Veščine učiteljeve sreče

Predstava o enakih možnostih

Sistem zahodnih demokracij se opira na iskanje oziroma ustvarjanje konsenza. Na področju šolstva je to še posebno očitno in poteka na mnogih ravneh, tako na ravni stroke kot na ravni organizacije dela in stika s starši in javnostjo. Šolska vsakdanjost, kot jo doživljajo starši volivci, je pomembna. Šolniki vseh stopenj so del te mreže, te obvezne všečnosti. Javno mnenje mora podpirati šolsko politiko in stroka jo mora utemeljevati. Šolska politika je predmet medstrankarskih bojev in odgovarjajočih zamenjav in je nastavljena v skladu s kratkoročnimi potrebami. Dolgoročni cilji naj bi bili samoumevni: kulturna rast družbe, rastoča kakovost življenja, skrb za izzive prihodnosti itd. Ti ohlapni izrazi postavljajo veliko predstavo o vzgoji in izobrazbi v službi vsakega otroka posebej brez razlik in privilegijev, kot da bi bila družba (danes celo veliki globalizirani svet) obložena miza, za katero lahko sede vsakdo, ki se le dovolj potrudi, politiki pa garači v službi skupne blaginje.

Od vzgojiteljev se pričakuje, da sodelujejo v postavitvi, ki jo predvidevajo reforme dežurnega politika ali skupine na oblasti. Naj po službeni dolžnosti prezre dejstvo, da so mnoge odločitve (od vsebinskih in finančnih pa do kadrovskih) prej v službi političnih manevrov kot potreb otrok in mladih? Vzgojitelj, ki samostojno razmišlja in se strokovno razvija, ne more molče sodelovati pri ustvarjanju konsenza in lojalno izvajati odlokov kot državni uslužbenec, ki ima opravka s papirji.

O neenakih možnostih (in predvidljivih tirih življenj premnogih otrok) oblast nerada govori, s tem naj se ukvarja kritična sociologija. Kdo pa sploh bere raziskave kritičnih sociologov, ki so že davno in neštetokrat dokazali neenakost v izobraževalnih možnostih? Njihove ugotovitve imajo zanemarljiv vpliv na javno mnenje.

A to vprašanje je ključno za vzgojitelje. Ne moremo namreč sprejemati svoje naloge kot zagovorniki namišljene, umetno ustvarjene oaze enakopravnosti, ki naj bi jo predstavljale vzgojne in izobraževalne ustanove.

Zavest, da ne sodelujemo v uradni postavitvi, nam pomaga, da se v okviru svojih možnosti soočamo z resnico o svojem položaju in da smo zaradi tega tudi prodornejši in ustvarjalnejši, ko gre za delo v prid otroka in njegove prihodnosti.

V čigav prid?

Usposabljanje vzgojiteljev za sodelovanje v procesu reform lahko postane uvajanje v dodeljeno vlogo. Namesto da bi izpopolnjevanje razvijalo vzgojiteljevo poklicno identiteto in samostojnost, je zaposlenim poverjena naloga, da si naberejo čim več operativnega znanja v čim krajšem času. Le tako bodo kos vsemu, kar od njih pričakuje vladna politika. Če je treba, jim dodamo še seminarje proti izgorevanju, da bodo lažje prenašali nove obremenitve. Manj ljudi mora postoriti več, delati je treba učinkoviteje in z manjšimi sredstvi. Zakaj to ne bi bilo pravilno? Saj je smotrno varčevanje nekaj dobrega, kar končno vsak od nas poskuša uresničiti v družinski ekonomiji … Toda nismo naivni in vemo, da državna blagajna ni narodova in tudi ne naša blagajna. Ugotovitve (preživele?) starega Marxa o izkoriščanju delavca so lahko še vedno aktualne, ko presojamo, v čigav prid sodelujemo pri varčevanju in več delamo.

Izkoriščanje zahteva tudi ideološko utemeljitev v zavesti ljudi. Zato je potrebna vzgojiteljeva lažna zavest, ki pravi: več delaš, več dosežeš. Ne samo: žrtvuješ se za svetlo prihodnost narodovega napredka, kajti za dobro naših otrok in mladih gre. Prepričanje, da vse poteka v prid skupne blaginje in skupne prihodnosti, naj osmisli občutke izkoriščanosti in neupoštevanosti.

Ali res vemo, čigave cilje uresničujemo? Ustavimo se ob svojih dvomih in razmislimo. Morda tisti, ki največ dosežejo z našim podrejenim delom, nismo mi. In morda niti mladi, v imenu katerih se silimo verjeti v vsiljeno vsakdanjost.

Naša odtujenost

Pogosto doživljamo, da nas pristojne oblasti v nagovorih in besedah hvalijo in nam izražajo največje spoštovanje: vloga vzgojiteljev je neprecenljiva za družbo! Toda ključne odločitve potekajo mimo naše volje, reforme in ukrepi pa nas obravnavajo kot izdatek, ki ga je treba klestiti in siliti k dvigu produktivnosti. Vsak vzgojitelj oz. šolnik naj bi imel čim več gojencev in naj bi v svojem delovnem času opravil čim več vzgojno-izobraževalnega dela.

Če podrobneje analiziramo uradno komunikacijo med oblastmi in vzgojitelji, lahko opazimo zanimivo dvojnost v obračanju na vzgojitelje.

Prva raven komunikacije pravi takole: tvoja vloga je izredno odgovorna, storiti in doseči moraš kar največ. Pomemben si, tvoje naloge te častno obremenjujejo. To je sklicevanje na vplivnost in celo družbeno moč vzgojitelja.

Druga raven pa sporoča nekaj drugega, saj v odnosih z ministrstvom ni predvideno, da bi vzgojitelji odločilno vplivali na ključne pogoje in standarde v šolstvu. Kdor ni obravnavan kot enakovreden sogovornik, lahko le izraža svoje (neobvezujoče) mnenje. Sporočeno nam je torej, da nismo pomembni, ko gre za ključne odločitve. Postavljeni smo v vlogo lojalnega državnega uslužbenca. Še več: predpostavlja se, da se moramo strinjati, saj šolska oblast skrbi za skupno in višje dobro, katerega nenadomestljivi nosilci smo. Zato naj bomo ne le lojalni, temveč tudi prizadevni in celo navdušeni in ustvarjalni. Vzgoja in izobraževanje ter stik z mladimi dajeta vendar nešteto možnosti, da razvijamo svojo podjetnost in samostojnost!

Če analiziramo sporočila odgovornih ministrov ob slovesnih priložnostih, se zelo pogosto pojavlja zgoraj nakazana dvojnost v obračanju na delavce v šolstvu.

Vzgojitelj, ki javno izpostavlja družbeno podrejenost svoje vloge in izraža čustva, ki spremljajo to zavedanje, je pred gojenci v kočljivem položaju. Moral bi imeti sijajno samopodobo takorekoč po poklicni dolžnosti. Naj mar pred otroki izraža svojo prizadetost in jezo, ko pa njegova vzgojna prepričljivost sloni na umirjeni trdnosti in zadoščenja ob delu z njimi? Mladi ga lahko sprejemajo kot varno in obenem poživljajočo avtoriteto le, če čutijo, da častno doživlja svoj poklic. Mladostnikov ne moremo vpletati v konflikte z uradnimi avtoritetami, jih obravnavati kot zaveznike in jih izrabljati za svoje uporniške strategije. Kako torej kljubovati v spoštovanju potreb otrok in mladih? O tem vprašanju bi bilo vredno razmisliti tudi zato, ker je znano, da so vzgojitelji v svojih zahtevah ena izmed najmanj kljubovalnih, najmanj učinkovitih sindikalnih kategorij.