Zapleti: prepoznava, preprečevanje in zdravljenje

pribliţno trajanje in spreminjanje videza ter lokacije hematoma. 
PAREZA OBRAZNEGA ŢIVCA (TL)  
Pareza  obraznega  ţivca  je  redek  zaplet  in  posledica  infiltracije  okolice  veje  ali  okolice  debla 
obraznega ţivca z lokalnim anestetikom. Pri blokadi n. alveolaris inferior, je to lahko posledica 
pregloboke  penetracije  igle,  kjer  anestetik  vbrizgamo  v  globoko  področje  obušesne  ţleze 
slinavke in tako lahko pride do pareze vseh istostranskih vej obraznega ţivca. Bolj pogosto kot 
ob  deblo  pa  pride  do  aplikacije  ob  bukalno  vejo  obraznega  ţivca,  kar  vodi  v  parezo  zgornje 
ustnice. Do tega zapleta pride pri aplikaciji lokalne terminalne infiltrativne anestezije v zgornjem 
vestibulumu  ali  pri  infraorbitalnem  bloku.  Zelo  pomembno  je  pomiriti  bolnika,  mu  razloţiti 
naravo  zapleta  in  čas  trajanja,  ki  bo  enak  času  učinkovanja  lokalnega  anestetika  (v  primeru 
dolgodelujočega je potrebno ne smemo pozabiti na moţnost izsušitve in s tem draţenja očesa). Z 
upoštevanjem pravilne tehnike se lahko temu zapletu v veliki meri izognemo.  
 

