Zapleti: prepoznava, preprečevanje in zdravljenje
Yüklə 46,16 Kb. Pdf görüntüsü
|
- Bu səhifədəki naviqasiya:
- OBRAVNAVA NEIZRASLEGA PODOČNIKA V SPODNJI ČELJUSTNICI S TREMI RAZLIČNIMI KRIURŠKIMI PRISTOPI Maša Farkaš, Elizabeta Zaletel, Nataša Ihan Hren Uvod
- ZDRS KORENINE ZOBA V SINUSNO VOTLINO KOT ZAPLET PRI EKSTRAKCIJI ZGORNJIH MOLARJEV Jure Gačnik, Nataša Ihan Hren Uvod
- KORENINSKE RAZJEDE KOT ZAPLET PO OBOJESTRANSKI OSTEOTOMIJI MANDIBULE: PRIKAZ ENDODONTSKEGA ZDRAVLJENJA Tomaţ Hitij Uvod
- POŠKODBA SPODNJEGA ALVEOLARNEGA ŢIVCA PRI KIRURŠKEM ODSTRANJEVANJU IMPAKTIRANEGA SPODNJEGA TRETJEGA KOČNIKA
- UČINEK ETORIKOKSIBA NA POOPERATIVNO BOLEČINO PRI KIRURŠKI EKSTRAKCIJI TRETJEGA KOČNIKA Matic Koren, Andrej Kansky Uvod
- ORTODOTNSKO KIRURŠKA OBRAVNAVA SKELETNEGA ODPRTEGA GRIZA Tomaţ Košorok, Nataša Ihan Hren, Maja Ovsenik Uvod
- KOSTNO PERIOSTALNI REŢENJ Z INTERPOZICIJSKIM GRAFTOM V INTERFORAMINALNEM PREDELU SPODNJE ČELJUSTI
|
Predstavitev primera 19-letni bolnik je v prometni nesreči utrpel udarec v predel obraza. V urgentni travmatološki ambulanti so opisali oteklino pod levim očesom. Na RTG obnosnih votlin niso videli prepričljivih znakov za poškodbo skeleta, zaradi česar so svetovali simptomatsko zdravljenje. Štiri tedne kasneje je zaradi asimetrije ličnih prominenc prišel na obravnavo v našo ambulanto. Ob ponovnem kliničnem pregledu smo ugotovili vdrtost levega korpusa ličnice. S CT preiskavo smo potrdili klinični sum na spregledan zlom ličnice. Po predoperativnem načrtovanju posega s programom Ecliptic EBS smo bolniku v splošni anesteziji naredili ZSO in premostili kostno vrzel s heterolognim kolagenskim blokom. Spremenjeni poloţaj kosti smo učvrstili s štirilukenjsko ''L'' mini ploščico. Pooperativni potek je bil brez komplikacij. S posegom smo uspešno vrnili simetrijo v predel ličnih prominenc, kar je bilo potrjeno tudi s kontrolnim RTG obnosnih votlin. Bolnik je ostal brez senzibilitetnih izpadov. Zaključek Pri nepravilnem zdravljenju zloma lične kosti pri katerem ni bilo funkcionalnih motenj se je ZSO pokazala kot varna in ustrezna alternativa za zagotovitev estetskih zahtev. Pri augmentaciji smo za razliko od ţe znane Mommaertsove metode uporabili pred pripravljeni heterologni kolagenski blok. Ob dobrem načrtovanju so rezultati predvidljivi. mag. David Debevc, dr. med, specialist otorinolaringolog, specializant maksilofacialne kirurgije, Oddelek za otorinolaringologijo in maksilofacialno kirurgijo, UKC Maribor. daviddebevc@yahoo.com 82 OBRAVNAVA NEIZRASLEGA PODOČNIKA V SPODNJI ČELJUSTNICI S TREMI RAZLIČNIMI KRIURŠKIMI PRISTOPI Maša Farkaš, Elizabeta Zaletel, Nataša Ihan Hren Uvod Neizrasel zob je tisti, ki bi moral glede na dentalno starost pacienta ţe izrasti v ustno votlino in je zaradi različnih vzrokov zastal v čeljustni kosti. Najpogosteje ne izrastejo v ustno votlino tretji kočniki v spodnji, sledijo jim podočniki v zgornji čeljustnici. Neizrasli podočniki v zgornji čeljustnici so veliko bolj pogosti kot v spodnji čeljustnici. Različne študije predstavljajo različno pojavnost neizraslih spodnjih podočnikov (Grover