jo uporabljamo do zacelitve ran, kar je ponavadi med 14 do 21 dni.
Protokol po katerem se izvaja HBO pred načrtovanimi kirurškimi posegi je 20 potopov pred
posegom, kar zagotavlja izboljšanje lokalne prekrvavitve pred posegom, da se omogoči
normalen potek celjenja kostne rane. Ekstrakcije naredimo v fazah, najboljše po posameznih
kvadrantih pod antibiotično zaščito, ki se nadaljuje do zacelitve rane. Ostre kostne robove
odstranimo, alveolarni greben zniţamo s čimer zagotovimo moţnosti za primarno zapiranje
ekstrakcijskih ran. Po končanih ekstrakcijah pacienti opravijo še 10 potopov v hiperbarični
komori, kar omogoča povečanje lokalne koncentracije antibiotika v obsevanih tkivih in zmanjša
moţnosti sekundarne okuţbe iz ustne bakterijske flore (11).
Za antibiotično zaščito uporabljamo penicilinski preparat Hiconcil 2g eno uro pred posegom
peroralno ali Amoksiklav 1000mg. Pri pacientih ki so alergični na peniciline uporabljamo
Klimicin 600mg 1 uro pred posegom peroralno. Enaka antibiotika nato nadaljujemo do zacelitve
ran.
Oskrba bolnikov z osteoradionekrozo
Zdravljenje osteoradionekroze je zapleten, časovno in finančno obremenjujoč proces.
Pomembno vlogo v zdravljenju ORN ima HBO. Po podatkov iz literature protokol za uporabo
HBO je 20 potopov pred kirurškim posegom in 10 potopov po njem (11). Kirurško zdravljenje
68
ORN je odstranitev nekrotične kosti - sekvestrotomija, ter pokrivanje defekta z mehkimi tkivi
najpogosteje z mobilizacijo lokalnih reţnjev. V primeru, da lokalno kirurško zdravljenje ne da
ţelenih rezultatov, da pride do ponovne ekspozicije kosti z ali brez patološkega zloma ali
prisotnosti antrooralne komunikacije, je potrebno narediti radikalnejše zdravljenje z delno ali
totalno resekcijo prizadete kosti, ustrezno imobilizacijo spodnje čeljustnice ali zaporo
antrooralne komunikacije v zgornji čeljustnici in rekonstrukcijo z avtolognimi vaskulariziranimi
reţnji (12).
Osteoradionekroza in protetični nadomestki
Poleg ekstrakcij zob so drugi pomemben dejavnik za nastanek ORN nepravilno izdelani snemno
protetični nadomestki, ki draţijo sluznice, povzročijo razjede z ekspozicjio kosti, ki je nato
izpostavljena okuţbi. Snemno protetični nadomestki naj bodo izdelani po zacelitvi
ekstrakcijskih ran in ob odsotnosti ostrih kostnih robov. Zaradi dodatnega zniţanja
alveolarnega grebena po ekstrakcijah je doseganje ustrezne stabilnosti snemno protetičnih
nadomestkov zelo teţko. V takem primeru je potrebno tehtno razmisliti o uporabi zobnih
vsadkov kot nosilcev za izboljšanje stabilnosti.
Obsevani bolniki in zobni vsadki
Uporaba zobnih vsadkov pri obsevanih bolnikih je velik izziv s katerim se soočamo v
rekonstruktivni fazi zdravljenja raka ustne votline. Uporaba zobnih vsadkov je edina moţnost za
nadomeščanje manjkajočih zob in tkiv za rehabilitacijo porušene ţvečne funkcije. Ko se
odločimo za uporabo zobnih vsadkov pri obsevanih bolnikih se drţimo prej opisanega protokola
s HBO, 20 potopov pred posegom ter 10 potopov po zaključenim posegom z antibiotičnim
kritjem (13). Potrebno se je zavedati, da je verjetnost pojavnosti vnetnih teţav v zgodnji fazi
osteointegracije in posledične izgube marginalne kosti z razvojem periimplantitisa pri obsevanih
pacientih večja v primerjavi z zdravimi (14).
