, da prouči sodni spis, zbere in prouči vso 
medicinsko  dokumentacijo  (kot  zahteva  sodišče),  poškodovanca  pregleda,  in  izdela  pisno 
izvedensko  mnenje. V  mnenju  mora  natančno  opisati  poškodbe,  zlasti  o  vrsti  in  teţi  vsake 
posamezne  poškodbe  in  o  njihovem  skupnem  učinku  glede  na  naravo  in  posebne  okoliščine 
primera  (kakšen  učinek  imajo  ponavadi  takšne  poškodbe  in  kakšen  učinek  so  imele  v 
konkretnem primeru, ter s čim in na kakšen način so bile prizadejane). Pri ocenjevanju telesnih 
poškodb  se  moramo  opredeliti  do  zakonsko  določenih  ocen:  nevarnost  za  ţivljenje,  okvara 
zdravja,  okvara  dela  telesa  ali  organa,  zmanjšana  zmoţnost za  delo,  prizadetost  zunanjosti.  Za 
vsako  od  navedenih  kategorij  je  potrebno  opredeliti  trajanje  –  začasno  ali  trajno.  Kvalifikacija 
telesnih poškodb sluţi v pomoč sodnikom in toţilcem, da lahko poškodbe opredelijo na lahke, 
hude,  posebno  hude.  Izvedenec  se  mora  opredeliti  v  vseh  vprašanjih  in  jih  utemeljiti,  sama 
klasifikacija poškodbe je v pristojnosti sodnika. 
 
 
Slika 1. Kazenski zakonik RS 
 
Zbiranje  dokumentacije  je  običajno  najneprijetnejši  del  izvedenčevega  dela,  saj  je  poleg 
zdravniških  izvidov  o  poškodbi  in  zdravljenju,  običajno  potrebno  pridobiti  še  dokumentacijo 
splošnega  zdravnika,  zobozdravnika,  dokumentacijo  iz  bolnišnic  vključno  z  rentgenskimi 
slikami  in  ostalimi  izvidi  (zbiranje  dokumentacije  je  lahko  zamudno).  Zobozdravstvena 
dokumentacija je pogosto zelo skopa in pogosto brez rentgenske dokumentacije, na srečo pa se 
je  v  zadnjem  desetletju,  zaradi  vestnega  dela  zobozdravnikov  in  dostopnejše  slikovne 
diagnostike, stanje bistveno izboljšalo. Pri oceni poškodbe zob in popoškodbenih posledic, je za 
izvedenca neprecenljive vrednosti, če se lahko natančno seznani s stanjem pred poškodbo. Šele 
primerjava stanja pred, po poškodbi in po končani rehabilitaciji nam da resnično sliko posledic 
telesnih poškodb. Poškodbe zob so v travmatoloških izvidih pogosto zanemarjene, spregledane 

14 
in  neopisane,  za  končno  oceno  popoškodbenih  teţav  pa  so  enako  pomembne,  kot  druge 
poškodbe. Končne posledice pri poškodbah zob so lahko vidne šele leto dni po poškodbi in več. 
Pri  hudih  telesnih  poškodbah,  kadar  je  bolnik  sprejet  na  reanimacijo  in  se  zdravniki  borijo  za 
njegovo ţivljenje, poškodbe zob pogosto v sprejemni dokumentaciji niso dobro opisane. Enako 
velja,  če  je  bil  poškodovanec  dalj  časa  nezavesten,  se  je  zdravil  zaradi  zlomov  daljši  čas  v 
bolnici,  takrat  so  ţal  poškodbe  zob  v  drugi  prioriteti  in  se  jih  pacient  zave  šele,  ko  pride  na 
rehabilitacijo (to je lahko več tednov po poškodbi). Z medicinskega stališča to lahko razumemo, 
saj poznamo prioritete pri obravnavi poškodb, ni pa v redu, če poškodbe zob niso zabeleţene v 
odpustni dokumentaciji iz bolnišnice. V primeru, da je od nesreče pa do prvega opisa o poškodbi 
zob minilo več tednov je teţko pravniku dokazati vzročno zvezo, saj ima upravičene pomisleke, 
da bi do poškodbe zob lahko prišlo tudi kasneje. 
 
