Pnevmotoraks in njegove posledice

25

Future Diver

preplet) – slika 6. Prepleti se nazadnje razpletejo v 

številne periferne živce, ki oživčujejo kožo zgornjih 

in spodnjih okončin.

Slika 6

Eden od glavnih vzrokov, zakaj je pomembna ra-

zlika, je v tem, kako se kaže poškodba hrbtenjače 

ali spinalnih korenin in kako poškodba živčnih ple-

ksusov  ter  perifernih  živcev  in  zakaj  je  pomem-

ben  izvor.  To  nam  dopušča,  da  lahko  naredimo 

potrebne  razmejitve  med  poškodbami.  Za  razliko 

od poškodbe hrbtenjače, ki se kaže v večjem številu 

dermatomov s senzorno izgubo, se poškodba bra-

hialnega pleksusa ali perifernih živcev pokaže na 

manjših površinah kože. Slika 7 prikazuje pomem-

bna področja kože, ki jih oživčujejo ti periferni živci.    

Slika 7

V  primeru,  da  je  otrplost  ali  mravljinčenje  ome-

jeno na navidezno naključne površine kože in ne 

zajema celotnega uda (tj. ni povezan s korteksom 

/  regionalno)  ali  omejenega  segmenta  (ni  spinal-

ni  /  dermatomalni),  potem  je  verjetno  posledica 

poškodbe perifernih živcev ali živčnega pleksusa.

S stališča obravnavanja poškodbe vsaka poškodba 

ali  obolenje,  ki  povzroči  izgubo  moči,  slabost  ali 

izgubo funkcije, vedno zahteva nujno medicinsko 

pomoč.  Podobno  je  nujna  potrebna  medicinska 

pomoč  pri  vsaki  anesteziji  kateregakoli  področja, 

Slika 5: del hrbtenice s prikazom hrbtenjače z njenimi vlakni in ko-

reninami hrbteničnih živcev, ki med vretenci izhajajo iz hrbtenjače. 

Medvretenčni diski so obarvani vijolično. Ruptura ali izbočenje tega 

diska lahko vpliva na hrbtenjačo in / ali korenine hrbteničnih živcev. 

V primeru, da je vključena hrbtenjača, je učinek razširjen na več 

dermatomov, medtem, ko je pri vključenosti korenine hrbteničnega 

živca prizadet le posamezni dermatom.

Slika  6:  periferni  živci  so  podaljšek  korenin 

hrbteničnih živcev. Na področju rok in nog (1) pride 

do združevanja živcev, ki tako tvorijo preplet, imeno-

van brahialni (tj. roka) in lumbalni  (tj. noga) pleksus 

(tj. splet ali omrežje). Kasnejše ločevanje nekaterih 

živčnih vlaken (2). 

26

Future Diver

ki traja več kot minuto ali dve (tj. zaradi direktnega pritiska na živec kot posledica položaja ali kom-

presije zaradi potapljaške opreme itd.). S člankom želimo potapljačem pomagati le v primerih delne 

senzorične izgube (parestezije), da bi lahko razlikovali med nepomembnimi in resnejšimi poškodbami.   

Slika 8 prikazuje razliko med razporeditvijo hrbteničnih / dermatomskih živcev in perifernih živcev kože. 

To nam omogoča lažje razlikovanje med območji kože, ki so prizadeta zaradi poškodbe hrbtenjače, od 

Slika 7: razporeditev perifernih kožnih živcev. Ilustracija prikazuje površino kože, ki jo oživčujejo različne 

kožne živčne veje zgornjih okončin. Kakršnakoli delna prekinitev prevajanja živčnih vej višje v roki ali 

v vratu, bo imela za posledico pekoč občutek ali mravljinčenje na teh področjih. To razlikuje tovrstno 

poškodbo od poškodbe korteksa ali hrbtenice, kjer so znaki in simptomi obširneje ali segmentno po-

razdeljeni.

območij prizadetih zaradi poškodbe perifernih živcev.