BOLNIKI NA BISFOSFONATNI TERAPIJI
Uvod
Bisfosfonati (BF) so pirofosfatne spojine in se kot zdravila uporabljajo za zdravljenje bolezni, ki
povzročajo kostno resorpcijo. Obstajata dve vrsti BF, prva vsebuje dušik v svoji strukturi, kar jih
naredi močnejše in bolj toksične v primerjavi z drugo vrsto, ki vsebuje ogljikov ion. Didronel
(etidrinate) je prvi BF, ki je bil uporabljen leta 1970 za zdravljenje Pagetove bolezni in
hiperkalciemije po kostnih poškodbah. Po raziskavah v Zdruţenih drţavah Amerike je bilo leta
2003 izdanih okrog 17 milijonov receptov za Fosamax (BF) za zdravljenje osteoporoze (15).
Uporaba BF je v dveh oblikah: intravenski za zdravljenje kostnih resorpcij povzročenih zaradi
multiplega mieloma in kostnih zasevkov (16) ter peroralni za zdravljenje osteoporoze (17).
Pacienti s resorptivnimi kostnimi boleznimi so ogroţeni zaradi nastanka patoloških zlomov (18).
Zgradba molekularne strukture BF ne omogoča hidrolize in razgradnje. Polovični razpad BF je
pribliţno 11 let (19). BF se kopičijo v kosteh, intravenski v večji meri kot peroralni. V
farmakokinetiki peroralnih bisfosfonatov je pomembno omeniti, da se jih pribliţno 0,64%
absorbira skozi sluznico tankega črevesja, od tega se od 30 do 40% izloči skozi ledvice, tako da
zelo majhna količina se lahko veţe na kosti. Zaradi tega je tudi učinkovitost peroralnih BF
manjša v primerjavi z intravenskimi (20). Večje kopičenje BF je v kosteh, ki imajo povečan
metabolizem. To pojasnjuje zakaj se BF kopičijo poleg v kosti z metatstatskimi resorbtivnimi
procesi, tudi v čeljustnih kosteh (v njih nenehno potekajo fiziološki procesi resorbcije in
apozicije). Delujejo na nivoju osteoklastov. Pri procesu resorbcije kosti BF prodrejo v noranjost
osteoklasta in povzročijo njihovo apoptozo in zavrejo resorbtivne kostne procese. Z zaviranjem
funkcije osteoklastov so hkrati zavrti impulzi do osteoblastov, ki se sproščajo pri resorbciji kosti
za njeno nadomeščanje oz. apozicijo (21).
69
Bisfosfonatno povzročena osteonekroza čeljusti
Bisfosofonatno povzročena osteonekroza čeljusti (BPONČ) se pojavlja po zobnih ekstrakcijah
ali zaradi draţenja snemnih protetičnih nadomestkov na čeljustnicah pacientov na BF terapiji.
Opisani so tudi primeri spontanega nastanka. BPONČ je stanje pri katerem je prisotna
eksponirana kost v spodnji ali zgornji čeljustnici več kot 8 tednov pri pacientih, ki jemljejo ali so
jemali BF in ki niso bili obsevani zaradi maligne bolezni v področju glave in vratu.
Uporaba BF nedvomno zmanjšuje pojavnost patoloških zlomov in izboljša kvaliteto ţivljenja
pacientov z malignimi kostnimi boleznimi in osteoporozo. Po drugi strani BF so povezani z
nastankom BPONČ. Prvič jo je temeljito opisal Marx leta 2003. Incidenca BPONČ pri pacienti
na intravenskih BF je 30% ter 0,015% pri pacientih na peroralnih BF po treh letih. Incidenca
BPONČ je večja pri imunokompromitiranih pacientih. Klinično bolnike z BPONČ klasificiramo
v tri stopnje. V prejšnji reviziji BPONČ s strani AAOMS so bolnike razvrščali na podlagi
bolečin, ne pa glede na stopnje prizadetosti čeljustnic, kar je zelo subjektiven kazalec. Temelj
nove klasifikacije BPONČ je stopnja prizadetosti čeljustnic:
- BPONČ 1 so bolniki z eksponirano kostjo v enem kvadrantu v področju alveolarnega grebena.
