Januar 2014, 5/76. letnik cena V redni prodaji 5,00 eur



Yüklə 0,52 Mb.
Pdf görüntüsü
səhifə1/4
tarix28.04.2017
ölçüsü0,52 Mb.
  1   2   3   4

januar 2014, 5/76. letnik

cena v redni prodaji 5,00 EUR

naroËniki 4,20 EUR

upokojenci 3,50 EUR

dijaki in πtudenti 3,00 EUR

www.proteus.si 

Mikrobiologija



Ocetnokislinske bakterije  

imajo številne zanimive lastnosti

Medicina


Nepredvidljivi spontani pnevmotoraks

Fizika



Subjektivna interpretacija kvantne mehanike

Iz zgodovine žlahtnjenja krompirja v Sloveniji



Viktor Repanšek - oče prvih slovenskih sort 

proteus januar 2014.indd   241

3/16/14   8:03 PM




  

stran 199

Mikrobiologija

Ocetnokislinske bakterije imajo številne 

zanimive lastnosti

Janja Trček

Ob besedah ocetnokislinske bakterije večina ljudi zagotovo najprej pomisli na kis. Tisti, 

ki so se že srečali z osnovami mikrobiologije, se verjetno pri tem spomnijo na dva rodova 

bakterij: Acetobacter in Gluconobacter. Takšna slika, ki je zakoreninjena v glavah ljudi in tu-

di v knjigah, pa se je začela na prehodu iz 20. v 21. stoletje močno spreminjati. V članku 

so opisana zadnja spoznanja na tem zanimivem raziskovalnem področju. Ena od zanimivih 

lastnosti ocetnokislinskih bakterij je na primer tvorba polisaharidov, ki jih celica izloči v 

svojo okolico in ki oblikujejo okoli celic plasti sluzi. Te polisaharide koristno uporabljajo 

v živilstvu (zgoščevalci živil), v medicini (nosilci za nadzorovano sproščanje zdravil, obli-

ži za rane), v elektroindustriji (diafragma za zvočnike) in v tekstilni industriji (poskusi 

izdelave materiala za oblačila). Ocetnokislinske bakterije so bile v zadnjih letih pogosto 

najdene tudi kot simbionti v prebavilih več žuželk, na primer v vinski mušici (Drosophi-



la melanogaster), komarju (Anopheles, Aedes), čebeli (Apis mellifera), škržatku (Scaphoideus 

titanus) in volnati uši (Saccharicoccus sacchari). Zelo verjetno so ocetnokislinske bakterije 

vključene v zagotavljanje hranil gostitelju, zniževanje vrednosti pH v prebavilih gostitelja, 

s čimer ustvarjajo razmere za zaščito pred škodljivimi mikroorganizmi, ali/in v vzdrževa-

nje raznolikosti mikrobiote v žuželkah ter tako zagotavljanje ustreznih hranil koristnim 

mikroorganizmom gostitelja. Med ocetnokislinskimi bakterijami najdemo tudi vrste, ki so 

spodbujevalci rasti rastlin. Poleg tega so ugotovili, da so ocetnokislinske bakterije pogojno 

patogene bakterije. Znanstveniki pri raziskovanju ocetnokislinskih bakterij lahko priča-

kujejo še marsikatero presenečenje, zato bodo v prihodnjih letih zagotovo ostale zanimiv 

predmet raziskovanja.

proteus januar 2014.indd   194

3/16/14   8:02 PM


195

Vsebina


196   Uvodnik

Tomaž Sajovic

199   Mikrobiologija

Ocetnokislinske bakterije imajo številne 

zanimive lastnosti



Janja Trček

203   Medicina

Nepredvidljivi spontani pnevmotoraks

Omar Alhady

212   Kristalografija

Razvrščanje kristalov po njihovih oblikah 

(tretji del)



Mirjan Žorž

216   Nobelove nagrade za leto 2013

Nobelova nagrade za kemijo 2013: Razvoj 

večnivojskih modelov za simulacije 

kompleksnih molekulskih sistemov

Janez Mavri

221   Fizika

Subjektivna interpretacija kvantne 

mehanike


Janez Strnad

224   Iz zgodovine žlahtnjenja krompirja v Sloveniji

Viktor Repanšek - oče prvih slovenskih 

sort krompirja



Danijel Bezek

228   Nove knjige



Moj prvi vodnik po živalskem  

in rastlinskem svetu 

Igor Dakskobler

230   PoËastitve 

Trg Ivana Regna v Gorenji vasi

Matija Gogala

231   Naše nebo

Komet in vesoljska sonda Rosetta

Mirko Kokole

                                                                                             

234   Table of Contents

203


216

212


231

proteus januar 2014.indd   195

3/16/14   8:02 PM


196 



 



Proteus 76/5 •

 

Januar 2014

Kolofon

Prejšnji  uvodnik  sem  sklenil  z  vprašanjem,  ki  si 



ga tudi večina vedno bolj malodušne akademske 

skupnosti  z  vso  resnostjo  niti  ne  upa  zastavljati 

več: »Je sodobni človek danes še sposoben ‘deaka-

demizirati’ svojo raziskovalno radovednost ter jo 

odgovorno, pogumno in zanosno sprostiti v ‘are-

ni življenja’? Od odgovora nanj bo odvisna naša 

usoda in usoda sveta.« Izraz »deakademiziranje« 

univerze  in  raziskovanja  namreč  predpostavlja, 

da je problem, ki duši današnje univerze in razi-

skovanje, prav tisto, kar naj bi bila njihova najbolj 

odlikovana značilnost – in sicer »akademizacija« 

sama.  Toda  kaj  »akademizacija«  sploh  pomeni? 

