Veščine učiteljeve sreče

Kultura miru

Miroljuben odnos do sveta, iz katerega odganja vzgoja za mir (Unesco v svoji ustanovni listini navaja prav mir kot najvišjo kulturno dobrino človeštva), deluje po drugačnih načelih. Če se vzgojitelj izmakne pasti samotrženja, lahko postane nosilec te kulture in njene drugačnosti. To držo je mogoče razčlenjevati in utemeljevati na več ravneh. Navajam nekaj svojih misli, o katerih lahko vsak vzgojitelj samostojno razmišlja, ali držijo ali ne.

• 
  Vzgojni učinek ni seštevek storitev.
  
• 
  Vidljivost nima nič skupnega z vzgojno učinkovitostjo posameznika ali ustanove.
  
• 
  Kakovost dela moramo preverjati, a ne po tržnem sistemu.
  
• 
  Tekmovalnost med ustanovami, ki skrbijo za humanizacijo družbe, je nesmisel.
  
• 
  Tekmovalnost med ljudmi, ki skrbijo za vzgojo mladih, je v nasprotju s poklicno etiko vzgojitelja.
  
• 
  Vzgojitelju ne sme biti naloženo, da se bori za materialno preživetje ustanove, v kateri je zaposlen.
  
• 
  Informiranje skupnosti o delu ustanove oziroma vključenost v okolje sodi med dolžnosti ustanove, toda komunikacija je nekaj drugega kot samopromocija: poteka do drugačnih merilih in ima drugačne cilje.
  
• 
  Samo dolgoročne, ekološko zastavljene raziskave, razširjene na širše okolje in prihodnje življenjske vloge, lahko dajejo zanesljive odgovore na vprašanje, kakšen je učinek vzgojno-izobraževalnega dela v ustanovah, reform itd.
  

Odgovornost do otroka in naročniki

Vzgojno delo ne more biti izvajanje storitev po naročilu. Vzgojitelj, ki bi se spremenil v vestnega izvajalca naročnikovih želja (pa naj gre tudi za uradne avtoritete ali dobronamerne starše), bi se izneveril temeljnemu smerokazu: vživljanju v potrebe otroka in mladostnika, navezovanju na svoje najdragocenejše izkušnje in odločanju o ustreznih ukrepih na tej osnovi. Vodilo vzgojnega odnosa je otrokov in naš položaj. Merilo ne more biti, kar zahteva naročnik, ampak otrokova pravica do varnosti, spoštovanja osebnosti in razvoja, s katerim lahko doseže vsaj minimalno usposobljenost za odgovorno svobodo. Naša naloga je, da zavarujemo to pravico. Tudi napotki ministrstva in nadrejenih so sprejemljivi in obvezujoči le pod pogojem, da so v službi navedenih prednostnih nalog. Vzgojno delo ne sme biti v službi politične oblasti, državnih interesov, šolskih oblasti, verske oblasti, staršev ali kogarkoli. Vzgoja je spremljanje in zaščita otroka, ki običajno nima vseh potrebnih sredstev, da bi branil svojo varnost in razvijal svojo svobodo. Kadar se sprašujemo o otrokovih potrebah, smo si dolžni izdelati svoj zorni kot, ne pa prevzemati tistega, ki ga lahko vsiljujejo starši prevarovanega, zatiranega, razvajenega ali nasilnega otroka. Prav tako ne moremo nekritično pristati na zorni kot, ki ga ima minister, ko določa, kaj je nujno za prihodnost mladine.

Osnova poklicne etike vzgojiteljev je osebna odgovornost pri presojanju otrokovih potreb. Nikoli ne bi smeli početi česarkoli v imenu kogarkoli oziroma se izgovarjati, da smo prisiljeni v ravnanje, s katerim se ne strinjamo. Za vse, kar počnemo, se moramo odločati samostojno in prevzemati nase osebno odgovornost. Če sprejemamo kompromise, bi moralo biti najprej jasno nam samim, če so nujni in zakaj. Nikoli ne bi smeli biti izvajalci storitev v službi naročnikov, ki naj potem odgovarjajo za posledice.

