Osnove pediatrije

Diafragemska  kila  je  prirojena  napaka.  Otrok  ima  uleknjen  trebuh,  pomik  mediastinuma  v 
desno, slabo slišno dihanje na levi strani (najbolj pogosta stran kile). Otroka takoj intubiramo, 
maske ne uporabljamo. 
 
Prenehanje oţivljanja 
 
Če  novorojenček  po  do  desetih  minutah  neprekinjenega  in  pravilnega  oţivljanja  ne  kaţe 
znakov ţivljenja, lahko z oţivljanjem prenehamo, saj bo otrok umrl ali ostal močno prizadet. 
 
Dileme pri oţivljanju 
Med  novorojenčki,  ki  potrebujejo  oţivljanje,  so  tudi  takšni,  pri  katerih  se  zaradi  njihovega 
stanja ali bolezni teţko odločimo za oţivljanje. Mednje sodijo: 

 
zamrtvi otroci, rojeni po teţki obporodni zadušitvi, 

 
otroci s prirojenimi napakami, 

 
zelo nezreli nedonošenčki. 
 
Če  je  nedonošenček  zelo  nezrel,  so  pristopi  k  oţivljanju  po  svetu  različni.  Na  Japonskem 
oţivljajo ţe novorojenčke, ki so rojeni po dopolnjenem 22. tednu nosečnosti, v Sloveniji po 
dopolnjenih  24.  tednih  nosečnosti  (izjemoma  ţe  po  dopolnjenih  23.  tednih  nosečnosti,  če  je 
otrok dobro vitalen).  
V  nejasnih  primerih  je  najprimerneje,  da  se  otroka  stabilizira  in  premesti  na  neonatalni 
oddelek  za  intenzivno  zdravljenje.  Ko  je  potrjeno,  da  otrokova  prirojena  nepravilnost  ni 
zdruţljiva z ţivljenjem, se lahko zdravljenje ukine in preusmeri na osnovno nego. Isto velja v 
primeru,  ko  podaljševanje  ţivljenja  hudo  bolnemu  nedonošenčku  ne  koristi  več.  Starši 
potrebujejo  čas,  da  lahko  sprejmejo  odločitev  o  prenehanju  zdravljenja  otroka.  Zdravstveni 
delavci bi jih morali pri tem podpreti, jih razumeti in ne hiteti z izklopom aparatov. 
 
Ţalujoči starši in njihove potrebe 
 
Smrt  novorojenčka  in  mrtvorojeni  otrok  povzročata  izredno  hudo  ţalovanje.  Ţalovanje  bo 
staršem  pomagalo,  da  postopoma  prebolijo  izgubo.  Zelo  so  pomembni  postopki,  s  katerimi 
lahko zdravstveni delavci zagotovijo celovito zdravstveno nego umirajočemu novorojenčku in 
ustrezno pomagajo ţalostnim staršem. Nekateri spodbujajo starše, da bi pozabili na izgubo in 
jih tako zaščitili pred bolečino.  
Vendar starši najbolj potrebujejo toplo besedo soţalja in zagotovilo, da vemo, koliko jim je 
otrok pomenil.  
 
Zmotno  je  prepričanje,  da  starši  lahko  ţalujejo  za  otrokom  le,  če  je  bil ţivorojen.  Na  svoje 
otroke se naveţejo  ţe dolgo pred  rojstvom in  zato  ţalujejo  tudi za otrokom,  ki  je umrl  pred 
rojstvom  in  za  prezgodaj  rojenim  otrokom,  ki  ni  mogel  preţiveti.  Takoj  po  otrokovi  smrti 
občutijo    otopelost  in  šok,  vendar  je  pogosto  šele  učenje,  kako  ţiveti  z  izgubo,  najteţji  del 
ţalovanja. Izraţanje občutij je za starše zelo pomembno, da si bodo lahko opomogli od boleče 
izkušnje.  Potrebujejo  čas  in  moţnost,  da  se  na  ustrezen  način  poslovijo  od  umrlega  otroka.  
Potrebujejo moţnost izbire glede dogajanja zaradi otrokove smrti, npr. način pokopa, ali ţelijo 