Za  oceno  stopnje  telesne  poškodbe  je  nujen  stomatološki  izvid  z  rentgensko  sliko  zobovja  in 
stomatološka dokumentacija pred poškodbo, saj je le tako mogoče oceniti stopnjo poškodb. Po 
sodnomedicinskem pravilu se poškodbe mehkih tkiv, enostavne zlome obraznih kosti, poškodbe 
zob,  uvršča  med  lahke  telesne  poškodbe,  zaradi  začasne  okvare  dela  telesa  in  prizadete 
zunanjosti (KZ/122 člen). Hude telesne poškodbe (KZ/123 člen) so prelomi obraznega skeleta, 
pri kateri je potrebna kirurška naravnava in učvrstitev z osteosintetskim materialom. Enostavne 
repozicije brez učvrstitve npr. nos, ličnica, zlom očesnega dna brez premaknitve) uvrščamo med 
lahke  poškodbe.  Med  hude  telesne  poškodbe  uvrščamo  zlome  frontalne  kosti,  nazo-  orbito- 
etmoidalne  zlome  (NOE  zlome),  zlome  očnice,  zlome  zgornje  čeljustnice,  spodnje  čeljustnice, 
ličnice in nosu. Prav tako, kot hude ocenimo poškodbe, ki bi bile same po sebi lahke, pa je zaradi 
zapletov prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja (npr. stalna ohromitev obraznega ţivca po 
udarnini lica, gnojno vnetje obnosnih votlin po enostavnem zlomu ličnice). Izguba treh zdravih 
zob  in  več  sodi  med  hude  telesne  poškodbe.  Ker  do  izgube  lahko  pride  zaradi  popoškodbenih 
sprememb šele po daljšem času je potrebno natančno proučiti okoliščine nastanka poškodbe in 
čas do izgube, ter dokazati vzročno povezanost.  
Posebno  hude  telesne  poškodbe  so  na  srečo  redkejše,  izvirajo  iz  prometnih  nesreč,  strelnih 
poškodb, brezobzirnega nasilja in padcev iz višine. Značilno je, da hudo deformirajo obraz, pride 
do uničenja mehkih in trdih tkiv, zahtevajo zelo zahtevno operativno zdravljenje, običajno pa so 
pridruţene še druge poškodbe (vratna hrbtenica, moţgani, okončine).  
V  dnevni  sodno  izvedenski  praksi  vsaka  poškodba  zahteva  natančno,  poglobljeno  proučitev, 
zbrana dejstva pa izrazimo v oceni telesnih poškodb.  
 
OCENJEVANJE TELESNIH POŠKODB V CIVILNO PRAVDNIH V PRIMERIH 
Podlaga za civilno pravne postopke je Zakon o pravdnem postopku (ZPP), pravdne zadeve v 
zvezi  s telesnimi  poškodbami so praviloma povezane s plačilom  odškodnine za nastalo škodo. 
Ker sodniki nimajo zadostnega vedenja o zdravljenju, nevšečnostih in zdravstvenih posledicah, 
ki jih določena poškodba in postopek zdravljenja predstavlja poškodovancu, potrebujejo mnenje 
izvedenca  ustrezne  medicinske  stroke.  Pri  telesnih  poškodbah  mora  sodišče  oceniti  nastalo 
materialno in nematerialno škodo, izvedenec mora podati oceno materialne škode pri poškodbah 
obraza, ustne votline in zob in obrazloţiti potrebo po izdelavi zobnoprotetičnih nadomestkov za 
manjkajoče in poškodovane zobe, navesti stroške, izgubo dohodka zaradi bolniškega staleţa in 
morebitne druge stroške zaradi potrebe po dodatni pomoči. Nematerialna škoda se ocenjuje na 
podlagi  telesnih  in  duševnih  bolečin,  preostalih  nevšečnosti  med  zdravljenjem,  primarnega  in 
sekundarnega  strahu,  invalidnosti,  prizadete  zunanjosti  in  trajno  zmanjšanjih  ţivljenjskih 
aktivnosti.  V  primeru  toţbe  proti  zavarovalnici  se  invalidnost  ocenjuje  po  tabeli  invalidnosti 
konkretne  zavarovalnice  (npr.  tabela  invalidnosti  za  določanje  trajne  izgube  splošne  delovne 
sposobnosti  zaradi  nezgode  zavarovalnice  Triglav-  Slika  2.).  V  tabeli  je  posebej  ocenjena 
invalidnost  poškodb  obraza;  pri  zastaranih  zlomih  obraznih  kosti  zraslih  z  dislokacijo  se 
invalidnost oceni do 10%, brazgotine na obrazu večje od 2 cm do 5%, omejeno odpiranje ust do 
30%, defekti v ustni votlini s funkcionalnimi motnjami do 10%, izguba zdravih stalnih zob – 1% 

15 
za vsak zob (stopnje invalidnost se pri različnih zavarovalnicah razlikujejo in tudi spreminjajo, 
zato  so  zgornji  podatki  informativni).  Zaradi  specifičnih  vprašanj,  na  katera  lahko  ustrezno 
odgovori  samo  izvedenec,  ki  ima  vsakodnevne  izkušnje  z  zdravljenjem  tovrstnih  poškodb,  je 
nujno,  da si  v pravdnih  zadevah sodišča pridobijo mnenje izvedenca s področja stomatologije, 
maksilofacialne ali oralne kirurgije. 
 
