Ugotavljanje poporodnih depresij: EDINBURŠKI vprašalniki (EPDS), ki se uporabljajo na 1. ginekol. pregledu ali 6. tednov po porodu
POMEN OSEBNIH IN SOCIALNIH DEJ. PRI NASTAJANJU POPOR. DEPRESIJ:
Psihološki dej. : odnos do lastne matere,odklanjanje Ž vloge, podzavestno odklanjanje otroka, emocialna zavrtost, pomanj. zaupanja do partnerja,
Socialni dej. : stresni dogodki,neustrezne razmere kot so: samski stan, izguba pomembne osebe, vsiljena poroka
ZN Ž. S PSIHIČNO MOTNJO V OBPORODNEM OBDOBJU:
V nosečnosti (simptomi depresije so enaki v zadnjem tromesečju kot ob porodu, zato MS že ob 1 stiku lahko začne govoriti o psihičnem zdravju. Poleg šole za starše jim moramo omeniti tudi o poporodni depresiji. V zadnjem tromesečju pa naredimo rutinsko presajanje za depresijo, kajti Ž same ne poiščejo pomoč nakar jih tako več kot polovica ostane nediagnosticiranih in depresija se lahko ponovi),
Porod (Ž izčrpa fizično i psihično, slaba obporodna izkušnja lahko vodi v depresijo, zato je pomembno da babica nudi porodnici empatijo, podporo partnerju, potrebne informacije in nasvete ter zagotovljeno relativno udobje med samimi porodom. Babica se mora vedno njej posvečati da porodnica ne dobi občutka, da svoje naloge ni dobro opravila),
Poporodno obdobje (v prvih 24-48h po porodu je bistveno da se porodnica pogovori in podoživi porod, in če ji kaj ni bilo vredu da to izrazi, ker če ne lahko te travme preidejo v posttravmatični šok. Ž je potrebno dobro pripraviti na odhod domov, ji vlivati samozavest in dati občutek varnosti, depresija po porodu se razvija postopoma, brez naglega izbruha, somatske motnje pa prekrijejo normalne spremembe puerperija).
TH vključuje psihoterap. metode (svetovanje) in komplementarne metode (aromath,hipnoza, akupunktura,masaža), pozitivni učinki pa se pokažejo pozneje pri zdravilih.
če je po porodu potrebna hospitalizacija naj bo otrok z mamico, zagotoviti pa mu moramo varnost, in cilj ni le remisija simptomatike ampak utrditev odnosa mati-otrok.
SAMOMORILNO VEDNEJE:
ZAKAJ SAMOMOR: išče rešitve a drugih ne najde, brezup, nemoč, krivda, sram, zožena zavest-v tem stanju napačno sklepa in izkrivljeno doživlja sebe
OBLIKE SAMOMOR. VEDENJA:
Samomorilne misli: lastna aktivnost s katero bi pos. lahko umrl, ločimo samomorilne misli z načrtom in tiste brez njega,
Samomorilne grožnje: na glas izrečene ali napisane besede pomeni manipulacijo in zmanjševanje nevarnosti te oblike samom. vedenja ,
Parasuicidalna pavza: umik iz neugodne situacije, on bi najraje zaspal in bi težave kar izginile, pomaga si s tabletami, alko. In drogami, ponovna vrnitev v realnost pa lahko poveča samomor. vedenje,
Samopoškodbeno vedenje: sam si zadaja poškodbe-rezanje žil, s tem hoče ublažit notranjo bolečino,
Prekinjen samomor: pos. sam prekine že začeti samomor-tveganje za ponovnega se začasno zmanjša in poveča možnost za pomoč,
Preprečen poskus samomora: ustavi se zaradi spremembe okoliščin-človek gre mimo, budilka ki vse zbudi itd, tako vedenje je obravnavano psihiatrično,
Poskus samomora: poskuša končati svoje življenje,
Samomor: pos. umre, smrt pa je posledica samomorilnega dejanja.
SAMOMORILNI PROCES: pos. prehaja iz oblike z zmanjšanim tveganjem (misli na samomor), v tisto z večjim tveganjem (poskus samomora). Izid procesa je ugoden takrat ko pos. sam ali s pomočjo bližnjih uspešno razreši okoliščine povečane stiske.
DEJ. TVEGANJA:
Splošni: spol, starost, ločitve, st. izobrazbe, brezposelnost, samsko življ.
Skupni: občutki obupa, večja impulzivnost in agresivnost, zloraba, samom. Vedenje, slaba socialna mreža, odvisnost od alkohola,
Specifični: psih. bolezni, neugodne osebnostne znač. močno povečana ogroženost pri bolnikih s shizofrenijo, epilepsijo, multiplo sklerozo
OCENA SAMOM. OGROŽENOSTI:
Pac. vedno vprašamo po sprožilnih dejavnikih in neugodnih dogodkih v življ.
