Osnove pediatrije

Motnje srčnega ritma (aritmije) 
 
Aritmije v otroštvu so redke. Pri zdravih otrocih je  sinusna aritmija običajna (pospešena srčna 
akcija med vdihom in upočasnjena med izdihom). Normalni sinusni ritem je  do 210 udarcev 
v minuti, prezgodnje kontrakcije atrijev in ventriklov so običajne in nenevarne. 
 
Supraventrikularna tahikardija 
 
Pomeni povišano srčno frekvenco nad 220 udarcev v minuti. Pri večini bolnikov mine 
neopazno, v redkih primerih se otrok znoji med hranjenjem in je nemiren, starejši otroci čutijo 
palpitacije. Redko je posledica srčnega obolenja, lahko ga pa povzroči. Diagnostičen je EKG. 
Zdravljenje je usmerjeno v dokončanje akutne epizode in vzpostavitev normokardije z: 

 
vagalno stimulacijo (polaganje ledene obloge na obraz, ali masaţa karotidnega sinusa), 

 
intravenska aplikacija adenozina, 

 
sinhronizirana kardiokonverzija (če zgornja ukrepa ne zadoščata). 

128 
 
BOLEZNI DIHAL 
 
Okuţbe dihal so najpogostejše okuţbe otrok, 90 % jih povzročajo virusi. Otroci so občutljivi 
za okuţbe dihal zaradi gostejše sluzi v dihalih in slabše moči dihalnih mišic.  
Okuţbe delimo na okuţbe zgornjih in spodnjih dihal, poleg njih sta pri otroku pomembni 
bolezni še astma in cistična fibroza. 
 
Kašelj  
 
Kašelj je pogost znak bolezni dihal zlasti v hladnejših mesecih leta. Moteč ni zgolj za bolnika, 
ki mu moti aktivnosti in krati dnevni ter nočni počitek, pač pa moti tudi otrokove bliţnje, 
posebno, če ţivijo v bolj tesnih stanovanjskih razmerah. 
Kašelj  je  refleksni  obrambni  mehanizem,  ki  sluţi  za  čiščenje  dihal  in  s tem  za  vzdrţevanje 
zdravih dihalnih poti in pljučnih mešičkov. S pomočjo kašlja se izločijo tujki, ki so v dihala 
zašli z vdihom (prašni delci, delci hrane), odstranijo pa se tudi odmrle celice in odvečna sluz, 
ki se ob vnetjih povečano tvori v celicah, ki pokrivajo notranjost dihalnih poti. Za kašelj je 
značilno, da ga lahko hote sproţimo ali zadrţimo. Refleks kašlja sproţi mehansko ali kemično 
draţenje  receptorjev  za  kašelj,  ki  so  v  grlu,  sapniku  in  sapnicah.  V  pljučnih  mešičkih  teh 
receptorjev  ni.  Kašelj  je  sestavljen  iz  globokega  vdiha,  ki  mu  sledi  sunkovito  iztisnjenje 
plinov skozi grlo. Hiter tok zraka pa s seboj iz dihal odnese tudi vdihane delce in sluz. 
Pri  različnih  vrstah  obolenj  se  kašelj  po  kvaliteti  razlikuje.  Mnogokrat  zdravnik  ţe  iz 
otrokovega kašlja lahko sklepa, kateri del dihal je obolel ali katera od bolezni dihal je vzrok 
za  kašelj,  zato  je  pri  otrocih  z  obolenjem  dihalnih  poti  poslušanje  kašlja  pomemben  del 
pregleda. 
Lajajoči kašelj 
Je običajno pridruţen oteţenemu zelo glasnemu vdihovanju zraka (stridor) ter hripavosti in je 
posledica oteţkočenega prehoda zraka skozi predel grla. Prehod je oteţen zaradi otekanja 
sluznice ali skrčenja mišic v področju glasilk oziroma neposredno pod njimi ali nad njimi.  
 
Suhi draţeči kašelj 
Je  suho pokašljevanje na začetku različnih virusnih obolenj dihal, pa tudi kadar so v 
vdihanem zraku prisotne draţeče snovi, na primer dim, ter pri psihogenem kašlju. 
 