Slika  2.  Tabela  invalidnosti  za  določanje  trajne  izgube  splošne  delovne  sposobnosti  zaradi 
nezgode zavarovalnice Triglav. 
 
Število toţb proti zdravnikom raste, zdravniki in zobozdravniki se v Sloveniji lahko znajdejo v 
kazenskem  postopku  zaradi  očitka  povzročitve  smrti  zaradi  malomarnosti  ali  očitka 
malomarnega  zdravljenja.  Obtoţbo  vloţi  drţavno  toţilstvo,  predkazenski  postopek  vodi  še 
policija.  Zagroţena  je  zaporna  kazen.  Odškodninsko  toţbo  zaradi  škode  ki  mu  jo  je  povzročil 
zdravnik vloţi oškodovanec. Oba postopka lahko tečeta skupaj, uspešnost odškodninske toţbe je 
odvisna od kazenskega postopka, če je zdravnik obsojen odgovarja še za povzročeno škodo.  
Od leta 2009 so aktivni zdravniki v zdravniški sluţbi zavarovani za pravno zaščito v kazenskih 
postopkih, premijo plačuje zdravniška zbornica. Zavarovanje obsega kritje stroškov v sodnih in 
izvensodnih postopkih, kot na primer odvetniški stroški, sodne takse, izvedenska mnenja, stroški 

16 
prič, varščine in kavcije, drugi materialni stroški postopkov, morebitni potni stroški v tujino in 
drugo. Pravna zaščita velja na poklicnem področju dela pri rednem delu ter v prostem času. 
Zavarovanje  pravne  zaščite  ni  obvezno,  saj  je  za  pravno  varstvo  v  civilnih  in  odškodninskih 
toţbah,  zdravnik  zavarovan  s  splošnim,  obveznim  zavarovanjem  odgovornosti.  To  pomeni,  da 
zavarovalnica  prevzame  vse  stroške,  ki  nastanejo  v  odškodninskem  sporu,  vključno  s  stroški 
izvedenskih mnenj, odvetnikov in podobno (Finance 23.02.2009). Zavarovanje pravne zaščite v 
drugih  postopkih,  denimo  kazenskih,  pa  je  prostovoljno,  s  takimi  zavarovanji  se  ukvarjajo  le 
specializirane zavarovalnice.  
Za  zmanjšanje  pravnih  zapletov  lahko  največ  naredimo  prav  sami,  s  pravilnim 
sporazumevanjem, strokovnostjo, profesionalnostjo, ugodnim delovnim okoljem, dobro opremo 
in  urejeno  dokumentacijo.  Bolnikovo  sodelovanje  in  zadovoljstvo  z  oskrbo  sta  v  veliki  meri 
odvisni  od  uspešnega  sporazumevanja.  Za  izboljšanje  varnosti  zdravstvene  oskrbe  in 
zmanjševanje moţnosti pojava strokovnih napak je vse bolj pomembno vključevanje bolnikov v 
odločanje  o  zdravljenju,  dobro  sporazumevanje,  čustvena  podpora,  pridobitev  soglasja  za  vse 
posege  in  postopke,  seznanitev  s  stroški,  povratni  odgovora  ter  odprtost  in  iskrenost  ob 
neţelenem dogodku. 
 
Slika 3. Zakon o pacientovih pravicah 
 
Pomembno je poznavanje zakona o pacientovih pravicah (Slika 3, Uradni list RS, št. 15/08), saj 
je malo zakonov, ki so tako pomembni za izvajalce in uporabnike zdravstvenih storitev. Pravice 
in dolţnosti, ki jih ureja, segajo na vrsto temeljnih področij materialnega prava, druţinskega in 
odškodninskega  prava,  prekrškovnega  in  kazenskega  prava,  na  posebna  področja  upravnega 
prava in postopkovnega prava. Zaradi kompleksnosti problemov mora izvajalec v primeru, da je 
vpleten v pravdne postopke poiskati kompetentno pravno pomoč. 
Literatura 
1.
 
Milčinski J. Medicinsko izvedenstvo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 1970: 19-98. 
2.
 
Balaţic  J,  Štefanič  B,  eds.  Medicinsko  izvedenstvo.  Ocenjevanje  telesnih  poškodb.  2.  memorialni  sestanek 
akademika Janeza Milčinskega. Ljubljana: Inštitut za sodno medicino Medicinske fakultete, 1997. 
3.
 
Kajdiţ P, Sodnomedicinski vidiki poškodb zob in obraza. 4. seminar ZMOKS. Ljubljana 2002. 
4.
 