24 
PODALJŠANA ANESTEZIJA ali PARESTEZIJA (ZL)  
Podaljšana  anestezija  ali  parestezija  je  posledica  dotika  z  iglo  oz.  manjše  poškodbe  ţivca  ob 
katerega  apliciramo  lokalni  anestetik,  lahko  gre  tudi  za  toksično  reakcijo  ţivca  na  lokalni 
anestetik.  Pri  pribliţno  2,5  do  4  %  aplikacij  ob  n.  alveolaris  inferior  bolniki  navajajo  občutek 
močne,  elektriki  podobne  bolečine,  kar  je  najverjetneje  povezano  z  dotikom  ţivca.  Zapleta  se 
zaradi  narave  metode  ne  da  zanesljivo  preprečiti.  Bolniku  je  potrebno  razloţiti  moţnost,  da 
pride  to  tega  zapleta  ţe  pred  posegom,  če  do  podaljšane  anestezije  oz.  parestezije  pride,  pa 
pojasniti naravo zapleta in ga pomiriti z dejstvi, da 92 do 97 % takšnih posledic izzveni ţe v 4 – 
6  tednih,  v  enem  letu  pa  99  %.  Obstajajo  poročila  o  izboljševanju  teţav  do  18  mesecev  po 
poškodbi ţivca.  
SIMPATIKOMIMETIČNI SIMPTOMI, t.i. DENTALNA ANKSIOZNOST (TS)  
Simpatikomimetični  simptomi,  t.i.  dentalna  anksioznost  so  posledica  strahu,  ki  mu  sledi 
endogeno izločanje adrenalina, tako da so prisotni pri aplikaciji lokalnih anestetikov z ali brez 
adrenalina, teţko pa je natančno določiti deleţ vpliva endo- in eksogenega adrenalina pri istem 
pacientu. Nedavna študija s holter monitoringom pri 20 visoko ogroţenih koronarnih bolnikih, ki 
so pred posegom prejeli diazepam, je pokazala pomembno razliko v srčni frekvenci med tistimi, 
ki so prejeli lidokain z vazokonstriktorjem in tistimi, ki so prejeli lidokain brez vazokonstriktorja 
po eni uri, niso pa bile te frekvence povišane toliko, da bi povečale tveganje za srčni dogodek. 
Kar je še bolj pomembno: niso bile pokazane razlike v ST veznici na EKG. Dentalna anksioznost 
se  kaţe  s  tahikardijo,  hipertenzijo,  indukcijo  aritmij,  pri  srčnih  bolnikih  pa  lahko  to  vodi  v 
ishemijo miokarda. Preprečimo jo tako, da ustvarimo čim manj stresno okolje za poseg, pred 
posegom  pa  se  priporoča  midazolam  ali  diazepam.  Lokalni  anestetik  brez  adrenalina  pride  v 
poštev le pri zelo specifičnih bolnikih, saj prednosti anestetika z vazokonstriktorjem pretehtajo 
slabosti.  To  potrjuje  tudi  dejstvo,  da  je  npr.  pri  intravenozni  ali  intramuskularni  aplikaciji 
adrenalina  ob  anafilaktičnem  šoku  ali  srčnem  zastoju  odmerek  adrenalina  1  mg,  medtem  ko 
ampula  anestetika  vsebuje  le  0,018  mg  adrenalina.  Pri  prsni  ali  drugi  bolečini  sumljivi  za 
miokardni infarkt ali angino pectoris, je potrebno ukrepanje v skladu z algoritmi, ki sodijo med 
nujne medicinske ukrepe in presegajo okvir tega prispevka.  
SINKOPA (TS)  
Sinkopa se zgodi pri pribliţno 0,6 % postopkov aplikacije lokalnega anestetika. Največkrat gre 
za vazovagalno sinkopo, kjer bolnik pobledi, prične se potiti in lahko navaja slabost ter postopno 
prične  izgubljati  zavest.  Verjetnost  in  popolnost  vazovagalne  sinkope  lahko  zmanjšamo  s 
preprostimi  ukrepi:  bolniki  dobijo  navodila,  naj  pred  posegom  kaj  zauţijejo,  ne  priporočamo 
preveč  oblačil,  poskrbimo  za  čim  manj  stresno  okolje  ter  z  ohranjanjem  bolnikove  pozornosti 
skrbimo, da ne izgubi zavesti. Pomembno je, da se bolnika poleţe in se mu da jasna navodila, 
ki bodo privedla do večjega venskega priliva (ponavadi krčenje in iztegovanje stopal, izvajanje 
pritiska s trebušnimi mišicami, ob popolni izgubi zavesti dvig nog in rok…). Po teh ukrepih se 
ponavadi  stanje  izboljša  v  nekaj  minutah  in  lahko  s  posegom  nadaljujemo.  V  primeru,  da  se 
stanje ne prične takoj izboljševati, lahko gre za drugo vrsto sinkope in je potrebno ukrepati po 
postopkih  nujne  medicinske  pomoči  ob  izgubi  zavesti  (poskrbeti  za  dihalno  pot,  poskrbeti  za 
intravenozni  dostop,  namestiti  pulzni  oksimeter,  izmeriti  krvni  tlak,  opraviti  hitro  analizo 
sladkorja v krvi, posneti EKG, klicati reanimacijsko oz. reševalno ekipo…).  
TOKSIČNA REAKCIJA (TS)  
Toksična reakcija na lokalne anestetike je izredno redek pojav do katerega pride pri prekoračitvi 
najvišjih dovoljenih odmerkov. Ko se lokalni anestetik resorbira iz področja injiciranja, njegova 
serumska koncentracija narašča v odvisnosti od odmerka. Čeprav nizke serumske koncentracije 
celo  zmanjšujejo  verjetnost  epileptičnih  statusov,  jih  previsoke  povzročajo.  Konvulzije  so 
začetek ţivljenje ogroţajočega zapleta prekomernega odmerka lokalnega anestetika. Predvidoma 
pride  do  selektivne  depresije  centralnih  inhibitornih  traktov,  kar  omogoči  prosto  pot 
ekscitatornim  traktom.  Z  nadaljnjim  višanjem  koncentracije  pride  do  depresije  vseh  poti,  kar 