in Lorton 0,22%, Chu in sod. 0,07%, Rohrer 0,1%, Aydin in sod. 0,44%, Yavuz in sod. 1,29%). V zadnji študiji so ugotovili, da je najpogostejša angulacija neizraslih zob vertikalna (40,8%), nato mezialen nagib (32,4%), sledijo horizontalno leţeči in distalno nagnjeni. V zgornji čeljustnici naj bi bila pojavnost dvakrat pogostejša kot v spodnji, značilnih razlik med spoloma pa naj ne bi bilo (Cernochova in Izakovivoca-Holla,2011). Predstavitev primera 10-letni pacient je pričel ortodontsko terapijo z ekstraoralnim elastičnim tegom, ki ga je nosil leto dni. Nato je imel nameščen nesnemni ortodontski aparat v zgornjem zobnem loku, po 1 letu je bil zaradi magnetne resonance vratu odstranjen in zamenjan s snemno ploščo za širjenje. Kasneje je bil nameščen nesnemni ortodontski aparat v spodnjem zobnem loku in pacient poslan h kirurgu zaradi neizraslega spodnjega levega podočnika. Podočnik ni bil klinično tipen. Na ortopantomogramu je bil viden podočnik 33 na spodnjem robu mandibule z izjemno neugodno lego. Pred dokončno odločitvijo o uvrščanju ali odstranitvi je bil opravljen CBCT, da se je preverila morebitna ankiloza in morfologija zoba. Ker korenina ni bila ukrivljena in je bila dobro vidna parodontalna špranja, smo se odločili za uvrščanje zoba v zobni lok. Prva fenestracija je bila zaprta in izvedena v splošni anesteziji, hkrati je bil odstranjen tudi perzistenten mlečni podočnik. Po 6 mesecih ortodontskega vleka smo zaradi odlepljenega nosilca naredili ponovno zaprto fenestracijo v lokalni anesteziji. 3 mesece kasneje smo namestili nesnemni aparat tudi v zgornjem zobnem loku, po 3 mesecih smo se soočili z drugo teţavo, anteriorno se je odprl griz. Odločili smo se za vstavitev mini vijaka in nadaljevali z vlekom zoba ter korekcijo odprtega griza. Po letu dni od zadnje fenestracije se je ţica nameščena na izraščajoči zob strgala, uspemo jo zvezati in nadaljujemo s terapijo. Po 5 mesecih ob aktivaciji nismo bili več tako uspešni, zato se dogovorimo s prof. Ihan za ponovno fenestracijo. Narejena je bila odprta fenestracija z redukcijo okolne kostnine, tunelom, ki omogoča laţje in hitrejše potovanje podočnika v lokalni anesteziji. Vlek podočnika še poteka, kontrolni lokalni rentgenski posnetek, ki ga naredimo zaradi ponovnega udarca v glavo pri rokometu, kaţe idealno smer zoba in njegovo lego tik pred izrastjo v zobni lok. Zaključek Način obravnave pacientov z neizraslimi podočniki je odvisen od starosti pacienta in lege neizraslega zoba, hkrati tudi od pacientovega sodelovanja in prostorskih razmer v zobnem loku. Terapija se stopnjuje od opazovanja, interceptivnega zdravljenja, ki je ekstrakcija mlečnega predhodnika pred 11. letom oziroma do 13. leta starosti, ekstrakcija neizraslega podočnika ali kombinirana kirurško-ortodontska obravnava, ko kirurg dostopi do zoba, katerega ga nato ortodont aktivno uvršča v zobni lok. Kirurški poseg je lahko narejen v splošni ali v lokalni anesteziji, fenestracija je odprta ali zaprta. Naš pacient je bil deleţen vseh treh metod. Maša Farkaš, dr. dent. med., specializantka zobne in čeljustne ortopedije, Zavod Orthos, Celovška cesta 107, 1000 Ljubljana. 