Veščine učiteljeve sreče

Stik z otrokom, stik s seboj, usklajevanje in osebna zgodba

Vzgojitelji ne znamo vedno odložiti avtomatične, visceralne reakcije, ki se v vzgoji navadno bolj redko obnese. Še zlasti odpovemo, če smo lačni, utrujeni, razočarani, frustrirani, potrti, zaskrbljeni. Takrat počimo ... Kar otrok počne, doživljamo kot nevzdržno, nedopustno. Žene nas nezavedno čustvo, ki pravi, da otok dela nekaj, kar mora biti absolutno prekinjeno, spremenjeno. To pa pogosto sploh ni res ali ni tako nujno.

Lastno nevzdržno čustvo nas je tako zasvojilo, da nam postane nevzdržno, kar počne (ali čuti) otrok ali pa kar zaradi tega čutijo drugi. Misel, beseda, gib šinejo že narejeni, kot da ni možna nobena varianta, kot bi nas potegnil vrtinec. Zmeraj enako, brez fantazije, ponavlja se vedno enak scenarij.

Telesno-čustveni-vedenjski spomin, ki je zagnal naš odziv, je neobvladljiv, ko se enkrat sproži.

Reaktivirana preteklost (implicitni spomin) ustvari deformirano, iznakaženo percepcijo, prikliče pradavne fizične občutke, zažene impulzivne reakcije. Prepričani smo, da je razlog za naše vznemirjenje otrokovo obnašanje, a ni tako.

Kaj doživlja otrok?

Otrok čuti, da naš izbruh sploh ni v zvezi z njim. Ker v resnici ne sočustvujemo, doživlja, da je odklonjen ali prezrt. Običajno mu podtikamo misli in motivacije, ki niso njegove, kot da je tisto storil namenoma in proti nam. Ker smo napadalni in neobvladani, smo zastrašujoči, kar otroku onemogoča, da bi uredil svoje občutke in vedenje v smiselno celoto. (To tudi odrasli lahko storimo le, če smo mirni in se počutimo v varnem odnosu s sogovornikom). Zato bodo otrokove reakcije postale napadalne ali pa se bo prestrašeno potuhnil, zbežal, našel zasilen izhod iz stiske … Bolj smo napadalni in razburjeni, manj bomo vzgojno vplivni. Samo primer: če odrasli kriči (pospešuje vegetativne reakcije), obenem pa prepoveduje (ustavlja, hoče doseči umiritev vegetativnih reakcij), je vedno neučinkovit. Na fiziološki ravni namreč izničuje, kar skuša doseči, kot da bi hkrati pritiskal zavoro in plin v avtomobilu.

Kaj težko prenašam?

Zato je dobro prepoznati in analizirati, kar nam je nevzdržno. Kdaj se najpogosteje odzovemo posebno prizadeto ali zmedeno? To je važno vedeti.

Zakaj je nujno reagirati? Kaj se bo zgodilo, če tega ne storimo?

Katero od teh (otrokovih) čustev se nam zdi posebno nesprejemljivo ali mučno? Na kaj nas spominja?

• 
  strah
  
• 
  bolečina
  
• 
  žalost
  
• 
  sram, zadrega
  
• 
  pretirano navdušenje, nezadržno veselje
  
• 
  gnus, odpor
  
• 
  neodločnost
  

Spomni se dogodka, te je nazadnje spravil ob živce. Ne sili se v spremembe, samo opazuj.

Pomisli tudi, ali te bolj moti cmerav in razvajen ali objesten otrok, bolj otrok, ki te ne spoštuje ali otrok, ki se obeša naše in išče zaslombo, bolj domišljav in nadarjen otrok ali otrok, ki težko razmišlja in je neuspešen, bolj kritičen, nemiren in zahteven otrok ali otrok, ki se z vsem strinja in ne zna nikoli izraziti svojih želja ...

Fiziologija

Vse to dogajanje lažje razumemo, če si ogledamo možgansko fiziologijo oziroma odzivanje organizma v celoti, saj so vsi organi in vsa telesna površina v nenehni komunikaciji z možgani.

Možganska anatomija je določena z geni, toda funkcionalne povezave so sad izkušenj (Hebbov zakon). Isto velja za biološko uro človekovega razvoja. Genski potencial je samo potencial, dokler ni aktiviran in uporabljen. Geni določajo čas, v katerem se bo določena funkcija aktivirala in vzpostavila ključne povezave za izvajanje svoje naloge. Nekatera gensko določena omrežja rabijo zelo malo dražljajev, da se izrazijo (otrok na primer shodi skoraj sam od sebe, če je le dovolj zdrav in se lahko premika), druga nastanejo izključno iz izkušenj (na primer navada, da očetu zaupno odprem roke ter se nasmehnem, ker me bo vzel v naročje). Geni, ki omogočajo asocialno ali socialno vedenje, se lahko aktivirajo ali pa jih izkušnje zavrejo, morda celo ugasnejo.