25 
vodi  v  komo,  dihalno  odpoved  in  končno  kardiovaskularni  kolaps.  Previdno  je  torej  potrebno 
uporabljati  lokalne  anestetike  v  kombinaciji  s  sedativi  in  opioidi,  saj  se lahko  učinki  depresije 
centralnega ţivčnega sistema seštejejo. Toksične reakcije enostavno preprečimo z upoštevanjem 
največjih  dovoljenih  odmerkov  za  anestetik,  ki  ga  uporabimo.  Ukrepanje  je  intravenozna 
aplikacija lipidne emulzije.  
Prilokain  (Citanest)  v  previsokih  odmerkih  vodi  v  methemoglobinemijo:  bolniki  postanejo 
cianotični, pri 50 % methemoglobinemiji postane zaplet ţivljenje ogroţajoč, ukrepanje zahteva 
intravenozno toluidinsko modrilo.  
ALERGIČNA REAKCIJA (TS – tip I, ZS – tip IV);  
Alergične  reakcije  so  redke  in  predstavljajo  največ  1%  zapletov  lokalnih  anestetikov.  Bolniki 
večkrat v anamnezi navajajo alergijo na lokalni anestetik. Po natančnejšem izpraševanju izvemo, 
da je šlo za sinkopo ali pa tahikardijo, ki je bila malo verjetno posledica dentalne anksioznosti. 
Alergijske  reakcije  so  večinoma  posledica  reakcije  na  dodatke  anestetikom,  ki  daljšajo  rok 
uporabnosti  (metilparaben,  sulfidi).  Alergijska  reakcija  tipa  I  (s  protitelesi  IgE  povzročena)  je 
pogostejša,  do  nje  pride  v  nekaj  minutah  po  aplikaciji,  pojavi  se  generaliziran  izpuščaj  - 
urtikarija, srbečica, vrtoglavica, omedlevica, hipotenziji sledi reaktivna tahikardija, a je pri 5% 
lahko  prisotna  tudi  bradikardija;  moţen  je  angioedem  in  oteţeno  dihanje.  Oceniti  je  treba 
potrebo  po  zavarovanju  dihalne  poti:  intubacija,  konikotomija  ali  traheotomija;  takoj  je 
potrebna  intramuskularna  aplikacija  adrenalina,  intravenozna  aplikacija  tekočine, 
intravenozni antihistaminik, v poštev pridejo inhalacijski bronhodilatatorji - beta agonisti (npr. 
salmeterol), kortikosteroidi bi naj preprečevali sekundarno anafilaksijo, ki se lahko pojavi še čez 
4 – 36 ur. Tak bolnik sodi po nujni medicinski pomoči na opazovanje v bolnišnico, po odpustu 
od tam pa potrebuje natančna navodila za ukrepanje ob ponovitvi simptomov. Pomembno je, da 
se bolnike napoti v alergološko ambulanto, kjer se opravi testiranje na lokalne anestetike, da je 
pri nadaljnjih obiskih jasno, kateri lokalni anestetik se lahko varno uporablja. Tip IV alergijske 
reakcije na lokalne anestetike je redkejši, predstavlja zakasnjeno preobčutljivost, ki jo vodijo T-
celice. Klinična slika bi naj večinoma ustrezala sliki kontaktnega dermatitisa, urtikarije, eritema, 
srbečice,  ki  se  pojavi  6  ur  do  enega  meseca  po  aplikaciji.  Literatura  o  tem  zapletu  še  ni 
poenotena. 
REDKI ZAPLETI 
Ishemična  nekroza  (ZL)  na  mestu  vboda  je  izjemno  redka,  zgodi  se  lahko  zaradi  direktne 
toksične  reakcije  tkiv  na  anestetik,  bolj  verjetno  pa  zaradi  pritiska,  ki  ga  povzroči  volumen 
injicirane raztopine na mestih, kjer je dlesen čvrsteje priraščena – trdo nebo.  
Zlom  igle  je  redek  zaplet  zaradi  kvalitetnejših  materialov  in  plastičnih  baz  igel.  Pri  njem  je 
potrebno previdno odstraniti zalomljeno iglo, sicer napotitev k specialistu, kjer bo najverjetneje 
potrebna  rentgenska  diagnostika,  od  lege  zalomljene  igle  je  odvisen  poseg;  verjetno  v  splošni 
anesteziji.  
Slepota, oftalmoplegija, ptoza, midriaza in periorbitalna bledica so redkosti, ki so opisane v 
litraturi nekajkrat posamezno in enkrat pri isti zdravi 25 let stari bolnici z impaktiranim spodnjim 
levim modrostnikom. Slepota je trajala 5 minut po aplikaciji prevodne mandibularne anestezije, 
oftalmoplegija  10  min,  vsi  znaki  pa  so  izzveneli  po  2  urah.  Moţen  mehanizem  nastanka  je 
intravaskularna  aplikacija  v  a.  alveolaris  inf.,  ki  bi  ji  sledil  retrogradni  tok  po  anatomskih 
variantah arterij, ki bi lahko vplivale na vse zgornje znake.  
Zaključek  
Pogostost  pojavnosti  vseh  zapletov  pri  lokalni  anesteziji  je  nizka  (med  3,5  in  5,7  %),  a  zaradi 
široke  uporabe  tudi  ta  nizek  deleţ  predstavlja  veliko  število  bolnikov,  ki  zahtevajo  ukrepe  in 
pojasnila. Redko zapleti lokalne anestezije lahko tudi ogrozijo ţivljenje, kar postavlja znanje o 
lokalnih anestetikih, tehnikah aplikacije in reševanju zapletov med glavne prioritete vseh, ki jih 
uporabljamo.  
 