83 ZDRS KORENINE ZOBA V SINUSNO VOTLINO KOT ZAPLET PRI EKSTRAKCIJI ZGORNJIH MOLARJEV Jure Gačnik, Nataša Ihan Hren Uvod Eden moţnih zapletov pri ekstrakciji zoba je zdrs zoba ali korenine v votlino maksilarnega sinusa. Ta zaplet je najpogostejši pri odstranjevanju zgornjih neizraslih modrostnih zob ter izraslih molarjev, moţen pa je tudi pri ekstrakciji drugih premolarjev. V sinus lahko zdrsne cel zob ali le njegov del. Tveganje za ta zaplet lahko ocenimo na podlagi lokalnega rtg posnetka ali ortopantomograma, ki nam pokaţeta odnos korenine puljenega zoba do dna sinusne votline – količino kostnine, ki razmejuje alveolo od sinusa. Tako smo lahko pri ekstrakciji še dodatno previdni. Prikaz primera 40-letni pacient je bil na naš oddelek napoten s strani osebnega zobozdravnika, ki je med ekstrakcijo zoba 27 opazil, da mu je palatinalna korenina zdrsnila v votlino maksilarnega sinusa. Poseg je bil izveden pribliţno 2 meseca preden je bil obravnavan pri nas. Po ekstrakciji je zaradi antro-oralne komunikacije prejemal tudi penicilinski antibiotik in se izogibal tlačnim razlikam, vendar se komunikacija spontano ni zaprla. Pacientu sta prehajala zrak in tekočina med ustno in nosno votlino, bolečin pa ni imel. Na našem oddelku smo najprej naredili ortopantomogramski posnetek, da smo preverili poloţaj korenine, prikazala se je v enakem poloţaju kot na ortopantomogramu po puljenju – to je v alveolarnem recesusu čeljustne votline. Klinično smo ugotavljali, da je antrooralna komunikacija še vedno prisotna, rentgenološko je šlo za precejšen defekt kostnine. Odločili smo se, da najprej poskusimo rešiti problem v lokalni anesteziji s pristopom skozi ekstrakcijsko alveolo. Naredili smo rez po vrhu alveolarnega grebena v nivoju komunikacije z vertikalnima sprostitvenima incizijama, vzdignili mukoperiostalno krpo ter si pokazali kostnino in njen defekt. Po nekaj pazljivih poskusih smo korenino uspešno odstranili ter nato antrooralno komunikacijo zaprli s klasično dvoslojno metodo po Čelešniku. Pacient je prejel moksifloksacinski antibiotik za 7 dni ter kapljice za nos ter ustrezna navodila. Ob kontroli čez 14 dni je bil pacient brez teţav, z zaprto antrooralno komunikacijo, takrat smo tudi odstranili šive. Zaključek V primeru dislokacije zoba ali njegovega dela v čeljustno votlino, je indicirana njegova odstranitev. Vsaka korenina v čeljustni votlini namreč pomeni tujek in vir okuţbe. Odstranjujemo jih v lokalni ali splošni anesteziji. Idealno je, če je moţna odstranitev skozi antrooralno komunikacijo brez povečanja kostnega defekta. Če to ni mogoče, se odločimo za klasičen pristop skozi fosso kanino. V vsakem primeru je potrebno tudi ustrezno zapiranje antrooralne komunikacije. Jure Gačnik, dr. dent.med., specializant oralne kirurgije, Klinični oddelek za maksilofacialno in oralno kirurgijo, UKC Ljubljana. jure.gacnik@gmail.com 84 KORENINSKE RAZJEDE KOT ZAPLET PO OBOJESTRANSKI OSTEOTOMIJI MANDIBULE: PRIKAZ ENDODONTSKEGA ZDRAVLJENJA Tomaţ Hitij Uvod Raziskave na primatih so pokazale, da po osteotomiji