Veščine učiteljeve sreče


Bistvena vprašanja o našem poklicu



Yüklə 299,33 Kb.
səhifə21/22
tarix25.03.2017
ölçüsü299,33 Kb.
#12650
1   ...   14   15   16   17   18   19   20   21   22

Bistvena vprašanja o našem poklicu


Samostojnost je drža, ki nas nenehno zaposluje. Gre za pot navzgor, za vzpon, ki traja celo življenje.

Naj navedem vprašanja, ki se mi zdijo temeljna za orientacijo v izobraževanju in samovzgoji na naši poklicni poti:

Katere so naše bistvene potrebe za zadoščenje v delu, kakšne razmere si moramo omogočiti, da se bomo lahko spoštovali in uživali v svojem delu?

Česa se moramo zato učiti in kako?

Če hočemo najti čas za bistveno, je treba črtati nebistveno. Zato se je treba odpovedati dejavnostim, za katere ugotovimo, da niso v skladu z ugotovljenimi bistvenimi potrebami. Poleg tega se je treba uskladiti s svojim značajem in življenjsko zgodbo ter nadaljevati poklicno rast tudi v spoštovanju svoje enkratnosti.

Vsi pa se moramo odpovedati ravnanju, o katerem ni treba posebej dokazovati, zakaj nas šibi in odtujuje: kopičenju znanja iz intelektualnega narcizma in tekmovalnosti (znati karkoli zato, da to potem razkazujem in uporabljam v igri moči), ter kopičenju znanja iz podredljivosti in strahu (da ne bodo opažali mojih pomanjkljivosti in očitali, da ne znam dovolj).

Izpopolnjevanje po vsiljenih tirnicah moramo nadomestiti s poglobljenim vseživljenjskim učenjem, za katero prevzamemo vso odgovornost. Učenje lahko obrodi sadove in dolgoročno krepi naše zmogljivosti le, če izvira iz razvojnih nagibov.

Ne strah ne sla po premoči ali tekmovalno naprezanje ne sodijo mednje.


O temeljnih pogojih


Nobeno delo ni kakovostno, če manjkajo ključni pogoji. Nihče bi ne pričakoval, da bo spreten obrtnik ustvaril dobro mizo, če se mu tresejo tla v delavnici, ali da bo kuhar lahko ustvaril dobro kosilo, če manjka luč v kuhinji. To preprosto resnico radi pozabljamo, ko govorimo o vzgojnem delu. To ni slučaj. Že od nekdaj se manipulira s tako imenovanim pedagoškim optimizmom v škodo zaposlenih v teh poklicih.

Odličen vzgojitelj naj bi s svojo osebno požrtvovalnostjo in iznajdljivostjo dosegel, da varčevalni ukrepi ali nesprejemljivi pogoji ne bi kvarili vzdušja v ustanovi, odnosov med gojenci in med vzgojitelji. Ljubezen do mladine in pedagoški žar naj bi imela čudežno moč, da premagujeta najtežje protidejavnike. Ta manipulacija se sklicuje na že prej omenjeno formulo izigravanja: ker ste tako sposobni in pomembni, boste zmogli nemogoče in zato ste lahko ponosni na svoj doprinos, ki ga izjemno cenimo, čeprav ne upoštevamo potreb, ki se vam zdijo bistvene, za nas pa niso in jim zato tudi ne bo zadoščeno. Vzgojitelji pogosto nasedajo in skušajo podvojiti sile, da bodo (zlasti sebi) dokazali, da so kos tej izjemni nalogi, saj se zdi to edini način za ubranitev poklicnega dostojanstva. Morda pa bomo le kos nemogoči nalogi in bomo dokazali svojo vrednost!

Brez zgoraj opisane samostojnosti nimamo od kod črpati poklicne samozavesti. Edina možnost je tekanje za rezultati, ki prinesejo (od zgoraj definiran) uspeh in odobravanje.

Zato je važno, da se zamislimo in pretehtamo, kateri so pogoji za delo, ki jih doživljamo kot bistvene za uspešno delo, kakor ga opredelimo sami. Naj omenim le nekatere, ki se mi zdijo neobhodno potrebni.

Za kakovostno vzgojno delo mora imeti vzgojitelj možnost:


  • stopati v globok, zbran stik z gojenci, se vživljati v gojence in graditi odnose;

  • premisliti, predelati, kar doživlja med svojim delom; če doživetega ne predelamo, ne postane izkušnja in ne daje sadov (lahko bi rekli, da se je zgodilo zaman);

  • izmenjavati izkušnje s sodelavci v varnem in zaupnem vzdušju, v okolju, ki je varno ne le za gojence, ampak tudi za vzgojitelje (sestanki kolektiva naj ne bi bili naelektreno tekanje za neodložljivimi obveznostmi, temveč vir moči in idej za reševanje raznolikih, a usklajenih nalog po meri posameznika).

