Veščine učiteljeve sreče

Znanje, ki osvobaja, in znanje, ki odtujuje

Zaradi ogromnega obsega novih strok in raziskovalnega dela danes ni več mogoče pregledno predstaviti nobenega vzgojnega vprašanja, zlasti ne transdisciplinarno. Naš cilj ne more biti več izčrpna strokovna izobrazba. Taka naravnanost bi bila resnično še najbolj nestrokovna. Izobraževanje lahko le veča občutljivost za vprašanja našega časa, mreži naša omejena spoznanja in oblikuje naš oseben odnos do naravnih in kulturnih dobrin v znamenju skupne usode in kulture miru.

Tudi kulturna oblikovanost mladega človeka današnjega časa zahteva izviren pristop. Novega odnosa do sveta znanja se ne mladi ne starejši ne morejo naučiti s tradicionalnim učenjem, kot ga poznanim v srednjih šolah, kjer se še vedno skuša predstavljati stroke pregledno – objektivno. Na ta način pridobljeno znanje naj bi še najbolj zavestno in premišljeno odklonili vzgojitelji in šolniki v svojem samoizobraževanju.

Osebno nastavljeno in poglobljeno kulturno življenje je veliko težje in zamudnejše kot standardizirano izobraževanje. Ne zavzemam se za kulturo samoukov, za samotarsko ali eklektično kulturno paberkovanje brez meril. Zavzemam se za temeljitost, odprtost in dialog, a v okviru iz dejavne, svobodno ustvarjene kulture.

Mladi naj bi se naučili od svojih učiteljev in vzgojiteljev, da je izobrazba vedno sad osebnih in odgovornih izbir, ali pa nikoli ne postane kultura.

Mladostnika lahko usmerjamo v strastno odkrivanje sveta, ki ga obdaja, pa naj bodo to življenjski prostori, ki kipijo v neštetih vrstah živih bitij ali čar formule, ki elegantno zapiše razmerje med naravnimi silami. Vzgojitelj, ki sprejme nalogo, da bo samo posredovalec poenostavljenega znanja, se izneveri svoji nalogi. Učence bi moral izročiti prihodnosti, videti daleč in vedeti, da bo njegov vpliv živel mimo njegovih predstav in pričakovanj. Prav zaradi tega je odveč iskati napotke za svoj poklic v zunanjih merilih. Kar vidimo, kar je zdaj uspešno, še zdaleč ni tisto, kar bo odločilno v kulturi in družbi jutrišnjega dne. In nikjer ni rečeno, da kroji prihodnost trg in da je tržna raziskava tisti nezmotljivi kompas, ki naj šolstvu nakazuje prave izbire na zgodovinskih križiščih. Zgodovinska križišča niso tržišča. Vsi, ki prisegajo na statistična predvidevanja, lahko prav hitro ugotovijo, da v preteklosti ključni zasuki nikoli niso bili napovedani in da so bili politiki pogosto do konca slepi prav za največje nevarnosti. Tudi danes ne gre naivno verjeti napovedovanju gospodarstvenikov in politikov, kaj je nujno za našo prihodnost. Daljnovidnost je od nekdaj privilegij modrih, ne pa tistih, ki so na oblasti.

Kultura je predvsem vse, kar še nismo postali, vse, kar še mora biti odkrito, najdeno, izrečeno. To pa je v rokah mladih ljudi in časov, ki jih učitelj ne bo videl. Zato naj vzgojitelj dela za jutri, ki ne bo več v njegovih rokah, in naj ljubi neznano, ki ga bo preseglo.

