Osnove pediatrije



Yüklə 5,01 Kb.
Pdf görüntüsü
səhifə6/20
tarix19.02.2017
ölçüsü5,01 Kb.
#9119
1   2   3   4   5   6   7   8   9   ...   20

Tonus  je  aktivni  ali  stalno  prisoten  (tonus  v  mirovanju  in  spontani  ter  vzburjeni  gibi)  in 
pasivni  ali  izčrpljiv  (čvrstost  mišic  ob  palpaciji;  raztegljivost  mišic  in  obseg,  do  katerega 
lahko sklepe pasivno raztegnemo; pasivnost ali pomanjkanje odziva na pasivno raztegovanje 
mišic). Pri nekaterih bolezenskih stanjih se aktivni in pasivni tonus razhajata. Novorojenček s 
trisomijo 21. kromosoma je hipotoničen zaradi nenormalnega pasivnega tonusa, medtem ko je 
aktivni tonus normalen in se kaţe v normalnih aktivnih gibih in poloţaju telesa. Novorojenček 

44 
 
z dihalno stisko ali prirojeno srčno napako ima normalen pasivni tonus, medtem ko je aktivni 
tonus zmanjšan. 
 
Številni  primitivne  reakcije  (refleksi)  oziroma  avtomatizmi  so  izzivni  pri  normalnem 
novorojenčku.  Postopoma  jih  nadomestijo  poloţajni  (posturalni)  refleksi,  ki  omogočajo 
otroku antigravitacijsko stabilnost in gibanje. Za otrokov normalen razvoj je torej nujno, da so 
prve  mesece  po  rojstvu  primitivne  reakcije  prisotne  in  da  kasneje  pravočasno  izzvenijo. 
Opisani so le nekatere. 
 
Iskalni  refleks  in  refleks  sesanja  sta  najvaţnejša  refleksa,  saj  novorojenček  stalno  išče  in 
hlasta, da bi ulovil materino bradavico in pil. Iskalni refleks izzovemo tako, da se dotaknemo 
novorojenčkovih ust na katerikoli strani. Če s prstom povlečemo po zgornji ustnici, se bodo 
ustne  mišice  skrčile  kot  v  poljub.  Otrok  obrne  glavo  v  smer  draţenja,  odpre  usta  ter  z 
ustnicami  in  jezikom  išče  vir  hrane.  Iskalni  refleks  se  imenuje  kardinalni  refleks  oziroma 
refleks štirih glavnih točk, ker ga lahko izzovemo na vseh štirih straneh neba. 
Sesalni  refleks  se  izrazi  tako,  da  novorojenček  poskuša  vtakniti  prst  v  usta,  da  bi  ga  sesal. 
Iskalni in sesalni refleks manjkata pri nedonošenčkih pod 30. tedni gestacijske starosti in pri 
nevrološko  hudo  bolnih  novorojenčkih.  Sesalni  refleks  v  prvem  letu  starosti  skoraj  povsem 
izgine.  Iskalni  refleks  je  prisoten  do  četrtega  meseca  starosti,  v  spanju  lahko  še  kasneje. 
Včasih se ponovno pojavi pri napredujočih degenerativnih boleznih ţivčevja.  
Morojev  refleks  je  pravzaprav  reakcija  zdrznjenja,  zato  ga  izzovemo  ţe  z  močnim  hrupom. 
Najboljši  draţljaj  pa  je,  če  pri  novorojenčku  vzbudimo  občutek,  da  bo  padel.  Če 
novorojenčka, medtem ko leţi na hrbtu, drţimo v rokah, in mu glavo na hitro, vendar neţno 
spustimo, pri zdravem novorojenčku izzovemo popoln Morojev refleks, ki je sestavljen iz treh 
stopenj:  odročenje  z  iztegom  rok  in  odprtjem  dlani,  priročenje  s  pokrčenjem  celega  telesa, 
stisnjenje  dlani  v  pest  in  jok.  Če  pri  Morojevem  refleksu  niso  izraţene  vse  tri  stopnje  ali 
refleks  celo  manjka,  je  to  nenormalno.  Pri  blagih  hipoksičnih  okvarah  moţganov  ga  je 
mogoče izzvati z zelo blagimi draţljaji. Če je Morojev refleks nesimetričen, to lahko pomeni 
okvaro  nadlahtnega  pleteţa,  poškodbo  ključnice,  rame,  ramenskega  sklepa  ali  pa  prirojeno 
hemiparezo.  Morojev  refleks  pokaţe  novorojenček,  ko  se  porodi  in  še  leţi  med  materinimi 
nogami. S kriljenjem rok se pljuča po rojstvu hitreje predihajo.  
Ponavadi začne Morojev refleks izzvenevati mad četrtim in osmim mesecem. 
 