Beseda  je  pomensko  večplastna  in  v  tej  večpla-

stnosti precej protislovna. Njen prvi pomen, ki ga 

je mogoče najti v slovarjih, je čisto tehničen, rekli 

bi pozitivističen, in prav nič ne pove, kakšno druž-

beno vlogo akademizacija sploh ima: akademiza-

cija je preprosto le proces ali dejanje izobraževanja 

in  raziskovanja.  V  svojem  drugem  pomenu  pa 

»akademizacija« razkriva svojo zločesto družbeno 

naravo, ki jo prvi pomen zahrbtno »skrije« pred 

kritičnimi očmi: namreč podreditev izobraževalne 



in  raziskovalne  dejavnosti  na  univerzah  in  inšti-

tutih togemu sistemu pravil, predpisov in načel. To 

pa pomeni, da je tudi »proizvod« teh dejavnosti 

– védnost sama - »ujeta« v ta togi sistem pravil, 

predpisov  in  načel.  Natančneje  in  brezobzirne-

je  povedano,  ta  togi  akademizacijski  normativni 

sistem zdaj »odloča« o tem, kaj sploh je védnost, 

še več, »odloča« lahko celo o tem, ali bo védnost 

sploh  »proizvedena«.  Britanski  teoretski  fizik  in 

lanskoletni dobitnik Nobelove nagrade za fiziko 

Peter Higgs je v intervjuju, objavljenem 6. decem-

bra v britanskem dnevniku Guardian, namreč iz-

javil naslednje: »Težko si predstavljam, da bi v da-

januar 2014, 5/76. letnik

cena v redni prodaji 5,00 EUR

naroËniki 4,20 EUR

upokojenci 3,50 EUR

dijaki in πtudenti 3,00 EUR

www.proteus.si 

Mikrobiologija



Ocetnokislinske bakterije 

imajo številne zanimive lastnosti

Medicina


Nepredvidljivi spontani pnevmotoraks

Fizika



Subjektivna interpretacija kvantne mehanike

Iz zgodovine žlahtnjenja krompirja v Sloveniji



Viktor Repanšek - oče prvih slovenskih sort 

Naslovnica: 

Kristal kalcita. 

Njegov premer je 66 milimetrov.  

NajdišËe: Ping Wu na Kitajskem.  

Foto: Mirjan Žorž.

Uvodnik


Odgovorni urednik: 

prof. dr. Radovan Komel

Glavni urednik:

 dr. Tomaæ Sajovic 

Uredniπki odbor: 

Janja Benedik

prof. dr. Milan Brumen

dr. Igor Dakskobler

asist. dr. Andrej Godec

akad. prof. dr. Matija Gogala

dr. Matevæ Novak

prof. dr. Gorazd PlaninπiË

prof. dr. Mihael Joæef Toman

prof. dr. Zvonka ZupaniË Slavec

dr. Petra DraškoviË

Lektor: 

dr. Tomaæ Sajovic

Oblikovanje:

 Eda PavletiË

Angleπki prevod: 

Andreja ©alamon VerbiË

Priprava slikovnega gradiva: 

Marjan Richter

Tisk: 

Trajanus d.o.o.

Svet revije Proteus

prof. dr. Nina Gunde ∑ Cimerman 

prof. dr. LuËka Kajfeæ ∑ Bogataj 

prof. dr. Tamara Lah ∑ Turnπek 

prof. dr. Tomaæ Pisanski 

doc. dr. Peter Skoberne 

prof. dr. Kazimir Tarman

Proteus izdaja Prirodoslovno druπtvo Slovenije. Na leto izide 10 πtevilk, letnik ima 480 strani. Naklada: 2.500 izvodov. 

Naslov izdajatelja in uredniπtva: Prirodoslovno druπtvo Slovenije, Salendrova 4, p.p. 1573, 1001 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14, faks (01) 421 21 21. 

Cena posamezne πtevilke v prosti prodaji je 5,00 EUR, za naroËnike 4,20 EUR, za upokojence 3,50 EUR, za dijake in πtudente 3,00 EUR. 

Celoletna naroËnina je 42,00 EUR, za upokojence 35,00 EUR, za πtudente 30,00 EUR. 9,5 % DDV in poπtnina sta vkljuËena v ceno.  

Poslovni raËun: SI56 0201 0001 5830 269, davËna πtevilka: 18379222. Proteus sofinancira: Agencija RS za raziskovalno dejavnost.

http://www.proteus.si

prirodoslovno.drustvo@gmail.com

∂ Prirodoslovno druπtvo Slovenije, 2014.

Vse pravice pridræane. 

Razmnoæevanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno.

