14
Avtor originalnega teksta: G. Yancey Mebane, dr.med., z nedavnimi spremembami s strani Richarda Moona,
dr.med.
pljučnega defekta ali rane. Večja je rana, hitrejše
je napredovanje pnevmotoraksa.
Če je odprtina majhna, se lahko pnevmotoraks
sam zatesni in telo postopoma resorbira zrak.
Če se notranja rana ne zapre in zrak še naprej
vstopa v vmesni prostor, se stanje imenuje tenzi-
jski pnevmotoraks. Pri tenzijskem pnevmotoraksu
volumen plina, ki se širi v prostoru med plevrama
pritiska na pljuča in srce. To stanje ocenjujejo kot
zelo resno in zahteva takojšnje zdravljenje. Če se
to dogodi potapljaču pod vodo, se bo stanje zara-
di povečanega pritiska v intraplevralnem prostoru
še poslabšalo zaradi širjenja plina med dvigom
potapljača proti površini.
Mladi potapljač sprašuje o možnosti potapljanja
potem, ko je pri športni poškodbi utrpel zlom re-
Pnevmotoraks in njegove
posledice.
DAN nudi nasvete
pri predrtju pljuč
Vprašanje: Po športni poškodbi z zlomom reber in
pnevmotoraksom, je potapljač zastavil vprašanje,
zakaj se ne bo mogel več potapljati. Kakšno je
tveganje za spontani pnevmotoraks. Ali lahko
povzročijo problem brazgotine na plevri?
Odgovor: Pljuča se nahajajo v prsnem košu in so
obdana z plevralno mreno ali popljučnico. Plevra
loči zunanjo površino pljuč od notranjosti prsnega
koša in z plevro, ki prekriva notranjost prsnega
koša (porebrnica), tvori špranjast prostor. Če se
ta prostor poveča, se zmanjša širjenje pljuč in di-
hanje je ogroženo.
Če zrak vstopi skozi notranjo rano se to imenuje
zaprti pnevmotoraks, če pa je rana zunanja je to
odprti pnevmotoraks. Odprtina je lahko posledica
15
Medical Line
ber in pnevmotoraks. Predvidevamo, da je bila to topa poškodba zaradi katere je prišlo do zloma
rebra in pnevmotoraksa, vendar pa zlomljeno rebro ni predrlo plevre in pljuč. Pnevmotoraks je lahko
posledica tope poškodbe prsnega koša, pri čemer pride do strganja plevre kar lahko primerjamo z
udarcem po napihnjeni papirnati vrečki. Kakšna je možnost za ponovno predrtje tega področja in
nastanka spontanega pnevmotoraksa? Če je bil mehanizem nastanka tak kot smo ga ravno opisali,
se bo poškodovano področje v nekaj mesecih ustrezno zacelilo in obstaja zelo majhno tveganje, da
bi kot posledica te poškodbe prišlo do spontanega pnevmotoraksa. Pljuča so verjetno utrpela majhno
ali nobene poškodbe. V kolikor pa je pri poškodbi prsnega koša prišlo do predrtja pljuč zaradi zlom-
ljenega rebra, strela, noža ali drugega ostrega predmeta, potem pogosto predvidevamo, da je pljučno
tkivo poškodovano in bo zato predstavljala brazgotina na plevri in pljučih povečano tveganje, da med
potapljanjem nastopi barotravma pljuč.
Oseba s tako poškodbo bi morala biti pred potapljanjem pregledana. V primeru, da so na rentgenskem
ali CT posnetku vidne kakršnekoli neobičajne sence lahko domnevamo, da bo potapljanje predstavl-
jalo povečano tveganje zaradi ujetja zraka in zmanjšanja elastičnosti pljuč. Taki osebi se lahko svetuje,
da zaradi prevelikega tveganja barotravme pljuč opusti potapljanje.
Spontani pnevmotoraks lahko nastopi pri navidezno zdravi osebi, kar je posledica defekta pljuč, ki
je lahko prirojen, ali pa je do njega prišlo kasneje v življenju. Verjetnost ponovitve tega tipa pnevmo-
toraksa je velika in zato se taki osebi potapljanje odsvetuje. Tveganje je, da bi lahko prišlo do spon-
tanega pnevmotoraksa med potapljanjem zaradi zaprtih zračnih prostorov, v katerih se zračni pritisk
med dvigom potapljača ne bo mogel izenačiti s pritiskom okolice. Tako povečanje dela pljuč zaradi
zmanjšanja pritiska okolice bo motilo delovanje srca in pljuč, kar ima lahko katastrofalne posledice.