Notranja neodvisnost kot vir vzgojne moči

Večino poklicnih (a tudi življenjskih) težav uspešno rešujemo s svežim, ustvarjalnim, suverenim razgledom nad vprašanji, ki nas izzivajo. Iz izkušnje vemo, da v knjigah in seminarjih nikoli ni odgovora na vsakdanje dogajanje, ki je preveč nepredvidljivo za katerokoli teorijo in napotek. Najboljše rešitve privrejo na dan v trenutkih, ki so sinteza našega znanja, izkušenj, zaupanja vase in v mlade, obenem pa stvarnega in pogumnega presojanja danih možnosti. Stanje, ki je vitalno in obenem zelo prožno, omogoča največ delovnih dosežkov z najmanjšim naporom. Toda prav tako iz izkušenj vemo, da tega stanja ni mogoče improvizirati, izsiliti, vanj vstopati po zunanji prisili. Fluentnost, mreženje misli, sveže preokvirjanje delujejo le, če nenehno gojimo razpoloženje in ozračje za rodoviten življenjski slog.

Če primerjamo to ozračje z razpoloženjem, v katerem poteka večina našega delovnega časa, potem imamo kar nekaj elementov za razmišljanje. Prav v času, ki bi zahteval največjo ustvarjalno suverenost, se vzgojno delo vse bolj spreminja v vprašljivo garanje, ki sem ga opisala v prvem delu.

Kot že dolgo vemo iz strokovne literature, je pogoj vsake ustvarjalnosti notranja svoboda. Sproščenost, notranja svoboda pa ni važna le zaradi ustvarjalnosti, brez katere ne moremo sveže in domiselno videti svojih težav. Za vzgojitelje je še posebno važna, ker nam daje vzgojno moč. Vzgojna moč ni moč, da kaj dosežemo od mladega človeka. Gre za moč, ki jo izžareva drža brez narejenosti, gre za pristnost. Odrasli je vzgojno močan le v polni zavesti svojih nagibov in hotenj, ko je obvladan in obenem polno navzoč v odnosu brez sprenevedanja in poz.

Nesuveren vzgojitelj v prisilnem jopiču izvajalca šolske politike ne more imeti potrebne miselne in čustvene moči, da bi lahko vzgajal. Mladim se razodeva kot toga osebnost, s katero nima smisla iskati dialoga. A obenem deluje šibko, kot človek, s katerim je mogoče manipulirati.

Samostojnost kot notranja svoboda ali odpornost na pritiske je nujen inštrument našega dela, temelj naše vzgojne prepričljivosti, vir najglobljih sil. Nesamostojnost pa deluje kot močvirje, v katerem se pogrezamo kljub znanju in prizadevnosti. Mladim ni mogoče prikriti naše vzgojne nemoči, kadar jo razodevajo govorica oči, obrazna mimika, hoja, drža, gibi, dihanje, ton glasu … Naša nemoč pa deluje na njihove stiske tako, kot deluje prilivanje bencina na ogenj.

Vzgojna moč lahko privre samo iz doživljanja močne, bogate notranje odpornosti, iz odpovedi tolažilnim iluzijam, vzvišeni narejenosti in vsem okrasnim frazam, s katerimi ne pridemo daleč, ko nas prebode vprašujoč pogled mladega človeka v boju z življenjem.

Mlad človek pogosto sluti v sebi isto grozo, ki jo je izpovedal že Kosovel: Ena je groza, ta groza je: biti –. Tudi ta mrak, ta srh bolečine in nesmisla sodi v naše delo in terja od nas, da ga vidimo in začutimo v dialogu z mladimi ljudmi.

Častno doživljanje sebe

Najgloblji vir našega samospoštovanja je častno doživljanje sebe. Obenem je to najgloblji vir vzgojne moči. Spomnimo se na vzgojitelja, ki smo ga spoštovali. Česa se spominjamo, če iz megle spominov izstopi bistveno, kar smo doživljali ob njem? Kaj je delovalo na nas? Kar je govoril? Delal? Znal?

Ali pa se spominjamo predvsem tega, kar smo doživljali in čutili, ko smo doživljali njegovo bližino in njegovo osebnost, njegov odnos do nas?

Od kod njegova vzgojna moč nad nami? In kako je postal, kar je znal biti?

Naša vzgojna moč izvira tudi iz sposobnosti, da se na delovnem mestu doživljamo kot svobodni ljudje.

