Vzpostavljanje terapevtskega odnosa

1. 
   VZPOSTAVLJANJE TERAPEVTSKEGA ODNOSA
   

Namen: je zagotavljanje dobrega počutja P, pospeševanje njegovega okrevanja ter podpora in pomoč, da P doseže samostojnost in neodvisnost.

Osredotočenje: izključno na P potrebe, izkušnje, čustva in ideje.

Značilnosti: terapevtska komunikacija, usmerjene terapevtske intervencije MS in vzdušje sodelovanja.

Samozavedanje: ni nekaj, s čimer se rodimo, moramo se ga naučiti. Lahko ga razumemo kot proces razvoja razumevanja lastnih vrednot, verovanj, misli, občutkov, drž, motivacij, predsodkov, prednosti ter vplivov vedenja in misli človeka na drugega človeka. Ko to MS razume lahko začne udejanjati različne plati lastne osebnosti, izkušnje, vrednote, občutke, znanje, potrebe in percepcije za vzpostavitev odnosa s P.

S pomočjo samozavedanja lahko MS v stiku s P lažje opazuje, spremlja in razume njegove nejasne odgovore ter reakcije. Pomanjkanje samozavedanja in komunikacija sta najpogostejša vzroka konfliktov med MS in P.

V praksi psihiatrične ZN je uporabna teorija Hildegar Peplau-model medsebojnih odnosov. Faze terapevtskega odnosa med MS in P so:
1. ORIENTACIJA

- začetna faza se vzpostavi s prvim srečanjem

- pomembna je za nadaljnji razvoj odnosa

- pomoč P pri orientaciji v prostoru, času in osebami

- MS / P = tujca

- vzpostavitev zaupanja- P začuti, da je v odnosu enakovreden partner; namen te faze je tudi, da P v medosebnem odnosu razume, da potrebuje pomoč in jo tudi sprejme

- opazovanje, poslušanje P, pogovor

- VLOGA MS = vloga ustvarjalke terapevtskega okolja, izvajalke ZN, nadomestne osebe, terapevtke, zagovornice, osebe, ki upravlja z informacijami

2. IDENTIFIKACIJA

- P postane jasno kaj se z njim dogaja, dobiva občutek pripadnosti, zaupanja in odnos se poglablja

- P išče rešitve za svoje probleme, o tem razpravlja z MS in timom

- VLOGA MS = terapevtka, učiteljica, oseba z informacijami

3. INTERAKCIJA

- P spozna in sprejme svojo situacijo, prevzema aktivno vlogo v terapevtskem odnosu, postaja samozavestnejši s tem, ko prevzema odločitve

- MS ga podpira, vzpodbuja, postavlja pa tudi omejitve, ko P vedenje ni ustrezno oz. predstavlja nevarnost zanj oz. za druge

- VLOGA MS = svetovalka, oseba z informacijami, vodja (saj skupaj s P načrtujeta in izvajata PZN)

4. FAZA RAZREŠITVE

- Zadnja faza,

- MS in P naredita pregled skozi vse faze, pregledata dosežene cilje in ovrednotita napredek,

- P prevzema odgovornost zase, postavlja si nove cilje

Elementi terapevtskega odnosa:

-sposobnost za vspostavljanje zaupanja, empatija, sprejemanje P kot neponovljivega posameznika, spoštovanje P, izkazovanje iskrenosti in poštenosti, sposobnost terapevtskega samorazkrivanja, upoštevanje bioloških, psiholoških, socio-kulturnih vidikov posameznika, ter strokovno zunanje.

Ovire v medosebnem odnosu:

• 
  P čuti lahko odpor v sebi ali pa v odnosu do MS
  
• 
  Transfer - nezavedni proces P čustev, povezanih s pomembno osebo v njegovem življenju, na MS
  
• 
  MS mora stalno raziskovati in odkrivati svoja čustva (lahko se pojavi namesto empatije – simpatija, predsodki, pretirana sproščenost in domačnost )
  
• 
  pomembno je da so temelji terapevtskega odnosa že v začetku jasno postavljeni
  

Vloga MS:

• 
  vloga tujca
  
• 
  vloga svetovalke
  
• 
  vloga MS kot vir informacij
  
• 
  Vloga terapevta
  
• 
  Vloga učitelja
  
• 
  Vloga vodje in izvajalke ZN
  
• 
  Vloga nadomestne osebe
  
• 
  Vloga zagovornika