Maksilarni sinus ni prizadet, intergriteta spodnje čeljustnice ni porušena.
- BPONČ 2 so bolniki z eksponirano kostjo v dveh ali več kvadrantih v področju alveolarnega
grebena. Maksilarni sinus ni prizadet, integriteta spodnje čeljustnice ni porušena.
- BPONČ 3 so bolniki z eksponirano kostjo v enem ali več kvadrantih, osteonekroza se širi izven
alveolarnega grebena v maksilarni sinus ali s patološkim zlomom spodnje čeljustnice in s
prisotnosti oro-kutane fistule (20).
Zobozdravniška oskrba pred začetkom terapije z BF
Največ pozornosti v boju z BPONČ je usmerjeno v preprečavanje nastanka. Bistvenega pomena
je informiranost splošnih zdravnikov, onkologov in pacientov o nevarnosti in zapletih terapije z
BF. Pomembno je, da vsak pacient pred začetkom terapije z intravenskimi BF opravi sanacijo
zob. Poleg higienske faze in motivacije za vzdrţevanje dobre ustne higiene je potrebno vse
konzervativno nerešljive zobe ekstrahirati. Zobe, ki so avitalni in bi bili ustrezni nosilci, je
potrebno ustrezno endodontsko oskrbeti. Zaţeljeno je načrtovati, če je to moţno, fiksno
protetične konstrukcije z dobro dostopnostjo za vzdrţevanje higiene. Snemne konstrukcije ne
smejo draţiti okolnih mehkih tkiv. Implantološka oskrba pri takih pacientih je vprašljiva (20).
Zobozdravniška oskrba pri pacientih, ki so na BF
Zobozdravniška oskrba pri pacientih na intravenozni terapiji z BF naj bo konzervativno
usmerjena. Tudi pri zobeh s popolnoma kariozno destruiranimi kronami je potrebno narediti
ustrezno endodontsko zdravljenje ter korenino, če je pod dlesnijo zaščititi z zalivko iz
glasionomernega cementa, ki ne draţi okolne dlesni. Parodontalno prizadete zobe je potrebno
fiksirati in zagotoviti ustrezne pogoje za izvajanje higiene. V primeru nastanka odontogenih
vnetij je neizogibno narediti incizijo, vzročnik pa skušamo ohraniti. Če to ni moţno, je potrebno
narediti atravmatsko ekstrakcijo z ohranitvijo čim več okolnega mehkega tkiva, zagladiti vse
ostre robove in s šivanjem rane ustvariti čim manj moţnosti, da pride do ekspozicije kosti.
Uporaba antibiotikov po ekstrakcijah je vprašljiva. Če se odločamo o antibiotičnem zdravljenju,
je priporočljivo, da uporabljamo penicilinske preparate, pri alergičnih na penicliln klimicin ali
azitromicin. V literaturi so opisane tehnike ekstruzijske ekstrakcije zob, tako imenovane hladne
ekstrakcije, ki se izvajajo z aplikacijo ortodontskih elastičnih tegov ob zob, ki se počasi
ekstrudira. Počasen vlek iz alveole omogoča pokrivanje stene alveole z granulacijskim tkivom.