Slika 8

Poškodbe, ki so običajno povezane s potapljanjem 

Sedaj, ko smo naredili razliko med dermatomalno in parestezijo perifernih živcev, bomo obravnavali 

pet običajnih stanj povezanih s potapljanjem, ki se pogosto pripisujejo DKO in so skoraj vedno pov-

ezana s poškodbo zaradi kompresije perifernega živca.

27

Future Diver

Slika 8: periferni živci (osenčeno) in porazdelitev dermatomov za občutenje na koži

Slika 9: poškodba brahialnega pleksusa (sin-

drom težke avtonomne potapljaške opreme)

Slika 9

Pritisk na zgornji del brahialnega pleksusa povzroči odrevenelost spodnjega dela podlakti, vključno z 

dlanjo. To je običajno pri vitkejših osebah, ko jim naramnica kompenzatorja plovnosti preveč pritiska 

na področje rame zaradi težke opreme.

28

Future Diver

Slika 10

Pretesna suha obleka ali pa naslanjanje na komolec 

stisne živec lakti v področju kubitalnega tunela, kar 

povzroči otrplost dlani. Za razliko od poškodbe bra-

hialnega pleksusa je pri tej poškodbi izključena pod-

laket in simptomi so omejeni le na dlan.

Slika 11

Do  kompresije  medianega  živca  lahko  pride  zaradi 

pretesnih zapestnih manšet suhe obleke, rokavic ali 

držanja za rob čolna med spustom v vodo.

Slika 12

Sedenje  na  trdi  podlagi  lahko  povzroči  pritisk  na 

ishiadični živec, kar ima lahko za posledico otrplost 

večje površine zadnjega dela noge. Pogost vzrok je 

vožnja s čolnom.

Slika 13

Debelost  in  kompresija  zaradi  pasu  z  utežmi  lahko 

vplivata  na  bočni  stegenski  kožni  živec,    kar  ima 

za  posledico  parastezijo  zgornjega  zunanjega  dela 

stegna.

Povzetek

Namen tega članka je razlikovanje mravljinčenja, ki 

ni »bends«. 

Katerakoli poškodba ali obolenje, ki povzroči izgubo 

moči,  slabost  ali  izgubo  neke  funkcije,  vključno  z 

izgubo kontrole sečnega mehurja in črevesja, vedno 

zahteva takojšnjo zdravniško pomoč.

Vse  anestezije  kateregakoli  območja,  ki  trajajo  več 

kot  minuto  ali  dve  (tj.  zaradi  direktnega  pritiska  na 

živec  zaradi  položaja  ali  kompresije  potapljaške 

opreme itd.) zahtevajo takojšnjo zdravniško pomoč.

Paraesthezija  ali  mravljinčenje  je  posledica  delne 

prekinitve  prevajanja  impulzov  preko  senzoričnega 

živca od kože do senzoričnega korteksa.

Obe, tako paraestezija kot anestezija, sta lahko posl-

edica poškodbe možganov, hrbtenjače ali živcev. 

Pri otrplosti večjih območij – posebno, če je prizadeta 

cela noga ali roka in je prišlo do mišične slabosti ali 

paralize, lahko sumimo na vključenost možganov in 

je zato nujna medicinska pomoč.

Parestezija  ali  šibkost  v  razporeditvi  dermatoma 

Slika 10: Ulnarni živec 

Slika 11: Mediani živec 

(“sindrom kubitalnega tunela”)

Slika 12: ishiadični živec 

 (sindrom “odrevnele zadnjice”)

29

Future Diver

kažeta na možnost vpletenosti hrbtenjače ali korenine hrbteničnega živca. Čeprav to lahko pripišemo 

tudi drugim vzrokom, kot je npr. zdrs medvretenčnega diska (to je blazinica iz vlaknastega hrustanca 

in se nahaja med vretenci), pa ti simptomi zahtevajo urgentno oceno zdravnika.