Po neg. čustvih vprašamo direktno, pri tem smo pozorni na občutke notr. praznine, žalosti, obupa,
Prav tako vprašamo po samom. mislih, pri postavljanju vprašanj pa smo čustveno nevtralni, vendar empatični in brez predsodkov,
Pomembno je da vprašanja postavimo v časovni okvir in posebej vprašamo za nedavno razmišljanje,
V oceni ogroženosti opredelimo še st. podpore v okolju ter dosegljivost bližnjih.
UKREPANJE OB SAMOM. OGROŽENOSTI: to pomeni urgenco v psihiatriji in imamo 10 korakov kako naj ravnamo v tej situaciji:
Ocenimo samom. ogroženost,
Ocenimo aktualno samom. vedenj,
Ocenimo okoliščine v življenju pos.
Ocenimo morebitne bolezni (shizofrenija, depresija),
Ocenimo koliko, kakšna je akutna ogroženost,
Ocenimo možnosti ukrepanja,
Ocenimo antisuicidalni dogovor,
Sklenemo načrt ukrepanja,
Sprejme ukrepe nadzora,
Spremlja ogroženost.
Ko smo enkrat uspešno zmanjšali ali odpravili samomo. ogroženost je potrebno narediti načrt za preprečevanje podobnega vedenja v prihodnosti.
IZGUBA IN ŽALOVANJE:
žalovanje je proces, ki sledi izgubi in se običajno konča s stabilnostjo in zaupanjem v prihodnost.
DEJAVNIKI KI OVIRAJO ŽALOVANJE:
Zunanji: žalujoči se zaradi opravil v zvezi z izgubo ne more ukvarjati s svojimi čustvi (pogreb); pomanjkljiva podpora s strani prijateljev in družine ovira žalujočega pri izražanju čustvenih reakcij in mu onemogoči predelavo odnosa z umrlim; nekontrolirana uporaba pomirjeval in antidepresivov potlači normalno izražanje žalosti in lahko vodi v zaplete žalovanja,
Notranji: mnenje da je izražanje čustev neprimerno in nesprejemljivo; prepričanje da sta kvaliteta in kvantiteta čustev v zvezi z izgubo nekaj edinstvenega in se jih ne da deliti; nerazumevanje povezanosti med preteklimi izgubami in doživljanjem trenutne.
PROCES ŽALOVANJA:
1. Obdobje-do 2 meseca: žalujoči je zmeden, doživlj. izgube je nepopolno, zanikanje izgube, čustveni odzivi-krivi druge, občutki krivde; v tem obdobju so pac. Zelo ranljivi in potrebujejo pomoč bližnjih; glavni cilj je ohranitev integritete in vsakodnevnih aktivnosti, ter preprečitev izolacije,
2. Obdobje-do pol leta: najtežje obdobje, ker je pomoči manj-vsi mislijo da je že čas da preboli- pac. Ima občutke brezciljnosti, depresivnosti, osamljenosti; za njih je pomembno da se pogovarjajo o podrobnostih smrti in zagotovila da so storili vse kar so lahko; življenje se začne nato urejati in žalujoči naj obnovi svoje odnose,
3. Obdobje-zaključi se leto po izgubi: žalujoči se umirijo in zaupajo v prihodnost, še se pojavijo boleči spomini a glavni cilj je da žalujoči najdejo zadovoljstvo v življenju.
DEJ. KI VPLIVAJO NA PROCES ŽALOVANJA:
Izkušnje iz otroštva, in z izgubami v življenju,
Duševne bolezni in življ. krize pred izgubo,
Proces umiranja, podpora okolice, dodatne obremenitve.
POKAZATELJI POTEKA ŽALOVANJA:
Predelani občutki povezani z izgubo,
Opis pomena izgube ali smrti,
Vzdrževanje bivališča,
Ni motenj spanja in ustrezno prehranjevanje,
Iskanje pomoči,
Napredek v procesu žalovanja
Izražanje verskih prepričanj v zvezi s smrtjo,
Sodelovanje pri načrtovanju pogreba,
Delitev izgube z bližnjimi.
KAKO LAHKO OLJAŠAMO ŽALOVANJE:
Identificiramo izgubo,
Pomagamo pac. odkriti kako je bil povezan z osebo,
Sporočimo da nam pogovor ni odveč,
Povedamo kje lahko dobijo pomoč,
Pomagamo pac. da poišče lastne načine premagovanja težav,
Izraziti empatična stališča o žalovanju,
Pomagati otrokom da se nesporazumi razčistijo.
POSEBNOSTI ŽALOVANJA: običajno je žalovanje težje pri nenadnih smrtih. Pri ZN žalujočega starostnika je dobro upoštevati:
Vdove in vdovci doživijo v starosti številne izgube, kar žalovanje zaplete,
Potrebujejo veliko zaupanja, prilagodljivosti, sodelovanja in podpore s strani družine in prijateljev,
Težave kot so motnje spanja in hranjenja, nas lahko zavedejo pri oceni depres.
Žalovanje je pri starejših praviloma manj burno, ker jim je smrt blizu.