Pri pacientih na peroralni terapiji z BF zaradi manjšega kopičenja BF v kosteh, je moţnost za
nastanek BPONČ manjša. Pacienti, ki so na terapiji z BF manj kot 2 leti in brez dodatnih bolezni
prilagoditev BF terapije ni priporočljiva. Pri pacientih več kot 2 leti in z dodatnimi bolezni je
moţnost za razvoja BPONČ je večja. Pred načrtovanim kirurškim posegom je potrebno
razmisliti o prekinitvi BF terapije 6 mesecev pred načrtovanim posegom. Ekstrakcije opravimo
atravmatsko, rane zašijemo. Antibiotično zdravljenje pri teh pacientih ni indicirano, ker ne
obstajajo jasni dokazi za zmanjšane pojavnosti BPONČ. Pri odločanju o uporabi implantološke
70
oskrbe pri pacientih s peroralnimi BF je potrebno zelo kritično pretehtati in oceniti vse moţnosti
in tveganja in pacienta temeljito seznaniti. V primeru, da se odločamo o implantološki oskrbi
takega pacienta, je priporočljivo pristopiti k izdelavi enostavnih implantno podprtih snemnih
konstrukcij, ki omogočajo laţji dostop za vzdrţevanje higiene in opazovanje (23).
Zdravljenje BPONČ
Zdravljenje BPONČ v vseh stadijih je predvsem simptomatsko in usmerjeno v blaţenje bolečin
in preprečevanje razvoja sekundarnega vnetja. Starejše smernice so priporočale lokalni
debridement nekrotične kosti, kar se je s časom izkazalo za neučinkovito s širjenjem razseţnosti
eksponirane kosti. Pri pacientih na peroroalnih BF je potrebno opustiti zdravljenje z BF v
sodelovanju z lečečim zdravnikom za 6 -12 mesecev pred lokalnim zdravljenjem. V tem času naj
bi se aktivirali zavrti osteoklasti, ki bi demarkirali nekrotično kost in omogočili formiranje
sekvestra, ki bi se v celoti odstranil. Zaţeljeno je določiti tudi nivo resorbtivnih kostnih
markerjev CTX in NTX da bi predvideli aktivnost osteoklastov. Pri pacientih na intrevenoznih
BF je priporočen konzervativen pristop. Potrebno je vzdrţevati ustrezno ustno higieno,
priporočljiva je uporaba 0,12% raztopine klorheksidina 15ml trikrat dnevno, jodovo raztopino za
lokalno dezinfekcijo eksponirane kosti in okolne sluznice, da bi preprečili razvoja sekundarne
infekcije.
V primeru pojavov sistemskih znakov in formiranja gnojnega vnetja, je priporočljivo
antibiotično zdravljenje. Prvi izbor antibiotikov so penicilinski preparati: Hiconcil 500mg na 8 ur
ali Amoksiklav 1000mg na 12 ur. V primeru alergije na peniciline je priporočljiva uporaba
Doksiciklina 100mg na dan ali Levofloksacina 500mg enkrat na dan ne več kot 14 dni ali
Azitromicin 500mg enkrat na dan ne več kot 14 dni. Kiruruško zdravljenje v tej fazi je omejeno
na intraoralne ali ekstraoralne incizije in drenaţe formiranih abscesov.
Progresiven potek BPONČ vodi do formiranja večjih sekvestrov, ki lahko spontano odpadejo. V
takih primerih pride do antro-oralne komunikacije ter patoloških zlomov spodnje čeljustnice.
Potrebni so bolj zahtevni kirurški posegi kot so zapiranje antro-oralnih komunikacij z
mobilizacijo maščevja iz lica (Bichat) ali rotacijski reţenj temporalne mišice. V spodnji
čeljustnici je za stabilizacijo zloma potrebno fragmente fiksirati z rekonstrukcijsko
osteosintetsko ploščo. Izvajanje obseţnih rekonstrukcij z vaskulariziranim kostno-mišično-
koţnim reţnjem je vprašljivo zaradi vitalnosti resekcijskih kostnih robov in kopičenja BF v
kostnem delu reţnja.
Prav tako je vprašljiv efekt HBO na izboljšanje vitalnosti prizadetih kosti, ker v etio-patogenezi
BPONČ ni vključena ţilna komponenta v primerjavi z ORN. HBO pri BPONČ je
kontraindicirana zaradi moţnost hitrejšega razsoja osnovne bolezni.