Proteus

Izhaja od leta 1933

MeseËnik za poljudno naravoslovje

Izdajatelj in zaloænik: Prirodoslovno druπtvo Slovenije

proteus januar 2014.indd   196

3/16/14   8:02 PM


197

Uvodnik


našnjem akademskem ozračju sploh našel dovolj 

časa in miru, da bi lahko storil tisto, kar sem storil 

leta 1964.« Prav pretresljiv je njegov dvom, da bi 

bila odkritja, kot je bilo njegovo odkritje Higgso-

vega bozona, danes, ko od akademikov zahtevajo 

obsesivno objavljanje člankov v najuglednejših re-

vijah, sploh možna.

Zdi  se,  kot  da  tisti,  ki  vsiljujejo  univerzam  in 

drugim znanstvenim ustanovam akademizacijski 

normativni  sistem,  morda  niti  ne  »vedó«,  da  na 

ta način »odločajo«, kaj sploh je védnost, čeprav 

v resnici »delajo« prav to. Zdi se torej, kot da so 

prepričani, da je znanost -  z njenimi rezultati vred 

- le »brezmadežno čista intelektualna dejavnost«, 

na  katero  njihovi  »zunanji«  normativni  ukrepi, 

pa tudi druge »zunanje« okoliščine, nimajo in ne 

bodo imeli nobenega vpliva. 

Nekaj podobnega je mislil – med drugimi - že tudi 

nemški  filozof  Ludwig  Feuerbach  (1804–1872), 

ki je bil prepričan, da spoznavanje zunanjega sve-

ta (po besedah sociologa in literarnega teoretika 

Rastka Močnika iz najinega elektronskega dopi-

sovanja) poteka le »skozi percepcije, torej na način 

čutnih zaznav«, pri čemer je človek »pasiven« in 

»je le kraj, kamor se zaznave vpisujejo«. »V naj-

boljšem primeru je človek samo tisti, ki ‘opazuje’ 

zunanji svet, torej se ga dotika zgolj s čutnim ‘zo-

rom’ (si ga torej le ‘ogleduje’).« 

Tako  »mehanično«  in  »pasivno«  Feuerbachovo 

razumevanje spoznavanja je doživelo neusmiljeno 

kritiko Karla Marxa (1818–1883) – in sicer v zna-

menitih Tezah o Feuerbachu (Karl Marx, Friedrich 

Engels:  Izbrana  dela  v  petih  zvezkih,  II.  zvezek, 

1976). Za Marxa spoznavanje resničnosti nikakor 

ni  pasivni  »‘odraz’  zunanjega  sveta  v  človekovih 

čutih  in  potem  v  zavesti«  (Močnikove  besede), 

ampak  aktivna  »čutna  človeška  dejavnost,  pra-

ksa«. Z drugimi besedami, temeljno razmerje med 

človekom in zunanjim svetom je praksa, v praksi 

– čutni človeški dejavnosti - pa sta človek in zu-

nanji svet neločljivo povezana. To pa hkrati tudi 

pomeni, da človek in zunanji svet drug na druge-

ga vedno in povsod na takšen ali drugačen način 

vplivata in drug drugega tudi aktivno spreminjata

Tako razumljena čutna človeška dejavnost oziro-

ma praksa je torej človekova temeljna in zato ne-

izogibna bivanjska usoda na tem svetu.

Podobno je razmišljal tudi nemški filozof Martin 

Heidegger (1889–1976): po njem je bivanjsko bi-

stvo človeka »preprosto« to, da je vedno že v svetu

Z izrazom biti-v-svetu je Heidegger – tako kot 

že Marx - zamenjal in »uničil« vse tradicionalne 

dualizme,  kot  so  subjekt-predmet,  akcija-kon-

templacija, praksa-teorija in zavest-svet. Pri tem 

se je naslonil na pojem intencionalnosti (bolj ra-

zumljivo  povedano:  usmerjenosti,  naravnanosti 

človeške  zavesti  k  predmetu  spoznavanja)  nem-

škega filozofa Edmunda Husserla  (1859–1938): 

vsako zavedanje je vedno zavedanje o nečem, no-

benega zavedanja kot takega ni, ki bi bilo ločeno 

od predmeta (naj bo miselnega ali pa snovnega), 

pa tudi nobenega predmeta ni, ki se ga ne bi »do-

tikalo« kakšno zavedanje. Človekovo zavedanje in 

predmeti, torej svet, so v življenju med seboj nelo-

čljivo »zlepljeni« - to pa pomeni, da človek iz svo-

jih miselnih predstav o predmetih nikoli ne more 

»izluščiti«  »čiste«,  »objektivne«  predmete,  kakr-

šni naj bi bili sami po sebi »tam zunaj nas«. Vse, 

kar človek lahko stori, je, da »išče« in »proizvaja« 



ustreznejše miselne predstave o predmetu in svetu, 

katerega neločljivi del je. Sledeči odlomek iz knji-

ge ameriškega filozofa Johna D. Caputa (1940-) 

Radikalnejša hermenevtika. O tem, da ne vemo, kdo 

smo (2007) sijajno opisuje Heideggerjevo bivanj-

sko razumevanje znanosti kot enega od načinov 

človekovega bivanja v svetu, ki odkriva ali razkriva 

stvari in pojave v svetu (oziroma natančneje, dej-

stva o njih, kar pa za samo razumevanje problema 

ni tako pomembno):    

»Ni  ‘golih  dejstev’  ali  ‘neposredovanih  dejanskosti’. 