Produktivni kašelj 
Je kašelj z izmečkom in je bolj značilen za tista obolenja dihal, pri katerih je večja tvorba 
sluzi, pri bakterijskih okuţbah dihal in pri nekaterih kroničnih obolenjih dihal, na primer 
cistični fibrozi, bronhiektazijah. 
 
Kašelj v napadih 
Kašej v napadih s pridruţenim bruhanjem, zariplostjo in celo pomodrevanjem je zelo značilen 
za prebolevanje oslovskega kašlja, nekoliko podoben kašelj v napadih pa se lahko pojavlja 
tudi pri aspiraciji tujka in pri nekaterih kroničnih boleznih. 
Tudi trajanje kašlja in čas, v katerem se kašelj pri otroku pojavlja, sta včasih pomembna za 
diagnozo  bolezni.  Pri  večini  akutnih  obolenj  dihal  kašelj  običajno  mine  v  7  do  14  dneh,  v 

129 
 
redkih  primerih,  na  primer  pri  prebolevanju  oslovskega  kašlja,  pa  trajajo  teţave  od  3  do  6 
tednov. Za dolgotrajen kašelj, ki  zahteva posebno diagnostično obravnavo, smatramo  kašelj, 
ki traja več kot 3 tedne. Tudi del dneva, v katerem se kašelj pogosteje ponavlja, je pomemben 
pri  ugotavljanju  bolezni.  Pri  akutnih  vnetjih  dihal  se  kašelj  skoraj  enako  pogosto  pojavlja 
preko  celega  dne.  Pri  oslovskem  kašlju  so  napadi  kašlja  izrazitejši  in  pogostejši  ponoči. 
Ponoči  je  pogostejši  tudi  kašelj  pri  nekaterih  alergičnih  obolenjih  dihal  ter  pri  kroničnem 
vnetju sinusov. Za psihogeni kašelj pa je nasprotno značilno, da v spanju izgine. Ob naporu se 
poslabša kašelj pri bolnikih z »astmo ob naporu« in s kroničnimi pljučnimi boleznimi. 
Vzroki kašlja 
Kašelj je  glavna bolezenska značilnost akutnih, ponavljajočih se in  kroničnih  obolenj dihal. 
Pri  otroku  je  najpogostejši  vzrok  kašlja  virusno  vnetje  sapnic  ali  bronhitis.  Pri  tej  bolezni 
kašelj, ki je le ena od bolezenskih značilnosti, izgine v enem do dveh tednih. Kratkotrajen je 
kašelj  tudi  pri  večini  drugih  akutnih  bolezni  dihal.Kašelj  je  lahko  le  ena  od  bolezenskih 
značilnosti,  ki  so  mu  pridruţeni  še  drugi  bolezenski  znaki,  na  primer,  povišana  telesna 
temperatura, piski, hripavost. Kašelj brez drugih znakov pa je najpogosteje posledica draţenja 
sluznice  dihal,  na  primer,  pri  pasivnem  ali  aktivnem  kajenju,  lahko  pa  je  tudi  psihično 
pogojen.  
Vzroki pogosto ponavljajočega se kašlja pri otroku so astma, aspiracija hrane, zlasti mleka pri 
dojenčkih, in ponavljajoča se akutna vnetja dihal. 
Dolgotrajen kašelj 
Dolgotrajen  ali  kroničen  kašelj  pri  otroku  srečamo  pri  astmi,  kroničnih  boleznih  dihal 
(cistična fibroza, bronhiektazije), pri otrocih z različnimi nepravilnostmi v področju ust, ţrela 
in  poţiralnika,  ki  povzročajo  zatekanje  hrane  v  dihala.  Kroničen  kašelj  je  lahko  posledica 
stalnega  draţenja  sluznice  zaradi  izpostavitve  draţečim  snovem,  na  primer,  dimu  tudi  pri 
pasivnem kajenju in ne le pri aktivnem kajenju. Zlasti pri otrocih med prvim in četrtim letom 
starosti pa je potrebno misliti tudi na aspiracijo tujka, saj v dihala zlasti radi zdrknejo arašidi, 
draţeji,  pa  tudi  kapsule  in  celo  drobne  igračke.  Dolgotrajno  pokašljevanje  pa  je  lahko  tudi 
brez pravega organskega vzroka in je zgolj psihično pogojeno. 
Zdravljenje 
Za uspešno in učinkovito zdravljenje kašlja je potrebno ugotoviti pravi vzrok in ga zdraviti. 
Na  primer:  bakterijske  okuţbe  dihal  zdravimo  z  antibiotiki;  pri  astmi  pomagajo  zdravila,  ki 
širijo dihalne poti; z različnimi ukrepi se lahko prepreči ali zmanjša zatekanje hrane v dihala 
in  tako  dalje.  Ker  je  kašelj  potreben  za  vzdrţevanje  zdravih  dihal,  zdravil  za  preprečevanje 
kašlja  ne  uporabljamo,  razen  v  nekaterih  izjemnih  primerih,  na  primer,  pri  zelo  suhem 
draţečem kašlju. Ker tudi zdravila, ki pospešujejo izkašljevanje in spremenijo sestavo sluzi, 
niso primerna pri katerikoli bolezni dihal, je treba skrbno pretehtati njihovo uporabo.  
Otrokov kašelj lahko uspešno blaţijo starši sami z enostavnimi in neškodljivimi ukrepi: 