Nejasen je tudi učinek opustitve terapije z BF pri pacientih z intravnoznimi BF, ker je razpolovni
čas 11 let, kar pomeni, da opustitev terapije 3 ali 6 mesecev pred načrtovanim posegom ne bo
bistveno zmanjšala koncentracije BF v kosteh (20).
Zaključek
ORN in BPONČ sta bolezenska procesa, ki se pojavljata pri obsevanih in pacientih na BF
terapiji. Njuno zdravljenje je dolgotrajno, nepredvidljivo, slabo učinkovito in vodi do bistveno
zmanjšane kvalitete ţivljenja bolnikov. Skupno pri obeh je, da je za njuno preprečevanje
potrebna dobra informiranost vseh udeleţencev v zdravljenju in izvajanje ustreznih in
učinkovitih ukrepov, ki lahko zmanjšajo pojavnost bolezni.
Literatura:
1.
Sennhenn-Kirchner S, Freund F, Grundmann S, Martin A, Borg-von Zepelin M, Christiansen H, Wolff HA,
Jacobs HG. Dental therapy before and after radiotherapy--an evaluation on patients with head and neck
malignancies. Clin Oral Investig. 2009 Jun;13(2):157-64.
2.
National Institutes of Health (1989) Oral complications of cancer therapies: diagnosis, prevention, and treatment.
National Institutes of Health Consensus Development Conference Statement, 17-19 April 1989, Vol. 7, pp 1–11
3.
Brigden M, McKenzie M. Treating Cancer Patients. Practical monitroing and management of therapy-related
complications. Can Fam Physician 2000;46:2258-2268.
71
4.
Dholam KP, Somani PP, Prabhu SG, Ambre SR. Effectiveness of fluoride varnish application as cariostatic and
desensitizing agent in irradiated head and neck cancer patients. Int J Dent. 2013;2013:824982
5.
Biswal BM. Curent trends in the management of oral mucositis related to cancer treatment.Malays J Med Sci.
2008 Jul;15(3):4-13.
6.
Marx RE. Osteoradionecrosis. A new concept in its pathophysiology. J Oral Maxillofac Surg 41:283, 1983.
7.
Vanderpuye V, Goldson A. Osteoradionecrosis of the mandible. J Natl Med Assoc. 2000 Dec;92(12):579-84.
8.
Koţelj V. Sopojavi pri obsevanju malignomov ustne votline. Zobozdrav Vestn 1990; 45(1-2).
9.
Carini F, Bucalo C, Saggese V, Monai D, Porcaro G. Case control study to assess the possibility of decrease the
risk of osteoradionecrosis in relation to the dose of radiation absorbed by the jaw. Ann Stomatol (Roma). 2012
Apr;3(2 Suppl):3-7.
10.
Hupp JR, Ellis III E, Tucker MR. Contemporary oral and maxillofacial surgery. Sixt edition. Copyright © 2014
by Mosby, an affiliate of Elsevier Inc.
11.
Vesnaver A. Mekjavić IB. Budihna M. Vloga hiperbarične oksigenacije pri zdravljenju poobsevalnih okvar.
Zdrav Vestn 2000; 69(11):739-44.
12.
Marx RE. A new concept in the treatment of osteoradionecrosis. J Oral Maxillofac Surg 41:351, 1983.
13.
Ruggiero S, Gralow J, Marx RE, Hoff AO, Schubert MM, Huryn JM, Toth B, Damato K, Valero V. Practical
guidelines for the prevention, diagnosis and treatment of osteonecrosis of the jaw in patients with cancer. J
Oncol Pract. 2006 Jan;2(1):7-14.
14.
Yerit KC, Posch M, Seemann M, Hainich S, Dörtbudak O, Turhani D, Ozyuvaci H, Watzinger F, Ewers R.
Implant survival in mandibles of irradiated oral cancer patients. Clin Oral Implants Res. 2006 Jun;17(3):337-44.
15.
