Veščine učiteljeve sreče

Čustva so zelo nalezljiva

Čustva prehajajo s človeka na človeka po »spodnji poti« in brez zavedanja, zato lahko drsimo v razpoloženje zaradi podatkov, ki smo jih razbrali, a ne ozavestili. Samo zelo občutljivo spremljanje lastnega notranjega življenja bi nam omogočilo spremljanje tega valovanja ter zavestno vodenje pozornosti. K temu na primer navaja budistična tradicija.

Čustvena vsebina dogajanja ni poverjena samo amigdali. Zelo pomembni so vsi čutni centri. Vedno pa smo dovzetnejši za čustveno vsebino vtisov kot pa za druge informacije. Dvema skupinama ljudi so na primer prebrali isto besedilo, razlikoval se je le ton glasu, ki je bil za prvo skupino vesel, za drugo pa žalosten. Meritve razpoloženja so pokazale, da je ton glasu pomembno vplival na razpoloženje poslušalcev. Za čustveno vsebino glasu smo ljudje izredno občutljivi, kar nam potrjujejo tudi vse naše izkušnjo z glasbo in petjem. Razpoloženje veliko prej ustvari ustrezna glasba kot beseda.

Tudi moč filma, ki se polasti naše zavesti, ima biološko podlago. Medtem ko nam zavest dopoveduje, da gre samo za film, se centri čustvovanja vživljajo in nalezejo tega, kar izražajo igralci na platnu. Simulacija bi ne imela te moči, ko bi se ne priključila na možganske procese, ki so pripravljeni prav zato, da se nalezejo čustev soljudi in s tem omogočajo sporazumevanje med podobnimi, ki govorijo isti jezik.

Fiziologija empatije

Če ljudje gledajo prepir, lahko opazimo, kako njihovo telo začenja spreminjati. Sproži se zrcaljenje dogajanja, kar se vidi v mikrogibih, v obrazni mimiki in v nastavitvi glasilk, a vse se prenese tudi na vegetativni sistem. Ko so raziskovali odnose med terapevti in pacienti v Bostonu, so ugotovili, da v trenutkih najboljše komunikacije mnoge reakcije pacienta in terapevta sovpadajo (kožne reakcije glede oddajanje potu, ritem dihanja ...). Tudi analiza dobrih prijateljev ali partnerjev v zaupnem pogovoru je pokazala, da sogovornika delita ritem dihanja in obenem razne oblike tihega dogovarjanja, ki ustvarja soglasje. Tako na primer premori ustrezajo obema, skupaj tudi izpeljeta zaključek srečanja v neopazni, učinkoviti sinhroniji. Začeti in končati razgovor usklajeno je velika umetnost, ki veliko pove o komunikaciji v paru ali med ljudmi.³

Zelo povezovalno deluje skupno gibanje (ples v krogu, drža za roke, skupno petje, skupno sklepanje ali dviganje rok pri obredih, ploskanje itd.). Sinhronija telesnega izražanja namreč pospešuje sinhronijo čustvovanja in s tem občutenje skupne pripadnosti, varnosti, navezanosti na skupnost.

Uspešno prilagajanje je kot nastajanje velike opere. Koreografija in orkestracija obdelujeta isto osnovno temo, v katero se morajo vsi »zliti«, a vsak ima druge korake, drug inštrument in drugo vlogo. In brez vaje nikakor ne gre ...

Zrcalni nevroni

Zrcalne nevrone je odkril italijanski znanstvenik (Giacomo Rizzoletti, 1992) ob raziskovanju opic. Teh nevronov je več vrst. Najbolj znani in raziskani so tisti, ki delujejo ob očesnem stiku in ki berejo tudi obrazno mimiko, držo in gibe. Odzivajo pa se tudi na čustveno vsebino glasu in sploh na vse oblike neverbalnega izražanja. Zato razumemo brez razmišljanja, z občutkom, in lahko ukrepamo nemudoma.

Ti nevroni so del naše genske dediščine in so predvideni nalašč zato, da se lahko nalezemo čustva drugega, si ga ponazorimo in tako spoznamo, kaj se dogaja in kaj si lahko pričakujemo. Zato lahko poskrbimo za svojo varnost, če zaznamo hudo jezo in napadalnost, ali nudimo zavetje, če zaznamo žalost in klic po pomoči. Vse to povezuje človeško skupnost, kajti od nekdaj smo bili varnejši v zavetju skupine oziroma če smo se znali dogovoriti za združevanje moči pred skupno nevarnostjo. Pri otroku pa vse to omogoča tudi virtualne izkušnje, oblikovanje predstave o dogajanju med ljudmi (mentalizacijo) in uvaja v socialno inteligenco. Tako vemo za primere otrok, ki so že pri treh letih znali poiskati pomoč za mamo, ki se je počutila slabo, in se vživeti v njeno potrebo po pomoči in nebogljenost.⁴