madibule ali maksile v pulpi prizadetih zob lahko nastanejo različne tkivne spremembe: fibroza pulpe, zmanjšanje števila ţivčnih vlaken in ţil, spremembe v plasti odontoblastov, nekroza pulpe z vnetnim celičnim infiltratom in notranja koreninska razjeda. Koreninska razjeda je izguba trdih zobnih tkiv zaradi delovanja odontoklastov in pri stalnih zobeh najpogosteje nastane zaradi vnetja. Glede na mesto ločimo zunanjo in notranjo koreninsko razjedo. Notranje koreninske razjede so manj pogoste. Za njihovo vzdrţevanje je ključna stimulacija odontoklastov s strani bakterij in njihovih produktov. Nezdravljena koreninska razjeda z napredovanjem lahko vodi v izgubo zoba, zato je potrebno take zobe ustrezno endodontsko zdraviti. Klinični primer 27-letna pacientka je bila zaradi mandibularnega prognatizma in odprtega griza po ortodontski predpripravi februarja 2005 operirana na KO za maksilofacialno in oralno kirurgijo UKCLJ. Narejena je bila razkolna osteotomija mandibule. 8 let po operaciji je bila zaradi bolečine in otekline v področju zoba 36 napotena na Center za zobne bolezni UKCLJ na endodontsko zdravljenje zoba 36. Na začetnem lokalnem RTG posnetku je bila vidna obseţna radiolucenca v predelu medkoreninskega septuma. Distalna korenina je bila resorbirana do polovice prvotne dolţine. V njeni bliţini se je nahajal osteosintetski vijak. V apikalnem delu preostalega distalnega kanala in v pulpni komori sta bili vidni dve notranji koreninski razjedi. Po mehanski obdelavi kanalov in UZ irigaciji, smo distalni kanal polnili z MTA cementom in vročo gutaperčo z zveznim valom, mezialna kanala pa z lateralno kondenzacijo. Kontrolni RTG posnetek po 5 mesecih je pokazal popolno nadomestitev vnetnega procesa z novo kostnino. Zaključek Spremembe v zobni pulpi po osteotomiji so v večini primerov reverzibilne. Koreninske razjede v opisanem primeru pa so bile napredujoče, njihov nastanek pa je bil najverjetneje vzročno povezan z neposredno poškodbo korenine ali prekinitvijo ţivčno-ţilnega snopa, ki oskrbuje zobno pulpo, med operativnim posegom. Kanalska anatomija zoba, je bila posledično močno spremenjena, endodontsko zdravljenje pa zahtevnejše. Opisani primer kaţe, da je priporočljivo prizadete zobe klinično in rentgensko spremljati še nekaj let po operaciji. asist. Tomaţ Hitij, dr. dent. med. Katedra za zobne bolezni in normalno morfologijo zobnega organa, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani. 85 POŠKODBA SPODNJEGA ALVEOLARNEGA ŢIVCA PRI KIRURŠKEM ODSTRANJEVANJU IMPAKTIRANEGA SPODNJEGA TRETJEGA KOČNIKA Mojca Knez Ambroţič, Dime Sapundţiev, Nataša Ihan Hren Uvod Kirurško odstranjevanje impaktiranega spodnjega tretjega kočnika je redko enostaven poseg zaradi bliţine mandibularnega kanala in morebitne poškodbe spodnjega alveolarnega ţivca. Po literaturi pride do poškodbe omenjenega ţivca v 1 do 8%. Dejavniki, ki vplivajo na poškodbo so: starost bolnika, izkušenost kirurga in anatomska lega modrostnega zoba. Poznamo več klasifikacij impaktiranih spodnjih tretjih kočnikov glede na katere lahko predvidimo moţnost poškodbe spodnjega alveolarnega