Znanje, ki osvobaja, in znanje, ki odtujuje
Zaradi ogromnega obsega novih strok in raziskovalnega dela danes ni več mogoče pregledno predstaviti nobenega vzgojnega vprašanja, zlasti ne transdisciplinarno. Naš cilj ne more biti več izčrpna strokovna izobrazba. Taka naravnanost bi bila resnično še najbolj nestrokovna. Izobraževanje lahko le veča občutljivost za vprašanja našega časa, mreži naša omejena spoznanja in oblikuje naš oseben odnos do naravnih in kulturnih dobrin v znamenju skupne usode in kulture miru.
Tudi kulturna oblikovanost mladega človeka današnjega časa zahteva izviren pristop. Novega odnosa do sveta znanja se ne mladi ne starejši ne morejo naučiti s tradicionalnim učenjem, kot ga poznanim v srednjih šolah, kjer se še vedno skuša predstavljati stroke pregledno – objektivno. Na ta način pridobljeno znanje naj bi še najbolj zavestno in premišljeno odklonili vzgojitelji in šolniki v svojem samoizobraževanju.
Osebno nastavljeno in poglobljeno kulturno življenje je veliko težje in zamudnejše kot standardizirano izobraževanje. Ne zavzemam se za kulturo samoukov, za samotarsko ali eklektično kulturno paberkovanje brez meril. Zavzemam se za temeljitost, odprtost in dialog, a v okviru iz dejavne, svobodno ustvarjene kulture.
Mladi naj bi se naučili od svojih učiteljev in vzgojiteljev, da je izobrazba vedno sad osebnih in odgovornih izbir, ali pa nikoli ne postane kultura.
Mladostnika lahko usmerjamo v strastno odkrivanje sveta, ki ga obdaja, pa naj bodo to življenjski prostori, ki kipijo v neštetih vrstah živih bitij ali čar formule, ki elegantno zapiše razmerje med naravnimi silami. Vzgojitelj, ki sprejme nalogo, da bo samo posredovalec poenostavljenega znanja, se izneveri svoji nalogi. Učence bi moral izročiti prihodnosti, videti daleč in vedeti, da bo njegov vpliv živel mimo njegovih predstav in pričakovanj. Prav zaradi tega je odveč iskati napotke za svoj poklic v zunanjih merilih. Kar vidimo, kar je zdaj uspešno, še zdaleč ni tisto, kar bo odločilno v kulturi in družbi jutrišnjega dne. In nikjer ni rečeno, da kroji prihodnost trg in da je tržna raziskava tisti nezmotljivi kompas, ki naj šolstvu nakazuje prave izbire na zgodovinskih križiščih. Zgodovinska križišča niso tržišča. Vsi, ki prisegajo na statistična predvidevanja, lahko prav hitro ugotovijo, da v preteklosti ključni zasuki nikoli niso bili napovedani in da so bili politiki pogosto do konca slepi prav za največje nevarnosti. Tudi danes ne gre naivno verjeti napovedovanju gospodarstvenikov in politikov, kaj je nujno za našo prihodnost. Daljnovidnost je od nekdaj privilegij modrih, ne pa tistih, ki so na oblasti.
Kultura je predvsem vse, kar še nismo postali, vse, kar še mora biti odkrito, najdeno, izrečeno. To pa je v rokah mladih ljudi in časov, ki jih učitelj ne bo videl. Zato naj vzgojitelj dela za jutri, ki ne bo več v njegovih rokah, in naj ljubi neznano, ki ga bo preseglo.
Notranja neodvisnost kot vir vzgojne moči
Večino poklicnih (a tudi življenjskih) težav uspešno rešujemo s svežim, ustvarjalnim, suverenim razgledom nad vprašanji, ki nas izzivajo. Iz izkušnje vemo, da v knjigah in seminarjih nikoli ni odgovora na vsakdanje dogajanje, ki je preveč nepredvidljivo za katerokoli teorijo in napotek. Najboljše rešitve privrejo na dan v trenutkih, ki so sinteza našega znanja, izkušenj, zaupanja vase in v mlade, obenem pa stvarnega in pogumnega presojanja danih možnosti. Stanje, ki je vitalno in obenem zelo prožno, omogoča največ delovnih dosežkov z najmanjšim naporom. Toda prav tako iz izkušenj vemo, da tega stanja ni mogoče improvizirati, izsiliti, vanj vstopati po zunanji prisili. Fluentnost, mreženje misli, sveže preokvirjanje delujejo le, če nenehno gojimo razpoloženje in ozračje za rodoviten življenjski slog.
Če primerjamo to ozračje z razpoloženjem, v katerem poteka večina našega delovnega časa, potem imamo kar nekaj elementov za razmišljanje. Prav v času, ki bi zahteval največjo ustvarjalno suverenost, se vzgojno delo vse bolj spreminja v vprašljivo garanje, ki sem ga opisala v prvem delu.
Kot že dolgo vemo iz strokovne literature, je pogoj vsake ustvarjalnosti notranja svoboda. Sproščenost, notranja svoboda pa ni važna le zaradi ustvarjalnosti, brez katere ne moremo sveže in domiselno videti svojih težav. Za vzgojitelje je še posebno važna, ker nam daje vzgojno moč. Vzgojna moč ni moč, da kaj dosežemo od mladega človeka. Gre za moč, ki jo izžareva drža brez narejenosti, gre za pristnost. Odrasli je vzgojno močan le v polni zavesti svojih nagibov in hotenj, ko je obvladan in obenem polno navzoč v odnosu brez sprenevedanja in poz.
Nesuveren vzgojitelj v prisilnem jopiču izvajalca šolske politike ne more imeti potrebne miselne in čustvene moči, da bi lahko vzgajal. Mladim se razodeva kot toga osebnost, s katero nima smisla iskati dialoga. A obenem deluje šibko, kot človek, s katerim je mogoče manipulirati.
Samostojnost kot notranja svoboda ali odpornost na pritiske je nujen inštrument našega dela, temelj naše vzgojne prepričljivosti, vir najglobljih sil. Nesamostojnost pa deluje kot močvirje, v katerem se pogrezamo kljub znanju in prizadevnosti. Mladim ni mogoče prikriti naše vzgojne nemoči, kadar jo razodevajo govorica oči, obrazna mimika, hoja, drža, gibi, dihanje, ton glasu … Naša nemoč pa deluje na njihove stiske tako, kot deluje prilivanje bencina na ogenj.
Vzgojna moč lahko privre samo iz doživljanja močne, bogate notranje odpornosti, iz odpovedi tolažilnim iluzijam, vzvišeni narejenosti in vsem okrasnim frazam, s katerimi ne pridemo daleč, ko nas prebode vprašujoč pogled mladega človeka v boju z življenjem.
Mlad človek pogosto sluti v sebi isto grozo, ki jo je izpovedal že Kosovel: Ena je groza, ta groza je: biti –. Tudi ta mrak, ta srh bolečine in nesmisla sodi v naše delo in terja od nas, da ga vidimo in začutimo v dialogu z mladimi ljudmi.
Častno doživljanje sebe
Najgloblji vir našega samospoštovanja je častno doživljanje sebe. Obenem je to najgloblji vir vzgojne moči. Spomnimo se na vzgojitelja, ki smo ga spoštovali. Česa se spominjamo, če iz megle spominov izstopi bistveno, kar smo doživljali ob njem? Kaj je delovalo na nas? Kar je govoril? Delal? Znal?
Ali pa se spominjamo predvsem tega, kar smo doživljali in čutili, ko smo doživljali njegovo bližino in njegovo osebnost, njegov odnos do nas?
Od kod njegova vzgojna moč nad nami? In kako je postal, kar je znal biti?
Naša vzgojna moč izvira tudi iz sposobnosti, da se na delovnem mestu doživljamo kot svobodni ljudje.
Vse lahko znam, pa tistega ne bom znal uporabiti, če znanje ni potekalo v dialogu z mojo identiteto in v okviru svobodnega razmišljanja. Kulturo, ki oživlja, lahko najde le vsak vzgojitelj sam. Tisto in samo tisto znanje, v katerem uresničuje samega sebe, lahko postane živo gradivo tudi v odnosih z gojenci. Kdor mrtvo prevzema izobraževanje po službeni dolžnosti, proizvaja samo mrtvo kulturo.
In tu smo pri bistvu: samo izobrazba, ki jo iščemo kot gibalo svobode in samospoštovanja, prispeva k naši samozavesti.
Mislim, da bi morali postati – bolj kakor smo – pričevalci tišine, polne in pomembne tišine, v kateri izzvenevajo vprašanja in klijejo odgovori. Samo v tišini je mogoč spust v globino in samo v tihem zatišju odženejo naša najskritejša vprašanja. Nikoli ne bomo znali vsega, vedno pa si lahko znamo zastaviti boljše vprašanje.
Če pri svojem delu izgubimo stik s svojo globino, od kod bomo črpali?
V svetu, ki pričakuje, da v minuti poveš – prikažeš čim veš šokantnega in potem izgineš, ker je na vrsti naslednji, smo morda še poslednji primerki, ki imajo opravka predvsem z nevidnim. V tišini, z dotikom, s pogledom ali z nevidno močjo, ki seva na daljavo tudi tedaj, ko nas ni v bližini.Ko sredi hrupnega sveta, podivjanega od nakupovanja in prerivanja za prostor pod soncem, poslušamo otroka v popolni zbranosti polni dve minuti, kakor da ne bi bilo drugega na svetu kot on in jaz, omogočamo sebi in njemu trenutek očiščenja.
To neizmerljivo dogajanje regenerira mene in mojega mladega sočloveka, pa naj se tega zaveda ali ne. Moja zbranost vzpostavlja možnost svobode in pristnosti. Če je odnos sprejet, deluje in obrača usodo bolj kot vse, kar je mogoče prešteti in dokazati. Ni morda res, da so se mnoge preusmeritve v našem osebnem življenju sprožile prav v tihih in neopaznih trenutkih, za katere nihče ne bi rekel, da so bili ključni?
Trenutek, v katerem zaživi odnos, je kot rojstvo nove zvezde. V notranjem vesolju mladega človeka se tiho naselimo in ostanemo tam, pripeti na njegovo nebo. Kdove kdaj bo morda poiskal tisto zvezdo, spoznal njen utrip in jo uporabil kot znamenje na svoji poti. Nikoli ne bomo izvedeli, kako in kdaj smo izpolnili svojo nalogo. Prav zato jedro naše samozavesti ne more zaživeti v zunanjem priznanju.
Vpliv našega poklica na prihodnost je neizmerljiv in zato nedokazljiv za merila, ki so danes v rabi,. Morda je prav, da tak tudi ostane, ker je po meri za veliko in neizrekljivo skrivnost, ki ji pravimo človek. Pogosto se spomnim Kosovela: Eno je sveto. Preprosto in Pristno. Velja tudi za pedagoge.
Naloga učitelja je pričevanje o življenjski moči, ki vre iz počlovečene izobrazbe.
Verujmo vase, v svoj poklic. Svet potrebuje našo ostro drugačnost, naše dostojanstvo, našo mirno moč.
Dostları ilə paylaş: |