 
Vlaţenje vdihanega zraka.Vlaga v vdihanem zraku pripomore k redčenju sluzi v 
dihalih, redkejša sluz se iz dihal tudi laţe odstrani kot gosta. Vlaţenje se lahko izvaja s 
pomočjo inhalatorjev, ali s ponavljanjem od 5 do 10 minutnih vdihavanj pare nad 
posodo ali v kopalnici, če spustimo močan curek vroče vode v banjo. 

130 
 

 
Zagotoviti, da otrok uţije večje količine tekočine, kar pripomore k redčenju sluzi in s 
tem k laţjemu izkašljevanju. 

 
Pogostim čiščenjem otrokovega nosa. Zamašen nos in posledično dihanje skozi usta 
povzroči sušenje in draţenje sluznice in s tem kašelj, kašelj pa lahko izzove tudi 
zatekanje sluzi iz nosu po zadnji steni v ţrelo. V teh primerih s čiščenjem nosu 
ublaţimo tudi kašelj. 
  
 
Okuţbe zgornjih dihal 
 
So izjemno pogoste in obsegajo okuţbe nosu, ţrela in tonzil,  ušes in sinusov. 
 
Običajni nahod (akutni rinofaringitis) 
Je virusna okuţba. Poteka  s seroznim ali gnojnim (korica) nosnim izcedkom, kašljem, 
povišano temperaturo in utrujenostjo.  Zdravljenje je simptomatsko. 
 
Vneto grlo (faringitis in tonzilitis) 
Je večinoma virusna okuţba pri otrocih mlajših od treh let, povzročitelj je lahko tudi  beta-
hemolitični streptokok A. Klinični znaki so vneto grlo, povišana temperatura, pri bakterijskem 
povzročitelju tudi gnojna sluz, povečane lokalne bezgavke in bolečina. Zdravljenje je 
simptomatsko, pri gnojni angini lahko tudi z antibiotikom. 
 
Akutno vnetje srednjega ušesa (Akutni otitis media) 
Povzroča ga respiratorni sincicijski virus (RSV) ali bakterije (pnevmokoki, Hemophilus 
influenzae, streptokoki skupine B, Moraxella catarrhalis). Pogosto je izraţen pri malčkih s 
povišano temperaturo, bljuvanjem in bolečino. Otoskopski pregled pokaţe rdeč bobnič z 
nejasnim refleksom. Zdravljenje je ponavadi uspešno, če dobiva otrok amoksicilinski 
antibiotik in kapljice v nos. 
Ponavljajoči otitisi lahko privedejo do sekretornega otitis media zaradi perforacije bobniča in 
poslabšanja sluha, redkeje do mastoiditisa (vnetja zaušesnega bradavičastega podaljška) ali 
celo meningitisa. 
Sekretorni otitis media in poslabšanje sluha sta običajno prehodna (včasih tudi zaradi slabše 
prehodnosti Evstahijeve cevke zaradi povečane ţrelnice ali alergije), če ne izzvenita, je 
potrebna kirurška drenaţa srednjega ušesa. 
 