Čutila ima novorojenček dobro razvita.  
 
Hitra  rast  in  razvoj  sta  osnovni  značilnosti  neonatalnega  obdobja.  Energijo,  ki  jo  otrok 
potrebuje  za  napredek,  dobi  izključno  s  hranjenjem.  Novorojenček  je  lahko  hranjen  po 
naravni  poti  skozi  usta,  enteralno  po  sondi  na  več  načinov,  npr.  nazogastrično  in 
nazojejunalno,  redkeje  prek  gastrostome  ali  jejunostome,  parenteralno  z  infuzijami  v 
centralno ali periferno veno. Dojenje je podrobno opisano v posebnem poglavju, zato le nekaj 
besed o drugih vrstah hranjenja.  
Novorojenčka  hranimo  z  mlečnimi  formulami,  če  mati  ne  more/ne  ţeli  dojiti,  nima  dovolj 
mleka  in  če  otrok  njenega  mleka  ne  sme  uţivati.  Mlečne  formule  poskušajo  slediti  sestavi 
ţenskega mleka glede vsebnosti hranil, ne vsebujejo pa bioaktivnih sestavin. Čeprav njihovo 

45 
 
proizvodnjo  stalno  izboljšujejo,  pa  še  ne  morejo  kemično  učinkovito  posnemati  ali 
nadomestiti ţenskega mleka. Obstajajo mlečne formule za donošene (začetne in nadaljevalne) 
in  nedonošene  novorojenčke  ter  hipoalergogene  mlečne  formule  (proteinski  hidrolizati).  Na 
trgu  so  pripravki  v  obliki  prahu,  in  taki,  ki  so  primerni  za  takojšnje  hranjenje  brez 
razredčevanja  ali  topljenja.  Mlečne  formule  se  razlikujejo  tudi  po  osnovni  sestavini,  npr. 
standardne  na  osnovi  kravjega  mleka,  na  osnovi  kravjega  mleka  brez  laktoze,  na  osnovi 
sojinega  mleka,  z  dodanimi  sojinimi  vlakninami,  riţevo  in  roţičevo  moko,  koruznim 
škrobom.  
Parenteralna  prehrana  zagotovi  novorojenčku  (večinoma  nedonošenčku)  kalorije  in  amino 
kisline, nujne za rast in razvoj, dokler ni sposoben enteralnega hranjenja.  Sestava raztopine za 
parenteralno  prehrano  temelji  na  sestavi  prehrane,  ki  jo  uţivajo  normalno  hranjeni 
novorojenčki.  Vsebuje  ogljikove  hidrate,  maščobe,  amino  kisline,  vitamine,  minerale  in 
elemente v sledovih v sestavi, ki je prilagojena otrokovi zrelosti. 
 