V primeru, da je otrplost ali mravljinčenje omejeno na navidezno naključne površine kože in ne zajema 

celotnega uda ali omejenega segmenta, potem je to verjetno posledica poškodbe perifernega živca ali 

živčnega pleksusa. Najbolj običajni vzroki so kompresije ali manjše poškodbe spodnjega brahialnega 

pleksusa (1), ulnarnega živca (2), medianega živca (3), ishiadičnega živca (4) in bočnega stegen-

skega kožnega živca (5). 

●

Zapomnite si – v primeru kakršnegakoli dvoma – za pomoč in nasvet pokličite Divers Alert Network 

Slika 13: bočni stegenski kožni živec 

(sindrom pasu z utežmi)

30

 "James Crook iz kraja Long Acre, je imel vodenico, zlatenico, paralizo, revmatizem in 

bolečine v hrbtu. Po treh potopitvah v vodo se mu je zmanjšalo zatekanje nog, prav 

tako ga je hrbet manj bolel, izboljšala se je zlatenica, iz nosu pa je izpihal velike količine 

zelenkasto rumene snovi. Iz količine urina smo lahko sklepali, da je izločil večjo količine 

tekočine kot pa jo je popil«.

A. Sutherland, 1764

Zakaj se je to zgodilo? 

Pojdite plavat, se potapljat ali stopite v kad z vodo in občutili boste, da morate mokriti. Povečano 

izločanje urina se imenuje tudi potopitvena diureza. To se običajno razlaga s potopitvijo v vodo, ki kri 

iz nog potisne v trup. Detektorji količine krvi v srcu zaznajo povečanje volumna krvi in zato, da bi to 

normalizirali, dajo telesu znak, da izloči nekaj tekočine.

Vendar pa prerazporeditev krvi iz nog v telo ne razloži vsega. Raziskava, v kateri se je primerjalo 

osebe z amputacijo obeh nog s tistimi, ki nimajo amputacije, je pokazala, da volumen krvi v nogah le 

deloma prispeva k temu efektu. Kri se iz nog usmeri v trup tudi kadar stojimo na glavi, ali pa ležimo na 

hrbtu z dvignjenimi nogami. Vendar v teh primerih ne pride do diureze. Kaj se torej še dogaja?

Mehanski dejavniki 

Položaj. Do večje diureze prihaja, če smo v vodo potopljeni do vratu kot pa, če smo potopljeni le do 

Jolie Bookspan, Ph.D.

Zakaj potopitev v vodo 

povzroči, 

da nas žene na vodo?

31

Dive Medicine

bokov. Zmotna je razlaga, da zaradi povečanja pritiska zaradi globino vode prihaja do večjega pritiska 

na noge, kot na zgornji del telesa in zato bo kri potisnjena navzgor.

Vendar pa diureza nastopi tudi kadar ste v vodi horizontalno in med minimalno gravitacijo v primeru 

vesoljskih poletov. V obeh slučajih ni razlike v pritisku med glavo in stopali.

Diureza nastopi tudi kadar ste pod vodo obrnjeni na glavo in  takrat je razlika v pritisku (hidrostatski 

gradient) obratna kot v primeru, ko so noge nižje od trupa. Vendar v tem primeru kri ni potisnjena v 

noge. Vzrok mora biti torej nekje drugje.

 

Težnost. Ko ležete na tla, je krvni pritisk v rokah in nogah približno enak. Pri stanju se krvni pritisk v 

nogah poveča zaradi teže krvi v žilah, ki se nahajajo v preostalem delu telesa. V nogah prihaja tudi do 

kopičenja krvi zaradi težnosti in zato, ker se vene, ki jih je več kot arteij, razširijo, da lahko sprejmejo 

več krvi. Manj krvi teče iz nog v srce.