Apatija mimoidočega

Človek se sprašuje, odkod brezbrižnost med ljudmi, ki jo danes opažamo zlasti v velikih mestih, če pa smo opremljeni s sočutnimi možgani? Pojav, ki ga poznamo kot apatijo mimoidočega, gre verjetno pripisati raztresenosti. Ljudje preprosto ne vidijo, zatopljeni so v svoj ritem, v svoje opravke. Temu pravijo celo »mestni trans«, saj gre za neko obliko nezavedanja, tavanja v čustveni otopelosti. Kdor ni pazljiv, kdor ne opaža življenja okrog sebe, ker samo hiti in misli na svoje opravke, ne opaža stiske in zato tudi ne pomaga. Prav tako ne opaža veselja in se ne more ustaviti in deliti pozitivnih čustev. Humanizacija mestnega življenja bi zahtevala zmanjševanje hrupa in mrzličnosti. Šele zbrano spremljanje dogajanja okrog sebe omogoča medčloveško naklonjenost. Goleman ugotavlja, kako se je nekoč ustavil ob človeku, mimo katerega so hodile trume ljudi, in mu skušal pomagati. Takoj se je zbrala skupina mimoidočih in ponudila pomoč. Raziskave to potrjujejo: kdor razbije skupno brezbrižnost, prebudi človečnost v ljudeh, ki je spala ... Prav tako preprečuje sočutje tudi razdalja. Moderno življenje pospešuje brezčutnost, ker se namesto neposrednega stika uveljavlja komunikacija na daljavo brez fizične navzočnosti. Vsi vemo, da nas veliko bolj prizadene, če leži ranjenec pred našimi nogami kot pa kilometer stran ali celo na ekranu.

Sami vemo, da nas zatopljenost v lastne skrbi naredi slepe za dogajanje ( med važno sejo nismo pozorni, če nas tare skrb za otroka ali težka novica).

Težnja, da bi pomagali članom iste vrste, je vrojen vzorec, ker ščiti preživetje mladičev in skupine, poznajo jo na primer miši, opice, vse socialne živali. Ljudje danes niso slabši kot nekoč, a so veliko bolj raztreseni, kar pa povzroča razčlovečenost skupnega življenja. Empatija ne more zaživeti.

Empatija

Empatična sposobnost ali sposobnost vživljanja v druge je sorazmerna z močjo zrcalnih nevronov, ki so lahko bolj ali manj razviti. Razvijejo pa se z uporabo oziroma v odnosih sočustvovanja. Nastajanje empatičnih občutkov poteka v naslednjem zaporedju: občutke, ki jih doživljaš, poznam; zaznavam jih v tebi; podoživljam jih in zato sočustvujem. Če manjka prva ali druga faza, sočutje ni mogoče.

Ob tem poteka zbiranje podatkov, spominov, priklicev lastne izkušnje. V ponazarjanje dogajanje se vključuje celo telo: ko gledam človeka, ki joče in ima ranjeno koleno, tudi svoje koleno občutim na drugačen način. Ko iščemo olajšanje zanj, zajemamo iz lastne izkušnje: česa bi si tudi mi želeli, kaj nam prinese olajšanje, kako so ravnali z nami v podobnih okoliščinah.

Seveda stvari niso tako preproste, kajti ukrepanje nam lahko prepreči cela vrsta drugih dejavnikov: od lastnih prepričanja do strahu, da ne bomo zmogli, od zanašanja na druge do strahu pred posledicami. Veliko vlogo ima značaj in ob tem vzgoja, kajti kdor je bil vzgojen v sočutju in odgovornosti, se običajno ne bo pustil ustavljati od okoliščin ali od lastnega strahu, ne bo veliko razmišljal, temveč bo reagiral hitro, v zlitosti z močnim nezavednim vzorcem sočutnega ravnanja.

Potrebno je razlikovati tudi razne oblike sočutja, ker niso enakovredne:

• 
  Emotivno zlitje: med nami in sočlovekom ni več jasne meje, z njim se zlijemo in zato ne moremo pomagati, zagrabita nas na primer njegova panika ali njegov obup;
  
• 
  Empatija: podoživljamo, vendar ostajamo zbrani na vprašanje, kaj drugemu koristi in kaj je primerno storiti zanj;
  
• 
  Simpatija: naklonjeno opažamo dogajanje, vendar ne delimo občutkov in ne čutimo potrebe, da bi ukrepali.