38 
 
biti  sami  z  otrokom,  ali  ţelijo  njegovo  fotografijo.  Nekateri  starši  ţelijo  objeti  in  zazibati 
svojega mrtvorojenega ali umrlega otroka, drugi se bojijo, da bi dotik ojačal njihovo ljubezen 
do  otroka  in  s  tem  povečal  bolečino.  Nekateri  starši,  ki  se  svojega  mrtvega  novorojenčka 
sploh niso dotaknili, kasneje to odločitev obţalujejo, ker imajo tako malo spominov nanj. Pri 
mrtvorojenih  in  umrlih  novorojenčkih  so  njihova  fotografija,  pramen  las,  odtis  stopal  (vse 
vzeto z dovoljenjem staršev) za starše dragocen  spomin, ki jim ponuja moţnost za ţalovanje.  
 
 
FIZIOLOŠKE IN KLINIČNE POSEBNOSTI NOVOROJENČKA 
 
Porodna teţa in dolţina 
Donošenčki  tehtajo  običajno  3000  do  4200  g,  dečki  so  navadno  za  100  do  150  g  teţji  od 
deklic,    dolţina  znaša  običajno  med  48  in  53  cm.  Zaradi  izgube  izven  celične  tekočine  in 
sprva manjšega vnosa hrane ter tekočine pri zdravih novorojenčkih telesna teţa v nekaj dneh 
upade za  7 do 10 %, zaradi česar imajo lahko celo prehodno povišano telesno temperaturo 
(hipertermia  transitoria).  Ob  normalnem  poporodnem  poteku  donošeni  novorojenčki 
pridobivajo  teţo  in  se  ponovno  vrnejo  na  porodno  teţo  pribliţno  pri  desetem  dnevu, 
nedonošenčki nekoliko pozneje. 
 
Koţa  
Ob rojstvu  je koţa zdravega donošenega novorojenčka roţnata, presojna, mehka,  gladka, 
vendar  nagubana.  Na  rokah  in  nogah  se  lušči,  včasih  tudi  po  prsih,  kjer  se  vidijo  tudi 
podkoţne  razširjene  ţilice.  Po  hrbtu  ima  še  malo  puha,  po  dveh  tretjinah  podplatov  pa 
globoke  brazde.  Prepustnost  koţe  za  snovi  iz  zunanjega  okolja  je  zvečana  pri 
nedonošenčkih  in  novorojenčkih  s  poškodovano  oziroma  vneto  koţo.  Ker  ima 
novorojenček glede na telesno teţo relativno veliko površino koţe, se zato pri poškodovani 
ali vneti koţi hitreje absorbirajo škodljive snovi in prizadeneje notranje organe. V prvih 36 
urah se koţa zlušči, luščenje pa je lahko prisotno še več tednov. Mnogo koţnih sprememb 
je fizioloških. Nastanejo zaradi materinih hormonalnih vplivov na plod in izginejo kmalu 
po  rojstvu.  Tudi  veliko  koţnih  znamenj  ni  nevarnih  in  spontano  izginejo.  Pregled 
novorojenčka opravimo ob ustrezni svetlobi. Verniks je bela sirasto mast (vernix caseosa), 
sestavljena iz  epitelijskih celic, loja in puha in ščiti plodovo koţo v amnijski tekočini. Ker 
se verniks sam absorbira v koţo, ga ni potrebno čistiti. Ob rojstvu je koţa donošenega in 
nedonošenega  novorojenčka  pokrita  z  verniksom,  prenošenčki  ga  nimajo.  Modrikavost 
(akrocianoza)  je  modrikast  odtenek  rok  in  nog  pri  sicer  roţnatem  otroku,  ki  je  posledica 
slabega  pretoka.  Je  pogost  pojav  po  rojstvu,  ni  pokazatelj  otrokove  slabše  preskrbe  s 
kisikom.  Ob  roţnatih  ustnicah  in  uhljih  je  bledica  lahko  nenevaren  znak  prenošenosti, 
vendar moramo izključiti anemijo. 
Miliaria  so  drobne  roţnate  bunčice  po  obrazu  in  trupu,  zlasti  pri  nedonošenčkih,  če  so  v 
pretoplem in preveč vlaţnem okolju. Vzrok so zamašena izvodila znojnic, ki so izpolnjena 
s  keratinskim  čepkom.Včasih  je  na  vrhu  bunčice  majhen  mehurček  izpolnjen  z  bistro 
tekočino, okolica bunčic pa vneta. Koţna sprememba je nenevarna, zadostuje le primerno 
hlajenje.  Milia  so  drobne  belkaste  epidermalne  ciste  (premera    2  mm)  po  licih,  bradi  in 
čelu,  nastale  zaradi  keratinskih  zamaškov  v  izvodilih  lojnic.    Pojavijo  se  pogosto  in  v 
 