Če imate vprašanja v zvezi z pnevmotoraksom obiščite svojega zdravnika ali pokličite DAN. ●
16
Pasu z utežmi, kot delu potapljaške opreme,
običajno ne posvečamo posebne pozornosti.
Tradicionalni pas z utežmi je iz 5 cm širokega
najlonskega traku, svinčenih uteži in kovinske ali
plastične zaponke za hitro odpiranje. Tak pas je
težak neroden in neudoben. To je najbolj opazno,
ko pas oblačimo ali pa, ko poskušamo težko opre-
mo spraviti iz vode na potapljaško ladjo.
Pogosto pas ne drži uteži ravno na tistem mestu, ki
bi v vodi zagotavljal najboljšo uravnoteženost. Na
žalost se pas z utežmi tudi redko pravilno nosi, je
lahko slabo prilagojen ali pa se ga ne odvrže, ka-
dar je to potrebno. Težave s pasom lahko odpravi
nekaj praktičnih nasvetov in inovativne opreme.
V čem je težava?
Niso tako redke nezgode, ki vključujejo pas z
utežmi, težav pa je veliko. Glede na podatke pred
nekaj leti izvedene raziskave avstralske DIMS* je
pas z utežmi udeležen pri približno 12 odstotkih
javljenih nezgod, ki vključujejo potapljaško opre-
mo, čeprav pri nobeni težavi ni bil vzrok napaka
pasu. Očitno je, da so težave s pasom za uteži
večinoma povezane z oblačenjem ali snemanjem
pasu. Med javljenimi primeri so bili tudi primeri
napačno zaprte zaponke ali prosti konec pasu za-
taknjen pod preostali pas.
Druge običajne napake nastopijo pri vstopu
potapljača v vodo, ko ugotovi, da potrebuje več
uteži. Namesto, da bi snel pas in dodal nanj dodat-
no utež, to enostavno vtakne v žep kompenzatorja
plovnosti. Čeprav je to na videz hitra in enostavna
rešitev, vendar pa ni najbolj varna rešitev. Pogosto
se žep, ki se zapira na ježka, odpre in utež lahko
izpade. Lahko, da potapljač na globini tega niti ne
opazi, vendar pa bo do težav vsekakor prišlo, ko
bo hotel narediti varnostni postanek v plitvi vodi.
Veliko potapljačev ima težave, da med spuščanjem
v globino ohranijo tesno zapet pas z utežmi.
Robert N. Rossier
Težave z utežmi in pasom
za uteži
17
Future Diver
Medtem, ko pritisk okolice stiska obleko, postane pas ohlapen.
V primeru, ko ima potapljač več uteži na hrbtu, se bo pas
zavrtel okoli telesa in zaponka pasu bo za hrbtom pod jek-
lenko. Od tega trenutka dalje ni možnosti nastavitve pasu
ali njegovo odmetavanje v primeru nuje.
Pozorni potapljači se izognejo temu problemu tako, da
pas po spustu zategnejo in to večkrat ponovijo, ven-
dar pa lahko nastopijo dodatne težave. V primeru, da
ima potapljač mrzle roke ali pa, da je prosti konec pasu
prekratek, da bi ga potapljač lahko prijel, potem pas
lahko zdrsne in se v celoti sname. Rezultat je lahko hiter
(in nevaren*) dvig proti površini.
Če imamo lasten pas odgovarjajoče dolžine s pravim
številom pravilno razporejenih uteži, ki odgovarjajo naši
standardni potapljaški opremi, pa težave nastopijo, ko upora-
bljamo najeto opremo.
Boljša rešitev
Za rešitev problemov s pasom za uteži obstaja več rešitev. Za tiste, ki do potapljaških lokacij po svetu
letijo z letalom in raje ne bi plačevali za dodatno težo prtljage, je rešitev uporaba pasu z žepi, namesto
izposoje pasu z utežmi. Namesto da nanizate uteži na pas, lahko v primeru uporabe pasu z žepi, v te
vstavite trde ali mehke uteži. Z uporabo lastnega pasu z utežmi se tako potapljamo s pasom, za kat-
erega vemo, da nam je prav, vendar pa v tem primeru uporabimo »lokalne« uteži namesto, da bi jih
pripeljali z letalom.
