Veščine učiteljeve sreče

Pedagoški poklic kot upor in svoboda

Vzpon vzgojiteljeve zavesti zahteva razvijanje svobodne drže in odmik od standardiziranega izobraževanja, samostojno presojanje stroke, strokovnjakov in šolske politike. Končno pa je nujna tudi izostrena notranja moč, s katero suvereno uresničujemo svoja poklicna in osebna spoznanja.

Moje izkušnje se nanašajo predvsem na razmere v italijanskem šolstvu, saj živim in delam v Italiji. Slovenski bralci lahko primerjajo svoje izkušnje z mojimi in morda bodo ugotovili, da se v globaliziranem svetu vsi srečujemo s podobnimi izzivi.

V tem besedilu razmišljam o nekaterih dejavnikih, ki danes ogrožajo samozavedanje poklicnih vzgojiteljev in šolnikov. Vse manj je časa, da bi spremljali dogajanje v sebi in okrog sebe, brez poglabljanja pa tonemo v odtujeno poklicno držo. Pod vplivom tržne perspektive, ki je danes zajela tudi vzgojno-izobraževalne ustanove, tvegamo izgubo svojega dostojanstva, svojega obraza in svoje vzgojne moči.

Videti sebe v tržni perspektivi

Živimo v času, v katerem postaja jezik bančništva in trga univerzalni jezik za reševanje družbenih vprašanj. Naša zavest je potegnjena v vrtinec trženja. Naj naštejem le nekaj najpogostejših izrazov: ponudba in povpraševanje, investirati, obrestovati se, storitev, projekt, proračun in obračun, produktivnost, promocija, vidljivost, dosežki, konkurenčnost, prepoznavnost, odnos do klienta.⁹

Ta pristop prodira tudi v naš strokovni jezik (v italijanskem šolstvu se na primer do mature zbrane točke imenujejo kredit, vpeljali naj bi portfolio, šole naj bi med seboj tekmovale s čim kakovostnejšo ponudbo), postaja del našega osebnega besedišča in zato tudi slog mišljenja in vrednotenja. Izražanje v odkazanem jeziku sega v miselno omrežje, po katerem poteka tudi naše samozavedanje. Upoštevati moramo tudi dejstvo, da tega pojmovnika niso sestavili vzgojitelji sami in da tudi med strokovnjaki nikakor niso vsi mnenja, da so ti novi pojmi najprimernejši za razvoj stroke v današnjih razmerah. Prevladala pa je usmeritev, ki ustreza politikom oziroma njihovemu odnosu do vzgoje in izobraževanja. V prelomnih obdobjih si oblast in uradna pedagogika z roko v roki prizadevata za preoblikovanje družbe v želeno smer.

Preteklost nas uči, da velike pedagoške osebnosti običajno niso mogle odločilno vplivati na vladno politiko. Šolstvo po meri oblasti so krojili dežurni strokovnjaki¹⁰. Kar se uveljavi, praviloma ni tisto, kar pospešuje razvoj otrok in mladostnikov v svobodne ljudi. Zato je sprejemanje prevladujoče smeri v stroki kot dobre ali najustreznejše (zato, ker se je uveljavila) izraz naše miselne podredljivosti. Prepuščati strokovnjakom, naj določajo smernice razvoja vzgoje in izobraževanja, pomeni, da se odpovemo svojim temeljnim pravicam in dolžnostim: razmišljanju in odločanju.

Nadomeščanje ključnih pojmov, s katerimi poimenujemo svoje naloge, z izrazi iz tržne komunikacije, ne deluje na nas le tu in zdaj. Dolgoročno preokvirja naš pogled na lastne odgovornosti. Že res, da smo človeški viri in da investirajo v nas, toda ali se sprašujemo, kdo investira v nas in zakaj? Kako ta samoopredelitev vpliva na vzgojitelja kot človeka, na njegovo doživljanje sebe? Kako mu spreminja zorni kot, ko gleda otroka ali mladostnika? Te vplive bi morali preverjati po principih ekološkega raziskovanja, ki raziskuje človekov razvoj na vseh življenjskih področjih in skozi življenjski potek in se ne omejuje le na sprotno ugotavljanje, kako kaj »odlično funkcionira«.¹¹

Naj namignem samo na eno od možnih posledic preusmerjanja zavesti v storilnostno logiko: vzgojitelj začne težiti k pridobivanju vrednosti na trgu. Svoje usposabljanje začnemo opazovati z računovodsko preračunljivostjo, saj gre za preudarno investicijo vase, ki se bo obrestovala in dvigala konkurenčnost ustanove, v kateri smo zaposleni.