26 
 
 
 
Literatura: 
11.
 
Lustig JP, Zusman SP. Immediate complications of local anesthetic administered to 1,007 consecutive patients. J 
Am Dent Assoc. 1999 Apr;130(4):496-9. 
12.
 
Becker  DE,  Reed  KL.  Local  anesthetics:  review  of  pharmacological  considerations.  Anesth  Prog.  2012 
Summer;59(2):90-101; quiz 102-3. doi: 10.2344/0003-3006-59.2.90. 
13.
 
Fuzier  R,  Lapeyre-Mestre  M,  Mertes  PM,  Nicolas  JF,  Benoit  Y,  Didier  A,  Albert  N,  Montastruc  JL;  French 
Association  of  Regional  Pharmacovigilance  Centers.  Immediate-  and  delayed-type  allergic  reactions  to  amide 
local anesthetics: clinical features and skin testing. Pharmacoepidemiol Drug Saf. 2009 Jul;18(7):595-601. doi: 
10.1002/pds.1758. 
14.
 
D'Eramo EM, Bontempi WJ, Howard JB. Anesthesia morbidity and mortality experience among Massachusetts 
oral 
and 
maxillofacial 
surgeons. 
J 
Oral 
Maxillofac 
Surg. 
2008 
Dec;66(12):2421-33. 
doi: 
10.1016/j.joms.2008.06.095. 
15.
 
Williams  JV,  Williams  LR,  Colbert  SD,  Revington  PJ.  Amaurosis,  ophthalmoplegia,  ptosis,  mydriasis  and 
periorbital blanching following inferior alveolar nerve anaesthesia. Oral Maxillofac Surg. 2011 Mar;15(1):67-70. 
doi: 10.1007/s10006-010-0238-5. Epub 2010 Jun 25. 
16.
 
Zeytinoğlu  M,  Tuncay  Ü,  Akay  MC,  Soydan  İ.  Holter  ECG  assessment  of  the  effects  of  three  different  local 
anesthetic  solutions  on  cardiovascular  system  in  the  sedated  dental  patients  with  coronary  artery  disease. 
Anadolu Kardiyol Derg. 2013 Aug;13(5):480-5. doi: 10.5152/akd.2013.146. Epub 2013 May 27. 
 
 
Asist. dr. Marko Boţič, dr. med., dr. dent. med., specialist maksilofacialne kirurgije, 
Klinični oddelek za maksilofacialno in oralno kirurgijo, Zaloška cesta 2, UKC Ljubljana. 
[e-mail]  
 
 

27 
ŠIRJENJE INFEKCIJ V PODROČJU GLAVE IN VRATU IN UKREPI PRI 
NAJPOGOSTEJŠIH VNETNIH ZAPLETIH 
Vojko Didanovič 
Uvod 
Infekcije  v  področju  glave  in  vratu  so  zaradi  neprestane  izpostavljenosti  patogenim 
mikroorganizmom  iz  okolja  in  tistim  prisotnim  v  biofilmu  sluznice  (v  ustni  votlini  in  ustnem 
ţrelu  zdravega  posameznika  je  več  kot  700  različnih  vrst  bakterij
1
)  med  najpogostejšimi 
lokalizacijami vnetnih procesov v človeškem telesu. Hkrati infekcijske bolezni glave in vratu oz. 
zgornjega  aerodigestivnega  trakta  predstavljajo  najpogostejše  bolezensko  stanje  tega  predela  in 
zato  veliko  breme  za  posameznika  in  zdravstveni  sistem.  Vendar  celotnemu  bremenu 
mikroorganizmov navkljub, zaradi dobre prekrvavitve in obilne limfatične drenaţe presenetljivo 
malo  infekcij  uide  nadzoru  ter  povzroči  lokalne  ali  sistemske  komplikacije  in  ogrozi  bolnika. 
Danes, v dobi protimikrobnih zdravil, napredka anestezije in kirurgije, je seveda to veliko laţje 
trditi  kot  pred  70  leti,  ko  je  bila  marsikatera  infekcija  v  področju  glave  in  vratu  zaradi 
nekontroliranega širjenja in zapletov smrtna ali je pustila resne posledice. 
Cilj prispevka je opredeliti dejavnike, ki določajo kdaj bo neko infekcijsko dogajanje v področju 
glave  in  vratu  (s  poudarkom  na  ustni  votlini)  ušlo  lokalnemu  in  sistemskemu  nadzoru  ter 
povzročilo  zaplete,  ki  bodo  ogrozili  bolnika  ter  zahtevali  čim  hitrejšo  prepoznavo  in  ustrezno 
ukrepanje.  
 