39 
 
naslednjih tednih spontano izginejo. Pri večini novorojenčkov jih najdemo tudi  v ustih  in 
na  trdem  nebu  (Epsteinovi  biseri).  Hiperplazija  lojnic  se  kaţe  kot  rumenkaste  do  roţnate 
bunčice,  na  gosto  posejane  po  nosu,  obrazu  in  zgornji  ustnici,  nastale  pod  vplivom 
materinih  androgenih  hormonov.  Spremembe  spontano  izginejo  v  naslednjih  tednih. 
Toksični  eritem  (erythema  toxicum)  izgleda  kot  urtike  po  celem  telesu,  izjemoma  na 
dlaneh  in  podplatih.  V  začetku  so  roţnato  rdeče  makule  s  premerom  2-3  cm,  ki  se  nato 
spremenijo v male papule na širši rdeči podlagi. Vzrok ni znan. Toksični eritem se pojavi  
pri  30  %  do  70  %  donošenčkov,  pri  nedonošenčkih  je  redek.  Spontano  izgine  v  dveh 
tednih, zdravljenje ni potrebno. Harlekinov znak je ostro omejena sprememba v barvi leve 
in desne polovice telesa. Nastane, ko otroka poloţimo na bok. Pri bočnem poloţaju postane 
koţa zgornje polovice telesa  bleda, koţa spodnje polovice, na kateri otrok leţi, pa temno 
rdeča.  Spremembe  trajajo  največ  20  minut,  nato  spontano  izginejo.  Nastane  zaradi 
prehodne  nestabilnosti  avtonomnega  ţivčevja  koţnih  ţil.  Otrok  normalno  diha,  ima 
normalen mišični tonus in se normalno odziva na draţljaje. Harlekinov znak je pogosteši 
pri nedonošenčkih. Po tretjem tednu se ne pojavlja več.  Lanugo je puh, ki se pojavi po 28. 
gestacijskem  tednu.  Verjetno  zadrţuje  verniks  na  koţi  in  pomaga  pri  nadzoru  otrokove 
telesne  temperature.  Med  32.  in  37.  gestacijskim  tednom  izginja  z  obraza,  od  38.  do  42. 
gestacijskega  tedna  je  prisoten  le  še  na  ramenih,  po  42.  gestacijskem  tednu  ga  ni  več. 
Kapilarni  hemangiom  (naevus  simplex)    je  pleteţ  razširjenih  krvnih  ţilic  v  koţi  in  v 
sluznicah.  Spremembe izgledajo kot manjše ali obseţne svetlo do temno rdeče površine v 
nivoju  koţe.  Prisoten  je  pri    večini  novorojenčkov,  običajno  na  čelu,  vekah  in  nosu  ter 
zatilju. Na obrazu ga popularno imenujejo  »angelski poljub« in sčasoma izgine (zlasti na 
vekah). Na zatilju se imenuje  »štorkljino znamenje« in ne zbledi. Kavernozni hemangiom 
(haemangioma  cavernosum)  je  privzdignjeno  ţivo  rdeče  znamenje  kjerkoli  na  koţi. 
Najpogosteje  je  vidno  šele  v  prvih  tednih  po  rojstvu.  Nekateri  ga  imenujejo  jagodno 
znamenje. Ob rojstvu je lahko vidno le kot bela lisa z nepravilnimi robovi in redkimi ţilami 
v  sredini.  Najprej  raste,  kasneje  postopno  izginja.  V  večini  primerov  spontano  izgine  do 
šestega leta. Mongolska lisa (macula mongolica) je velika modrosiva lisa, različne oblike 
in  velikosti,  ki  jo  povročajo  nakopičene  koţne  pigmentne  celice.  Najpogosteje  je  na 
otrokovi  ritki,  hrbtu  in  rokah.  Spominja  na  modrico,  zato  lahko  starši  mislijo,  da  je  
poškodba.    Ponavadi  zbledi  po  prvem  letu  ţivljenja.  Madeţi  bele  kave  (café-au-lait)  so 
majhne  hiperpigmentacije  koţe,  v  barvi  bele  kave.  Večinoma  so  ovalne  oblike  in 
nenevarni. Na nevrofibromatozo pa moramo pomisliti, če je madeţev več kot šest in merijo 
v  največjem  premeru  več  kot    0,5  cm.  Blue  nevus  je  koţni  melanocitom  prusko  modre 
barve  in  ovalne  oblike  premera  1-3  cm.  Nahaja  se  na  zgornjem  delu  telesa.  Raste  zelo 
počasi,  redko  postane  rašča  zločesta.  Kapilarni  nevus  (»madeţ  portskega  vina«)  je 
hemangiom, ki ne izgine. Najpogosteje se pojavi na stranskem delu obraza, glave in vratu 
(v poteku 5. moţganskega ţivca). Povezan je lahko z moţganskimi ţilnimi nepravilnostmi 
na isti strani. Lahko izzove moţganske krče, hemiplegijo in moti otrokov razvoj (Sturge-
Weber  sindrom).  Večji  kavernozni  hemangiom  sega  globlje  kot  običajno  »jagodno 
znamenje«  in  je  sestavljen  iz  večjih,  zrelih  ţilnih  komponent.  Običajno  je  viden  ţe  ob 
rojstvu. Spontano izginotje ni tako pogosto kot pri običajnem jagodnem znamenju. Moţni 
so  zapleti,  najnevarnejši  je  krvavitev  zaradi  ujetja  trombocitov  v  hemangiom  (Kasabach-
Merritov sindom). Vlaknjak oz. vezivnjak (fibrom)  je relativno  pogost  koţni  privesek  pri 