ţivca. Najpogosteje se uporabljata Winterjeva in Pell- Gregoryjeva klasifikacija. Poškodba spodnjega alveolarnega ţivca se kaţe kot motnja čutenja spodnje ustnice in koţe brade na prizadeti strani, ki se pojavi v 5% kot prehodna motnja, v 0,9% pa trajna. Prikaz primera 24-letna pacientka je bila poslana s strani izbranega zobozdravnika za odstranitev spodnjih tretjih kočnikov. Pri kliničnem pregledu smo ugotavljali, da je pacientka sistemsko zdrava, da je ustna votlina brez patologije. Spodnja tretja kočnika sta bila povsem neizrasla. Ortopantomogram je pokazal impaktirana spodnja tretja kočnika s koreninami, ki so se projecirale v področje mandibularnega kanala, ki je imel tudi spremenjen potek. Bolnica je bila seznanjena s posegom in moţnimi zapleti. Najprej je bil v lokalni anesteziji kirurško odstranjen impaktiran spodnji tretji kočnik na desni strani. Poseg in okrevanje sta minila brez posebnosti, spodnji alveolarni ţivec med posegom ni bil viden, pacientka po posegu ni imela motnje čutenja. Čez 4 tedne je bil enak poseg opravljen na levi strani. Tudi pri drugem posegu spodnjega alveolarnega ţivca nismo videli. Pacientka je prišla na predčasno kontrolo po treh dneh in navajala, da ji lokalna anestezija še ni popustila. Pri kliničnem pregledu smo ugotavljali oteklino levo paramandibularno, normalno odpiranje ust in popolno anestezijo v področju spodnjega levega alveolarnega ţivca. Občutek za dotik smo preverjali z dvotočkovnim diskriminatornim testom, občutek z bolečino pa z ostro iglo. Kirurška rana je bila mirna, brez znakov vnetja. Pacientki smo razloţili, da je anestezija najverjetneje prehodna in posledica poškodbe ţivca zaradi pritiska hematoma. Odločili smo se za tedensko spremljanje. Po 2 tednih se je čut začel vračati in se povsem vrnil po 5 tednih. Navajala je še občutljivost spodnjih kočnikov pri grizenju. Zaključek Kirurško odstranjevanje impaktiranega spodnjega tretjega kočnika je redko enostaven poseg, saj lahko zaradi bliţine mandibularnega kanala pride do poškodbe spodnjega alveolarnega ţivca, kar se največkrat kaţe kot prehodna motnja čutenja. Mojca Knez Ambroţič, dr.med., dr.dent.med., specializantka maksilofacialne kirurgije, Klinični oddelek za maksilofacialno in oralno kirurgijo, Zaloška cesta 2, UKC Ljubljana. 86 UČINEK ETORIKOKSIBA NA POOPERATIVNO BOLEČINO PRI KIRURŠKI EKSTRAKCIJI TRETJEGA KOČNIKA Matic Koren, Andrej Kansky Uvod Bolečina je osebna izkušnja posameznika povezana z dogajanjem v ţivčnih poteh, ki prevajajo bolečinske draţljaje. Pooperativno nastopi akutna bolečina, ki zahteva ustrezno obravnavo, saj lahko v nasprotnem primeru le-ta vodi do nastanka kronične nevropatske bolečine. Pri kirurški ekstrakciji tretjega molarja za zmanjševanje pooperativne bolečine pogosto uporabljamo nesteroidne antirevmatike. Za kontrolo učinkovitosti lajšanja bolečine si lahko pomagamo z uporabo vizualno analogne skale. Materiali in metoda Raziskavo smo opravili na Kliničnem oddelku za maksilofacialno in oralno kirurgijo UKC Ljubljana. Vključenih je bilo trideset bolnikov starih od 18 do 30 let obeh spolov, pri