Druga prednost pasu z utežmi je, da lahko uteži hitro dodamo v pas, ali pa jih iz njega odstranimo tudi
takrat, ko imamo pas že na sebi. Pri izbiri pasu z utežmi moramo biti pozorni na to, da je pas visoko
kvaliteten in paziti, da nima znakov obrabe ali poškodb. Žepi se morajo varno zapirati, omogočati pa
morajo tudi hitro praznjenje. Slabo šivan pas bo popustil po šivih in s staranjem ježkov se bo precej
zmanjšala njihova sposobnost obdržati uteži v žepih.
Naslednja varianta rešitve problemov pasu z utežmi je uporaba kompenzatorja plovnosti s integriranimi
utežmi. Tak kompenzator ima vgrajene vrečke za mehke uteži in je opremljen z mehanizmom za hitro
odmetavanje vseh ali le dela uteži. Namesto, da nosimo ves potreben balast na pasu, ga nekaj lahko
namestimo v kompenzator plovnosti, kjer je običajno bolje razporejen, tak način nošenja uteži pa je
tudi udobnejši. Težava pa je, da ima mnogo oddaljenih potapljaških centrov le trde uteži, ki pa lahko
poškodujejo kompenzator plovnosti. V primeru, da potapljač potrebuje več uteži, kot jih lahko namesti
v vrečke, bo dodatne uteži dal v žepe kompenzatorja, kar pa ni dobro.
Nekateri proizvajalci so za rešitev težav z ohlapnim pasom izdelali sistem, ki avtomatsko zategne pas
potapljača med potopom. To je ideja, ki je desetletja visela v zraku. Trident je izdelal raztegljiv gumijast
pas za uteži. XS Scuba pa je naredil zaponko, ki kompenzira ohlapnost pasu z globino tako, da vzmet
v zaponki ves čas drži pas napet.
Potapljači, ki uporabljajo suho obleko in tisti, ki uporabljajo opremo za hladno vodo pogosto ugotavljajo,
da je pas za uteži z naramnicami bolj udoben, kot pa klasičen pas za uteži. Tako kot kompenzatorji plov-
nosti z integriranimi utežmi, imajo tudi nekateri pasovi z naramnicami vgrajene vrečke z mehanizmom
za hitro odmetavanje uteži, pri čemer pas ostane na potapljaču.
Future Diver
18
Težave z uravnoteženjem
Veliko potapljačev ima do določene stopnje težave z uravnoteženjem. Preveč uteži in previsoko
nameščen pas bo potapljača pod vodo obračalo na glavo. Če so uteži prenizko, bodo potapljačeve
noge pod vodo nižje od trupa. V obeh primerih potapljač težje plava in se počuti manj udobno. Rešitev
je v boljši razporeditvi uteži, za kar obstaja več tehnik in sredstev.
Eden izmed načinov je višina namestitve pasu kompenzatorja plovnosti na jeklenki, s čimer spreminja-
mo »plovnost« jeklenke (pozitivna ali negativna). Nekateri potapljači s suho obleko ali s čevlji z veliko
plovnostjo to kompenzirajo z uporabo uteži na gležnjih. Čeprav to deluje, pa te uteži med plavanjem
dodatno obremenjujejo mišice na nogah. Za nekatere potapljače je verjetno boljša rešitev izbira manj
plovnih copat.
Jamski potapljači, ki so verjetno najbolj seznanjeni z uravnoteženjem, uporabljajo v ta namen različne
strategije, vključno z kovinskimi trakovi na jeklenkah in dodatnimi D-obroči na naramnicah, na kat-
ere lahko pripnejo majhne uteži za natančnejše uravnoteženje. Nekaj proizvajalcev že sedaj izdeluje
žepe, v katere vstavimo uteži za uravnoteženje in jih pritrdimo na jeklenko. To omogoča lažjo names-
titev takšnih uteži.