40 
 
novorojenčkih. Največkrat je širokobazen in majhen ter se nahaja v bliţini dojk, ali pa je 
pecljat  in  se  nahaja  pred  uhlji.  Na  ţeljo  staršev  jih  lahko  kirurško  odstranimo  takoj  po 
rojstvu ali kasneje. Poseg je minimalen in se izvrši v lokalni anesteziji. Koţni jarek (sulcus) 
in  kotanja  (sinus)  se  lahko  pojavita  kjerkoli,  najpogosteje  pa  na  izbočenih  delih  telesa 
(uhelj, lopatica, koleno, kolki).  Pogostejši je koţni jarek, ki je plitva vdolbina, ki se slepo 
končuje.  Redkeje  je  globoka  kotanja,  ki  je  povezana  z  globljimi  telesnimi  strukturami. 
Preaurikularni sinus je najpogosteje na enem ali obeh zgornjih delih tragusa. Pomembno je 
skrbno čiščenje tega predela. Pilonidalni sinus  je najpogosteje  v kriţnem predelu. Če je 
plitev z vidnim dnom, ob skrbnem čiščenju koţe na tem predelu navadno ni zapletov. Če je 
globok  in  v  stiku  s  hrbtenjačo,  lahko  pride  do  vnetja  osrednjega  ţivčevja.  Neonatalni 
sklerem  in  nekroza  podkoţnega  maščevja  je  skleroza  podkoţnega  maščevja  na  licih, 
zadnjici,  hrbtu,  lakteh  in  stegnih.  Nekrotično  maščevje  je  trdo,  povrhnja  koţa  mrzla, 
gladka,  pordela  ali  vijolična.  Je  redka  bolezen,  spremembi  sta  verjetno  različici  motene 
presnove  maščob.  Neonatalni  sklerem  se  pojavi  do  četrtega  dneva  ţivljenja,  nekroza 
podkoţnega maščevja pa v prvih 10 dneh, pogosteje pri nedonošenčkih. Če otrok z nekrozo 
podkoţnega maščevja preţivi, spremembe izginejo v dveh tednih. Edem je normalno viden 
pri nedonošenčkih, vendar je lahko tudi pri njih posledica hipoksije ali ţilne okvare. Edem 
stopal  je  viden  pri  Turnerjevem  sindromu.  Difuzni  masivni  edem  (hydrops  fetalis)  je 
pokazatelj  resnega  obolenja  npr.  fetalne  eritroblastoze.  Mekonijska  obarvanost  koţe  je 
zelenkasta  obarvanost  koţe,  opazna  prevsem  pod  nohti  in  na  popkovnici.  Lahko  je 
posledica hipoksije pri plodu. Petehije so drobne koţne krvavitve, ki se pojavijo na mestih, 
na  katere  deluje  povišan    pritisk,  običajne  na  obrazu  novorojenčka,  rojenega  v  glavični 
vstavi ali z ovito popkovnico okoli vratu. Če se pojavijo na trupu in okončinah, je potrebno 
izključiti bolezenski vzrok (trombocitne nepravilnosti, okuţba).  
 