katerih smo predhodno naredili kirurško ekstrakcijo enega ali dveh tretjih kočnikov. Bolniki so pred vključitvijo v raziskavo izpolnili ustrezno soglasje. Po posegu so prejeli etorikoksib 90 mg, ena tableta na 24 ur po potrebi. Bolniki so dobili obrazec z vizualno analogno skalo s pomočjo katere so merili jakost bolečine. Prvič so jo izmerili šest ur po posegu in nato vsak dan enkrat do petega dne po posegu. Vsak dan so označili, če so zdravilo sploh potrebovali. Izpolnjene obrazce so vrnili ob redni kontroli čez en teden. Rezultati Petnajst od tridesetih bolnikov je vrnilo izpolnjene vprašalnike. Prve tri dni po posegu so na vizualno analogni skali obkroţili vrednosti med pet in deset. Četrti dan so na lestvici obkroţili niţje vrednosti, med šest in ena, peti dan so bile vrednosti med štiri in ena. Krivulja prisotnosti bolečine glede na čas je pričakovane oblike, bolečina je bila močnejša prve tri dni po posegu, nato je začela izzvenevati. Devet bolnikov je etorikoksib jemalo do četrtega dne po posegu, šest pa do petega dne. Zaključek Pooperativna bolečina pri kirurški ekstrakciji tretjega kočnika je odvisna od psihofizične pripravljenosti bolnika, njegovih rizičnih dejavnikov npr. kajenje, alkohol, ustna higiena; od zahtevnosti posega in kirurške tehnike ter od upoštevanja navodil po posegu. Pomembno je, da lajšamo bolečino, še posebej pooperativno, z ustreznimi protibolečinskimi zdravili, ker s tem izboljšamo trenutno bolnikovo počutje, skrajšamo bolniški staleţ, zmanjšamo odsotnost z dela in preprečimo nastanek zapletov v obliki kronične bolečine. Etorikoksib se je izkazal za uspešno sredstvo pri lajšanju bolečine. Pri predpisovanju protibolečinskih zdravil ne smemo zanemariti njihovih stranskih učinkov, zato je potrebna kritična ocena potrebe po le-teh. Matic Koren, dr. dent. med., Zobozdravnik pripravnik, Zdravstveni dom Celje. matickoren87@gmail.com 87 ORTODOTNSKO KIRURŠKA OBRAVNAVA SKELETNEGA ODPRTEGA GRIZA Tomaţ Košorok, Nataša Ihan Hren, Maja Ovsenik Uvod Odprti griz je nepravilnost, pri kateri zobje v maksimalni interkuspidaciji ne doseţejo antagonista na enem ali več mestih zobnega loka. Nepravilnost je lahko dentoalveolarna, skeletna ali kombinacija obeh. Pri dentoalveolarni je odprti griz posledica nepravilne izrasti zob in alveolarnega nastavka, skeletna pa je posledica nepravilne rasti čeljustnic; bodisi, da je maksila rotirana naprej in navzgor oziroma mandibula navzdol in navzad ali pa sta prizadeti obe čeljustnici hkrati. Odprtemu grizu se lahko pridruţijo še nepravilnosti v sagitalni in transverzalni ravnini. V Sloveniji se pojavlja odprti griza pri devetletnikih Ljubljanske regije v 1 – 1,2 odstotka (Rejc-Novak, 1980). Vzroki za nastanek odprtega griza so poleg nepravilne rasti in razvoja čeljustnic lahko tudi posledice odklonjenih orofacialnih funkcij. Poloţaj zob in oblika zobnih lokov sta odvisna od dinamičnega ravnovesja med mehkimi deli orofacialnega področja in dentoalveolarnim skeletom. Nepravilno dinamično ravnovesje vodi v odklonjen razvoj dentoalveolarnega skeleta. V obdobju rasti in razvoja sodi