Ko ste potopljeni v vodo, so zaradi plovnosti večinoma nevtralizirani učinki na količino krvi. Ta izenačitev 

pritiska (in ne stiskanja zaradi vodnega pritiska) povzroči v trupu povečanje volumna krvi in s tem diu-

rezo. V vesolju je vpliv težnosti slab in podobno, kot zaradi plovnosti pod vodo to odpravi povečanje 

pritiska krvi v noge. V vesolju se kri ne kopiči v nogah, ampak se prerazporedi proti glavi. Astronavti 

in znanstveniki, ki kontrolirajo potek misije, uporabljajo za ta pojav pri vesoljskih poletih tehnični izraz 

»Fat-Face-Chicken-Legs-Effect«. 

Negativni pritisk. Ko ste v vodi do vratu, je zračni pritisk v vaših ustih manjši kot vodni pritisk na prsi in 

zato predstavlja vdih manjši napor, podobno kot pitje po slamici. Dihanje proti temu pritisku se imenuje 

dihanje ob negativnem pritisku in povzroči več drugih efektov. Eden izmed njih je tudi dotok manjše 

količine krvi v prsni koš, kar povzroči rahlo ali celo nobene  diureze. Pod vodo potapljaški regulator 

dovaja zrak pod pritiskom, ki je zelo blizu pritisku vode v okolici in to ne glede na to, ali ste obrnjeni 

z glavo navzdol ali navzgor. Vendar prihaja do manjših odklonov od idealnega pritiska, kar povzroči, 

da je dihanje enkrat ob rahlo pozitivnem pritisku in drugič ob rahlo negativnem pritisku. Zaradi tega 

prihaja do nepomembnih premikov krvi v eno oz. drugo smer.

Photo by Marcel Gubern

32

Dive Medicine

Kemijski dejavniki

Centralizacija krvi v trupu, do katere je prišlo zaradi 

potopitve v vodo, stimulira telo, da prične izločati 

kemikalije,  ki  povzročijo  in  regulirajo  diurezo. 

Izločata se kalij (to imenujemo kaliureza) in natrij 

(to imenujemo natriureza).

Ena  od  glavnih  kemikalij  za  kontrolo  izločanja 

tekočine  iz  telesa  je  hormon  vazopresin,  ki   

zmanjša  količino  urina.  Običajno  ime  za  vazo-

presin je antidiuretski hormon (ADH). Ta hormon je 

pomemben v vsakodnevnem življenju zato, da se 

ne »posušimo«. Potopitev v vodo zavre delovanje 

ADH. Začasno se poveča izločanje urina. Naslednji 

znan zaviralec ADH je močnejša alkoholna pijača, 

ki ima po zaužitju podoben učinek kot potopitev v 

vodo. 

Za kontrolo izločanja urina je bolj pomembna kemi-

kalija imenovana ANF. Ko se zaradi imerzije v trupu 

centralizira  kri,  se  zaradi  dodatne  krvi  raztegnejo 

preddvori (atriji) v srcu. Da bi se ta dodatni volumen 

krvi  v  srcu  zmanjšal,  začnejo  celice  atrija  izločati 

kemično  snov  za  povečanje  diureze,  zmanjšanje 

žeje in povečanje natriureze. Ker se ta kemikalija 

izloča v atriju in je tudi glavni vzrok za natriurezo,  

jo  imenujemo  atrijski  natriuretični  faktor  ali  ANF. 

To je poseben tip proteinske molekule, imenovane 

peptid in se imenuje tudi atrijski natriuretični peptid 

(ANP).

Okoljski dejavniki

Diureza  je  večja  podnevi  kot  ponoči,  zaradi  tega 

ponoči bolje spimo, še večja pa je, če se nahajamo 

v vodi. Morska voda, ki je gostejša od sladke vode, 

malo bolj poveča plovnost in s tem tudi diuretični 

efekt prerazporeditve tekočin. To je le manjši de-

javnik.