Klasični pas za uteži
Čeprav še vedno uporabljamo klasični pas za uteži, svojega ali izposojenega, pa lahko nekaj nasve-
tov naredi naše potapljanje bolj spoščeno. Najprej moramo pravilno namestiti uteži na pas. Bolje je,
da uteži enakomerno razporedimo po pasu kot pa, da jih je večina nameščenih na hrbtu. Na ta način
se pas ne bo vrtel, ko se bo z globino zrahljal. Nadalje moramo zagotoviti, da se posamezne uteži na
pasu ne bodo premikale in se po možnosti še zataknile pod zaponko pasu. Enostaven način za pri-
trditev uteži je, da pas, ko ga potegnemo na eni strani skozi utež zavrtimo in ga šele nato potegnemo
skozi drugi konec uteži. Druga možnost je uporaba »zavor za uteži«, majhnih dodatkov, ki preprečujejo
drsenje uteži po pasu. Konec pasu, ki gleda iz zaponke, mora biti najmanj 10 do 15 cm dolg, vendar
19
Future Diver
ne daljši od 20 cm. Če je predolg, se lahko zatakne
za karkoli. Če je prekratek, bomo imeli pod vodo
težavo pri naravnavanju dolžine pasu.
Za odmetavanje uteži v nujnem primeru je pomem-
bno, da ostali deli opreme ne ovirajo področja okrog
pasu. To pomeni, da moramo zagotoviti, da noben
trak ali naramnice ne prekrivajo pasu. To lahko tudi
pomeni, da potapljaški nož ali neko drugo orodje
premestimo na tako mesto, da se odvrženi pas ne
bo zataknil obenj.
Trening
Ne glede na to kakšen tip opreme in uteži upo-
rabljamo, ali kako izvajamo uravnoteženje, je
pomembno, da imamo pri tem dovolj vaje, še
posebno to velja za nujne situacije. Akcijo, ki jo mo-
ramo izpeljati med mirnim potopom ali v nenadni
srhljivi situaciji, mora biti dobro natrenirana, skoraj
do stopnje nagonskega ali refleksnega delovanja.
Situacija je podobna kot pri pilotu, ki ima zelo malo
časa za razmišljanje o možnih ukrepih, ko mu takoj
po vzletu motor ugasne. Ko nastopi trenutek, da
mora potapljač nenadoma odvreči uteži, ne more
ugotavljati, s katero roko naj to naredi, kaj naj po-
tegne in ne sme se kakorkoli drugače zmesti. Tudi
njegov kolega se ne sme obotavljati in mora biti
popolnoma domač s prijateljevo opremo. Ne glede
na to, kdo je sprostil uteži, mora biti to narejeno
hitro in brez ovir. Pas z utežmi je za nas potapljače
nadloga, vendar je nujen, razen če želimo preb-
iti svoj čas tako, da bomo plavali na površini in
gledati navzdol. Z nekaj moderne tehnologije in
praktičnega znanja, se lahko izognemo starim
težavam z pasom z utežmi.
●
20
Uvod
Potapljači so naučeni, da so pozorni na nenavadne znake in simptome, ki bi se pojavili po potopu in
da jih, dokler se ne dokaže nasprotno, obravnavajo kot možno dekompresijsko obolenje (DKO). Tako
ravnanje ne povzroči le močno zaskrbljenosti pri potapljaču, ampak tudi nezdravo pozornost in skrb
za popolnoma nenevarno stanje, do katerega je prišlo med ali po potopu.
Blag glavobol, prehodne bolečine v sklepih, vzdražena koža ali celo blago mravljinčenje in odrevenelost,
se lahko zmotno pripiše DKO in povzroči nepotreben prevoz v bolnico, zdravljenje v rekompresijski
komori in celo izgubo zmožnosti za potapljanje, lahko tudi strah pred potapljanjem. Pomembno je, da
potapljaču pomagamo razlikovati med nenevarnim in resnim zdravstvenim stanjem.
Tveganje za nastanek dekompresijskega obolenja pri potapljanju se bo zmanjšalo z upoštevanjem
sledečega pravila: krajše, plitveje in varnostni postanek. Na ta način bo tudi odpravljena skrb, da
so blagi simptomi lahko v povezavi z mehurčki v telesu. To seveda ne odpravi tveganja in želeli bi
preprečiti, da bi potapljači zapadli v zmotno mišljenje: »potapljal sem se v skladu s tabelami, torej ne
morem imeti bends«. Kar v 50 odstotkih primerov DKO iz DAN-ove baze je bil potop izveden v mejah
Future Diver
VSAKO MRAVLJINČENJE NI BENDS
Frans J Cronjè
21
Future Diver
dekompresijskih tabel ali potapljaškega računalnika. Vendar, tudi če se simptomi pojavijo, defenziven
način potapljanja zmanjša možnost za razvoj resne oblike DKO.