Prav te bistvene pogoje šolska oblast omejuje, ko določa ritem dela in obveznosti. Obenem seveda zahteva rezultate kakovostnega dela (delovni elan in podjetnost, ustvarjalno reševanje težav, odlično komunikacijo in še kaj) v skladu s prej omenjenim manipulativnim vzorcem. Oblast pač ne more reči: «Delajte v slabih pogojih, vemo, da želenega uspeha ne more biti, a naši cilji niso vaši cilji. »

Vzgojitelji pogosto prezrejo še neko drugo hudo posledico, ki jo rodi delo v nesprejemljivih pogojih: če ne morejo delati tega, kar doživljajo kot bistvo svojega poklica, se ne morejo spoštovati.


O človeku in njegovi skrivnosti


Pred kratkim sem imela v rokah nemško antropološko enciklopedijo, ki skuša zajeti sodobnejša spoznanja o človeku.16 Sestavljajo jo kratki eseji, ki jih je na podlagi večletnih srečanj sestavilo dvesto strokovnjakov tridesetih strok. Vsi poudarjajo, da je govoriti o človekovem razvoju še danes zahtevna naloga in da vemo veliko, a še vedno zelo malo. Vzgoja človeka ostaja eno najzapletenejših vprašanj našega časa in presega vsakega posameznika in vsako stroko. Čeprav se čudno sliši, nas zavest o vsem tem razbremenjuje. Lahko celo trdimo, da je v pomoč vzgojiteljevi samozavesti.

Pedagoški optimizem, ki teži k poenostavljanju te neizmerne naloge, namreč oži pogled in zavaja. Pedagoški pristop brez potrebne širine se rad sprevrže v pedagoško naivnost in omejenost. Šolniki in vzgojitelji, ki sodelujejo pri tej uradni postavitvi, pogosto v dobri veri in požrtvovalno iščejo postopek, ki mora obstajati in nam zajamčiti uspeh. Toda v uspeh, kot ga naroča sistem, je mogoče verjeti le, če ocenjujemo problematiko z vidika sistema in če odmislimo neenake družbene pogoje, v katerih se razvijajo mladi.

Dejstvo je, da še ne vemo, katere silnice so odločilne za človekov razvoj, pa čeprav se omejujemo le na naš prostor in našo kulturo. Nenehno se odpirajo nova obzorja in s tem nova vprašanja. Pomislimo le, da je razvojna psihologija stara komaj sto let in da odkrivamo delovanje možganov, ki so nam postali dostopni z najnovejšo tehnologijo, šele zadnja desetletja. Antropologija nam je že pred desetletji odkrila veliko relativnost mnogih nagnjenj, za katera smo mislili, da so univerzalna. Tudi vplivi globalizacije nikakor še niso jasni. Ali se sploh zavedamo, pred kakšno nalogo stojimo, ko imamo opravka z vzgojo in izobraževanjem sodobnega človeka?

Kadar pedagoška znanost stopi v službo sprotne in naročene učinkovitosti, ustvarja iluzorna pričakovanja, da bomo z ustreznim postopkom gotovo dosegli zastavljeni (kratkoročni) cilj.

Pri delu s človekom pa vsak kulturno utemeljen in družbeno kritičen pristop zahteva, da pedagoški optimizem doživljamo na ozadju velikega in nerazrešenega vprašanja: Kdo je in kaj potrebuje današnji človek? Vzgojitelji potrebujejo oporo drugih ved, a tudi umetnosti, da izstopajo iz psihopedagoške perspektive, se dvigajo nad svojo dodeljenost nemogoči nalogi in prosto zadihajo v zavesti, da ni stroke in ne strokovnjaka za rešilne recepte, ki bi nas rešili osebnega iskanja, tveganja in učenja.

Mislim, da je zavest o neizčrpnosti vprašanj v človeku nepogrešljiva sestavina naše poklicne samozavesti. Omogoča nam stik z našimi lastnimi najglobljimi vprašanji, z našo osebno skrivnostjo, iz katere potem črpamo tudi pri vzpostavljanju stikov z gojencem – človekom.

Vzgojitelj ostaja celosten človek le, če si nenehno kliče v zavest, da gojenec ni le gojenec, in da ga ne moremo poplitviti izključno na bitje za oblikovanje. Za človeka gre in človek je že kot novorojeno bitje (in celo življenje) nosilec svobode, a tudi skrivnosti, ki ji še nihče ni bil kos. Zato ne more biti le predmet naših vzgojno-izobraževalnih projektov. Na ozadju te zavesti se bomo počutili dovolj skromni in zato dovolj močni, da se lotevamo svoje omejene naloge.

Podcenjevanje tega ozadja našega dela nas pelje naravnost v psihopedagoški iluzionizem in v tisto omejenost, ki so jo od nekdaj sovražili svobodni duhovi, ko so govorili o učiteljski pameti in šolski kulturi.



Yüklə 299,33 Kb.

Dostları ilə paylaş:
1   ...   14   15   16   17   18   19   20   21   22




Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©azkurs.org 2024
rəhbərliyinə müraciət

gir | qeydiyyatdan keç
    Ana səhifə


yükləyin