Omrežij spomina na začetku večinoma še ni, šele izkušnje ustvarijo sinaptične spremembe. “Spomin je proces, s katerim možgani odgovarjajo na izkušnje.”(Siegel)

Človekov živčni sistem je najkompleksnejša struktura naravnega vesolja. Kot menijo zdaj, vsebuje 20 milijard celic, vsaka oblikuje okvirno do 10. 000 povezav, v sebi imamo milijone kilometrov živčnih vlaken, doživljamo pa tisoče milijard reakcij v enem hipu na vseh koncih organizma. Poleg tega poteka dejavnost nevrontransmiterjev (nevronskih komunikacijskih snovi) in hormonov ter odnosov živčnih celic z ostalimi, na primer imunskimi. Ob tem pa se odzivajo tudi posamezni organi in gotovo se marsikaj dogaja tudi na ravni aktivacije genov v jedru vsake celice. Kot je dokazal Kandel, celice socializirajo (če poenostavimo: imajo ušesa, da poslušajo, usta, da govorijo, roke, da gradijo trajno navezanost ali da se ločujejo). Pravzaprav nobena celica našega organizma ni neodvisna, vse je odvisno od vsega.

Spomin se razvija postopno, v prvem letu je samo impliciten (nezaveden), pozneje se razvija eksplicitni, ki ga ustvarjamo z zavestno pozornostjo.

Implicitni spomin je čutno-čustven, posplošuje izkušnje in je organizator našega vedenja, a se ga ne zavedamo, nanj nismo pozorni. Ta spomin je odgovoren za tako imenovano otroško amnezijo prvega leta. V njem igra vodilno vlogo amigdala v povezavi z vegetativnim sistemom oziroma z visceralnimi občutki. Hipokampus še ni razvit (zato pozornosti ne moremo zavestno usmerjati).

Ko se ti dogaja spet isto, se ne zavedaš, da se ti dogaja - ponavlja, da si v spominu. Doživljaš, kot da je vedno novo, čeprav si že odrasel.

Eksplicitni spomin se razvija šele po prvem letu, najprej kot semantični (pomen besed), šele okrog drugega leta deluje tudi avtobiografski ali epizodični (ko se spominjam, se zavedam, da gre za spomine in ne za sedanjost).

Šele razvoj postopoma omogoča samozavedanje, uravnavanje čustev, dojemanje misli drugega ali mentalizacijo, avtobiografsko zavest in avtorefleksijo v procesih navezovanja (vedeti, kaj se mi dogaja v odnosih z drugimi).

Hipokampus je organizator, ki se razvija dolgo let: informacije preklaplja na spomine, na izkušnje, omogoča delovni spomin, smiselno odločanje tu in zdaj. Če ta analiza ne deluje več, se naš zavest razbeži: vidimo, slišimo, čutimo, a nič nima smisla, kar opažamo pri Alzheimerjevi bolezni. V realnosti se izgubimo, če je ne znamo povezati s svojo zgodbo in identiteto.

Zelo važna je tudi povezanost hemisfer, ki pri otroku še ni polno razvita. Odnos s starši lahko razvija ali pa zavira komunikacijo med levo in desno. Sposobnost pripovedovanja, prehajanja občutkov v besede, nastane v otroštvu, v tesnih in zaupnih odnosih. Tako nastaja naša zgodba, zavest o tem, kar smo, preoblikovana v govorico. Primer vaje, s katero preizkušamo povezanost hemisfer: v treh besedah opiši družinsko klimo ali odnos s starši! Poskusi navesti primer za razumevanje in doživetje varnost ali za občutenje lastne vrednosti v odnosu z njimi!

Tudi korpus kalosum omogoča avtobiografski spomin, časovno – prostorsko umestitev izkušenj. Neobdelana čustva, ki jih v otroštvu nismo razumeli, lahko povežemo in ozavestimo, umestimo v zgodbo. Ko nekaj postane obdelan spomin, zgodba, neha biti implicitno, "ne padeš več noter", ker je bilo umeščeno v preteklost. Zato čutiš, da je zunaj, nima več moči nad sedanjostjo, ne deluje na tvoja čustva

Razvitost OFC oziroma prefrontalnega dela ima pri tem ključno vlogo, saj to področje možganske skorje (leži nad našimi očmi) koordinira našo sposobnost, da prepoznavamo, doživljamo in nadziramo svoje razpoloženje in s tem ozadje, na katerem nastajajo naše misli. Ker je povezano z vegetativnim sistemom, predvsem s srcem, pljuči in gibanjem črevesja, lahko ozavestimo spremembe in se zato lahko uravnavamo. V paniki se lahko osvestimo in pazimo, da si ne škodimo, iz vznemirjenja se naučimo poti v pomiritev. Tega se naučimo predvsem kot otroci iz podoživljanja dogajanja v naših starših, pozneje pa s poglobljeno samovzgojo.