Veščine učiteljeve sreče

Prekinitev stika

Huda prekinitev stika deluje nekako tako kot funkcionalna prekinitev pri posttravmatskem sindromu. Ker ni možna regulacija, uravnavanje, so motene vse funkcije, od spanja do koncentracije. Po prekinitvi je zato potrebna reparacija, ponovna vzpostavitev prekinjene ubranosti. Sram, ponižanje, slabo samodoživljanje motijo integracijo otrokove osebnosti in odpornosti na stres. Jezen obraz pri človeku, ki je vir naše varnosti, vedno sproži neobvladano odzivanje, ker je za otroka nevzdržno. Odrasli smo na to pozabili, a tudi sami še vedno doživljamo, da strah ali osramotitev popolnoma zmede naše miselne sposobnosti.
Prekinitve lahko nastajajo iz mnogih razlogov: ker ne razumemo, ker nas zavede videz, ker nismo bili dovolj jasni, ker otrok ne zna povedati, kaj se je dogajalo.

Kadar otroku nočemo ustreči, to še ni huda prekinitev: ublažimo jo, če pustimo, da otrok doživlja žalost in se uči inhibicije določenih želj. Glavno je, da ni sramotenja, izsiljevanja, zastraševanja, groženj in nasilja. Če nas otrok izkusi kot škodljive in grozljive, ga to notranje razkraja. Pred razjarjenimi starši se otrok skrije, beži ali pa se vede zmedeno, neumno, neobvladano, napadalno.

V izgubi stika otrok izgubi sebe, zato se umika, beži, napada, izziva, vztraja v vedno isti togi ali kaotični drži brez prilagajanja. Iz tega sklepamo na natrgano vez. Sposobnost prilagajanja je namreč znak uspešne ubranosti.

Če otrok ne doživlja ubranosti, ne more uravnovešati možganov in dosegati integracije, se vodilna omrežja ne »povežejo« na ključnih stičnih točkah. Na primer izguba: treba je na novo organizirati mentalno stanje, potrebno je delo, da to dosežemo in integriramo pretres.

(izgubljeni otrok v trgovini, žimnica, tri leta in pol)

Predelati je treba izkušnjo večkrat, dokler ni usklajena.
Premislimo, kako je bilo z nami:

• 
  zbujanje otrok,
  
• 
  spravljanje spat
  
• 
  postavljanje mej
  
• 
  tolažba, pomirjanje bolečine
  
• 
  miritev pred strahom
  
• 
  omejevanje agresivnosti, ljubosumja, zavisti, egoizma …ali samo razposajenosti, neodgovornosti, uživanja,«lenobe« …
  
• 
  skratka vsega, čemur se otrok lahko upira ali kar lahko izzove trenja)…
  
• 
  Kako so starši to delali z nami, ko smo bili čisto majhni?
  

Nerazrešeni občutki se vrnejo in delujemo, kot bi ne imeli druge možnosti. Ne zavedamo se, da se ponavlja, šele na koncu scene dojamemo, da se je nekaj ponovilo. Ker delujejo nižji centri, ne znamo povedati, kaj se nam dogaja, in ne moremo biti pozorni na kontingentno dogajanje, saj nismo več v sedanjem času. Nastopi inhibicija čelnega predela ter integracije med levo in desno hemisfero.

Na dan plane frustracija (bolečina in jeza nemoči). Ker čutimo, da nismo kos situaciji, izgineta samospoštovanje in občutek varnosti (ne znam, ne zmorem, sam, izzvan in osramočen). Stik z otrokom je prekinjen.

(A prekinjen je tudi stik s seboj, ker delujemo kot v sanjah, iz katerih se ne moremo zbuditi. V primeru grozljive jeze postanemo za otroka nekakšna pošast, ugrabljeni od čustev, polasti se nas preteklost.)V takih izkušnjah raztrganih vezi brez reparacije se bolečina in grozljiva izkušnja ne iztečeta v razgovoru, v sklepu o smislu tega dogajanja, v ponovno najdenem dialogu. Ne izteče se v poravnavo, v spoznanje, da se imamo spet in še vedno radi.

Ko se otrok »jezi« na nas, doživljamo, da smo slabi starši in da ne odgovarjamo na njegove potrebe, smo osramočeni, ranjeni in besni, obupani in krivi. Somrak zavesti … in vedno isti scenarij.

Implicitni spomin zavlada, a ne zavedam se, da sem v spominu, v svoje starem obupu ...

Ko se kregamo z otrokom, nikoli ni aha-efekta, ne razumemo ničesar ... Centri samouravnavanja, povezovanja in integracije so nemočni.

Premisli:

• 
  otroka hočem okregati, on se skriva, jaz pobesnim ...
  
• 
  Otrok ne uboga, teče na cesto, skoraj ga povozijo, jaz ga nabijem.
  

Kaj bi čutili mi?

Avtorefleksija: zakaj sem mislil, da to pomaga otroku?

Končno znamo ustaviti ali prekiniti naval čustev – spominov.

Začnemo s tem, da znamo opisati svoje občutke ob dogajanju.

Čez čas se začenjajo javljati izseki spominov kot stavki, slike, občutki, ne vemo, kaj vse to pomeni in kam sodi ...

Med krizami se začnemo zavedati, a ne moremo prekiniti čustvenega viharja

Spoznajmo, na kaj smo alergični: na prezrtost, sramotenje, odklon, kritiko, vsiljevanje, nemoč, strah, ločevanje?
Vsak od nas ima za sabo edinstveno zgodbo in svoj temperament, zaradi česar lahko koga neznosno moti, kar je drugemu popolnoma sprejemljivo. Prav zato je dragoceno, da živimo v kolektivu, v katerem lahko vpliv drugih omeji naš vpliv in ga uravnoveša, mi pa uravnovešamo preobčutljivost drugih. Morda se dogaja celo to, da moramo biti najbolj hvaležni prav sodelavcem, s katerimi imamo še najmanj skupnega, in ki znajo prav zato videti stvari popolnoma drugače od nas.

Verodostojno sliko vsakega otroka pa dobimo, če povežemo opažanja najrazličnejših vzgojiteljev. V povezanosti se naše osebne pomanjkljivosti raztopijo kot madež v morju: drug drugemu in učencem smo lahko vir sreče prav s tem, da smo popolnoma drugače nepopolni. Nihče ni popoln, kolektiv pa je lahko, kot je (če se prav spominjam) nekje zapisala Danica Purg, svetal lik našega podjetništva.

Kompleksnost

Kompleksnost je idealna sredina med redom, togostjo, popolno predvidljivostjo ter popolnim kaosom, ker omogoča harmonično usklajevanje raznolikih vzgibov in naravnavanje na okolico. Duševno zdravje teži k tej kompleksnosti, ker deluje razvojno, veča prožnost in prilagodljivost, dela otroka stabilnejšega in vitalnejšega. Otrok se ne more razvijati ne v togosti ne v kaosu svojih reakcij (naših reakcij).

Kadar otrok išče ubranost, v bistvu skrbi za razvoj svojih možganov. Išče dražljaje, ki mu pomagajo vzdrževati kompleksnost in pospešujejo razvoj, živeti v dinamični integriranosti z okoljem in lastnim organizmom. Čuti, da je samouravnavanje nujno za uspešno preživetje med ljudmi in v samem sebi, nič manj važno kot hrana.

Tudi analiza komunikacije med pari kaže, da so najboljše zveze tiste, v katerih poteka kompleksna, nepredvidljiva, vitalna pisanost stikov. Maksimalna različnost, obenem pa maksimalna integriranost. Isto velja za skupine.