Dejstva  so  dejstva  znotraj  okvirja,  ki  ta  dejstva 

zbira  –  le  znotraj  vnaprej  danega  obzorja,  ki  jim 

omogoči, da se sploh pojavijo. Toda na podlagi Hei-

deggerjevega zanikanja ‘golih dejstev’ ne bi smeli 

sklepati,  da  je  imel  vse  projektivne,  zasnavljalne 

horizonte za poljubne ali pragmatične izmisleke. 

[…]  Nasprotno,  projekcija  ima  pri  Heideggerju 

moč ‘razklepanja’. Razumevanje razklepa svet, ka-

kršen je; na določen način ga naredi razvidnega. 

Razklenjenost, razvidnost, pa je tisto, kar v Biti in 



času [Heideggerjevem najpomembnejšem delu, ki 

je izšlo leta 1927; opomba je moja] pomeni ‘re-

snico’. Projekcije niso poljubne; vpeljati moramo 

pravi okvir, da bi lahko bivajoče sprostili za tisto 

vrsto biti, ki jim ustreza. Znanosti ne prekupčujejo 

s ‘prosto plavajočimi konstrukti’, ampak posegajo 

po nečem v stvareh samih. Heidegger meni, da si ne 

moremo izboriti dostopa do golih in neinterpretiranih 

proteus januar 2014.indd   197

3/16/14   8:02 PM


198 



 



Proteus 76/5 •

 

Januar 2014

Uvodnik

dejstev, s tem pa odpade vsaka predstava o objektivno-

sti in absolutnosti, možnost, da bi lahko skočili iz svoje 

kože in vzpostavili nekakšen absolutni stik s stvarmi; 

meni pa tudi, da naši hermenevtični konstrukti – če 

so  dobro  oblikovani  –  dejansko  zajamejo  nekaj,  kar 

zadeva  svet  –  to  pa  omogoča  objektivnost  znanosti 

[poševni poudarki so moji].« 

Človek – tudi kot znanstvenik -, je torej »obsojen«, 

da nenehno dejavno ustvarja po možnosti čim bolj 

ustrezne »interpretativne okvire«, »projekcije« ozi-

roma  »miselne  predstave«  o  svetu,  da  bi  lahko  v 

njem živel in preživel svoje življenje. Prav iz tega 

razloga – kot je zapisal Caputo v svoji predstavitvi 

Heideggerjevega razumevanja znanosti – »nastaja-

nje znanstvene drže iz človekove konkretne udele-

ženosti v svetu ne bi smeli obravnavati kot prehod 

iz prakse v teorijo«. Sledeče Heideggerjeve »teze« 

bi morali »ustvarjalci« sodobnih znanstvenih poli-

tik »nabiti na vrata« svojih pisarn: 

»Odčitavanje  merskih  števil  kot  rezultat  ekspe-

rimenta  pogosto  potrebuje  zamotano  ‘tehnično’ 

zgradbo izvedbe poskusa. Opazovanje z mikrosko-

pom je odvisno od proizvodnje ‘preparatov’. Arhe-

ološka izkopavanja, ki so potrebna, da pridemo do 

‘najdbe’ in kasneje do njene interpretacije, zahteva-

jo najbolj groba dela. Toda celo pri ‘najbolj abstrak-

tnih’ načinih obdelovanja problemov in opredelje-

vanja izsledkov na primer uporabljamo opremo za 

zapisovanje. Tudi če so takšne prvine znanstvene 

raziskave  še  tako  ‘nezanimive’  in  ‘samoumevne’, 

ontološko [bivanjsko; moja opomba] nikakor niso 

zanemarljive. Izrecno opozarjanje na to, da znan-

stveno zadržanje kot način biti-v-svetu ni le ‘čisto 

intelektualno opravilo’, se morda zdi malenkostno 

in odvečno. Če ta trivialnost le ne bi izpričevala, da 

nikakor ni razvidno, kje dejansko poteka meja med 

‘teoretičnim’ in ‘ne-teoretičnim’!«

Na svoji mizi pa bi ti sodobni »načrtovalci« znan-

stvenih politik morali imeti vedno odprt tudi pri-

spevek, ki ga je celični biolog in lanskoletni Nobe-

lov  nagrajenec  za  fiziologijo  ali  medicino  Randy 

Schekman (1948-) objavil v Guardianu 9. decem-

bra leta 2013. Že iz naslova prispevka - Kako revije 



kot Nature, Cell in Science škodujejo znanosti – je 

razvidno, da je Schekman napadel samo »svetišče« 

sodobnega  ideološkega  akademiziranja  znanosti: 

najuglednejše znanstvene revije, ki po svetu velja-

jo kot nesporni »prostor« znanstvene »odličnosti«. 

Schekmanovi argumenti za takó kritično stališče 

so  naslednji.  Objave  v  najuglednejših  revijah  na 

razpisih  same  po  sebi  zagotavljajo  financiranje 

znanstvenih projektov in zaposlitve na univerzah. 