Obstruktivna apnoja med spanjem 
Vzrok nočnega zbujanja so lahko tudi motnje dihanja zaradi kompletne ali delne zapore 
nosnih in ustnih dihalnih poti za več kot 10 sekund. V nekaterih primerih pomaga odstranitev 
ţrelnice in tonzil. 
 
Krup 
Krup je virusno vnetje grla, sapnika in bronhijev (laringotraheobronhitis). Pojavlja se pozimi, 
skoraj  izključno pri majhnih otrocih in ima poseben klinični potek. 

131 
 
Po kratkotrajnih znakih okuţbe zgornjih dihal (nahod, povišana telesna temperatura) se zaradi 
subglotičnega edema pojavita značilen lajajoč kašelj in stridor (sigavica, piskajoče dihanje pri 
zoţenih dihalih). Znaki se običajno pojavijo in poslabšajo ponoči. 
 
Zdravljenje  je  simptomatsko  (vlaţenje  prostorov),  ozdravljenje  je  lahko  spontano.  Če  znaki 
trajajo  več  kot  3  dni  ali  se  stridor  stopnjuje,  pride  v  poštev  zdravljenje  s  kortikosteroidi  in 
adrenalinom. 
 
Akutni epiglotitis 
Povzroča  ga  okuţba  z  bakterijo  Hemophilus  influenzae  tip  B  (Hib),  zato  je  po  uvedbi 
obveznega cepljenja proti Hib redek.  Začetek je nenaden s hudimi bolečinami v grlu. Otrok je  
hudo bolan, vročičen, ne more govoriti in poţirati, prisoten je blag inspiratorni stridor. Otroku 
ustreza sedeč poloţaj, diha skozi usta in se slini.  
Pregled otrokovega ţrela s spatulo je strogo prepovedan, ker lahko povzroči popolno zapooe 
dihal. Nujna je takojšnja hospitalizacija, saj je velikokrat potrebno otroka nadihavati preko 
tubusa (ponavadi 48 ur) in ga  po odvzemu kuţnin zdraviti parenteralno z antibiotiki 
(cefalosporini tretje generacije) 
 
 
Okuţbe spodnjih dihal 
 
Povzročajo jih virusi in bakterije, ki pridejo v spodnja dihala neposredno iz epitelija zgornjih 
dihal ali preko krvi (hematogeno). 
 
Pljučnica (Pneumonia) 
 
Je vnetje plučnega parenhima distalno od terminalnega bronhiola in zajema respiratorne 
bronhiole in alveole (pljučne mešičke). 
 
Po etiologiji pljučnice delimo na: 

 
primarne (bakterijske in nebakterijske: virusne, okuţbe z mikoplazmo, okuţbe z 
glivicami), 

 
sekundarne (posledica obtočnih motenj, zastrupitev, vdihavanja (aspiracije) tuje snovi) 
 
Po mikroskopskih spremembah (patomorfologiji) delimo pljučnice na: 

 
Alveolne pljučnice (vnetni eksudat je v svetlinah alveolov). Predstavnika sta lobarna 
pljučnica in bronhopnevmonija. 

 
Intersticijske pjučnice (pnevmonitis). Vnetni infiltrat je v intersticiju (v interalveolnih 
septih, v vezivu ob dihalnih poteh in ob ţilah) in ne v alveolih.  Nastanejo zaradi 
okuţbe s citomegalovirusom, mikoplazmo pnevmonije, zdravljenja novotvorb z radio- 
in kemoterapijo.  
 
 
 

132 
 
Bakterijska pljučnica 
 
Najpogosteje jo povzročajo pnevmokoki.  
Večina bakterijskih pljučnic se začne po ţe preboleli okuţbi zgornjih dihal  z visoko vročino, 
kašljem in oteţkočenim ter hitrim dihanjem (tahipnejo). Če je prizadeta plevra, otroka boli v 
prsih in trebuhu, lahko pride do plevralnega izliva. 
Diagnozo  potrdimo  z  rentgenskim  pregledom  pljuč,  v  krvi  so  povišani  vnetni  kazalci,  iz 
hemokulture poraste bakterija. Zdravljenje je antibiotično. 
 