Vse lahko znam, pa tistega ne bom znal uporabiti, če znanje ni potekalo v dialogu z mojo identiteto in v okviru svobodnega razmišljanja. Kulturo, ki oživlja, lahko najde le vsak vzgojitelj sam. Tisto in samo tisto znanje, v katerem uresničuje samega sebe, lahko postane živo gradivo tudi v odnosih z gojenci. Kdor mrtvo prevzema izobraževanje po službeni dolžnosti, proizvaja samo mrtvo kulturo.

In tu smo pri bistvu: samo izobrazba, ki jo iščemo kot gibalo svobode in samospoštovanja, prispeva k naši samozavesti.

Tišina in zbranost kot prostor svobode

Mislim, da bi morali postati – bolj kakor smo – pričevalci tišine, polne in pomembne tišine, v kateri izzvenevajo vprašanja in klijejo odgovori. Samo v tišini je mogoč spust v globino in samo v tihem zatišju odženejo naša najskritejša vprašanja. Nikoli ne bomo znali vsega, vedno pa si lahko znamo zastaviti boljše vprašanje.

Če pri svojem delu izgubimo stik s svojo globino, od kod bomo črpali?

V svetu, ki pričakuje, da v minuti poveš – prikažeš čim veš šokantnega in potem izgineš, ker je na vrsti naslednji, smo morda še poslednji primerki, ki imajo opravka predvsem z nevidnim. V tišini, z dotikom, s pogledom ali z nevidno močjo, ki seva na daljavo tudi tedaj, ko nas ni v bližini.Ko sredi hrupnega sveta, podivjanega od nakupovanja in prerivanja za prostor pod soncem, poslušamo otroka v popolni zbranosti polni dve minuti, kakor da ne bi bilo drugega na svetu kot on in jaz, omogočamo sebi in njemu trenutek očiščenja.

To neizmerljivo dogajanje regenerira mene in mojega mladega sočloveka, pa naj se tega zaveda ali ne. Moja zbranost vzpostavlja možnost svobode in pristnosti. Če je odnos sprejet, deluje in obrača usodo bolj kot vse, kar je mogoče prešteti in dokazati. Ni morda res, da so se mnoge preusmeritve v našem osebnem življenju sprožile prav v tihih in neopaznih trenutkih, za katere nihče ne bi rekel, da so bili ključni?

Trenutek, v katerem zaživi odnos, je kot rojstvo nove zvezde. V notranjem vesolju mladega človeka se tiho naselimo in ostanemo tam, pripeti na njegovo nebo. Kdove kdaj bo morda poiskal tisto zvezdo, spoznal njen utrip in jo uporabil kot znamenje na svoji poti. Nikoli ne bomo izvedeli, kako in kdaj smo izpolnili svojo nalogo. Prav zato jedro naše samozavesti ne more zaživeti v zunanjem priznanju.

Vpliv našega poklica na prihodnost je neizmerljiv in zato nedokazljiv za merila, ki so danes v rabi,. Morda je prav, da tak tudi ostane, ker je po meri za veliko in neizrekljivo skrivnost, ki ji pravimo človek. Pogosto se spomnim Kosovela: Eno je sveto. Preprosto in Pristno. Velja tudi za pedagoge.

Naloga učitelja je pričevanje o življenjski moči, ki vre iz počlovečene izobrazbe.

Verujmo vase, v svoj poklic. Svet potrebuje našo ostro drugačnost, naše dostojanstvo, našo mirno moč.

1 Osnovne informacije povzemam po delu Daniela Golemana Socialna inteligenca, ki še ni prevedeno v slovenščino in sem jo brala v italijanščini. V izvirniku: (2006) Social Intelligence. The New Science of Human Relationships.