Vendar te revije ne objavljajo vedno samo izvrstnih 

člankov.  Poleg  tega  te  revije  agresivno  oglašuje-

jo svoje tržne znamke, pri čemer jih bolj zanima 

prodaja  kot  pa  spodbujanje  najbolj  pomembnih 

raziskav. Pri tem si pomagajo s spornimi faktorji 

vpliva, ki so za znanost tako škodljivi kot nagrade v 

bančništvu. Taka tržna logika spodbuja objavljanje 

člankov z vznemirljivimi in izzivajočimi trditvami, 

v skrajnem primeru pa tudi prispevkov, ki so jih 

revije  zaradi  napačnih  dognanj  kasneje  prisiljene 

umakniti – ali pa tudi ne. Vse to pa neizogibno škodu-



je znanosti, ki jo ustvarjajo znanstveniki. Schekman 

iz tega izpelje naslednje sklepe. Za znanstvenike so 

rešitev revije na spletu s prostim dostopom, ki ob-

javljajo kakovostne članke brez umetnih omejitev, 

ki jih lahko bere vsakdo in ki ne poznajo dragih 

naročnin.  Mnoge  izdajajo  znanstveniki  sami,  ki 

ocenjujejo kakovost člankov, ne da bi se ozirali na 

citiranost.  Odločanje  o  financiranju  znanstvenih 

raziskav in zaposlitvah na univerzah naj ne temelji 

več na tem, v katerih revijah znanstveniki objavlja-

jo. Pomembna je namreč kakovost znanosti, ne pa 

blagovna znamka revije. Najpomembnejše pa je, da 

se znanstveniki sami uprejo. Schekman in njegov 

laboratorij  tako  ne  bosta  več  objavljala  v  revijah 



Nature, Cell in Science, ker škodujejo znanstvenemu 

procesu, pozivata pa tudi druge znanstvenike, da 

storijo enako. »Znanost mora zrušiti tiranijo ‘naju-

glednejših’ revij. Rezultat bo boljše raziskovanje, ki 

bo bolje služilo znanosti in družbi.«

Schekman – ki je, ponovimo, naravoslovec – je v 

svojem prispevku predstavil pravo družbenokritič-

no analizo pogubnih učinkov kapitalistične »aka-

demizacije« in s tem družbene pasivizacije znano-

sti in univerz v sodobnem svetu. Pri nas to vlogo 

opravljajo sociologi in filozofi – v branje toplo pri-

poročam knjigo avtorske skupine Kaj po univerzi? 

(2013). Kako nevarna pa je akademizacija, kažejo 

na primer izjave »iz domačih logov«, da »se nagra-

de podeljujejo za vrhunske znanstvene dosežke in 

ne za moralne vrednote«. 



Tomaž Sajovic

proteus januar 2014.indd   198

3/16/14   8:02 PM


199

Ocetnokislinske bakterije imajo številne zanimive lastnosti • 

Mikrobiologija

Ob besedah ocetnokislinske bakterije večina 

ljudi zagotovo najprej pomisli na kis. Tisti, 

ki  so  se  že  srečali  z  osnovami  mikrobiolo-

gije,  se  verjetno  pri  tem  spomnijo  na  dva 

rodova bakterij: Acetobacter in Gluconobacter

Takšna  slika,  ki  je  zakoreninjena  v  glavah 

ljudi  in  tudi  v  knjigah,  pa  se  je  začela  na 

prehodu  iz  20.  v  21.  stoletje  močno  spre-

minjati. V članku bodo opisana zadnja spo-

znanja  na  tem  zanimivem  raziskovalnem 

področju.

Ocetnokislinske bakterije je leta 1837 Frie-

drich Kützing opisal kot maso miniaturnih 

organizmov, ki tvori sluz na površini zaki-

sanega vina in piva. Ocetna kislina brez te 

biomase  ne  nastaja,  kar  je  dokazal  že  leta 

1868  Louis  Pasteur.  Na  podlagi  različnih 

oblik, velikosti in metabolnih lastnosti (sliki 

1 in 2) so bile ocetnokislinske bakterije sko-

raj  stoletje  razvrščene  v  dva  rodova:  Aceto-



bacter in Gluconobacter. Konec 20. stoletja pa 

je uporaba orodij molekulske biologije omo-

gočila  opis  številnih  novih  rodov  in  vrst, 

kar  je  pomenilo  začetek  velikih  sprememb 

na  področju  sistematike  ocetnokislinskih 

bakterij. Danes je znanih 15 rodov ocetno-

kislinskih bakterij (preglednica 1). Pomemb-

nejša  objava  na  tem  področju  je  opis  vrste 



Acetobacter  europaeus,  prevladujoče  vrste  v 

industrijskih  postopkih  pridobivanja  kisa 

(Asai, 1968, Cleenwerck in De Vos, 2008).

Metabolne lastnosti ocetnokislinskih bakte-

rij  daleč  presegajo  enolično  nastajanje  oce-

tne kisline. Bogat nabor dehidrogenaz, ki so 

vpete na zunanjo stran notranje citoplazem-

ske  membrane,  omogoča  proizvodnjo  šte-

vilnih za farmacevtsko industrijo zanimivih 

sladkorjev in alkoholov. Pri takšni namesti-

tvi encimov mora substrat preiti le zunanjo 

citoplazemsko  membrano,  saj  transport  v 

citoplazmo  ni  potreben,  proizvodi  oksida-

cije  pa  ponovno  enostavno  potujejo  preko 

porinov zunanje citoplazemske membrane v 

namnoževalno gojišče (slika 3). Še posebne-

ga  pomena  je  sposobnost  vodenja  hitrih  in 

učinkovitih reakcij, ki jih ni mogoče izvesti 

z organsko sintezno kemijo ali pa vodijo do 

Ocetnokislinske bakterije  

imajo številne zanimive lastnosti

Janja Trček

Slika 1:

 VrstiËna elektronska mikrografija vrst Gluconacetobacter intermedius JK3 (levo) in Acetobacter pasteurianus KKP 584 

(desno). Daljica prikazuje razdaljo 1 mikrometer. 