Pri  potopitvi  v  hladno  vodo  se  skrčijo  žile  v 

okončinah,  na  ta  način  se  zmanjša  izguba  to-

plote. Kri se koncentrira v trupu in začutite močno 

potrebo po uriniranju. V topli vodi, kot npr. v vročih 

kopelih, diureza ni tako močna, vendar se še ved-

no dogaja dokler se telo ne segreje dovolj, da pride 

do premika krvi iz trupa in s tem do zmanjšanja to-

plote. Mraz je zelo velik dejavnik, do diureze pride 

Photo by Clet Herrero

Photo by Claire Guerrero

33

Dive Medicine

tudi pri tuširanju s hladno vodo in  ne samo, če se vanjo potopimo.

Osebni dejavniki

Telesna vadba zmanjša diurezo s kompleksno serijo  reakcij. Poskusi s potopitvijo v vodo so pokazali 

večjo in hitrejšo diurezo pri starejših osebah (62-74 let) v primerjavi z mladimi osebami (21-28 let). 

Diureza je bila izrazitejša tudi v primeru, da je bil premik krvi v trup enak pri obeh starostnih skupinah 

testirancev. Strah, zaskrbljenost in emocionalni stres sprožijo impulze po živcih do ledvic in povečajo 

izločanje urina. 

Neznani dejavniki

Čeprav se diureza z globino ne spreminja, poveča pa se v suhi komori med globokimi saturacijskimi 

potopi. Natančnega vzroka ne vemo, vendar predvidevamo, da je to povečan pritisk in gostota dihalne 

mešanice ter zmanjšana izguba vode preko kože. Človeško telo uporablja različne poti za zmanjšanje 

količine vode.

Mit o uriniranju 

Ni resnična trditev, da oseba mokri, če se mu med spanjem vtakne roko v vodo (kakršnekoli tempera-

ture).  

Povzetek

Za nastop diureze ni edini pogoj potopitev v vodo, ampak jo povzroči več dejavnikov. Kombinacija 

mehaničnih, živčnih, okoljskih in kemičnih faktorjev kontrolira količino vode v telesu z zapletenimi pov-

ratnimi zankami. Po drugi strani pa si včasih enostavno prisiljen iti na vodo.  

●

DIVING PHYSICS WITH BUBBLE MECHANICS AND DECOMPRESSION THEORY 

IN DEPTH (Bruce Wienke, 2008, Hardcover, 568 pgs)

Available on our website: www.daneurope.org

€ 40,38

This book focuses on physics and associated mathematical relationships. Basic 

principles are first presented, and then practical applications and results are de-

tailed. 

The intent here is to present a working view of physical phase mechanics, then 

followed by application to decompression theory in diving. It is directed toward 

the  diver  and  reader  with  a  basic  understanding  of  decompression.  Basically 

the mechanics of tissue gas exchange, bubbles and nucleation, supersaturation, 

perfusion and diffusion, and related mechanisms are discussed. 

35

Dive Medicine

Potapljanje po operaciji raka na prsih. 

Vpogled v rezultate DAN-ove raziskave 

Laurie Gowen

"Nikoli ni bilo morje bolj modro, ali pa ocean tako 

poln stvari, kot med prvim potopom po moji diag-

nozi  raka.  Raka  sem  prebolela,  vendar  pa  se  je 

drastično spremenil moj odnos do stvari, ki sem jih 

prej jemala kot samoumevne«. 

Vsak tretji rak, ki ga diagnosticirajo pri ženskah, je 

rak prsi. Glede na statistične podatke je rak dojke 

v porastu.

- Vsaki dve minuti je eni ženski v Združenih državah 

diagnosticiran rak na prsih. Leta 2005 je bilo ocen-

jeno,  da  bo  diagnosticirano  okrog  212.000  novih 

primerov invazivnega raka na prsih in 58.000 novih 

primerov  neinvazivnega  raka  na  prsih.  Pričakuje 

se, da bo za to vrsto raka umrlo 40.000 žensk.

-  Pojav  raka  na  prsih  pri  ženskah  pa  je  v  poras-

tu od enega primera na 20 žensk v letu 1960, na 

današnje razmerje en primer raka na osem žensk.