 
PRESEJALNI TESTI 
 
Nekatere  prirojene  bolezni  ali  stanja  novorojenčka  teţko  prepoznamo,  čeprav  ga  lahko 
ogroţajo,  nezdravljene  pa  celo  okvarijo  otrokov  psihomotorni  razvoj.  Da  lahko  pričnemo 
otroka  pravočasno  zdraviti,  odkrivamo  pri  novorojenčkih  nekatere  izmed  teh  bolezni  s 
presejalnimi  testi  (angl.  screening  tests),  v  razvitih  drţavah  tudi  s  tandemsko  masno 
spektrometrijo MS/MS ( = tandem mass spectrometry).  
 
Pri novorojenčkih v slovenskih porodnišnicah odvzamemo krvne vzorce za presejalne teste za 
fenilketonurijo,  kongenitalno  hipotirozo,  in  izvajamo  teste  za  odkrivanje  prirojenega  izpaha 
kolkov in naglušnosti.  
 
Presejalni test za odkrivanje fenilketonurije PKU ( =  phenylketonuria) 
 
Za bolezen je značilno kopičenje aminokisline fenilalanina v krvi, ki nastane zaradi odsotnosti 
encima  za  presnovo  fenilalanina.  Nezdravljena  fenilketonurija  povzroča  hude  okvare 
moţganov in upočasni otrokov duševni razvoj. Incidenca fenilketonurije v svetu je 1/10.000. 
S  presejalnim  testom  merimo  koncentracijo  fenilalanina  v  krvi.  Test  izvedemo  šele,  ko 
novorojenček uţiva hrano vsaj 24 ur. Zdravljenje izvajamo z dieto z omejitvijo fenilalanina, 
ki je v večini beljakovinskih ţivil, zato mora otrok za normalno rast prejemati  beljakovine iz 
drugih virov.  
V  Sloveniji  izvajamo  presejalni  test  za  fenilketonurijo  od  leta  1979,  v  zadnjem  obdobju  s 
kvantitativno  fluorometrično  metodo.  Mejna  vrednost  fenilalanina  je  0,12  mmol/L. 
Novorojenčke s povišano vrednostjo fenilalanina nemudoma pokličejo za sprejem na Klinični 
oddelek  za  endokrinologijo,  diabetes  in  metabolne  bolezni  Univerzitetne pediatrične klinike 
Ljubljana, kjer po potrditvi diagnoze uvedejo sodobno dietno prehrano. Bolnik je lahko delno 
dojen.  V  Sloveniji  je  bila  v  letih  1979-1991  incidenca  klasične  fenilketonurije  1/8.000  in  je 
podobna kot v Evropi.  
 

46 
 
Presejalni test za kongenitalno hipotirozo 
 
Kongenitalna  hipotiroza  je  prirojena  motnja  zaradi  nezadostnega  delovanja  ščitnice,  ki 
proizvaja premalo ščitničnih hormonov zaradi premajhne ali nepopolno razvite ščitnice, bolne 
ţleze ali zmanjšane aktivnosti  hipotalamusa ali hipofize.  Incidenca hipotiroze v svetu znaša 
od 1/3.500 do 1/4.000 rojstev. Če bolezni ne zdravimo, sta motena otrokova rast in razvoj. S 
presejalnim testom merimo krvno koncentracijo TSH (angl. thyroid stimulating hormone), ki 
je  pri  večini  bolnih  novorojenčkov  močno  povišana.  Zgodnje  nadomestno  peroralno 
zdravljenje  s  ščitničnim  hormonom  omogoči  otroku  normalno  rast  in  psihomotorni  razvoj. 
Redko  je  hipotireoidizem  posledica  centralne  motnje.  V  teh  primerih  je  koncentracija  TSH 
normalna, zato bolezni s tem presejalnim testom ne odkrijemo.  
V  Sloveniji  izvajamo  presejalni  test  za  kongenitalno  hipotirozo  od  leta  1981,  ko  so  TSH 
določali  z  radioimunsko  metodo,  od  aprila  1989  pa  s  fluoroimunometrično  metodo  z 
monoklonalnimi protitelesi. Novorojence s povišano vrednostjo TSH nemudoma pokličejo za 
sprejem na Klinični oddelek za endokrinologijo, diabetes in metabolne bolezni Univerzitetne 
pediatrične klinike Ljubljana, kjer po potrditvi diagnoze uvedejo nadomestno zdravljenje. V 
Sloveniji  je  bila  v  obdobju  1981-1991  mejna  vrednost  za  TSH  20  mU/L  (RIA  metoda),  v 
istem obdobju je bila incidenca permanentne hipotiroze 1/4143 in se ujema s podatki drugih 
evropskih drţav. Zdravljenje je bilo uvedeno povprečno 12. dan starosti, pribliţno tako kot na 
Finskem. Telesni in duševni razvoj sta pri vseh potekala normalno, razen pri dveh, ki sta bila 
zaradi  napak  izpuščena  pri  presejalnem  testu  in  se  je  njuno  zdravljenje  pričelo  šele  po  14. 
mesecu starosti in pri treh, kjer je bil vzrok za duševno zaostalost izvenščitnični.  
 