obravnava odprtega griza med prednosti za zdravljenje. Načrt in vrsta ortodontske obravnave je odvisna od stopnje skeletne zrelosti in stopnje teţavnosti nepravilnosti. Kadar z obravnavo odprtega griza v obdobju rasti in razvoja nismo bili uspešni in je narava nepravilnosti večja od zmogljivosti čeljustno ortopedske obravnave, načrtujemo ortodontsko kirurško zdravljenje. V primerih, ko z oceno stopnje skeletne zrelosti ugotovimo, da je rast končana, pri zelo izraţenem skeletnem odprtem grizu načrtujemo kombinirano ortodontsko kirurško zdravljenje. Naloga ortodonta je, da pripravi in uredi zobna loka tako, da sta po kirurškem posegu skladna v vseh treh prostorskih ravninah. Skeletni odprt griz je nepravilnost, pri kateri se največkrat pojavi recidiv. Naloga ortodonta je zagotoviti dolgoročno stabilnost za preprečitev recidiva. Prikaz primera Pacientka, stara 17 let, je bila sprejeta v obravnavo v Zavod Orthos. Pri anamnezi je navajala, da je bila dojena dva meseca, da se je hranila po steklenički do leta in pol, dudo je imela do drugega leta starosti. Ima teţave pri grizenju in ţvečenju hrane. Je vrhunska športnica v teku na smučeh. Pri kliničnem pregledu smo ugotavljali, da ima obraz simetričen, širok in dolg, spodnjo obrazno tretjino podaljšano, ustnični stik je dosegala s teţavo, pri nasmehu so bili vidni incizalni robovi zob zgornjega zobnega loka. Imela je visceralni način poţiranja, nepravilno lego in drţo jezika na ustnem dnu, moteno izreko sičnikov. Med morfološkimi nepravilnostmi smo ugotovljali odprti griz, ki je segal do prvih kočnikov, odsotnost zasnov za levi spodnji drugi ličnik z vrzeljo, rotatirana in nagnjena zgornja podočnika, sagitalna stopnica je merila 3,1mm, odprti griz v področju srednjih sekalcev pa 7,8 mm. Analiza stranske telerentgenske slike je pokazala posteriorno inklinacijo mandibule, skeletni odprti griz in vertikalen tip rasti. Namestili smo nesnemni ortodontski aparat v zgornjem in spodnjem zobnem loku, odpravili poloţajne nepravilnosti zob (rotacije in nagib), z drsnim mehanizmom in mezialnim pomikom zadnjih zob smo zaprli vrzel na mestu manjkajočega drugega ličnika. Nato je bil opravljen poseg na obeh čeljustnicah (Le Fort I osteotomija maksile z rotacijo ob ustrezni vertikalni razdalji in razkolna osteotomija spodnje čeljustnice) v načrtovan okluzijski odnos. Po operaciji smo nadaljevali z ortodontsko obravnavo in dokončno uredili odnose med zobmi zgornjega in spodnjega zobnega loka do idealne interkuspidacije. Ob koncu aktivne obravnave smo izdelali zgornji in spodnji retencijski lok do podočnikov in pozicioner, ki bo vzdrţeval pravilne medčeljustne odnose za preprečitev recidiva. Pričakujemo, da bo odlična motivacija in sodelovanje pacientke vodila do dolgoročno stabilnega rezultata tudi v obdobju retencije. Tomaţ Košorok, dr. dent med, specialist zobne in čeljustne ortopedije, Zavod Orthos, Celovška cesta 107, 1000 Ljubljana. 88 KOSTNO PERIOSTALNI REŢENJ Z INTERPOZICIJSKIM GRAFTOM V INTERFORAMINALNEM PREDELU SPODNJE ČELJUSTI Ţiga Kovačič, David Debevc, Miha Kočar Yüklə 46,16 Kb. Dostları ilə paylaş:
|