Dejavniki širjenja infekcij 
V klinični praksi pogosto vidimo ţarišča vnetja, ki ne dajejo simptomov. Tako je, dokler se ne 
poruši  ravnoteţje  med  gostiteljem  in  mikroorganizmom.  Razvoj  vnetja  in  njegov  potek  je 
odvisen  od  lokalnih  in  sistemskih  faktorjev,  faktorjev  gostitelja  ter  števila  in  virulence 
povzročitelja, kar prikazuje tabela 1. Slika 1 prikazuje tak odnos, ki je dinamičen
2
. 
 
 
 Slika  1  Odnos  med  povzročitelji  vnetja  in  odgovorom  organizma.  Povzeto  po
:
Topazian  RG, 
Goldberg  MH,  Hupp  JR.  Oral  and  Maxillofacial  infections.  4
th
  edition  2002,  W.B.  Sounders 
company. 
 
Dejavnike delimo na: 
lokalne 
- anatomske predispozicije (paradontalni ţepi, ţepi/previsi zaradi brazgotin, izpostavljena kost) 
- bolezensko stanje (rak, karies, parodontitis) 
- stanje po onkološkem zdravljenju (radio, kemoterapija, terapija z bisfosfonati) 
sistemske 
- splošno zdravstveno stanje 

28 
- imunološka odpornost (starost, polimorbidnost, st. po onkološkem zdravljenju, HIV) 
- sistemske bolezni (npr. diabetes mellitus) 
anatomske 
povzročitelji 
- vrsta 
- število mikroorganizmov 
- virulenca 
 
Natančnejši opis  dogajanja oz. odnosa med povzročiteljem  in  organizmom ne celičnem  nivoju 
ter  hematogeno  širjenje  infekcije  presega  ta  prispevek.  Prav  tako  se  ne  bomo  ukvarjali  z 
razlikami v imunskem odgovoru in poteku samega vnetja med različnimi mikroorganizmi, pač 
pa  bomo  preskočili  to  dogajanje  do  trenutka,  ko  se  vnetje  prične  širiti  lokalno  in  povzroči 
oteklino  ter  produkcijo  gnoja,  kot  najpomembnejšo/najvidnejšo  manifestacijo  nekontroliranega 
vnetja. Gnoj je rumeno-zelena tekočina (eksudat), ki nastane med vnetjem in vsebuje leukocite 
(neutrofilce), debris okolnih celic, lizosomske encime, faktorje vnetja ter povzročitelja
3
. Gnoj se 
širi pasivno, zaradi povečanega hidrostatskega pritiska in gravitacije. 
Regionalne bezgavke, kost, periost, septum, fascia so pomembne bariere pri širjenju infekcije in 
določajo smer v katero se bo vnetje širilo in s kakšno simptomatiko se bo manifestiralo. 
Na vratu imamo 200 do 300 bezgavk, 1/3 vseh bezgavk v telesu. Ko vnetje doseţe bezgavko, v 
njej povzroči imunski odgovor, zato se bezgavka veča, postane trda in boleča. Če se bezgavka 
poveča hitro in močno, v njej pride do nekroze - tvorbe gnoja. Ko vnetje prebije kapsulo se gnoj 
razširi v mehka tkiva ob bezgavki. Dobimo tipične znake vnetja, kot jih je opredelil ţe Celsus 
pred 2000 leti: oteklino (tumor), rdečino (rubor), toploto (calor) ter bolečino (dolor).  
Predvsem  pri  mlajših  in  imunsko  kompromitiranih  lahko  nekateri  povzročitelji  (npr.  atipične 
mikobakerije, aktinomikoza) povzročijo kronična vnetja, ki klinično ne potekajo tako dramatično 
kot  akutna,  kaţejo  pa  se  kot  dolgo  časa  trajajoče  povečanje  bezgavke,  s  tvorbo  abscesov, 
koţnimi fistulami in dolgotrajno gnojno sekrecijo. 
Pripetišča mišic glave in vratu ter fascije tvorijo potencialne prostore po katerih se vnetje, ko jih 
doseţe, hitro širi, saj v njih ni več preprek.  
Prizadetost  mišic  z  vnetjem  povzroči  še  peti  znak  vnetja  (Virchow):  izgubo  funkcije  (functio 
laesia). V področju glave in vratu gre najpogosteje za trizmus. 
Odontogena vnetja so najpogostejši vzrok nekontroliranega vnetja glave in vratu pri odraslem. 
Proces se prične, ko vnetje pulpe ali parodontalnih tkiv najde pot v okolna tkiva. Nadaljnji potek 
je odvisen od lokalizacije dogajanja, lokalne odpornosti ter povzročitelja. 
Moţnosti razvoja prikazuje slika 2. 
 
Slika 2: poti razvoja zobnega vnetja 

29 
Mesto kamor se bo vnetje razširilo je odvisno od anatomskih razmer, pripetišča mišic, vzročnega 
zoba, oblike korenin ter velikosti obnosnih votlin:  
1. v zgornjem/spodnjem ustnem vestibulumu 
2. v mehkih tkivih obraza 
3. na trdem nebu 
4. na ustnem dnu 
5. submandibularno 
6. v maksilarnem sinusu 
Slika  3  prikazuje  te  moţnosti  shematsko,  slika  4  pa  pedagoško  lobanjo  naše  klinike  in  3D 
anatomijo  področja.  Skelet  glave  s  pripetišči  mišic,  ki  so  relevantne  za  širjenje  odontogenih 
vnetij v zadnjem delu ustne votline. Muskulus maseter, medialni pterigoid ter temporalna mišica 
s svojimi ovojnicami tvorijo prostore, ki komunicirajo med seboj.  
1. maseterični prostor  
2. površni temporalni prostor 
3. pterigomandibularni prostor  
4. infratemporalni prostor 
5. globoki temporalni prostor 
 
 
Slika  3  (levo):  moţnosti  širjenja  odontogenega  vnetja  v  zgornji  in  spodnji  čeljusti,  glede  na  lokalizacijo  vnetja 
(vzročni zob) oz. anatomske razmere. Prirejeno po Cummings CW. Otolaryngology-Head&Neck surgery
4
 
 
Slika 4 (desno): preparat človeške lobanje, ki prikazuje čeljustnici z zobmi ter odnosom do ostalih struktur v kosti 
 
Slika 5: potencialni prostori  ob zgornji in spodji čeljusti relevantni za širjenje  odontogenih vnetij. Prilagojeno po 
Cummings CW. Otolaryngology-Head&Neck surgery
4
. 
 

30 
Pri  predvidevanju  poti  širjenja  vnetja  in  kot  pomoč  pri  kirurškem  zdravljenju,  nam  pomagajo 
anatomske študije iz 30-tih let prejšnjega stoletja
5
. Vnetja, ki so ušla nadzoru in se razširila na 
vrat  so  bila  pred  dobo  antibiotikov  smrtna  v  več  kot  50%.  Neprepoznana  vnetja  še  danes 
predstavljajo  groţnjo  za  ţivljenje  tudi  v  našem  okolju
6,7
.  Sliki  6  in  7  sta  povzeti  po  članku 
Lanišnika
6
 in prikazujeta plasti globoke vratne fascije, kot sta jih opisala Grodinsky&Holyoke
5
.  
Vratne  strukture  ovijata  površna  in  globoka  vratna  fascija.  Površna  vratna  fascija  ovija 
platizmo in se na obrazu nadaljuje kot SMAS (superficial musculoaponeurotic system). Globoka 
vratna  fascija  ima  tri  plasti:  površno,  srednjo  (pretiroidna,  pretrahealna)  in  globoko.  Tri  plasti 
globoke  vratne  fascije  ovijajo  laringealno  muskulaturo,  vratno  muskulaturo,  ţleze  slinavke,  ter 
velike ţile na vratu. Različni deli vratnih fascij tvorijo prostore, ki so v normalnih okoliščinah 
izpolnjeni  z  rahlim  vezivom  in  anatomskimi  strukturami  ter  predstavljajo  potencialna  mesta 
nabiranja  gnojne  sekrecije.  Ker  med  seboj  komunicirajo  ter  potekajo  od  lobanjske  baze  do 
prsnega koša in v mediastinum, se tako širijo tudi vnetja. 
Fascijo smo opredelili, kot eno od preprek pri širjenju vnetja. Vnetje bo lahko dolgo časa tlelo 
(več  dni,  morda  celo  tednov),  ko  pa  prodre  v  fascialne  prostore,  kjer  preprek  ni  več,  postane 
dogajanje  hitro  (ure!).  Pomembno  je  zgodnje  prepoznavanje  in  pravilno  ukrepanje.  Fascialni 
prostori,  ki  se  širijo  čez  celotni  vrat,  npr.  deli  srednjega  sloja,  ki  tvorijo  vaskularni  prostor  ali 
globoki  deli,  ki  tvorijo  retrofaringealni  in  prevertebralni  prostor,  predstavljajo  avtocesto  za 
širjenje vnetja v mediastinum in prsni koš. To pa so še danes teţko rešljivi in celo smrtni zapleti 
vnetja na vratu.  
Klinično pomembne anatomske loţe glave in vratu so: 
- na obrazu 
 