Zlatenica  (ikteros)  je  rumena  obarvanost  koţe  in  sluznic  zaradi  povišane  vrednosti 
bilirubina.  Večinoma  je  nenevarna  (fiziološka).  Zlatenica  v  prvih  24.  urah  ţivljenja  ni 
fiziološka in terja izključitev bolezenskih vzrokov. Na koţi je zlatenica najbolj opazna pri 
naravni  svetlobi,  dobro  je  vidna  tudi  na  trdem  nebu.  Pri  novorojenčku  se  opazi,  ko 
koncentracija celokupnega bilirubina v serumu preseţe 85 mikromol/L. Napreduje v smeri 
od  glave  proti  nogam  (kefalokavdalna  progresija)  in  je  najbolj  zaznavna  tretji  dan.  70  % 
zdravih  novorojenčkov  ima  v  prvih  dnevih  ţivljenja,  zaradi  nekaterih  posebnosti  pri 
presnovi,  v  krvi  povišano  vrednost  bilirubina  do  120  mikromol/L.  Pri  donošenčkih  pri 
fiziološki  zlatenici  vrednost  bilirubina  doseţe  vrh  tretji  dan  in  nato  postopoma  upade  do 
desetega dneva. Pri nedonošenčkih je vrh fiziološke zlatenice med četrtim in petim dnevom 
in vrednost billirubina je višja kot pri donošenih otrocih.  
 
Novorojenčkova glava je v primerjavi s telesom velika. Lobanjske kosti še niso zrasle. Šivi 
(suture) so stiki  lobanjskih  kosti,  mečave (fontanele) so še  neookosteneli  stiki  lobanjskih 
kosti.  Obseg  glave  je  po  porodu  še  zelo  spremenljiv,  ker  ima  veliko  otrok  porodno 
oteklino.  Splošno velja, da imajo  dečki  nekoliko večji obseg  glave od deklic. Primernost 
obsega  glave  ugotavljamo  s  pomočjo  krivulje  teţ  in  obsegov  glav  slovenskih 
novorojenčkov po rojstvu. O nenormalnem obsegu glave govorimo takrat, ko je izmerjen 
obseg  pod  10.  ali  nad  90.  percentilno  krivuljo  razporeditve  obsega  glave  za  določeno 

41 
 
gestacijsko  starost.  Caput  succedaneum  je  podkoţna  oteklina  glave,  ki  nastane  med 
porodom  nad  njenim  vodilnim  delom.  Nad  oteklino  so  lahko  vidne  tudi  podpludbe  in 
petehije.  Ne  glede  na  velikost  pa  oteklina  izgine  v  treh  dneh.  Prenizko  poloţeni  in 
iznakaţeni uhlji so lahko znak prirojenih nepravilnosti drugih organov.   
 
Prirojena nerazvitost mišice, ki spušča ustni kot (m. depressor anguli oris), je najbolje vidna 
pri jokajočem novorojenčku. Prisotna je pri od 0,5 % do 1 % novorojenčkov in je ne smemo 
zamenjati za okvaro moţganskega ţivca nasprotne strani. Jezik je lahko prekomerno priraščen  
na  ustno  dno  (ankiloglosija).  Če  zato  ovira  dojenje,  prereţemo  jezično  podvezico 
(frenotomija). Prezgodnje zobenje (dentitio precox) je lahko vidno ţe ob rojstvu pri pribliţno 
1 na vsakih 2.000 novorojenčkov in ne pomeni bolezni. Ponavadi izrastejo zobje na spodnji 
čeljusti. Če so čvrsti in ne motijo pri dojenju, jih ni treba odstraniti. 
 