Samostojnost kot osnova poklicne etike

Poklic vzgojitelja zahteva posebno izostren posluh za vprašanje človekovega dostojanstva, saj je temeljni cilj vzgoje prav omogočanje razvoja tega dostojanstva. Zato bi morala biti samostojna osebnost pogoj za sprejem že ob začetku študija¹⁴. Vzgoja je uvajanje v svobodo in veličino človeškega bitja in zato se lahko uspešno usmerijo v ta poklic predvsem študenti in študentke, ki so nadarjeni za vživljanje, sposobni spoštovanja osebnosti v razvoju, obenem pa ustvarjalni, prožni, samostojni in trdno zakoreninjeni v svojem dostojanstvu.¹⁵ Izpopolnjevanje, ki resnično vpliva na kakovost vzgojnega dela, poteka tudi kot proces samoodkrivanja, individualizacije vzgojitelja (v pomenu, ki ga daje izrazu Jung).

Vzgojne usposobljenosti ni mogoče doseči po uradnem postopku, ker je sad osebnega zorenja, to zorenje pa je po definiciji lahko le svobodno. Vzgojitelj ne more biti prisiljen v osebnostno in človeško dozorevanje, vanj je lahko le povabljen. Razvije pa se le, če se sam poskuša razviti v odnosih z mladimi, torej iz notranje nuje, da bi se uresničil na tem področju.

Znani pedagoški eros ne izvira, kot marsikdo misli, iz nesebične ljubezni do mladine. Izvira predvsem iz potrebe, da se razvijamo in izražamo v odnosu z otrokom ali mladim človekom. Odnosa si želimo, ker v njem zaživi in se razmahne naša specifična nadarjenost. Prav zato je nadarjenost v tem poklicu nepogrešljiva. Vzgojitelj se namreč želi razvijati svobodno, ustvarjalno in iz lastne notranje motivacije, če ga le vzpodbuja in žene pristen talent. Vse najdragocenejše, kar se zgodi med vzgojiteljem in gojencem, se zgodi iz svobodnega vstopanja v odnos, ki je potreben tudi vzgojitelju samemu.

Samoizpopolnjevanje zato ne more biti v službi delojemalca, ker je v službi naše potrebe, da bi bili kos otrokovemu in lastnemu razvoju. Te potrebe pa so vedno zelo različne od vzgojitelja do vzgojitelja, saj imamo različne učne stile, slepe pege, talente, življenjske izkušnje.

To ne pomeni, da bi moral biti vzgojitelj razbremenjen preverljivega poklicnega izpopolnjevanja, ampak da ima pravico in dolžnost, da se izpopolnjuje samostojno, iz svoje najgloblje motivacije in identitete, ne pa kot standardno formiran državni uslužbenec.

O vzgojni moči in veri vase

Zgoraj opisani vstopni nagibi in talenti so potrebni, a ne zadoščajo. Vzgojno moč svoje osebnosti je mogoče razviti le v letih, saj gre za zelo kompleksno sintezo. Zaupanje vase izžareva pristno moč, ki smo jo razvili sami, in je zato prepričljiva še najprej za nas same. Pogosto je gotovost sad težkih in samotnih poti, preizkušenosti in bolečin, v katerih vzgojitelj premaga nemoč in razvije moč, premaga odvisnost od pokroviteljev in napadalcev in razvije življenjski in poklicni slog svobodomiselnega človeka.

Gre za slog razmišljanja, a tudi za razpoloženje, za čustveno zakoreninjenost v predelanih izkušnjah. Zavest, da nismo bolestno odvisni do zunanjih razmer, je pogoj za častno doživljanje sebe in seveda ne more biti vzpostavljeno od zunaj. Nihče nas ne more posvetiti v dobre vzgojitelje, če to nismo znali postati, ali nam vcepiti samospoštovanja, če dvomimo vase in nas spodnese vsaka kritika. Neodvisnost je sad razvoja, ki smo ga sami hoteli, in za katerega smo žrtvovali, kar je bilo treba – včasih tudi priljubljenost, odobravanje otrok, staršev, kolegov ali nadrejenih.

Zato si moramo sami zastavljati osnovna vprašanja in nanje tudi sami odgovarjati. Dialog s strokovnjaki in nadrejenimi je vedno potreben, a bistvena je notranja svoboda. Zlasti če vzgojitelj nima dostopa do vzvodov oblasti in strukturnega odločanja, je notranja neodvisnost vedno razpoložljivo sredstvo za obrambo svoje integritete v očitno neenakih odnosih moči.

Kdor čaka navodila od zgoraj, napotke, da se usmerja, ne more biti učitelj svobode. Kako naj uči mlade samostojnosti, če ne počne tega najprej sam?