Presejalni ultrazvočni pregled kolkov z Grafovo metodo 
 
Za zgodnjo diagnostiko razvojne displazije kolka (prej imenovanega prirojeni izpah kolka) je 
poleg natančnega kliničnega nujen tudi presejalni ultrazvočni pregled ob rojstvu.  
Ultrazvočna  preiskava  kolkov  je  neinvazivna  slikovna  preiskava,  ki  dopolnjuje  klinično 
preiskavo  kolkov  po  Ortolaniju  in  Palmenu  oziroma  Barlowu.  Z  ultrazvočno  preiskavo 
razvrstimo  kolk  v  kategorije  po  Grafu  glede  na  odnos  med  šobo  sklepne  ovojnice  (labrum 
acetabulare) in sklepno ponvico, v kateri se vrti glavica stegnenice (z rentgensko preiskavo je 
po rojstvu še ne zaznamo). 
Otrok s klinično normalnimi kolki, ki sodijo v kategorijo I po Grafu, je zdrav in ne potrebuje 
sledenja. Ostali novorojenčki potrebujejo redno ortopedsko spremljanje razvoja kolkov in po 
potrebi zdravljenje. 
 
Presejalni pregled sluha z metodo kratkotrajnega zvočnega sevanja ušesa 
  
Huda  prirojena  okvara  sluha  se  javlja  pri  0,1  %  novorojenčkih  in  pri  1-2  %  tistih,  ki  so 
potrebovali intenzivno zdravljenje. Intelektualni in čustveni razvoj ter razvoj govora in jezika 
so pri teh otrocih bistveno boljši, če so  zgodaj zdravljeni, najbolje v prvih mesecih po rojstvu.  
Podobno kot v razvitih drţavah tudi v Sloveniji izvajamo presejalni pregled sluha z metodo 
kratkotrajnega  zvočnega  sevanja  ušesa  (TEOAE,  iz  angl.  transient  evoked  otoacoustic 

47 
 
emission). Slabost metode TEOAE je, da ne zajame centralnih slušnih poti, motijo disfunkcija 
srednjega ušesa in hrup. Laţno pozitivnih rezultatov je pribliţno 8 %.   
V slovenskih porodnišnicah  izvajamo presejanje s TEOAE pri novorojenčkih v prvih dnevih 
po  rojstvu.  Novorojenčke,  pri  katerih    je  rezultat  pozitiven  in  je  zato  podan  sum  na  okvaro 
sluha, redno spremljajo v centrih, kjer poleg diagnostike slušnih okvar pri dojenčkih izvajajo 
tako  medikamentozno  kot  kirurško  zdravljenje  in  imajo  vpogled  v  nadaljnjo  aparativno 
habilitacijo. Tako so otroci uvrščeni v  habilitacijski postopek ţe v prvih mesecih po rojstvu in 
imajo moţnosti za boljši intelektualni in emocionalni razvoj ter razvoj govora in jezika.  
 