Bronhiolitis 
 
Najpogosteje ga povzročajo virusi, zlasti RSV (respiratorni sincicijski virus). V večini 
primerov bronhiolitis povzroča le blage teţave, ki spontano izzvenijo ţe v nekaj dneh in 
otroku ponudimo le dovolj tekočin in v primeru povišane temperature antipiretike.  
 
Potek bronhiolitisa zaradi okuţe z RSV pa je hujši. Pojavlja se pozimi zlasti pri prezgodaj 
rojenih dojenčkih, starih 1 - 9 mesecev. Večinoma potrebujejo bolnišnično zdravljenje. Bolan 
otrok je tahipnoičen, stoka, vgreza prsni koš, nad pljuči so slišni hropci, rentgenska preiskava 
pokaţe hiperinflacijo pljuč. 
 Zdravljenje je simptomatsko, zagotovljeno je nadomeščanje tekočin, pljučna in srčna funkcija 
sta skrbno nadzorovani. Če ne zadostuje vdihavanje kisika po nastavku, je potrebno otroku 
zagotoviti predihavanje z umetno ventilacijo. 
Če otroci s povečanim tveganjem dobijo pozimi Palivizumab (monoklonalna protitelesa), je  
potek RSV bronhiolitisa pri njih laţji. 
 
Astma 
Astma  je  najpogostejša  otroška  kronična  pljučna  bolezen  pri  otrocih.  Vzroka  za  nastanek  te 
bolezni  še  ne  poznamo,  zato  tudi  ne  poznamo  ukrepov,  s  katerimi  bi  jo  lahko  preprečili. 
Na razvoj astme v otroškem obdobju pomembno vplivajo dedna nagnjenost, materino kajenje 
med  nosečnostjo  in  otrokova  izpostavljenost  cigaretnemu  dimu  po  rojstvu,  pogosta  virusna 
vnetja dihal v otroški dobi, izpostavljenost alergenom v vdihanem zraku/hrani v najzgodnejši 
mladosti. 
Astma je obstruktivna pljučna bolezen, za katero je značilno vnetje s spremenljivo zaporo in 
povečano odzivnostjo dihalne poti. Vnetje je stalno in  je povezano s strukturno spremembo 
dihalne poti, ki nastane, kadar bolezni ne zdravimo.  
 
Astma poteka z akutnimi poslabšanji s kašljem, piskanjem, tiščanjem v prsnem košu, teţkim 
dihanjem  in  dušenjem.  Nastopijo  ob  stiku  s  sproţilnim  dejavnikom.  Za  poslabšanje  je 
značilno  zmanjšanje  pretoka  med  forsiranim  izdihom  (PEF),  ki  ga  pri  otrocih,  običajno 
starejših  od  4  let,  lahko  merimo.  Izmerjene  vrednosti  primerjamo  z  otrokovim  osebnim 
rekordom.  Poslabšanja  pri  mlajših  otrocih  spremljamo  s  pomočjo  meritev  frekvence 
otrokovega  dihanja  v  spanju,  ki  je  odlično  merilo  za  oceno  obstrukcije,  in  s  perkutanim 

133 
 
merjenjem zasičenosti hemoglobina s kisikom (SaO2). Starši morajo vedeti, kako hitro diha 
njihov otrok, kadar je zdrav. 
 