Foto: Janja Trček.

proteus januar 2014.indd   199

3/16/14   8:02 PM


200 



 



Proteus 76/5 •

 

Januar 2014

Mikrobiologija

 •

 

Ocetnokislinske bakterije imajo številne zanimive lastnosti

prenizkega izkoristka, na primer oksidacije 

D-sorbitola v L-sorbozo, ki je vmesni proi-

zvod pri pridobivanju C-vitamina, oksidacije 

glukonata  v  5-ketoglukonat,  ki  je  pomem-

ben predhodnik proizvodnje vinske kisline, 

oksidacije glicerola v dihidroksiaceton, ki je 

sestavina  kozmetičnih  preparatov  za  porja-

venje,  in  sinteze  miglitola,  ki  prepreči  ak-

tivnost encima α-glukozidaze. Ta encim je 

odgovoren  za  razgradnjo  polisaharidov  in 

sproščanje glukoznih enot v kri pri človeku, 

njegovo neaktivnost, ki jo povzroči miglitol, 

pa  je  treba  doseči  pri  vnosu  večjih  količin 

hranil pri ljudeh s sladkorno boleznijo (De-

ppenmeier in Ehrenreich, 2009). 

Naslednja  zanimiva  lastnost  ocetnokislin-

skih bakterij je tvorba polisaharidov, ki jih 

celica izloči v svojo okolico in ki okoli celic 

oblikujejo  plasti  sluzi.  Te  polisaharide  ko-

ristno  uporabljajo  v  živilstvu  (zgoščevalci 

živil),  v  medicini  (nosilci  za  nadzorovano 

sproščanje zdravil, obliži za rane), v elektro-

industriji  (diafragma  za  zvočnike)  in  v  te-

kstilni industriji (poskusi izdelave materiala 

za oblačila). Sestavljeni so iz različnih mo-

nomernih  enot,  najbolj  pogoste  pa  so  glu-

koza, galaktoza in manoza. Zaradi različne 

sestave  in  razvejenosti  polisaharidov  imajo 

te  makromolekule  različno  kemijsko  sesta-

vo, strukturo, molekulsko maso in topnost v 

vodi. Na kemijsko sestavo in strukturo bak-

Rod


Tipski sev rodu

Avtorji in leto objave



Acetobacter

A. aceti

Beijerinck, 1898 



Gluconobacter

G. oxydans

Asai, 1935



Acidomonas

A. methanolica

Urakami s sod., 1989



Gluconacetobacter

G. liquefaciens

Yamada s sod., 1998



Asaia

A. bogorensis

Yamada s sod., 2000



Kozakia

K. baliensis

Lisdiyanti s sod., 2002



Saccharibacter

S. floricola

Jojima s sod., 2004



Swaminathania

S. salitolerans

Loganathan in Nair, 2004



Neoasaia

N. chiangmaiensis

Yukphan s sod., 2006 



Granulibacter

G. bethesdensis

Greenberg s sod., 2006



Tanticharoenia

T. sakaeratensis

Yukphan s sod., 2008



Ameyamaea

A. chiangmaiensis

Yukphan s sod., 2010



Neokomagataea

N. thailandica

Yukphan s sod., 2011



Komagataeibacter

K. xylinus

Yamada s sod., 2013



Endobacter

E. medicaginis

Ramírez-Bahena s sod., 2013



Slika 2: 

Rast ocetnokislinske bakterije na gojišËu Frateur. 

Nastala kislina raztopi kalcijev karbonat (CaCO

3

) v 

gojišËu, kar vidimo kot prozorno obmoËje okoli namnožene 

biomase bakterij. 

Foto: Janja Trček.

Preglednica 1: 

Seznam rodov ocetnokislinskih bakterij na 

dan 1. oktobra leta 2013 (http://www.bacterio.net/).

proteus januar 2014.indd   200

3/16/14   8:02 PM


201

Ocetnokislinske bakterije imajo številne zanimive lastnosti • 

Mikrobiologija

terijskih polisaharidov vplivajo tudi sestava 

namnoževalnega gojišča in razmere namno-

ževanja bakterij (Freitas s sod., 2011). 