- bukalna 
 
- kanina 
 
- mastikatorna (maseterični, pterigoidni, zigomatikotemporalni) 
- suprahioidno 
 
- sublingvalna 
 
- submandibularna, submentalna 
 
- parafaringealna 
 
- peritonzilarna 
- infrahioidno 
 
- pretrahealna, prelaringealna 
- celotnega vratu 
 
- retrofaringealna 
 
- "danger space" 
 
- vaskularna 
 
Slika 6: transverzalni prerez čez spodnji del vratu s prikazom fascialnih prostorov. Iz  
Lanišnik B, Čizmarevič B. Necrotizing fasciitis of the head and neck: 34 cases of single institution experience.
6 
 
Slika  7:  Sagitalni  prerez  skozi  glavo  in  vrat,  s  prikazom  fascialnih  prostorov.  Iz  Lanišnik  B,  Čizmarevič  B. 
Necrotizing fasciitis of the head and neck: 34 cases of single institution experience.
6 

31 
 
Prepoznavanje in ukrepanje 
Širjenje infekcije iz mesta nastanka zahteva kirurško ukrepanje. Samo zdravljenje z antibiotikom 
ne zadošča. Potrebno je odstraniti ţarišče oz. vzrok, evakuirati gnoj, prezračiti, očistiti in odpreti 
prizadete  anatomske  loţe.  Potrebno  je  identificirati  povzorčitelja,  še  posebno  pri  infekcijah,  ki 
trajajo  dlje  in  so  ţe  bile  zdravljene.  Pri  večini  začetnih  infekcij  ob  kirurškem  zdravljenju 
uvedemo  tudi  izkustveno  antibiotično  zaščito.  Na  Klinčnem  oddelku  za  Maksilofacialno  in 
oralno  kirurgijo  je  večina  akutnih  abscendentnih  limfadenitisov  pri  otocih  različnega 
bakterijskega  izvora,  večina  odontogenih  abscendentnih  vnetij  pa  ima  več  tako  aerobnih  kot 
anaerobnih  povzročiteljev.  Poudariti  je  potrebno,  da  je  zdravljenje  kirurško  in  da  samo 
antibiotična  terapija  vnetja,  ki  zavzema  velika  področja,  ne  bo  uspešna.  Če  se  ne  odločimo  za 
takojšnje  kirurško  zdravljenje,  je  potrebno  takega  bolnika  hospitalizirati  in  opazovati,  saj  se 
stanje  lahko  hitro  in  dramatično  spremeni  v  nekaj  urah.  Glede  na  naše  izkušnje  je  ustrezna 
začetna  antibiotična  terapija  kombinacija  amoksicilina  z  zaviralcem  beta  laktamaze  oz.  pri 
alergiji bolnika na penicilin, klindamicin. Antibiotično terapijo naj bolniki dobijo parenteralno. 
Tudi po pridobitvi izvidov kultur je bila zamenjava antibiotične terapije ob tako izbrani začetni 
antibiotični terapiji le redka, kar se sklada z ugotovitvami Wanga in sodelavcev
8
.