Astmo  zdravimo  s  protivnetnimi  zdravili:  inhalacijskimi  glukokortikoidi,  zaviralci 
levkotrienov  in  kromolini.  Inhalacijski  glukokortikoidi  so  izbirno  zdravilo  za  zdravljenje 
astmatičnega vnetja. Običajno le pri večjih odmerkih zavirajo rast, ob rednem preventivnem 
zdravljenju pa obvladujejo simptome astme in normalizirajo pljučno funkcijo.  
Cistična fibroza 
Cistična  fibroza  (CF)  je  najpogostejša  avtosomno  recesivna  dedna  bolezen  med  belci. 
Incidenca  je  1:  2500  ţivorojenih.  Bolezen  prizadene  več  organskih  sistemov  in  vodi  v 
napredujočo okvaro pljuč s posledično dihalno nezadostnostjo, moteno je delovanje trebušne 
slinavke,  prizadetost  jeter  lahko  vodi  v  cirozo,  pri  moških  je  zaradi  atrezije  vas  deferens 
pogosto prisotna sterilnost. Napoved izida bolezni določa okvara pljuč, ki so prizadeta zaradi 
kroničnega  vnetja  in  kronične  okuţbe,  zato  je  izrednega  pomena  zgodnja  prepoznava  in 
zdravljenje prizadetosti pljuč. CF je bolezen, ki zahteva multidisciplinarni pristop k obravnavi 
in  zdravljenju.  Obravnava  bolnikov  v  Centru  za  cistično  fibrozo,  kjer  sodelujejo  izkušeni 
strokovnjaki  z  različnih  področij  medicine,  je  najprimernejši  način  vodenja  in  zagotavlja 
najboljši izid bolezni. 
 
Vzrok CF je mutacija gena na dolgem kraku 7. kromosoma, ki kodira zapis za kloridni kanal 
(c-AMP  uravnavan)  na  zunanji  površini  epitelskih  celic,  imenovan  CFTR  (Cystic  fibrosis 
transmembrane conductance regulator). S tem je moten prenos kloridnih ionov v epiteliju, kar 
predstavlja pogoje za izraţanje bolezni. Diagnozo CF moramo potrditi ali ovreči čim prej. S 
tem  se  izognemo  nepotrebnim  preiskavam,  zgodaj  pričnemo  ustrezno  zdravljenje,  genetsko 
svetovanje,  izboljšamo  izid  bolezni  in  napotimo  bolnika  v  specializirani  center  za  vodenje 
bolnikov s CF.  
 
Bolezen  je  zaradi  značilnih  bolezenskih  znakov,  vezanih  na  dihalne  poti,  prebavila  in 
urogenitalne  teţave  moških  relativno  enostavno  prepoznavna.  Potrdimo  jo  s  povišanimi 
kloridi v znoju, t.i. pilokarpinsko iontoforezo, s koncentracijo kloridov nad 60 mmol/l. Večina 
teh bolnikov  ima znake bolezni  dihalnih  poti,  insuficienco trebušne  slinavke in  obstruktivno 
azoospermijo pri mladih moških.  
 
Fenotipske lastnosti bolnika s CF so naslednje: 
 
1. Kronična bolezen dihalnih poti 
– Okuţba s patogenimi klicami (Staph. aureus, H. influenzae, Pseudomonas aeruginosa),  
– Kronični kašelj in gnojav izpljunek. 
– Nenormalnosti na rentgenskih posnetkih pljuč (bronhiektazije, atelektaze, hiperinflacija). 
– Zapora dihalnih poti s piskanjem. 
– Nosni polipi. 
– Betičasti prsti. 
 

134 
 
2. Bolezen prebavne cevi in motnje prehranjevanja 
– Mekonijski ileus, prolaps rektuma. 
– Insuficienca pankreasa in kronični pankreatitis. 
– Kronični hepatitis z znaki ţariščne biliarne ciroze ali multinodalne ciroze. 
– Upočasnjena rast, hipoproteinemia z edemi, pomanjkanje lipidotopnih vitaminov. 
 
3. Sindrom izgube soli: akutna, kronična metabolna alkaloza 
 
4. Pri moških obstruktivna azoospermija. Diagnoza postane teţavnejša v primerih, pri katerih 
ugotovimo  le  nekatere  znake,  značilne  za  CF,  in  ob  tem  normalne  ali  mejne  vrednosti 
kloridov v znoju (pod 40, ali 40 do 60 mmol/l).  
 
V pribliţno 2 % bolnikov govorimo o neznačilni (atipični) CF, njihov  fenotip izraţa npr. le 
bolezni  dihal  ob  normalni  dejavnosti  trebušne  slinavke.  Bolniki  imajo  lahko  le  eno  klinično 
teţavo  (npr.  pankreatitis,  jetrno  bolezen,  motnje  koncentracije  elektrolitov,  sinuzitis  ali 
obstruktivno  azoospermijo).V  teh  primerih  nam  je  v  izdatno  pomoč  določanje  genotipa 
bolnika,  saj  s  potrditvijo  homozigota  (mutaciji  v  obeh  genih  CFTR)  potrdimo  bolezen.  V 
pomoč nam je tudi določanje razlike električnega potenciala nosne sluznice (nosni PD). 
 