Ocetnokislinske  bakterije  so  bile  v  zadnjih 

letih pogosto najdene kot simbionti v preba-

vilih več žuželk, na primer v vinski mušici 

(Drosophila melanogaster), komarju (Anophe-

les,  Aedes),  čebeli  (Apis  mellifera),  škržatku 

(Scaphoideus titanus) in volnati uši (Sacchari-



coccus sacchari). Za te skupine žuželk je zna-

čilno prehranjevanje s hranili, ki so bogata 

s sladkorji (nektar, sadni sladkor). Ocetno-

kislinske  bakterije  niso  nujno  potrebne  za 

preživetje  teh  žuželk,  zato  niso  primarni 

simbionti, vendar njihova vloga v gostiteljski 

žuželki  še  ni  povsem  znana.  Zelo  verjetno 

pa  so  ocetnokislinske  bakterije  vključene  v 

zagotavljanje  hranil  gostitelju,  zniževanje 

vrednosti pH v prebavilih gostitelja, s čimer 

ustvarjajo  razmere  za  zaščito  pred  škodlji-

vimi  mikroorganizmi,  ali/in  v  vzdrževanje 

raznolikosti  mikrobiote  v  žuželkah  ter  ta-

ko zagotavljanje ustreznih hranil koristnim 

mikroorganizmom  gostitelja.  Razširjenost 

in  raznolikost  ocetnokislinskih  bakterij  v 

posameznih tkivih različnih vrst žuželk sta 

zanimivi področji raziskovanja, ker bi se ta 

znanja  lahko  uporabila  za  zatiranje  žuželk 

ali  pa  tudi  za  nadzorovanje  prenosa  tistih 

bolezni, ki jih prenašajo posamezne žuželke 

(Crotti s sod., 2010).

Med  ocetnokislinskimi  bakterijami  pa  naj-

demo  tudi  vrste,  ki  so  spodbujevalci  rasti 

rastlin.  To  povezujemo  z  različnimi  la-

stnostmi  ocetnokislinskih  bakterij,  na  pri-

mer s sposobnostjo pretvorbe zračnega N

2

 v 



NH

4

+, obliko, ki jo rastlina lahko uporabi 



kot vir dušika, nastajanjem fitohormonov in 

raztapljanjem mineralov. Prve ocetnokislin-

ske bakterije s sposobnostjo vezave zračnega 

N

2



 so bile izolirane iz tkiva sladkornega tr-

sa, kasneje pa so bile najdene tudi v rizosfe-

ri (območje neposredno okoli koreninskega 

sistema rastlin) kavovca, sladkega krompirja, 

riža, ananasa, manga, banan, korenja, čaja, 

redkve,  rdeče  pese,  pa  tudi  v  koreninah  in 

steblu  riža.  Kljub  spodbudnim  rezultatom 

raziskav  je  uporaba  pokazala,  da  je  vezava 

N

2

 pri teh endofitskih bakterijah odvisna od 



bakterijskega seva kot tudi od lastnosti ra-

stline (vrste, kultivarja, starosti in tako da-

lje), zunanjih razmer rasti ter kakovosti ze-

mlje, zato so pred nadaljnjo široko uporabo 

potrebne dodatne raziskave (Pedraza, 2008). 

Ocetnokislinske bakterije so desetletja opi-

sovali  kot  varne  in  nepatogene  bakterije. 

Leta  2004  pa  je  bilo  prvič  objavljeno,  da 

vrsto  Asaia bogorensis  povezujejo  z  vnetjem 

potrebušnice  pri  bolnici,  ki  je  imela  vsta-

vljen kateter. Dve leti kasneje so iz oteklih 

bezgavk  bolnikov s kronično granulomato-

zno  boleznijo  (okvara  nevtrofilov,  ki  ovira 

uničenje patogenov) izolirali in opisali novo 

vrsto ocetnokislinske bakterije, Granulibacter 

bethesdensis,  za  katero  so  dokazali,  da  pov-

zroča limfadenitis (vnetje bezgavk), vročino 

in izgubo teže pri teh bolnikih. Kasneje so 

bile  ocetnokislinske  bakterije,  tudi  rodova 



Acetobacter in Gluconobacter, pogosto opisane 

kot vir okužb pri bolnikih s kroničnimi bo-

leznimi  (na  primer  cistična  fibroza)  in  lju-

deh s stalno vnesenimi medicinskimi aparati 



Slika 3: 

Encimska kompleksa 

alkohol dehidrogenaza (ADH) in 

aldehid dehidrogenaza (ALDH) 

sta vkljuËena v ocetnokislinsko 

oksidacijo in priËvršËena na zunanjo 

stran notranje citoplazemske 

membrane. Nad encimoma sta 

oznaËena koencima, pirolokinolin 

kinon (PQQ) in molibdopterin 

(Moco), ki sodelujeta pri posamezni 

stopnji oksidacije etanola v ocetno 

kislino. 

proteus januar 2014.indd   201

3/16/14   8:02 PM


202 



 



Proteus 76/5 •

 

Januar 2014

Mikrobiologija

 •

 

Ocetnokislinske bakterije imajo številne zanimive lastnosti

(na primer kateter). Danes zato v literaturi 

to  skupino  bakterij  opisujejo  kot  pogojno 

patogene  bakterije.  To  je  še  posebej  zaskr-

bljujoče zato, ker so ocetnokislinske bakteri-

je ubikvitarni organizmi, kar pomeni, da jih 

najdemo  povsod  v  naravi,  predvsem  pa  na 

rožah in sadju v tropskem in zmernem pod-

nebnem  pasu,  zaradi  česar  lahko  domne-

vamo,  da  je  hrana  pomemben  vir  prenosa 

teh  bakterij  na  človeka.  Večina  do  sedaj 

izoliranih sevov ocetnokislinskih bakterij iz 

kliničnih  vzorcev  pa  je  odpornih  proti  več 

antibiotikom,  kar  pomeni  težavo  pri  zdra-

vljenju okužb s temi bakterijami (Alauzet s 

sod., 2010).