Russel RG, Croucher PI, Rogers MJ. Bisphosphonates: Pharmacology, mechanisms of action, and clinical uses.
Osteoporosis Int 1999;9(supl2):S60-S80.
16.
Mayor P. The use of zoledronic acid, a novel highly potent potent bisphosphonate, for the treatment of
hipercaciemia of maligancy. Oncologist 2002;7:481-491.
17.
Liberman UA, Weiss SR, Broll J, et al. Effect of oral alendronate on bone mineral density and teh incidence of
fractures in postmenopausal osteoporosis. N Engl J Med 1995;333:1437-1443.
18.
Black DM, Kelly MP, Genant HK, et al. Bisphosphonates and fractures of the subtrochanteric or diaphyseal
femur. New Engl J Med 2010;363:1761-1771.
19.
Novartis AG. Aredia: Pamidronate disodium for injection, for inravenous infusion. Product Information Sheet,
Novartis AG, 2004:1.
20.
Marx, Robert E. Oral and intravenous bisphosphonate-induced osteonecrosis of the jaws: history, etiology,
prevention and treatment. © Quintessence Publishing Co, Inc.
21.
Dixon RB, Tricker ND, Garetto LP, Bone turnover in elderly canine mandible and tibia (abstract 2579). J Dent
Res 1997;76:336.
22.
AAOMS paper podatki.
23.
Marx
RE,
Sawatari
Y,
Fortin
M,
Broumand
V.
Bisphosphonate-induced
exposed
bone
(osteonecrosis/osteopetrosis) of the jaws. Risk factors, recognition, prevention and treatment. J Oral Maxillofac
Surg 2005;63: 1567-1575.
Asist. Dime Sapunzhiev, dr. dent. med. specialist oralne kirurgije,
Klinični oddelek za maksilofacialno in oralno kirurgijo, UKC Ljubljana, Zaloška 2, Ljubljana.
72
LOKALNI DEJAVNIKI TVEGANJA ZA KRVAVITEV TER TEHNIKE HEMOSTAZE
PRI ORALNO-KIRURŠKIH POSEGIH
Aleš Vesnaver
Uvod
Nenadna intraoperacijska krvavitev je nedvomno najbolj dramatičen izmed vseh
intraoperacijskih zapletov. Do tedaj suho in pregledno operacijsko polje nenadoma zalije kri, ki
se začne hitro razlivati tudi preko meja operacijskega polja, pri oralno-kirurških posegih lahko
zančne zatekati v ţrelo in pacient se prične daviti in kašljati. Tudi pooperacijska krvavitev je
lahko skrajno neprijetna, še posebej, če je pacient ţe doma in začne iz zašite rane ali iz
ekstrakcijske rane nenadoma teči kri. Nenapisano, a vendar še kako resnično pravilo je, da se
takšni pacienti najpogosteje vrnejo ponoči.
Ker v tem prispevku obravnavamo le lokalne dejavnike tveganja, je napisan s predpostavko, da
pacient nima motenj strjevanja krvi in da ne jemlje zdravil, ki motijo agregacijo trombocitov ali
koagulacijo.
Anatomija
Najbolje je, če do krvavitve sploh ne pride, za kar je neobhodno dobro znanje anatomije. Vedeti
moramo, kje so tista mesta, ki so za krvavitev nevarna, t. j. mesta, kjer lahko pričakujemo večje
ţile. Na srečo pri oralno-kirurških posegih, oziroma oţje dento-alveolarnih posegih, takšnih mest
ni veliko.
V področju spodnje čeljusti je arterijska krvavitev moţna predvsem iz treh večjih arterij:
1. Arteria facialis
Obrazna arterija se odcepi od zunanje karotidne arterije nekako v nivoju hioidne kosti oz. zadnje
glave digastrika, poteka medialno od te mišice in nato naredi zanko okoli submandibularne
ţleze: najprej potuje medialno od ţleze, nato zavije lateralno in potuje kranialno od ţleze ter
zavije okoli spodnjega roba korpusa mandibule, tik nad periostom, pribliţno 2 - 3 cm anteriorno
od angulusa, t.j. v področju korenin prvega ali drugega molarja.