Vrat je dobro gibljiv in primerno dolg, mišica obračalka glave mora biti gladka. Izrazite koţne 
gube na vratu se imenujejo pterigij in so povezane s sindromi (Turnerjev sindrom, Noonanov 
sindrom, trisomija 21. kromosoma). Če je vrat kratek, gibljivost pa omejena, je lahko to znak 
zraščenih vratnih vretenc.  
 
Okončine so simetrične in dobro gibljive. Pri nekaterih prirojenih nepravilnostih so okončine 
lahko  predolge  (Marfanov  sindrom)  ali  prekratke  (skeletne  displazije),  prav  tako  so  lahko 
nenormalne  palmarne  in  plantarne  brazde.  Zgornje  okončine  so  normalno  dolge,  če  prstne 
jagodice pri iztegnjenih zgornjih okončinah doseţejo najmanj srednjo tretjino stegna. Pri TAR 
sindromu (angl. trombocytopenia-absent radius sindom) gre za trombocitopenijo in odsotnost 
koţeljnice (agenezijo radiusa). Delno ali popolno zraščeni (sindaktilija) ter nadštevilčni prsti 
(polidaktilija)  so  relativno  pogosta  nepravilnost,  vendar  redko  pridruţeni  ostalim  prirojenim 
nepravilnostim.  Manjek  prstov  pri  novorojenčkih  ni  tako  pogost  kot  so  nadštevilčni  prsti. 
Klinodaktilija (poševnost prstov), zlasti prstanca in mezinca na roki je lahko normalen pojav, 
včasih pa znak prirojenih nepravilnosti (trisomija 21. kromosoma). 
 
Razvojna  diplazija  kolka  (prirojen  izpah  kolka)  je  nepravilnost,  pri  kateri  zaradi  napačno 
oblikovanega sklepa glavica stegnenice zdrsne iz sklepne ponvice na črevnici. Ugotovimo jo s 
preizkusom po Ortolaniju in Palmenu oziroma Barlowu. V klinični sliki ugotovimo omejeno 
abdukcijo  prizadetega  kolka  in  pozitiven  subluksacijski  (preizkus  po  Palmenu  oziroma 
Barlowu) ter repozicijski fenomen (Ortolanijev preizkus). Najpogostejši deformaciji stopal sta 
poloţajni  valgus  in  varus.  Stopala  v  obliki  gugalnika  imajo  novorojenčki  s  trisomijo  18. 
kromosoma.   
 
Prsni koš je valjast, kratek, rebra so skoraj vodoravna. Je dobro respiratorno pomičen. Prsni 
bradavici  sta  dobro  vidni,  če  sta    prekomerno  razmaknjeni,  je  lahko  to  znak  drugih 
nepravilnosti  (Turnerjev  sindrom).  Ginekomastija  je  nabreklost  prsi,  včasih  lahko  iz  njih 
priteče  nekaj  belega,  mlečnega  izcedka.  Gre  za  normalen  pojav,  tako  pri  deklicah  kot  pri 
dečkih  zaradi  materinih  nosečnostnih  hormonov  v  krvi  novorojenčka.  Obe  stanji  spontano 
izgineta v nekaj dneh. Nadštevilčne prsne bradavice so običajno pod prsnimi bradavicami in 
so manjše, včasih komaj vidne. Hrbtenica je v ravni črti, koţa nad njo brez sprememb. Lasna 

42 
 
znamenja  nad  hrbtenico  so  lahko  znak  njene  okvare.  Koţne  jame  (sulkusi,  sinusi)  so 
najpogosteje v sakralni regiji. Diagnostična obdelava je potrebna, če dno sulkusa ni prekrito s 
koţo. 
 