  
NOVOROJENČEK S PROBLEMI 
 
Najpogostejše obporodne poškodbe 
 
Obporodna  poškodba  je  posledica  delovanja  mehanskih  sil  in/ali  ishemije  v  času  poroda.  
Klinična oblika je lahko neznačilna, blaga ali zelo huda. V razvitih drţavah je ocenjeno, da je 
zaradi obporodnih poškodb prizadetih 2,9/1000 ţivorojenih, umre pa 3,7/100.000 ţivorojenih 
otrok. Pogosteje so poškodovani tudi nedonošenčki in novorojenčki s porodno teţo nad 4000 
g ter tisti z veliko glavo. 
Kefalhematom je krvavitev med lobanjo in lobanjsko pokostnico (periost), ki jo je 
povzročilo raztrganje ţil med rojstvom. Kefalhematom ne prehaja meje kosti. Večinoma 
nastane nad tisto parietalno kostjo, ki je bila obrnjena proti simfizi. Po porodu je viden kot 
krvna podpludba na glavi. Oteklina ne prehaja meje kosti, ker je omejena s periostom. Ob 
palpaciji čutimo pod prsti valovanje. Kri se spontano resorbira v enem ali dveh mesecih. V 
večjih kefalhematomih se lahko nabere tudi do 15 ml krvi, kar je lahko dodaten vzrok za 
zlatenico. Pri razpadu 1 g hemoglobina se tvori 60 mikromolov bilirubina. V 10 % je kost pod 
kefalhematomom zlomljena, vendar rutinsko rentgensko slikanje zaradi tega ni potrebno. 
Kefalhematoma ne punktiramo, saj lahko tako povzročimo okuţbo. Subaponevrotična 
krvavitev je krvavitev pod lobanjsko kitno ovojnico (galea aponevrotika). Ker se galea razteza 
od zgornjega dela očnic (orbit) do vratu in ušes, je glava močno otekla, lasišče preveč 
premakljivo in posuto s podpludbami. Nastane zaradi večjih, globokih, notranjih raztrganin 
poglavine  pri dolgotrajnih, teţkih porodih. Novorojenček je lahko šokiran zaradi bolečine in 
porodne asfiksije ali obilne izgube krvi v subaponevrotični prostor. Če je ranjena tudi koţa, 
lahko pride do okuţbe. Zdravljenje je nespecifično, odvisno od znakov (anemija, zlatenica, 
okuţba). Zlomi lobanjskih kosti so večinoma linearni in potekajo pravokotno na kostni rob. 
Večinoma se zarastejo brez zapletov, zdravljenje potrebujejo večji vtisnjeni zlomi 
(impresijske frakture). Oskrbeti jih mora nevrokirurg, sicer dalj časa trajajoči pritisk vdrte 
kosti na moţgane povzroči njihovo atrofijo.V sodobnem porodništvu redko klinično 
ugotovimo zlom lobanjskih kosti, lahko pa ga bi našli ob rentgenskem slikanju vseh 
kefalhematomov. Moţganska krvavitev je posledica poškodbe ali hipoksije. Subduralna 
krvavitev nastane zaradi rupture moţganskih drenaţnih ven in sinusov v subduralni prostor. 
Klinično se največkrat kaţe z nespecifičnimi znaki, ki lahko posnemajo druge bolezni. 
Subduralno krvavitev povzroči kefalopelvini disproporc, povezana pa je tudi s kleščnim 
porodom (visoki forceps) in porodom z vakuumskim ekstraktorjem.  Izrazi se lahko kot 