V prejšnji izdaji revije Alert Diver smo obravnavali 

raka  na  prsih  v  povezavi  s  fizično  zmožnostjo 

za  potapljanje.  V  anonimni  anketi  smo  nato 

povprašali  ženske,  ali  so  jim  diagnosticirali  rak 

na  prsih  in  če  so  v  primeru  pozitivne  diagnoze 

bile zdravljene, oz. se zdravijo.

Od žensk, ki so se zdravile zaradi raka na prsih 

smo prejeli 42 izpolnjenih anketnih vprašalnikov, v 

katerih so bila zajeta zdravljenja od lumpektomije 

do mastektomije  in zdravljenja, ki so vključevala 

kemoterapijo  in  obsevanje.  Ženske  so  bile 

stare  od  36  do  66  let,  kar  je  zagotavljalo  velik 

razpon  anketiranja.  Podatki  iz  ankete  so  razs-

vetlila nekatera vprašanja. Od žensk, ki so raka 

preživele, smo zbrali nekaj pomembnih izjav. 

»Ko  so  mi  diagnosticirali  raka  na  prsih  nisem 

vedela, ali bom preživela ali umrla. Sedaj je moj 

moto – uživaj v vsakem trenutku!«

Spodbudni  odgovori,  ki  smo  jih  prejeli  od 

36

Dive Medicine

preživelih,  so  nam  dali  praktične  in  koristne  in-

formacije o ženskah in njihovih odločitvah, da se 

kolikor  je  možno  hitro  začno  ponovno  ukvarjati  s 

športom,  ki  so  ga  imele  rade  in  so  bile  od  njega 

na  nek  način  odvisne.  Zanje  je  zato  varno  pota-

pljanje prioriteta, kar nam pokaže, da so ženske, 

ki so rak na prsih preživele, sposobne normalnega 

življenja in, da po raku lahko varno uživajo v pre-

prostih užitkih.

»Ugotovila sem, da je potapljanje zelo sproščujoče 

in vem, da sem v redu, dokler se lahko potapljam.«

Od nekaj preživelih smo prejeli več zaskrbljenih 

vprašanj.  Eno  izmed  vprašanj  je  limfedem* 

in  zmožnost  potapljanja.  Dvanajst  odstotk-

ov  potapljačic    je  poročalo,  da  je  potapljanje 

pomagalo zmanjšati njihov limfedem.  Vendar pa 

je ena potapljačica opozorila, da lahko limfedem 

poslabša dvigovanje težke potapljaške opreme. 

Pri  limfedemu,  ki  zahteva  večjo  previdnost,  se 

lahko uporabi kompresijska oblačila.

Po  mastektomiji  in  kasnejši  vstavitvi  prsnega 

implantanta poročajo tudi o težavah s plovnos-

37

Dive Medicine

tjo. Če je po operaciji prišlo do razlik  v plovnosti, 

neka  potapljačica  priporoča,  da  pomaga,  če  se 

potapljaška oprema pravilno prilega telesu,.

Dr.  Richard  Vann,  podpredsednik  Raziskav  pri 

DAN Amerika, je v eni od študij raziskoval razta-

pljanje plinov v prsnem vsadku s pomočjo labora-

torijske simulacije vpliva različnih globin in časov 

potopa  na  implantante.  Ni  bilo  ugotovljeno,  da  bi 

bili vsadki s stališča njihove spremembe  velikosti 

ali absorbcije plina, kontraindikacija za potapljanje.

Potapljačice so omenjale tveganje zaradi zameg-

ljenega  razmišljanja  kot  posledice  kemoterapevt-

skih zdravil. 