Frekvenca dihanja je običajno od 40 do 60/minuto. Dihanje je večinoma periodično, zlasti pri 
nedonošenčkih. Novorojenčki nekaj minut dihajo ritmično, nato nastopi kratek dihalni premor 
(običajno  od  5  do  10  sekund),  med  katerim  ostanejo  roţnati.  Apnoična  ataka  pomeni  daljši 
zastoj  dihanja  (>20  sekund),  med  katerim  postane  otrok  cianotičen.  Pri  primerno  ogretem 
novorojenčku ne vidimo plapolanja nosnic, ugrezanja prsnice ter medrebrnih prostorov in ne 
slišimo okrepljenega izdiha (angl. grunting). Nedonošenček lahko med jokom ugreza prsnico, 
kar  je  normalen  pojav,  če  ni  zdruţen  z  okrepljenim  izdihom,  frekvenca  dihanja  pa  je 
normalna. Bitje srca je ritmično, utrip od 100 do160/minuto, med jokom je lahko višji. Zdrav 
donošen  ali  prenošen  novorojenček  ima  lahko  srčni  utrip  pod  100/minuto,  vendar  se  mora 
med  jokom  ali  draţenjem  otroka  njegov  utrip  zvišati.  Femoralni  pulz  je  lahko  prve  dni  po 
rojstvu  šibek,  vendar  mora  biti  tipen.  Krvni  pritisk  merimo  pri  mirnem  otroku  z  aparatom  s 
primerno široko manšeto na vseh okončinah. Normalne vrednosti sistolnega krvnega pritiska 
pri zdravem donošenem otroku so med 45 in 85 mm Hg, diastolnega med 25 in 50 mm Hg. 
Pri preduktalni koarktaciji aorte sta lahko femoralni pulz in krvni pritisk na spodnji okončini 
normalna, dokler je arterijski duktus še odprt.  
 
Trebuh  je  velik.  Skozi  trebušno  steno  se  lahko  nakazujejo  obrisi  spredaj  leţečih  trebušnih 
organov (jetra, vranica, črevo), zlasti pri nedonošenčku. Rob jeter lahko sega do 2,5 cm pod 
desnim rebrnim lokom, vranica običajno ni tipna.  Prve dni po rojstvu lahko otipamo ledvici, 
ker je v črevesu le malo zraka in hrane. Če je trebuh vleknjen, je to lahko znak diafragmalne 
kile.  Pregled  trebuha  obsega  tudi  natančen  pregled  krna  popkovnice,  ki  je  pretisnjena  s 
sponko.  Preverimo,  če  vsebuje  vse  tri  ţile  (arteriji  in  veno).  Enojna  popkovnična  arterija  je 
prisotna  pri  2  %  plodov,  od  katerih  ima  lahko  10  %  kromosomske,  27  %  pa  prirojene 
nepravilnosti. Relativno pogosta fiziološka oblika popka je t.i. koţni popek, ko je  2 do 3 cm 
popkovine nad trebuhom  pokrite s koţo; pri t.i. amnionskem popku je poloţaj nasproten, saj 
amnion  prehaja  s  popkovine  kar  na  trebušno  steno.  Popkovnične  ţile  lahko  ostanejo 
anatomsko odprte še do 20 dni. V tem času so lahko vstopna vrata za okuţbo. Med 5. in 14. 
dnevom popkovni krn odpade, rana v leţišču popka se praviloma dobro zaceli. Po odstranitvi 
popkovničnega  krna  je  lahko  prisoten  minimalen  rumenkast  izcedek,  lahko  kaplja  krvi. 
Popkovnega krna ne smemo predčasno »odtrgati«.  
 
Prve dni novorojenček odvaja 60 - 200 g smolastega blata, ki se imenuje  mekonij. Mekonij je 
črnozeleno blato brez vonja. Sestavljajo ga sluz, odpadli koţni epitelij in plodovnica s puhom 
ter sirasto mastjo, barvo ima od ţolčnih barvil. Včasih otrok spontano odvaja mekonijski čep, 
ki  ne  pomeni  nujno  patologije  kot  je  npr.  cistična  fibroza,  Hirschsprungova  bolezen,  zapora 
črevesa. Če se mekonij ne izloči v prvih 24 urah, je treba ugotoviti vzrok in danko izprazniti. 
Za izpraznitev mekonija običajno  zadostuje klizma s toplo fiziološko raztopino (5-10 ml/kg 
telesne teţe) in neţna stimulacija danke s katetrom, s katerim izvajamo klizmo. Po odvajanju 
mekonijskega  blata  mora  otrok  nato  redno  odvajati  blato.  Njegova  barva  se  postopoma 

43 
 
spreminja  od  limonasto  rumene  do  temno  zelene,  gostota  od  čvrste  do  kašaste.  Dojeni 
novorojenčki odvajajo pogosteje kot nedojeni, blato je običajno kašasto. 
 