2Zgornja in spodnja pot: gre za poenostavljeno predstavo o dveh možganskih procesih, ki se sicer prepletata, a imata svoje specifike. V enem je močnejša čustvena plat, v drugem kognitivna, a nista neodvisna drug od drugega. Prav tako ne moremo točno lokalizirati sedeža teh procesov, čeprav so nekatera področja specializirana zanje. Vedno so vključeni celi možgani in cel organizem

3 Veliko spoznanj so nam prinesle raziskave o protokonvezaciji: gre za koordinirano vstopanje v dialog in izstopanje iz njega, kot pri improvizaciji na temo. Mamščina (govorica matere v dialogu z dojenčkom) je na primer sestavljena iz sozvočja gibov, glasov, mimike in pavz s tempom adagio in 90 udarci na minuto. Če se to ne dogaja, doživlja vsaj eden od dveh zmedenost in prizadetost, kot da je odklonjen, kot da se oglaša v razglašenosti. (Edimburška univerza, Colwyn Trevarthen)

4Naj omenim še dva pomembna raziskovalca: Daniel Stern je skoval izraz, ki bi ga lahko prevedli kot odmevnost, gre namreč za to, da so možgani prepustni za vpliv drugih (možganov). Zato se lahko utemeljeno sprašujemo, katera čustva so naša in katera so le odgovor na čustvovanje drugih, ki se v nas zrcali. Paul Ekman pa je izdelal doslej najpopolnejši zemljevid obrazne mimike: tako je identificiral 200 mišic ter 18 vrst nasmehov, vsa osnovna čustva pa je preveril v medkulturnih študijah in dokazal, da se temeljni vzorci ne spreminjajo. Izdelal je tudi metodo, s katero je mogoče ljudi naučiti, da natančneje berejo obrazno mimiko in da zaznavajo spremembe takoj, še preden postanejo zelo izrazite (vsako čustvo se lahko izraža v razponu od najmanjše do najvišje intenzivnosti). Njegovo zgoščenko, ki jo omenjam pozneje, je mogoče tudi kupiti.

5Obdaja se z ljudmi, ki mu dvorijo, zato podjetnik s tako osebnostjo pogosto vodi svoje ljudi v propad. Podrejeni služijo njegovemu častihlepju in mu posredujejo samo informacije, ki so mu všeč, kar vodi v kolektivne iluzije, potvarjanje realnosti, zaradi česar se v podjetju lahko odvija kolektivna preganjavica. Redki stvarni in pošteni posamezniki so izločeni kot izdajalci.

6Ljudje, ki imajo zelo aktiven OFC, proizvajajo do trikrat več protiteles kot ostali in učinkovito omejujejo delovanje stresnih hormonov. Longitudinalno raziskavo o 10.000 diplomantih iz leta 1957 izpeljuje Richard Davidson, ki je preverjal rezultate pri štiridesetletnikih, petdesetletnikih in petinšestdesetletnikih iste generacije. Zelo verjetno gre dolgoročno tudi za aktivacijo in ugašanje določenih genov, ki vplivajo na zdravje.

7 Goleman poroča o zanimivem poskusu učenja španščine. Učenci, ki so se učili novih španskih besed z reševanjem križank, so delali v parih. Vsak je imel izpolnjeno tisto polovico skupne križanke, ki je drugemu manjkala, drug drugemu pa sta lahko sugerirala manjkajoče besede le v španščini. Nove besede so si zelo zapomnili, veliko bolje kot pri tradicionalnem učenju, kot je potem pokazal test.

8Samozavest bi lahko opredelili tudi kot moč jaza (z vidika globinske psihologije). S pojmi iz teorije samodoločanja SDT bi jo lahko opredelili tudi kot polnost avtonomije, kompetentnosti in povezanosti (občutek, da sem sam vzrok svojih dejanj, da se lahko zanašam na svoje sposobnosti in da sem tesno in zanesljivo navezan na ljubljene ljudi).

9 Tudi najnovejša težnja, da šolska oblast obravnava družine in mladostnike kot kliente, ki jih je treba zadovoljiti, je izraz tega procesa. Vzgojitelj se zdi prodajalec, ki mora ustreči klientom velikega šolskega podjetja. Vzgojitelj seveda ne more odklanjati sodelovanja z družinami. A uvajanje podjetniške logike v vzgojo (šlo naj bi za demokratizacijo odnosov) je vprašljivo, če vzgojitelj ni enakopraven in močan sogovornik. V sodobnih družinah so porabniški miselni procesi že zelo razširjeni. Na primer: kar plačam, to moram dobiti, kar kot kupec zahtevam, to mora biti mogoče – tudi v šoli – naročiti in dobiti.

10 Nazorna je usoda velikih evropskih psihopedagoških mislecev, na primer predstavnikov aktivne šole. Tako na primer v Italiji, ki sodi med gospodarsko najrazvitejše države, v gimnazijah še vedno prevladuje frontalni pouk (učitelj razlaga, učenci pa poslušajo). In vendar je minilo že sto let, odkar so veliki predstavniki aktivne šole utemeljili, da je ta oblika poučevanja neprimerna za razvoj samostojnih in ustvarjalnih mladih ljudi.

Nauke velikih mislecev ohranjajo in razvijajo posamezne elitne ustanove, spoznajo jih študentje na izpitih, a šolska politika za izobraževanje množic je nekaj drugega. Ugotovitve , ki jih je že desetletja ponavlja Unesco, še danes ne vodijo evropskih šolskih politikov. Sploh je branje starejših dokumentov te ustanove zelo poučno, saj jasno izstopita tako prodornost smernic kot nemoč te ugledne ustanove, da bi dosegla širše in ključne premike v šolski politiki.

11Urie Bronfenbrenner (glej literaturo) v svojih delih obširno utemeljuje, zakaj so raziskave nezanesljive in zavajajoče, če zajamejo samo izseke izkušenj (na primer samo otrokovo uspešnost v šoli) in samo kratkoročne ugotovitve (na primer dogajanje v letu po reformi). Do sprotnih raziskav, ki potrjujejo izbire šolske in socialne politike, bi morali biti še posebno kritični.

12Tudi iz antropologije vemo, da je prav pojmovanje časa eden od kulturnih temeljev identitete in da je tesno povezano z vsemi ostalimi življenjskimi področji. Zato se je treba zavedati odnosa do časa, ki ga imamo kot vzgojitelji in šolniki, in družbenega pomena sprememb v odnosu do časa.

13 Raziskave, ki skušajo pojasniti dolgoročne posledice, so kompleksne in zahtevne, saj potekajo več desetletij in zajemajo ožje in širše okolje. Človekovo odvisnost od odkazanih vlog in velike spremembe, ki jih vnašajo v osebnost spremembe odnosov, nazorno prikazujejo znani in že klasični avtorji, kot so na primer Lewin, Sherif, Milgram in Zimbardo. Bronfenbrenner (glej literaturo) jih zanimivo komentira v omenjenem delu ( str. 139–169).

14To vprašanje je treba reševati že prej, preden bodoči vzgojitelji vstopijo v poklic. Merilo za sprejem ne bi smela biti samo želja kandidata, da postane vzgojitelj, temveč primerna medosebna in avtorefleksivna inteligenca in druge specifične osebnostne značilnosti. V Italiji zagovarja vstopno osebnostno preverjanje pri zaposlovanju šolnikov priznani filozof in psihoanalitik Umberto Galimberti.

Zakaj so univerzitetna merila za bodoče poklicne igralce tako stroga, za Pedagoško fakulteto pa ni nobenih pogojev? Poklicno nadarjenost je mogoče ugotoviti, saj ni nobena skrivnost, da dobre vzgojitelje takoj identificirajo že otroci in mladi sami. Pomanjkanje vstopne selekcije med vzgojitelji ni odvisno od tega, da je tak izbor neizvedljiv. Poklic je dostopen komurkoli, ker gre za podcenjevalen odnos do vzgojnega dela, kar dokazuje tudi feminizacija poklica. V celoti gre za najemanje slabo plačane, nizko vrednotene in zaradi demografskega padca tudi presežne delovne sile.

15 Drža notranje svobode in dostojanstva je podrobno opisana v mojem delu Globine, ki so nas rodile (stran 154–162).

16 Glej literaturo.