Anon. Zakon o kazenskem postopku. Ljubljana: Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije, 1995. 
5.
 
Anon.  Kazenski  zakonik  Republike  Slovenije.  Ljubljana:  Časopisni  zavod  Uradni  list  Republike  Slovenije, 
1995. 
6.
 
Anon. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) 
7.
 
Korošec D. Zakon o pacientovih pravicah s komentarjem. Uradni list RS, št. 15/08.  
8.
 
Petavs LB. Toţb proti zdravnikom bo vedno več. Medicina Danes, Ljubljana 04.02.2009. 
 
Doc. dr. Andrej A. Kansky, dr.dent.med., specialist maksilofacialne kirurgije, 
Klinični oddelek za maksilofacialno in oralno kirurgijo, UKC Ljubljana, Zaloška 2, Ljubljana. 
 
 

17 
ALI JE NAŠE ZDRAVLJENJE (in zapleti) KULTURNO POGOJENO?  
Nataša Ihan Hren 
 
 
Termin kultura v najširšem smislu označuje vse produkte posameznika, skupine ali druţbe, tako 
v  njo  spadajo  tehnika,  umetnost  in  znanost  kot  tudi  moralni  sistemi  ter  značilna  vedenja  in 
navade posameznikov in skupin. Različne človeške druţbe imajo različne kulture, osebna kultura 
posameznika  pa  se  lahko  razlikuje  od  kulture  drugega.  Antropologi  pa  z  izrazom  kultura 
opredeljujejo  univerzalno  človeško  sposobnost  simboličnega  razvrščanja,  prepoznavanja  in 
sporočanja  izkušenj.  Najenostavneje  za  kulturo  lahko  rečemo,  da  je  to  način  človekovega 
ţivljenja v skladu s prepričanji, jezikom in zgodovino. Tudi zdravniki kot pacienti v svojem 
odnosu, to je v dojemanju medicinske znanosti, imajo omejitve ali posebnosti, ki jih pogojuje ne 
samo  njihov  oseben  značaj,  ampak  kultura  pripadajoče  sredine  in  v  najširšem  gledanju  značaj 
naroda, ki mu pripadajo. 
 
Lynn Payer je leta 1996 je drugič izdala knjigo Medicina in kultura (Medicine  & Culture), ki 
daje vpogled v razumevanje razvite racionalno medicino, ki je kulturno pogojeno. Desetletja je 
namreč kot Američanka z dobrim poznavanjem nemškega in francoskega jezika in kulture njunih 
matičnih  narodov  primerjala  razvito  medicino  med  štirimi,  med  seboj  podobnimi  drţavami: 
Zdruţenimi drţavami Amerike (ZDA), Nemčijo, Francijo in Veliko Britanijo. Modeli primerjave 
so bili idealni, kajti v teh drţavah je šlo za visoko razvito medicino, podobni pa so bili statistični 
podatki o povprečnih starostih prebivalcev in njihovi povprečni dolţini ţivljenja. 
 
Kot  profesionalna  novinarka  številnih  medicinskih  revij  je  imela  dober  vpogled  v  formalno 
medicinsko dogajanje, vendar so jo lastne izkušnje in spoznavanje, da so razlike med medicino 
omenjenih  drţav  velike,  vodile  v  razmišljanje  kaj  vse  pogojuje  te  pomembne  razlike.  Metoda 
njenih primerjav seveda ni znanstvena, ampak kritičen razmislek o moţnih razlagah za dejstva, 
ki jih je v svoji knjigi natančno citirala. Ponuja nam zelo zanimivo branje in njene razlage vodijo 
v  razmišljanje.  Skuša  razloţiti  vzroke  za  citirana  dejstva.  V  opisanih  modelih  kako  različno 
reagirajo  enako  izobraţeni  zdravniki  v  zahodnjaški,  racionalni  medicini  in  v  razlagah  kaj  bi 
lahko  določalo  takšne  načine,  Slovenskih  vzorcev  ni.  Tudi  iskanje  antropoloških  virov  o 
slovenskem narodnem značaju ni lahko, saj celovitih mnenj o tem nimamo. Se pa lahko najdemo 
v kakšnem segmentu pri vsakem od opisovanih reakcij.  In včasih vpogled v kulturne predsodke 
drugih  drţav  v  medicini  olajša  prepoznavanje,  kako  naši  lastni  predsodki  vplivajo  na  naše 
medicinsko delovanje.  
 
Yüklə 46,16 Kb.

Dostları ilə paylaş:
1   2   3   4   5   6   7   8   9   ...   16




Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©azkurs.org 2024
rəhbərliyinə müraciət

gir | qeydiyyatdan keç
    Ana səhifə


yükləyin