Donošeni  dečki  imajo  moda v modnikih,  ki  sta velika. Normalna dolţina penisa je najmanj 
2,5  cm.  Nedonošeni  dečki  še  nimajo  mod  v  modnikih.  Modi  morata  biti  enaki,  če  modro 
prosevata,  je  potrebno  izključiti  torzijo.  Pogosta  je  vodena  kila  (hidrokela),  ki  običajno 
kasneje  spontano  izgine.  Pri  penisu  koţica  pogosto  sega  prek  glavice  (phimosis).  Izvodilo 
sečnice je na sredi glavice penisa. Pri hipospadiji je sečnica spodaj zevajoča. Pri  neodprtosti 
sečnice  (atrezija  sečnice)  je  potrebno  takoj  zagotoviti  odtok  urina.  Pri  donošenih  deklicah 
velike sramne ustnice prekrivajo male. Nedonošene deklice  imajo zelo velik ščegetavček in 
male  sramne  ustnice,  ki  štrle  prek  velikih.  Deviška  koţica  (gr.  hymen)  je  blizu  površine  in 
mora biti vsaj delno  perforirana, da lahko kasneje  menstrualna kri nemoteno odteka. Včasih 
visi z himna mukozna resica (lat. fimbria), ki v nekaj dneh spontano izgine. Včasih donošene 
novorojenke krvavijo iz spolovila. Ta krvavitev je hormonalnega izvora in se imenuje  laţna 
menstruacija  (metrorrhagia  spuria).  Ni  nevarna  in  preneha  po  nekaj  dneh.  Pri  nejasnem 
spolovilu  je potrebno z ustreznimi preiskavami določiti otrokov spol.  
 
Novorojenček urinira enkrat prvi dan, dvakrat drugi dan (itd. do šestega dneva). Od šestega 
dneva  naj  bi  uriniral  najmanj  6-krat  dnevno.  Seč  lahko  vsebuje  mnogo  uratnih  kristalov,  ki 
obarvajo plenice oranţno. Če otrok ne urinira v prvih 24. urah, je to lahko posledica fiziološke 
»subhidracije«, vendar moramo izključiti bolezenski vzrok (npr. zaklopka sečnice pri dečkih).  
 
Novorojenček večinoma spi, če izvzamemo čas previjanja, hranjenja in lakote: 
V aktivnem REM spanju (REM, iz angl. rapid eye movements) ima hitre gibe očesnih zrkel 
tudi pri zaprtih vekah, občasno neprehransko sesanje, neredno dihanje (celo periodično in/ali 
paradoksno)  in  precejšnjo  splošno  neaktivnost  telesa  (atonijo).  Občasno  se  zdrzne  (zbuja)  s 
hitrimi, miokloničnim zgibkom podobnimi trzljaji vsega telesa.  
V mirnem neREM spanju diha mirno, običajno leţi z malo skrčenimi zgornjimi in spodnjimi 
okončinami, občasno ima velike gibe udov in telesa.  
 
Zdravi  novorojenčki  imajo  odmik  stegen  in  upognitev  komolcev,  kolkov,  kolen  in  gleţnjev 
(»poloţaj ploda«). Novorojenčki, ki so se rodili z medenično ali noţno vstavo, imajo zvečine 
iztegnjen  poloţaj  nog,  kar  včasih  vidimo  tudi  pri  nedonošenčkih  po  30.  tedni  gestacijske 
starosti. Odmik stegen mora biti prisoten ţe pri nedonošenčkih s 25 tedni gestacijske starosti. 
Novorojenčkove dlani so močno stisnjene, pri čemer je palec zunaj ostalih prstov. Ob rahlem 
dotiku hrbtišča tako stisnjene dlani bo novorojenček pest razprl. Pri zbujanju se novorojenček 
mršči, giblje z vsemi udi, se oglaša in zajoka.