48 
 
krvavitev v zadnjo kotanjo, subduralni hematom nad konveksiteto moţgan in kronični 
subduralni hematom. Subarahnoidalna krvavitev nastane zaradi rupture ven v 
subarahnoidalnem prostoru. Manjša lahko mine neopazno ali pa povzroči razdraţljivost in 
celo krče, ki se pojavijo drugi ali tretji dan. Prognoza je dobra. Pareza facialisa (ohromelost 
obraznega ţivca) je pogosta porodna poškodba perifernega ţivca, incidenca se giblje v 
razponu od 1,8 do 7,5 na 1000 ţivorojenih. Okvara je ponavadi enostranska, najbolje je vidna 
pri jokajočem otroku. Dojenje je teţavno le, če otrok ne more potegniti v usta dovolj 
bradavičnega kolobarja. Pri centralni  prizadetosti je ohromelost omejena na polovico do dve 
tretjini spodnjega dela obraza nasprotne strani. Prizadeta stran obraza je gladka brez 
nazolabialne brazde, ustni kot visi, gibanje čela in zapiranje oči pa ni moteno. Paziti moramo, 
da je ne zamenjamo s prirojeno nerazvitostjo mišice, ki spušča ustni kot (m. depressor anguli 
oris). Periferna prizadetost obraznega ţivca je pogosteje zastopana. Pri tej obliki je poleg 
prizadete mimike obraza in visečega ustnega kota na strani poškodbe, na isti strani je 
prizadeto tudi zapiranje očesa in gubanje čela. Pri torticollis (krivi vrat) pride zaradi 
mehanskih vzrokov med nosečnostjo ali porodom (redkeje) pride do pritiska ali poškodbe ene 
izmed vrtilk glave (m. sternocleidomastoideus), v kateri pride do sekundarnega bohotenja 
veziva (fibrozacije) in posledične skrajšave. Otrok nagiba glavo na okvarjeno stran, s 
pogledom pa je obrnjen proti zdravi strani. Okvara je očitna 2-3 tedne po rojstvu in z rastjo 
napreduje. Zdravljenje je potrebno začeti takoj. Otroka polagamo v posteljo tako, da vsi 
zanimivi draţljaji (mati, svetloba, zvok) prihajajo od okvarjene strani. Novorojenčka tako 
spodbujamo, da aktivno suče glavo v okvarjeno stran. Okvarjeno mišico masiramo in neţno 
pasivno raztegujemo. Pri izrazitejših skrajšavah obstaja nevarnost asimetrične rasti obraza 
(scoliosis faciei), zato je potrebno operativno zdravljenje. Poškodba brahialnega pleteţa je 
okvara zaradi pretegnitve vratnih korenin perifernih ţivcev, ki tvorijo brahialni pleteţ. 
Incidenca je od 0,6 do 2,5 na tisoč ţivorojenih otrok. Poškodba brahialnega pleteţa se lahko 
pojavi pri tveganih porodih zaradi zelo velikega ploda, medenične vstave, zataknjene rame. 
Korenine so lahko iztrgane ali samo delno poškodovane. Od tega je odvisno, ali bo roka 
ohromela popolnoma (paraliza) ali samo delno (pareza). Klinična slika je odvisna od števila 
prizadetih korenin in obseţnosti okvare. Pri proksimalni ali Erbovi parezi sta poškodovani 
samo 5. in 6. vratna korenina in prizadete le proksimalne mišice zgornje okončine. 
Novorojenček ne more dvigniti zgornjega uda v rami, komolec in prste giblje normalno. Pri 
Klumpkejevi parezi so prizadete vse korenine pleteţa (C-5 do Th-1). Zgornja okončina je 
paretična v celoti. Okvaro moramo odkriti takoj po rojstvu in ustrezno ukrepati. Prve 3 tedne 
je potrebna imobilizacija prizadete roke na prsni koš, zatem neţno razgibavanje in 
spodbujanje paretičnih mišic z električnim tokom. Novorojenček ne sme leţati na trebuhu. Ne 
smemo ga vleči za roke in dopustiti, da paretična roka pade navzad, ker se s tem ponovno in 
dodatno poškodujejo obnavljajoče se korenine. 
Zlom ključnice je najpogostejši zlom med porodnimi poškodbami. Nastane ali pri porajanju 
ramen med  ekstrakcijo ploda v medenični vstavi  ali pri  porajanju prednje rame pri velikem 
otroku v glavični vstavi. Med porodom se lahko sliši pok, pri pregledu novorojenčka pa se pri 
palpaciji  kosti  čuti  krepitacije  in  nepravilnosti  v  poteku  kostne  linije.  Otrok  z  roko  manj 
giblje, lahko pa ima tudi Erbovo parezo. Kalus  se naredi ţe čez nekaj dni. Razen pazljivosti 
pri  negi  otroka  drugo  zdravljenje  ni  potrebno.  Pri  dojenju  naj  bo  novorojenček  pristavljen 
vedno z zdravo roko spodaj. Porodne poškodbe dolgih kosti so redke. Zlom nadlahtnice ali 