Ena od osveščenih anketirank je glede post opera-

tivnih znakov napisala:  

»Bodite  pozorni  na  posledice  (izguba  koncen-

tracije,  duševna  zmedenost,  izguba  spomina  ali 

zmanjšana jasnost razmišljanja), ki jih nekatere pa-

cientke  občutijo  po  kemoterapiji.  Ne  potapljajte 

se, če imate težave pri odločanju, s spominom, 

ali pa ne morete slediti logičnim navodilom«.

Druge anketiranke so nas spomnile na tvegan-

je za ureznine in odrgnine, zaradi katerih lahko 

pride do infekcije. 

Za potapljanje po operaciji je nujna dobra fizična 

kondicija,  pravilna  prehrana  in  prisluhniti  mora-

mo svojemu telesu. 

»Vprašajte DAN. Odgovor je bil tako koristen kot 

pomirjujoč«.

Ko  smo  ženske  vprašali,  kakšna  navodila  jim 

je  dal  njihov  zdravnik,  kdaj  se  lahko  ponovno 

potapljajo, nas je ohrabril odgovor, da niti eden 

zdravnik ni priporočil, da prenehajo s potapljan-

jem. Zdravniki običajno predlagajo, da se pacient 

lahko prične potapljati, ko se mu rane od oper-

acije zacelijo in se počuti dovolj močnega.

38

Dive Medicine

Nekaj  žensk  je  navajalo,  da  jim  je  zdravnik 

priporočil,  da  s  potapljanjem  počakajo,  dokler 

ni  kemoterapija  in  obsevanje  zaključeno.  Nekaj 

žensk za nasvet niti ni vprašalo svojega zdravnika.

Ena od anketirank je navedla, da se je potapljala 

10 dni po mastektomiji, drugi pa je zdravnik dovolil 

potapljanje en teden po operaciji. Potapljačice iz 

naše ankete so s potapljanjem počakale od nič do 

48 mesecev po operaciji.

Na vprašanje, ali so imele fizične omejitve zaradi 

raka, jih je 20 odstotkov odgovorilo, da se sedaj 

hitreje  utrudijo,  16  odstotkov  jih  je  poročalo  o 

zmanjšani gibljivosti roke zaradi operacije, v dveh 

odstotkih  pa  so  imele  bolečine.  80  odstotkov 

žensk je delalo fizične vaje  za povečanje fizične 

kondicije preden so se pričele ponovno potapljati. 

Da bi se doseglo fizično zmožnost za potapljanje 

je včasih potrebna fizikalna terapija za povečanje 

gibljivosti roke, prizadete zaradi operacije.

»Možno je, da je moj kirurg menil, da po operaciji 

ni  potrebna  fizikalna  terapija.  Nasvet  za  to  tera-

pijo sem prejela od DAN-a in sem ga upoštevala. 

Fizikalno terapija za povečanje gibljivosti in moči 

v prizadeti roki je bila moja najboljša odločitev po 

operaciji na prsih in bo sigurno vplivala na moje 

bodoče potapljanje. Hvala DAN!« 

Preden  se  prične  s  potapljanjem,  se  morajo  za-

celiti operativne rane, kar zmanjša tveganje za in-

fekcije. Dodatno tveganje poleg tega predstavljajo 

nekatera  zdravila  za  kemoterapijo,  kar  moramo 

upoštevati  preden  se  odločimo  za  potapljanje. 

Tveganje  predstavljajo  tudi  nepoznani  stranski 

učinki brazgotin na pljučih in poškodbe srca.

Včasih se rak razširi na pljuča in je zato lahko pre-

disponirana plinska embolija, zato so zaradi zago-

tovitve varnega potapljanja priporočljivi redni pre-

gledi pri zdravniku. Pomembno je, da ne pustimo, 

da nam rak narekuje našo prihodnost, vendar pa 

ima prednost varnost potapljanja. 

Prejeli smo neverjetna pričevanja v prid potapljan-

ju in neodvisnosti, ki so jo ženske občutile, ko so 

se odločale o svojem življenju in o aktivnostih, ki 

so jih imele rade.

Ženskam je koristilo, da so nadaljevanje s pota-