Pri posegih na prvih dveh molarjih mandibule moramo zelo paziti, da z ostrim inštrumentom ne
zdrknemo v in skozi spodnji vestibulum, saj lahko sicer to arterijo poškodujemo. Ko delamo v
tem področju vertikalni relaksacijski rez mukoperiosta, ga vedno delamo od spodaj navzgor, t.j.
v smeri od apeksov korenin proti kroni zoba! Na ta način se izognemo moţnosti zdrsa konice
skalpela navzdol, skozi spodnji vestibulum proti arteriji.
2. Arteria mylohyoidea oz. arteria submentalis
Milohioidna arterija je veja obrazne arterije in se od nje odcepi medialno od submandibularne
ţleze, nato pa poteka po kavdalni površini milohioidne mišice proti bradi.
Ţila se lahko poškoduje predvsem pri zdrsu Beinovega vzvoda ter pri avgmentacijskih postopkih
na alveolarnem grebenu ali bradi (genioplastika!), če se nam kateri izmed inštrumentov zapiči v
ustno dno in predre milohioidno mišico.
3. Arteria alveolaris inferior in arteria mentalis
Arterija se z istoimenskim ţivcem zdruţi v nevrovaskularni snop in poteka v mandibularnem
kanalu. V mandibulo vstopi za lingulo (foramen mandibulae), potuje kavdalno od apeksov
korenin zob in izstopi kot arterija mentalis skozi mentalni foramen, ki se nahaja med in kavdalno
od korenin obeh premolarjev. Pri starejših je a. alveolaris inf. pogosto obliterirana.
Arterijo alveolaris inferior v mandibularnem kanalu najpogosteje poškodujemo ob neprevidnem
vrtanju po kosti, bodisi pri vrtanju leţišča za implantat bodisi pri apikotomijah spodnjih molarjev
in premolarjev. Redkeje se lahko poškoduje pri odstranjevanju spodnjih modrostnikov.
Arterijo mentalis lahko poškodujemo na izstopišču iz mentalnega foramna pri neprevidnih
drenaţnih in razbremenilnih incizijah v področju premolarjev in pri neprevidnem dvigovanju
mukoperiosta v tem področju.
73
V področju zgornje čeljusti je arterijska krvavitev moţna iz dveh arterij na trdem nebu.
1. Arteria palatina major
Velika nebna arterija je veja arterije maxillaris in vstopi v ustno votlino skozi foramen palatinum
majus in nato potuje naprej v pregibu med ploščo trdega in alveolarnega odrastka v globoki
plasti mukoperiosta. V področju podočnikov in premolarjev anastomozira z vejami nazopalatine
arterije.
Veje arterije se najpogosteje poškodujejo pri neprevidnem dvigovnju mukoperiosta, pri zdrsih
Beinovega vzvoda, pri predolgih vertikalnih razbremenilnih incizijah in pri odvzemu
mehkotivnega presadka z neba.
2. Arteria nasopalatina
Je veja a. sphenopalatinae, v ustno votlino vstopi skozi nasopalatini foramen in anastomozira z
vejami a. palatinae major v globoki plasti mukoperiosta.
Tudi ta arterija se najpogosteje poškoduje pri neprevidnem dvigovanju mukoperiosta, pri zdrsih
ostrih inštrumentov in pri predolgih razbremenilnih incizijah.
Venska krvavitev
Neprijetna venska krvavitev je moţna predvsem iz pterigoidnega pleksusa, ki se nahaja medialno
od ramusa mandibule v pterigoidnem prostoru. V tem predelu je treba periost dvigovati zelo
previdno in vedno ostati subperiostalno. Če inštrument zdrsne in periost predremo, takoj pride do
venske krvavitve, ki jo je včasih zelo teţko ustaviti.
Dostları ilə paylaş: |