49 
 
stegnenice  se  zaradi  poka,  ki  nastane  ob  zlomu,  ugotovi  ţe  med  porodom.  Poškodovana 
okončina  je  otekla  in  otrok  z  njo  ne  giblje.  Konca  kosti  sta  razmaknjena  in  angulirana. 
Potrebna  je  imobilizacija,  pri  zlomu  stegnenice  tudi  trakcija.  Zaceljenje  je  popolno  v  nekaj 
tednih.  Poškodbe  notranjih  organov  so  redke.  Prizadeti  so  parenhimski  organi,  največkrat 
nadledvičnica,  nato  jetra,  ledvica  vranica.  Klinična  slika  je  odvisna  od  velikosti  in  mesta 
krvavitve  (subkapsularna  ali  parenhimska)  ter  prizadetega  organa.  Manjše  subkapsularne 
krvavitve  se  kaţejo  z  bledico  in  lahko  tipljivo  oteklino  ter  zgodnjo  zlatenico.  Pri  večjih 
krvavitvah  v  trebušno  votlino  hitro  nastajajo  znaki  šoka.  Z  ultrazvočno  preiskavo  lahko 
vidimo večino tkivnih krvavitev in krvavitev v trebušno votlino.  
Perinatalna  asfiksija  (obporodno  pomanjkanje  kisika)  je  kombinacija  hipoksemije 
(pomanjkanja  kisika  v  krvi),  hiperkapnije  (zvišana  količine  ogljikove  kisline  v  krvi)  in 
acidoze  (zakisanosti  krvi).  Asfiksija  povzroči  poškodbo  več  organov.  Najpogosteje  je 
prizadeto osrednje ţivčevje (72 %), sledi okvara ledvic (42 %), srca (29 %), prebavil (29 %) 
in prizadetost pljuč (26 %). Da se motnja v razvoju lahko pripiše obporodni asfiksiji, morajo 
biti izpolnjena naslednja merila: 

 
huda ali presnovna mešana acidoza (pH <7,00) v popkovnični arteriji, 

 
ocena po Apgarjevi < 4  več kot pet minut po rojstvu, 

 
nevrološke posledice: krči, hipotonija, koma, hipoksično ishemična encefalopatija, 

 
znaki večorganske odpovedi takoj po rojstvu. 
 