Zaradi velikega števila ekoloških niš, ki jih 

ocetnokislinske  bakterije  naseljujejo,  lahko 

pričakujemo,  da  bo  v  prihodnjih  letih  opi-

sanih  še  več  novih  rodov  in  vrst.  Genetski 

elementi,  kot  so  plazmidi,  insercijske  se-

kvence in transpozoni, ki jih pogosto najde-

mo  pri  tej  skupini  bakterij,  jim  omogočajo 

uporabo  različnih  načinov  prenosa  genov, 

hitro  prilagajanje  na  nova  okolja  in  razvoj 

novih vrst. Tudi njihove metabolne lastnosti 

še niso povsem raziskane, zato lahko priča-

kujemo  odkritje  novih  uporabnih  lastnosti 

ocetnokislinskih bakterij. Zaradi vsega tega 

bo  skupina  ocetnokislinskih  bakterij  v  pri-

hodnjih letih zagotovo ostala zanimiv pred-

met raziskovanja.

Janja TrËek 

je doktorirala leta 1999 s podroËja mikrobiologije 

na Univerzi v Ljubljani. Zatem se je izpopolnjevala na 

razliËnih podpodroËjih mikrobiologije na Univerzi ETH-

Zürich, Univerzi Ludwig Maximilian v Münchnu, Univerzi 

Yamaguchi na Japonskem in nazadnje na Inštitutu Karolinska 

v Stockholmu. Od leta 2012 je redno zaposlena kot 

visokošolska uËiteljica na Oddelku za biologijo Fakultete za 

naravoslovje in matematiko na Univerzi v Mariboru, kjer se 

ukvarja z biologijo in genetiko prokariontov.

Literatura:

Alauzet, C., Teyssier, C., Jumas-Bilak, E., Gouby, A., Chiron, 

R., Rabaud, C., Counil, F., Lozniewski, A., Marchandin, H., 

2010: 

Gluconobacter as well as Asaia species, newly 



emerging opportunistic human pathogens among acetic acid 

bacteria. Journal of Clinical Microbiology, 48: 3935-3942.

Asai, T., 1968:

 Acetic acid bacteria. Tokio: University of Tokyo 

Press. 343 s.

Cleenwerck, I., De Vos., P., 2008: 

Polyphasic taxonomy of 

acetic acid bacteria: An overview of the currently applied 

methodology. International Journal of Food Microbiology, 

125: 2-14.

Crotti, E., Rizzi, A., Chouaia, B., Ricci, I., Favia, G., Alma, 

A., Sacchi, L., Bourtzis, K., Mandrioli, M., Cherif, A., Bandi, 

C., Daffonchio, D., 2010: 

Acetic acid bacteria, newly 

emerging symbionts of insects. Applied and Environmental 

Microbiology, 76: 6963-6970.

Deppenmeier, U., Ehrenreich, A., 2009:

 Physiology of 

acetic acid bacteria in light of the genome sequence of 

Gluconobacter oxydans. Journal of Molecular Microbiology 



and Biotechnology, 16: 69-80.

Freitas, F., Alves, V. D., Reis, M. A., 2011: 

Advances 

in bacterial exopolysaccharides: from production to 

biotechnological applications. Trends in Biotechnology, 29: 

388-398.

Pedraza, R. O., 2008:

 Recent advances in nitrogen-

fixing acetic acid bacteria. International Journal of Food 

Microbiology, 125: 25-35.

proteus januar 2014.indd   202

3/16/14   8:02 PM


203

Nepredvidljivi spontani pnevmotoraks • 

Medicina


Zrak  lahko  začne  vdirati  v  prsni  koš  zara-

di  različnih  vzrokov.  Poznana  sta  predrtje 

stene  prsnega  koša  in  raztrganje  pljuč  za-

radi zloma reber, ki ju povzročijo poškodbe 

prsnega  koša.  Marsikdo  pa  še  ni  slišal  za 

spontano  uhajanje  zraka  iz  pljuč,  ki  nasta-

ne nenadno, brez opozorila, čeprav bi se to 

lahko pripetilo prav njemu. 

Beseda  pnevmotoraks  pomeni  zrak  (grško 

πνεύμον,  pneumon)  v  prsnem  košu  (grško 

θώρακας, thorax), kar je značilno za akutno 

stanje, ki ga opisuje. Gre za nabiranje zra-

ka in posledično naraščanje zračnega tlaka v 

prostoru med pljuči in notranjo prsno steno, 

ki ga imenujemo obpljučni ali plevralni pro-

stor.  V  tem  prostoru  je  sicer  ves  čas  priso-

ten podtlak, ki drži pljuča razpeta. Ko se ta 

tlak poviša, pride do delnega ali popolnega 

kolapsa  oziroma  sesedanja  pljučnega  krila, 

kar  občutno  zmanjša  njegovo  predihanost 

in pritok krvi vanj. Vsako pljučno krilo ima 

svoj plevralni prostor, ki ni neposredno po-

vezan z drugim, tako da se običajno pljuča 

sesedejo oziroma kolabirajo le enostransko. 

V  primeru  obojestranskega  pnevmotoraksa 

je  vloga  celotnih  pljuč  tako  zmanjšana,  da 

lahko hitro nastopita nezavest in zastoj di-

hanja. 



Yüklə 0,52 Mb.

Dostları ilə paylaş:
  1   2   3   4




Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©azkurs.org 2020
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə