Veščine učiteljeve sreče

Vzgojiteljev čas

Upiranje za boljšo plačo je utemeljeno in potrebno, a še prej je nujno razbremenjeno določanje lastne poklicne identitete in prednostnih nalog. Po mojem mnenju je eden prvih korakov v to smer samostojen in zelo dodelan vpogled v cilje samoizobraževanja.

Oglejmo si poklicno rast vzgojiteljev v tržni perspektivi, ki vidi bistvo poklicne rasti v standardiziranem izobraževanju. Če istovetimo poklicno rast z izobraževanjem, smo že na dobri poti v odtujevanje. Potem sledi dosledno nadgrajevanje količinsko-storilnostnega pristopa: če je dobro znati dva jezika, potem jih je še bolje znati pet. Namesto ene knjige jih je bolje prebrati deset. Dvajset tečajev več velja kot en sam. Bolje je brati bliskovito in se naučiti potrebnih tehnik, kot pa počasi. Tekmovalnost zahteva vidno, prepoznavno in uporabno znanje, ki ga je mogoče unovčiti v taki ali drugačni obliki.

Zadeva lahko postane groteskna, ko ti pospešeno branje obveznega čtiva o pospeševanju ustvarjalnosti jemlje čas za ustvarjalno razmišljanje o prebranem. Nekoč mi je neka ravnateljica zaupala: “Letos obiskujemo intenziven tečaj za boljšo komunikacijo, zato nimamo več časa za pogovor.” To je rekla resno, ne da bi se zavedala izrečenega. Bili smo na obisku in zato se tudi nismo mogli pogovoriti o njenih izkušnjah, saj je bil spored obiska natrpan, da bi mi imeli čim več (!) od obiska.

Zaposlene v šolstvu so včasih obvladovali s trdo roko, danes pa so sredstva v tako imenovanih zahodnih demokracijah zelo raznolika in povsem drugačna. A cilj ostaja nespremenjen: nekateri odločajo, drugi naj (po možnosti zadovoljno in prepričano) izvajajo.

Kritične zaključke o svojem položaju in odgovornosti potegnemo samo, če imamo čas izstopiti iz drvečega vlaka od zgoraj naročenih nalog in ugotoviti, kdo vozi in kam. Kadar zavlada geslo Čas je denar, se lahko upravičeno vprašamo, za čigav čas in denar delamo.¹² Če nimamo oblasti nad svojim časom, potem niso mogoče niti druge oblike svobode. Nimajo se kdaj razvijati. Samostojen vzgojitelj ne meri svoje učinkovitosti s časom, ki mu ga uspe prihraniti. Pri kakovostnem vzgojnem delu so naše poklicno merilo polni, smiselni trenutki. Pravico in dolžnost imamo, da sami nastavimo svoj notranji metronom. Svoj čas, odbijanje svojih ur merimo s prečiščenostjo trenutkov, ki si sledijo, in to kolesje poganja polno, smiselno vsakdanjost in življenje. V tem preokvirjanju izgubi svojo vrednost vse, kar ne daje polnosti življenju, pa naj bo še tako visoko vrednoteno in naj bodo pritiski še tako veliki.

Storilnost in odnosi

Najzanesljivejše merilo pri vrednotenju poklicev, ki skrbijo za kakovost življenja, je ocenjevanje dolgoročnih posledic, tako v življenju posameznika kot v življenju skupnosti. Te posledice so še najbolj vidne in raziskane pri družinski vzgoji. Zdrava družina je lep primer dolgoročne učinkovitosti odnosov, ki posameznika usposabljajo za osebno in družbeno življenje. Uspe ji prenesti svoj vpliv z ene generacije na drugo, pogosto pa tudi na tretjo (odnosi starih staršev z vnuki).

Kakovost odnosov je bistvena za človekovo psihofizično zdravje. To ne velja le za družino, temveč tudi za ustanove na vseh področjih dela z ljudmi, tako v šolstvu kot v socialnem delu in celo v podjetjih. Vzpodbudno ozračje in ovrednotenost pospešujeta ustvarjalnost ljudi in sta za motivacijo celo večjega pomena kot dohodki. Marsikdo kljub ugodnim ponudbam raje ostaja na slabše plačanem delovnem mestu, na katerem pa je delovno ozračje izredno prijetno.

Kadar se delo z ljudmi spremeni v uradovanje, uspešnost pa preverjamo s štetjem opravljenih posegov in privarčevanega časa, sprožimo samo neučinkovito pehanje za rezultati, ki jih ne more biti. V bistvu gre za zapravljanje časa, ljudi in denarja, saj tak pristop požene gibanje spirale, ki veča stisko, namesto da bi jo omejevala.

Utemeljeno lahko sklepamo, da ni zapravljivejšega in bolj neekološkega¹³ pristopa do poklicev, namenjenih varovanju psihofizičnega zdravja (po definiciji SZO), kot je uničevanje pogojev za kakovostne odnose v navedenih poklicih. Vsaka reforma, ki sproži upad kakovosti v odnosih, načenja psihofizično zdravje prebivalstva in je dolgoročno škodljiva.

Zato je tudi razvidno, da cilj tega “varčevanja” ni odgovorno porazdeljevanja sredstev v skrbi za dolgoročno blagostanje skupnosti in zlasti novih generacij.

Del našega samozavedanja je tudi družbena kritičnost do odtujenih in vsiljenih odnosov oziroma nalog, ki ustvarjajo take odnose. Nelagodja vzgojiteljev in šolnikov ne moremo omejiti na osebno stisko, ki bi jo lahko reševali s tečaji za večjo učinkovitost in uspešno spopadanje z izgorevanjem. Vprašanje vzgoje je že od nekdaj vprašanje moči in politike. Če smo kritični, moramo samostojno pretehtati vse, kar ta politika v imenu svoje moči zahteva od nas, zaposlenih v šolstvu.

Lahko se na primer vprašamo, kako se odzivamo na vsiljeno vidljivost in tekmovalnost.

O vidljivosti in tekmovalnosti med vzgojitelji

Živimo v civilizaciji medijske tiranije. Treba je dokazati uspešnost in smiselnost svojega delovanja tako, da postanemo vidni, prepoznavni. Bistveno je, da padeš v oči in da opozoriš nase oziroma na svojo uspešnost čim več ljudi v čim krajšem času.

Šolska oblast vse pogosteje zahteva vzgojitelje – novinarje – oglaševalce. V šolah v Italiji je to zdaj že celo predpisano: šole se morajo promovirati, kompetitivno predstavljati svoje ponudbe, iskati sponzorje za svoje projekte in gojiti odmevne stike z javnostjo prek tiska, televizije, nastopov itd. Samopromocija je nujna za preživetje, prepoznavnost pa pogoj za uspešno konkurenco med vzgojno-izobraževalnimi ustanovami.

Vzgojno in izobraževalno delo je treba fotografirati, spraviti pred kamero in na televizijo, objaviti, nenehno dokazovati delavnost, znati postreči z rezultati. Kdor ni konkurenčen, bo izginil. In prav je tako, saj to pomeni, da ni sposoben preživeti s svojimi silami.

Svet je tržnica, vsi vsevprek opozarjajo nase in se borijo za kupce: akcija, ugodno, vrhunske usluge po najugodnejši ceni! Odnos do soseda na tržnici, ki prodaja podobno blago, je seveda tekmovalen: če ne dokažem, da sem boljši, moja ponudba ne bo prodrla. Ne moreva se uveljaviti v dvoje.

Tudi vzgojitelj je potegnjen v splošen boj za preživetje. Zalezuje ga skrb, da mora dokazati svojo vrednost in da je to celo pogoj za samospoštovanje, obstoj ustanove in delovno mesto. Vzgojitelji lahko nehote drsijo v notranjo primoranost in s tem v odtujeno stanje zavesti. Kot prednostne naloge se jim vsiljujejo iskanje učinkovitih gesel za prepoznavnost, obetanje odličnih storitev, izstopajočih ponudb za stranke. Obsedeno stanje v šolah se rado izrodi v hladno vojno, saj lahko postane omalovaževanje drugih šol takorekoč sestavina lastne samozavesti. V napadalnem pehanju (preimenovanem v zdravo tekmovalnost) poklicna etika skopni kot nepotrebna ovira, brezobzirna gonja za rezultati pa postane odlika in dokaz poklicne zagnanosti, motiviranosti in podjetnosti.