Hipoksično-ishemična encefalopatija (HIE) je trajna poškodba ţivčnega sistema in vodi v 
klinični  sliki  perinatalne  hipoksije. Je  pomemben  vzrok za  obolevnost  otrok,  ki  se  kaţe  kot 
duševna  zaostalost,  krči  in  centralna  paraliza  (okvara  zgornjega  motoričnega  nevrona. 
Osnovni mehanizmi HIE (oksidativni stres, celična smrt, reparativni procesi) začnejo delovati 
takoj po hipoksično-ishemičnem dogodku, nekateri delujejo še več dni in tednov. Prizadeti so 
različni  deli  moţgan.  V  klinični  praksi  se  za  oceno  stopnje  HIE  še  vedno  največ  uporablja 
ocena HIE po Sarnatu in Sarnatu, ki upošteva motnje zavesti, tonusa in poloţaja, kompleksnih 
refleksov, avtonomnega  ţivčevja in  prisotnost krčev. Pomembno je tudi trajanje motenj,  pri 
blagi  hipoksično  ishemični  encefalopatiji  manj  od  24  ur,  pri  hudih  oblikah  več  tednov.  Ob 
kliničnih  stopnjah  so  bile  opisane  tudi  odgovarjajoče  EEG  spremembe.  Pri  iskanju 
natančnejših diagnostičnih in prognostičnih metod, ki bi ocenjevale tudi terapevtske ukrepe v 
času  sekundarne  okvare,  so  se  razvile  številne  biokemične,  elektrofiziološke,  slikovne  in 
druge  medicinske  tehnike,  ki  nam  pojasnjujejo  dogajanja  ob  hipoksiji.  Ocenjujemo  nivo 
laktata, laktat-dehidrogenaze, kreatin-kinaze z izoencimi, hipoksantina, eritropoetina v krvi in 
ali  v  likvorju.  Abnormalne  elektrofiziološke  meritve,  kot  so  EEG  (elektroencefalografija), 
avditorni, vizualni in somatosenzorni evocirani potenciali ne napovedujejo vedno tudi slabega 
končnega  izida,  normalni  izvidi  pa  so  prognostično  dobri.  Ob  hipoksično  ishemični 
encefalopatiji so prizadeti različni deli moţganov. S slikovnimi tehnikami, kot so računalniška 
tomografija,  scintigrafija,  infrardeča  spektroskopija  in  ultrazvočna  preiskava,  lahko 
ugotovimo  mesto  okvare.  Med  njimi  ima  ultrazvočna  preiskava  prednost.  Je  neinvazivna, 
naredimo  jo  ob  bolnikovi  postelji  in  jo  lahko  ponavljamo.  Merjenje  hitrosti  pretoka  skozi 
velike ţile moţganov z Dopplerjevim ultrazvočnim principom nam pomaga pri prognozi še v 
času,  ko  otroka  intenzivno  zdravimo.  Nizek  rezistenčni  indeks  (<0,55)  pomeni  slabo 
prognozo. Zdravljenje porodne asfiksije je odvisno od hitrega in učinkovitega oţivljanja, nato 

50 
 
pa  je  umerjeno  v  stabilizacijo  vseh  ţivljenjskih  funkcij.  S  primarno  reanimacijo 
novorojenčkov  s  sobnim  zrakom  namesto  s  100  %  O
2
  zmanjšamo  oksidativni  stres  v 
organizmu.  Teţje  prizadetega  otroka  zdravimo  z  umetno  ventilacijo,  vzdrţujemo  normalen 
krvni  pritisk,  skrbimo  za  tekočinsko  in  elektrolitsko  ravnovesje,  temperaturno  stabilnost, 
zdravimo krče in preprečujemo infekcije. Razvoj novih zdravil je usmerjen v preprečevanje 
tkivne  okvare.  Posthipoksično  nastajanje  toksičnih  kisikovih  radikalov  omilimo,  če 
vzdrţujemo  najniţjo  koncentracijo  kisika,  ki  je  potrebna  za  normalno  oksigenacijo.  Nove 
moţnosti  zdravljenja  HIE  novorojenčka  odpira  zgodnja  hipotermija.  Najbolje  je,  da  se  po 
zgodnji diagnozi HIE znotraj 6 ur začne z ohlajanjem in se hipotermija vzdrţuje 48-72 ur.  
 
Yüklə 5,01 Kb.

Dostları ilə paylaş:
1   2   3   4   5   6   7   8   9   ...   20




Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©azkurs.org 2024
rəhbərliyinə müraciət

gir | qeydiyyatdan keç
    Ana səhifə


yükləyin