Kriza družbe

Obenem pa danes doživljamo velike politične in gospodarske spremembe, svetovno recesijo in s tem povezano družbeno krizo, ki zajema tako trg dela kot socialno varnost in razmere v zdravstvu. Naj se tu omejim le na področje varstva mladoletnih. Navajam le nekaj namigov o naraščanju naslednjih pojavov v evropski družbi:

• 
  nasilje in trpinčenje med vrstniki,
  
• 
  vedno nižja starost uvajanja v kajenje, alkohol in droge,
  
• 
  upad odpornosti na obremenitve,
  
• 
  kriza družine kot vzgojne ustanove, beg staršev iz vzgojne vloge,
  
• 
  porast izostajanja, zamujanja, disciplinskih težav v šolah,
  
• 
  naraščanje nezadovoljstva z lastnim položajem med vzgojitelji, upad motivacije, porast izgorevanja ali bega iz poklicne odgovornosti,
  
• 
  slabi rezultati sekundarne pismenosti ter dolgoročnega delovanja šolske, socialne in kulturne politike na vseživljenjsko usposobljenost prebivalstva (basic skills, life skills).
  

Zadnja točka pomeni, da šolanje ne pusti svojega žlahtnega pečata v mladih, da jih kulturno ne zaznamuje. Temeljni namen obveznega šolanja je, da trajno oplemeniti mladostnika in ga dolgoročno opremi za vrednotenje stvarnosti in za poseganje vanjo. Ne gre le za znanje, gre tudi za sposobnost usmerjanja sebe, za sporazumevanje z okoljem, za prepoznavanje svojih možnosti in še za marsikaj, kar vpliva na polnost njihovega življenjskega poteka. Če ne dobijo te popotnice od svojih družin in učiteljev, težko pričakujemo, da bodo sami odkrili v sebi željo po razvijanju svoje osebnosti, iskrivost, iskateljstvo, ustvarjalnost, odpornost. Seveda šola ni vsemogočna, a včasih je edina, ki lahko kaj naredi za otrokovo samospoštovanje, če družina odpove. Pogosto se izkaže, da je vzpodbudna šolska vsakdanjost rešilna bilka, ki rešuje otrokovo prihodnost. Zato je umestno vprašanje, koliko bi lahko šola naredila v dolgih letih obveznega šolanja, pa tega ne naredi. Razlogov je nešteto: zaradi omejenosti mnogih vzgojiteljev, ki menijo, da je njihova naloga le posredovanje znanja, zaradi kratkovidne togosti mnogih predstojnikov, zaradi pomanjkanja sredstev in zlasti zaradi pomanjkanja zavesti o prednostnih nalogah pri vodilnih birokratih in politikih, ki imajo v rokah škarje in platno.

Ob tem pa hoče sodobna država tudi krčiti izdatke za socialno varstvo, zdravstvo in šolstvo, torej se loteva naraščanja družbene stiske s krčenjem sredstev in z zahtevo po varčevalni učinkovitosti dela teh ustanov. Seveda drži, da je važno varčevati in doseči čim več v danih pogojih. Toda kaj je tisto neobhodno potrebno, česar ni mogoče klestiti, kaj pa postransko, to določajo vladni uradi in ne vzgojitelji na terenu. Krčenje sredstev je vedno prikazano izključno kot skrb za večjo učinkovitost in nikoli kot klestenje v prid drugim (torej važnejšim) postavkam v vladnem proračunu. Vzgojitelji in šolniki, ki so državni uslužbenci, naj bi (v skupno dobro) lojalno sodelovali v varčevalnih manevrih.

Sadove brezvestnega političnega mešetarjenja z usodo mladih pa opažamo vsi, ki se vsak dan srečujemo z njimi v razredu. Naša naloga je, da se temu upremo.