Drug način, da izključimo napačno diagnozo glede DKO je, da prepoznamo določene običajne vzorce
simptomov, za katere se ve, da jih lahko pripišemo le DKO, čeprav bi se zanje lahko mislilo, da so
v povezavi s samo aktivnostjo med potapljanjem. V prejšnji izdaji revije Alert Diver smo obravnavali
različne vzroke glavobolov, ki so povezani s potapljanjem. V tem članku bomo razpravljali o paresteziji
(grško – delna vzdraženost ali občutek), kar so neobičajni občutki na koži, ki jih običajno opisujemo
kot pekoč občutek, mravljinčenje ali zbadanje.
Parestezija in neuropraxia
Parestezija ali mravljinčenje je posledica delno motenega prevajanja živca med kožo in senzoričnim
korteksom (to je del možganov, ki je odgovoren zato, da se zavedamo občutkov na koži). Anestezija
je rezultat popolne prekinitve prevajanja impulzov preko živcev. V večini primerov je parestezija zelo
kratkotrajno in nenevarno stanje. Običajno je vzrok v neposrednem pritisku na kožni živec zaradi
predolgega zunanjega pritiska na kožo nad živcem. Tak primer je mravljinčenje po dolgotrajnejšem
sedenju v nespremenjenem položaju. Te blage poškodbe živcev zaradi stiskanja ali raztezanja se im-
enujejo neuropraxia. To pomeni, da je struktura živca ohranjena, vendar pa za določen čas preneha
prevajati impulze. Po prenehanju pritiska na določeno področje, v večini primerov simptomi skoraj
takoj izginejo. Vendar pa zaradi dolgotrajnejšega pritiska lahko traja nekaj dni, v redkih primerih celo
nekaj tednov, da se občutek na koži v celoti povrne in, da mravljinci izginejo. Do take situacije lahko
pride, če dalj časa nosimo tesno obleko ali težko opremo, kot je tesna suha obleka, težak pas z utežmi
ali težka jeklenka v kombinaciji s kompenzatorjem plovnosti.
Navedene motnje lahko povzroči kakršnakoli prekinitev prevajanja impulza preko živca od kože do
22
možganov in je zato pomembno, da ugotovimo osnovni vzrok. Veliko manj je pomembna kratkotrajna
neuropraxia, ki je posledica tesne suhe obleke, kot pa arterijska plinska embolija ali dekompresijska
bolezen, vendar pa oboje lahko povzroči otrplost in mravljinčenje. Z nekaj osnovnega znanja je dokaj
lahko razlikovati med njimi. To je eden od ciljev tega članka – vedeti, kdaj je mravljinčenje resno in
kdaj ne.
Možgani, hrbtenjača in živci
Obe, tako parestezija in anestezija, sta lahko posledica poškodbe možganov, hrbtenjače ali živcev.
Vendar pa ima vsaka od teh poškodb specifično razporeditev in je zato razlikovanje med njimi dokaj
enostavno.
Možgani
Možgani imajo več funkcionalnih področij. Površinska plast možganov (imenovana tudi siva materija)
je mesto, kjer se izvaja zavestno mišljenje, kjer se začnejo prostovoljni gibi (motorična funkcija) in
kjer dosežejo našo zavest različni fizični občutki in znaki, ki jih posreduje naših pet čutil (senzorična
funkcija). Spodnja slika prikazuje kako so možgani razdeljeni v koronarnem prerezu (A), ki se nad-
aljuje v koronarni predel možganov (B). Ilustracija nadalje prikazuje kje se na površini možganov (C)
zabeležijo občutki z različnih delov telesa.
Slika 1 – Slika 2
Iz slike je razvidno, da ima majhna poškodba korteksa za posledico odrevenelost in mravljinčenje na
veliki površini kože. Kortikalna parestezija, kot jo imenujemo, zato prizadene celotno nogo ali roko.
