Pomemben del odnosov med otrokom in odraslim je proces reparacije ali popravljanje natrgane komunikacije in ponovna vzpostavitev občutka varnosti in razumevanja pri vseh, ki so bili udeleženi v konfliktu. Gre za to, da se vsak od udeležencev zna zopet vrniti k sebi, vzpostaviti notranje ravnovesje prebivanja v sebi, kar potem omogoča bližanje drugemu v sočutni dovzetnosti. Pogosto se odrasli in otroci znajdejo sredi konfliktov, to je zelo normalno in običajno. Na pomanjkanje ubranosti pa se vsi odzivajo z nemirom, tako otroci kot odrasli. Če so imeli otroci priložnost pogosto opazovati odrasle, kako se umirjajo, lahko pri štirih, petih letih že opazimo, kako to počnejo tudi s seboj. Gre za modeliranje, ki je nezavedno in deluje po globljih, za zavest nedostopnih nevronskih omrežjih. Iz istega razloga pri otroku ne delujejo prepričevanje, pridiganje ali prepovedovanje, ker ti pristopi delujejo na zavest. Otrok je dovzeten za čustveno kuliso, nanj delujejo predvsem ton glasu, drža, molčeče razumevanje, očesni stik, obrazna mimika. Samo notranji občutki, ki jih gojimo do otroka, lahko dosežejo njegove zrcalne nevrone. Zato se moramo vprašati, katero je čustvo, ki ga želimo posredovati. Če na primer čutimo jezo, bo otrok podoživljal jezo, če ga zavračamo, bo čutil odklon, kar pomeni, da je ostal sam. Dobro je premisliti, katero čustvo želimo prebujati.
Vrednost igre
Posebno mesto v uravnavanju razpoloženja pa si zasluži igra. Omrežje igranja v možganih namreč v veliki meri sovpada z omrežji veselja, prvo priklicuje drugo. Ob veselju postanemo igrivi, ob igranju se pojavlja veselo razpoloženje.
Impulz po igri je povezan tudi z impulzom po rasti, po razvoju, predvsem pa pospešuje aktivacijo socialnih omrežij. Igra je večinoma obrnjena v iskanje soigralca. Če se otrok igra sam, ne bo nikoli zavrnil koga, ki se želi vključiti v njegovo igro, pogosto pa se igra z namišljenim prijateljem.
Igra pomaga tudi hiperaktivnim otrokom, ki se morajo najprej naigrati, da lahko potem sledijo pouku.
Mimogrede: žgečkanje, priljubljena igra, ki nas vse spravi v smeh, je socialna dejavnost. Sam se sploh ne moreš žgečkati. Zelo težko se je tudi smejati sami ... Skratka, smeh, igra in socialni stiki so celota in vsi del istih razvojnih omrežij. Ni čudno, da se zagrenjena, sovražna osebnost ne more sproščeno nasmejati, saj nima razvitih ustreznih omrežij, po katerih bi to lahko izvedla. Tudi za odrasle je vesela družabnost vir dobrega počutja, humor in igrivost pa razvijata našo osebnost.
Otrok se lahko igra, če se počuti varnega, obenem pa mu igra pomaga do varnosti, kot so ugotovili v bolnišnicah, kjer skrbijo tudi za igro in smeh bolnih otrok. Vsi procesi okrevanja potekajo bolje, če otroku omogočimo, da v svojem organizmu sprošča snovi ugodja in razživetosti. Čim bolj je igra sproščena in čim bolj otrok v njej sprosti vse svoje sile, svojo nenasitno voljo do življenja, svoje uživanje in ustvarjalnost, bolj ga ta igra uravnoveša in pripravlja na odraslost. Na raziskovalno usmerjenega otroka vpliva temperament (geni), a predvsem so važni družinski odnosi, saj otrokove izkušnje ustvarjajo strukture OFC. Ob novostih se bo znal otrok sprostiti, jih doživljati kot izzive ter ostajati kot odrasli življenjsko razigran v svoji podjetnosti in delavnosti. Skratka, znal bo povezati uživanje in delo.
Odpornosti se naučimo, če se naučimo vračanja iz nelagodja in stiske v ravnovesje dobrih občutkov, če velikokrat prehodimo to pot. Dobro razvit levi OFC ima moč, da obvladuje amigdalo in desni del, ki se vzdraži ob težavah, napetosti in ostalih negativnih čustvih.
Stres v šoli
Pri opazovanju gibanja stresnih hormonov v krvi prvošolčkov so ugotovili, da otroci z dobro razvitim levim OFC doživljajo na začetku stres, a da ta postopno upada, medtem ko ostaja pri ostalih otrocih visok skozi vse leto, včasih pa se celo dvigne, če vključevanje ni bilo uspešno. Začetni stres je pozitiven, ker je eustres (dobri stres) kazalec prizadevanja za prilagajanje novi situaciji. Gre za ustvarjalno napetost, ki stimulira inteligenco, omogoča analizo ovire in izdelavo ustreznega, novega odzivanja. Stresni hormoni delujejo pozitivno, dokler ostajajo na določeni ravni, premalo ali preveč teh hormonov pa nas ovira.
Kolikšnemu stresu naj bi izpostavljali naše otroke?
Zanimiv eksperiment z opicami je pokazal, da stresne situacije niso nujno negativne. Če so male opice postavljali po eno uro tedensko v zastrašujočo situacijo, so se pozneje manj bale kot tiste, ki nikoli niso bile ločene od matere.
Naučiti se moramo odgovarjati na stres. Če ga je preveč, izgubimo glavo, če ga ni, naša sposobnost odzivanja ohromi. Ključno pa je vedeti, da stres okrepi le otroka, ki se veliko večino časa počuti varnega in mirnega.
Emergenčni hormoni
Emergenčni hormoni (na primer kortizol) so potrebni za odzivanje na hude rane in na nenadne, velike nevarnosti. Delujejo kot nekakšen bencin za pospeševanje pogonske moči organizma v alarmnem stanju. V normalnih razmerah in če delujejo nenehno, pa škodijo srcu in ožilju, imunskemu sistemu, hipokampusu (spominskim nevronom in nevrogenezi), poleg tega pa pospešujejo razraščanje dendritov v amigdali, kar pomeni, da še pospešujejo njeno razdražljivost. Dogaja se trojna škoda: spomin selektivno dojema predvsem vse, kar nas straši in skrbi, kar gre na škodo drugih oblik pozornosti in spomina, zbiranja izkušenj, učenja življenja. Amigdala deluje premočno in prepogosto in preplavlja centre za uravnavanje razpoloženja, onemogoča sproščanje in uživanje pozitivnih vtisov, ki se zelo težko prebijejo do višjih centrov zavesti. Postajamo kronično preobčutljivi prav za nekoristne, stresne dražljaje, obenem pa kronično neobčutljivi za vse, kar bi nas lahko opogumilo in sprostilo.
Os nevrovegetativnega odzivanja (hipotalamus-hipofiza-nadledvične žleze- simpatični sistem) potegne za sabo še ostale sisteme, ker so vključeni v njeno delovanje, na primer žleze in imunski sistem. Če se to dogaja leta in leta, emergenčni sistemi niso več koristni. Če bi pritiskali na alarmni sistem 24 ur na dan, s tem ne bi povečali svoje varnosti. Emergenčni sistem našega telesa je bil predviden samo za občasno delovanje, za izjemne situacije.
Danes vklapljajo ta sistem predvsem naši stresni odnosi z ljudmi, ne več prazgodovinske nevarnosti, kot sta bila medved ali lakota … Vse, kar doživljamo kot ogrožajoče, nepredvidljivo, neobvladljivo, sprošča emergenčne hormone. V to obsedeno stanje lahko vključimo tudi boj za socialni dvig ali strah pred izgubo pridobljenih pozicij in vse, kar povezujemo s socialno oceno in družbenim prestižem v negotovi družbi.
Prav zato je danes kakovost najtesnejših odnosov bistvena za zdravje. Čim krhkejše je zdravje, tem pomembnejši so osrečujoči odnosi in tem nevarnejša sta socialna izolacija ter napeto osebno življenje. V resnici gre tudi za verižno reakcijo, saj osebno nezadovoljstvo in občutek, da nič ne pomenimo, pospešujejo zatekanje v nezdrave kompenzacije in navade, od kajenja do pitja in nezdrave prehrane. V potrtosti nimamo moči za gibanje in stik za naravo, za zdravo družabnost in kulturno življenje, saj nimamo veselja za ukvarjanje s svojo (porazno) osebnostjo.
V eni najtemeljitejših raziskav o dovzetnosti za virus prehlada (Sheldon Cohen) so ugotovili, da kajenje ter pomanjkanje spanja škodijo prav toliko kot napeti odnosi. A še hujše je tveganje pri tistih, ki so osamljeni. Osamljenost je škodljivejša od kajenja, medtem ko socialni stiki dvigajo odpornost. To je presenetljivo zato, ker je vedno veljalo, da druženje ljudi v zaprtih prostorih pospešuje zimsko obolevanje. V nasprotju s splošnim mnenjem zdaj vemo, da pozitivni socialni stiki, ki ljudi razveseljujejo, delujejo enako (ali bolje) kot pripravki za utrjevanje odpornosti
Tudi na delu lahko škodijo bolj ljudje kot pa hrup in ostali dejavniki. Če moramo opravljati nalogo pred osebo, ki nas nenaklonjeno opazuje, se dvigne kortizol do trikrat. Biološka podlaga za to seveda obstaja: naše preživetje je predvsem odvisno od socialnega preživetja. V prazgodovini je bil odklonjen član skupnosti zapisan propadu, saj je bilo težko ali nemogoče preživeti sami. Verjetno ohranjamo v genih ta prastrah pred odklonom, saj je bil utemeljen in naj je varoval, opozarjal na potrebo po prilagajanju in vključenosti v službi preživetja.
Danes nismo več v smrtni nevarnosti, če nas okolje obsoja, a verjetno še vedno doživljamo temeljno čustveno odvisnost od soljudi in to tem bolj, čim več moči jim pripisujemo (kar je lahko zelo osebna ocena …). Tudi danes se socialna sprejetost ali izključenost povezujeta z občutki (ne)varnosti.
Zanimivo je opazovati razlike v stresu, ki ga povzročajo predmeti ali pa ljudje. Kortizol, ki ga porajajo neosebne situacije (na primer alarm tujega avtomobila, ki nas prebudi sredi noči), se razgradi v približno 40 minutah, medtem ko gre pri prepiru za drugačen stres, ki ga povzroča človek oziroma osebni odnos. V tem primeru kortizol ostaja v telesu precej dlje, vsaj uro in pol. Samo predstavljajmo si, koliko kortizola nakopičijo ljudje, ki vsak dan doživljajo nerazrešljivo trenje z najbližjimi.6
Potresi, poplave, naravne nesreče … veliko manj prizadenejo organizem kot zlonamerno nasilje, posilstvo, poniževalno ravnanje, zloraba zaupanja, namerno povzročena škoda v odnosih. S tega vidika bi bilo treba popraviti zakonodajo, ki določa odškodnino. Fizična poškodba (na primer izguba noge) ni manj huda od (nepopravljive) škode, ki je poškodovala osebnost, in ki jo je povzročil človek svojemu sočloveku.
Nedotakljivost telesa je do neke mere zaščitena, nedotakljivost osebnega dostojanstva pa še ne dovolj, ker ni še dovolj izpostavljeno dejstvo, da poškodbe časti in s tem socialnega samodoživljanja ogrožajo socialno preživetje in s tem zdravje.
Dostları ilə paylaş: |