Bistven je pomirjevalno- vzpodbuden odnos.
Višji mentalni procesi omogočajo, da dojemamo misel (jaz imam misli, drugi ima misli, mentalizacija, empatična imaginacija), da vključujem avtobiografske sposobnosti in da se zato refleksivno odzivam na tu in zdaj. Pojmovati mišljenje je bila ogromna evolucijska prednost. Ne reagiraš samo na trenutne okoliščine, predstavljaš si nevidno: razloge, posledice, možnosti.
Za branje občutkov in misli drugega imamo vgrajeno predispozicijo, toda potrebne so izkušnje.).
Refleksivni dialog o občutkih, spominih, čustvih …Vsak hip smo potopljeni v morje občutkov, važno je vedeti, kaj čutimo.
Z otroki je treba govoriti o njihovih čustvih. O spominih, o teorijah, ki jih imajo o življenju.
Samo to uredi njihov svet.
Pomisli: zvečer urediti misli, pregledati dan, ugotoviti, kaj je bilo občuteno, važno, nebistveno. Dan dobi smisel, vsaka stvar najde svojo mesto v strukturi dogajanja.
Vitalna, živa socialna inteligenca nastaja iz sposobnosti urejanja lastnega doživljanja. Pri tem je bistven odnos s pomembnimi odraslimi in (za odrasle) s pomembnimi bližnjimi.
O samozavesti (samospoštovanju)
Opredelitev samozavesti in vloga zbranosti
Ker je za samozavest tako zelo pomemben stik z realnostjo in seboj, tega pa je mogoče uresničevati le v zbranosti in trenutku, gre za zelo pomembno vprašanje.
Samozavest je psihofizična (telesna, čustvena, miselna, duhovna) suverenost, v kateri doživljamo pravico do svoje drugačnosti, veselje do uresničevanja svojega posebnega življenja ter svojo usposobljenost za vse, kar nas lahko doleti. Vse to pa lahko razvijamo le, če znamo gojiti zbranost, osrediščenost. Le pomislimo, kako postanemo negotovi v raztresenosti in razpršenosti misli. Kadar smo le delno navzoči v svojem trenutku, ne moremo doživljati svojega samospoštovanja in svoje gotovosti, saj niti ne vemo zase.
Samozavest je dosežek odrasle osebnosti, zato ni mogoče, da bi jo imeli po naravi ali da bi nam jo kdo drug vcepil z vzgojo ali izobraževanjem. Okoliščine jo lahko zavirajo ali pospešujejo, ne morejo pa je povzročiti ali uničiti, če odrasli človek ne sodeluje.8 Ključni pojmi samozavesti vključujejo spoštovanje sebe, realnosti in drugih.
Te sestavine prikazujem v preglednici (za večjo nazornost navajam tudi nasprotne pojme):
-
samozavedanje, pristen stik z realnostjo (videti sebe, videti druge, biti sposobni osredotočanja na tisto, kar se resnično dogaja tu in zdaj)
| -
Raztresenost, lebdenje, iluzije, projekcije, trmasto vztrajanje v preteklosti, bežanje v prihodnost, pomanjkljivo samoopazovanje
| -
negovalen odnos do neželenih potez lastne osebnosti
| -
zapuščanje, zavračanje sebe v kriznih situacijah, zanikovanje (to nisem jaz, drugi me delajo takega), zapiranje oči pred lastnimi mejami, nepripravljenost, da bi se kaj učili iz bolečih izkušenj, prevzetnost ali sovražnost do sebe (pogosto kar oboje)
| -
prevzem popolne odgovornosti za svoj blagor brez čakanja na rešitev od zunaj
| -
obtoževanje okoliščin, iskanje krivca, čakanje na rešitelja
| -
oblikovanje visokih in stvarnih ciljev (vlaganje truda v to, da sebi omogočim uresničevanje lastnih sanj in ne le preživetja), jasno ločevanje med iluzijami in ideali
| -
vdaja v življenje brez ambicij, velikopotezne iluzije, neskončno tuhtanje brez praktičnih ukrepov, razočaran umik pred svetom, ki nas ne ceni, zagrenjenost
| -
stanovitnost, doslednost in vzdržljivost v uveljavljanju svojih pravic
| -
občasno potegovanje zase, potem občutki krivde, opravičevanje in nedosledno umikanje, odstopanje, obenem pa očitanje drugim, da sami od sebe ne storijo, kar želimo
| -
zvestoba svojim načelom, integriteta (odpovedovanje zadoščenjem, ki nižajo samospoštovanje)
| -
moralna ohlapnost, majhne nepoštenosti, kompromisi, od katerih imamo koristi ali odobravanje, a nam nižajo samospoštovanje
| -
spoštovanje lastne drugačnosti (edinstvenosti) kot neodtujljive pravice in temeljne dolžnosti
| -
brezbrižnost do najglobljih želja, človek opazuje druge z zavistjo ali bolečino, se primerja; ne čuti pa veselja in dolžnosti, da bi razvil sebe
| -
jasna in neodvisna vest, posluh za svoje najgloblje želje in zvestoba svojim ciljem
| -
odvisnost od avtoritet, zanemarjanje svoje vesti, iskanje priznanja ali uveljavljanja brez napora
|
Sestavine v bistvu krepijo druga drugo, obenem pa vsaka škodi vsem ostalim, če se ji odpovedujemo. Naša osebnost se odziva usklajeno in povezano.
Organizem (telesno dogajanje v organih in živčnem sistemu, čuti, gibanje) je sproščen, obrambno učinkovit, uravnotežen in obenem tudi usklajen z voljo (če hočemo počivati, se umiri, če hočemo delati, se prebudi in zviša svojo učinkovitost; če hočemo, samo opazuje, če hočemo, posega v dogajanje), obenem pa znamo telesu prisluhniti. S svojim telesom smo v dialogu, ne v gospodovalnem odnosu.
Čustva: prevladujejo vedro razpoloženje, radovednost, uživanje ob delovanju. Tudi pod pritiskom ali v hujših težavah občutek varnosti nikoli popolnoma ne izgine. Čustva obupa, jeze, razžaljenosti, odpora, bolečine jasno zaznavamo, toda istočasno že iščemo način, da bi nekaj storili zase, kar jih bo ublažilo in obenem zvišalo naše samospoštovanje. Občutljivo zaznamo, kdaj rabimo pomoč, in iščemo sodelavce za izhod iz stiske, nikoli pa rešiteljev.
Mišljenje: v mišljenju prevladuje odprta obvladanost. Misli nam sledijo glede na to, kar si želimo: če si želimo zbranosti, se zberejo, če želimo fantazirati ali prosto ustvarjati, prav tako, če se želimo odločati ali analizirati realnost, izvedejo naš namen. Kadar hočemo sprostiti misli v vse smeri, nam misli sledijo. To pomeni, da obvladamo veliko različnih miselnih pristopov in znamo vstopati in izstopati iz mnogih vlog. Nenehoma ohranjamo preglednost nad vsem, kar nam roji po glavi ali se dogaja pred nami, ločujemo bistveno in se ustavljamo samo ob tem, kar je za nas resnično pomembno. Vse ostalo načrtno opuščamo.
Dostları ilə paylaş: |