Redko sta istočasno prizadeti obe roki ali nogi. Tipično je, da je prizadeta leva ali desna stran telesa
(tj. hemi-parestezija ali hemi-anestezija), kar je običajno povezano s šibkostjo ali paralizo prizadetega
Future Diver
Slika1: Senzorni korteks možganov: Koronarni pre-
rez (A); koronarni del možganov s površinsko sivo
materijo (B); in prikaz različnih senzoričnih področij
telesa na površini (kortikalni) sive materije (C).
Slika 2: zarodek s sekcijami imenovanimi
somiti, ki sčasoma postanejo dermatomi.
23
področja (tj. hemipareza).
Zato v primeru mravljinčenja večje površine telesa – še posebno, če šibkost ali paraliza zajema ce-
lotno roko ali nogo – obstoja močan sum, da so pri tem vključeni možgani, kar zahteva urgentno
zdravniško pomoč.
Hrbtenjača
Hrbtenjača ima podobno kot možgani področja, ki so odgovorna za prenašanje impulzov za gibanje
in občutke. V njej je tudi veliko število povezovalnih vlaken (aksonov) za gibanje in občutke. Ta vlakna
potekajo od možganov do ciljnega organa ali tkiva. V zarodku je hrbtenjača oblikovana kot kopica
cilindričnih diskov (slika 2). Vsak disk je z živci povezan z določenim segmentom in ta povezava os-
tane med rastjo in spreminjanjem oblike zarodka.
Slika 3
Ko se izoblikuje obraz in udi, se ti diski raztegnejo navzdol in navzven. Zaporedje dermatomov ostane
nespremenjeno kljub temu, da hrbtenjača ni več podobna kupčku kovancev. V popolnoma razvitem
zarodku je hrbtenjača razdeljena na 33 oddelkov. Vsak ima odgovarjajoče vretence ali kost – 7 v vratu
(cervikalna - vratna vretenca), 12 v prsnem košu ali toraksu (torakalna - prsna vretenca), 5 v ledvenem
predelu hrbtenice (lumbalna - ledvena vretenca), 5 v križu (sakralna – križna vretenca) in 4 v trtici
(coccyx - trtična vretenca).
Future Diver
Slika 3: hrbtenica: 33 vretenc, ki jim pripada 31 parov hrbteničnih
živcev.
Future Diver
24
Brez poglabljanja v oštevilčenje posameznega živca, ki ima lahko včasih drugačno oznako od
pripadajočega vretenca, je vidna splošna slika hrbtenjače z pripadajočimi živci (slika 4). Vidno je, kako
je v zarodku kasneje vsak od diskov postal dermatom.
Slika 4
Razlog za razlago teh osnov je v tem, da poškodbe hrbtenjače ali korenin hrbtenjačnih živcev vplivajo
na motorične in/ali senzorične funkcije odgovarjajočega dermatoma.Razlika je v tem, da poškodba
hrbtenjače vpliva v določeni meri tudi na naslednji dermatom, ker je moteno prevajanje impulzov od
glave do konca hrbtenjače. Poškodba korenine živca v hrbtenjači pa vpliva le na določeni dermatom.
Parestezija ali šibkost dermatoma kaže na možno poškodbo hrbtenjače ali korenine hrbtenjačnega
živca. Čeprav lahko to pripišemo tudi drugim vzrokom, kot je npr. zdrs medvretenčnega diska (to je
Slika 4: dermatomi: zloženi somitni diski v embriju, ki postanejo
dermatomi. Razvoj rok in nog originalne diske razširi navzdol in
navzven.
blazinica iz vlaknastega hrustanca, ki se nahaja med vretenci) pa ti simptomi zahtevajo urgentno
oceno zdravnika. Če je prisotna slabost, paraliza ali izguba kontrole mehurja in črevesja, je potrebna
hitra zdravniška pomoč.
Slika 5
Periferni živci
Periferni živci so nadaljevanje vlaken (tj. aksonov) hrbtenjače. Tvorijo neprekinjeno električno pov-
ezavo med možgani in ciljnim organom ali tkivom, ki ga oživčujejo. Prvi deli teh živcev, ki izhajajo iz
hrbtenjače, se imenujejo spinalne korenine. V predelu hrbtenjače, ki oživčuje roke in noge, se spinalne
korenine združijo tako, da postanejo splet, imenovan brahialni (tj. roka), lumbalni in sakralni pleksus (tj.
|