Merila za postavitev diagnoze CF so naslednja: 
 
– Povišani kloridi v znoju vsaj 2-krat ali 
– Dve bolezenski mutaciji v genu za CFTR ali 
– Nenormalni NPD (merjenje električnega potenciala nosne sluznice)  ali 
– Ena ali več kliničnih znakov, značilnih za CF: 
– Kronična bolezen obnosnih votlin in pljuč. 
– Nenormalnosti v delovanju GIT in presnove. 
– Sindrom izgube soli. 
– Moški: obstruktivna azoospermia. 
– Pojav CF pri bliţnjem svojcu. 
– Pozitivni presejalni test novorojenčka (IRT). 
 
Presejalni testi 
 
Za čim zgodnejše odkrivanje CF je vpeljan v nekaterih drţavah presejalni test novorojencev, 
ki pomaga k zgodnji diagnozi CF. Določa se imunoreaktivni tripsinogen (IRT) iz kaplje krvi v 
prvem tednu ţivljenja. Pri vrednosti IRT nad določeno mejo se test ponovi in izpelje nadaljnja 
diagnostika, navadno analiza gena CFTR. 
 
 
Obravnava in zdravljenje bolnika z CF  zahteva multidisciplinarni pristop: 
 

 
Preprečitev napredovanja pljučne bolezni (fizioterapija, ustrezni antibiotiki). 

 
Zagotovitev optimalne prehrane (visoko kalorična dieta z dodatkom v maščobah 
topnih vitaminov A, D, E in K,  nadomestitev enzimov trebušne slinavke). 

 
Spodbujanje primerne rasti (dodatek encima trebušne slinavke zmanjša steatorejo in 
omogoča hitrejšo rast). 
 
 

135 
 
BOLEZNI SEČIL IN SPOLOVIL 
 
Večina strukturnih nepravilnosti ledvic  in urogenitalnega trakta pri otroku je odkritih z 
ultrazvočno preiskavo (UZ) ţe pred ali kmalu po rojstvu (glej poglavje Zdrav in bolan 
novorojenček). 
 
Še vedno pa so okuţbe sečil tiste, ki lahko škodljivo vplivajo na razvoj sečil in posledično 
povzročijo hipertenzijo ter kronično ledvično okvaro.  
 
Pomembno je, da so starši pozorni na način uriniranja pri otroku. Zdrav deček ima močan 
curek, ki je dovolj širok, urinira brez čakanja in se pri tem ne napenja. Deklice prav tako 
urinirajo brez čakanja in napora, curek je širši in razpršen, vendar močan in obilen. 
 
Bakteriurija 
 
Je znak bakterijske okuţbe sečil, ne glede na izvor. Pri okuţbah, ki nastanejo zunaj bolnišnic, 
v  kulturi  seča  največkrat  odkrijemo  eno  samo  vrsto  bakterije.  V  bolnišničnem  okolju  se  po 
posegih v sečila lahko pridruţijo drugotne, največkrat ascedentne okuţbe. 
Navzočnost  treh  ali  več  bakterij  v  večjem  ali  manjšem  številu  je  praviloma  znamenje 
onesnaţenja,  nepravilnega  shranjevanja  ali  prenašanja  seča.  Preiskavo  je  treba  ponoviti  z 
nadzorovanim čistim odvzemom. 
Seč je onesnaţen z mikroorganizmi iz sečnice, koţe, noţnice, iz prebavil ali iz okolja. 
Kvantitativna  urinokultura  po  Sanfordu  je  priznana  kot  standama  bakteriološka  metoda  za 
dokazovanje bakteriurije. Omogoča ugotavljanje vrste povzročitelja okuţbe, število bakterij v 
enem mililitru seča in preizkus občutljivosti povzročitelja za antibiotike in kemoterapevtike.