Pristop poškodovancu na terenu
Yüklə 86,18 Kb.
|
|
PRISTOP POŠKODOVANCU NA TERENU Osnove pristopa poškodovancu v predbolnišničnem okolju so povzete v med esboj si podobnih oblikah od strani različnih združenj. V svetu najbolj razširjen in sprejet sistem je tako imenovani Advanced Trauma Life Support (ATLS) ki ga je oblikoval Committee on Trauma – American College of Surgeons. Po ATLS-u oskrba poškodovanca ima naslednje korake:
Primarna in sekundarna obravanava se mora ponavljati pri vsaki spremembi ali poslabšanju stanja poškodovanca. V aktualni klinični situaciji se vsi koraki največkrat dogajajo istočasno in vzporedno oziroma se med seboj prepletajo.
GCS < 14, sistolični arterijski tlak < 90 mmHg, dihanje < 10 ali > 29, RTS < 9 ali PTS < 9 I I I I DA NE I I Prevoz v bolnišnico POIŠČI POŠKODBE Obvestiti bolnišnično ekipo I
plapolajoči prsni koš, paraliza udov, zlom medenice, dva ali več zlomov dolgih kosti, vse penetratne poškodbe glave, vratu,prsnega koša in udov proksimalno od kolmoca ali kolena, amputacije proksimalno od zapestja ali stopala, kombinacija poškodbe z opeklino I I I I DA NE I I Prevoz v bolnišnico ponovna ocena stanja Obvestiti bolnišnično ekipo I
katapultiran iz vozila, mrtev sovoznik, pešec, velika hitrost (velike deformacije vozila), motorist ali kolesar, čas izvlačenja > 20 minut, prevračanje, padec > 6 m; I I I I DA NE I I Opazovanje, prevoz v bolnišnico I I 4.KORAK: anamneza, heteroanamneza, dokumentacija starost < 5 let ali > 55 let, nosečnost, imunosupresija, srčne ali pljučne bolezni, diabetes, koagulopatije, trombolitična terapija
Sprostitev dihalne poti na terenu izvajamo z modificiranim trojnim manevrom (dvig brade in premik mandibule naprej in navzgor). Ves čas oskrbe dihalne poti mora hrbtenica ostati v nevtralnem položaju in poškodovanca premikamo v osi (log roll). Ročno imobilizacijo glave (kot prvi in začasni ukrep) naredimo s fiksacijo glave na processus-u zygomaticus-u in processus-u mastoideus-u s prsti, pri tem komolce prislonimo na svoj prsni koš ali na prsni koš poškodovanca. Za imobilizacijo in premikanje poškodovanca je najboljše uporabljati KED, polovično desko in standardizirane ovratnice oziroma vakuumsko blazino ali imobilizacijsko desko ( za dvig poškodovanca pa zajemna nosila). Po sprostitvi dihalne poti moramo iz dihalne poti odstraniti tujke (trde predmete z Magillovimi kleščami in tekočino s sukcijo). Zaradi ohranjanja pravilnega položaja jezika lahko vstavimo ustno žrelni ali nosno žrelni tubus. Pri poškodovancih z ohranjenim refleksom požiranja lahko tubusi izzovejo napenjanje, bruhanje, aspiracijo, premike vratu, laringospazem in zvišanje znotrajlobanjskega tlaka. Če ni znakov za frakturo baze lobanje ali maksilofacialnih poškodb, damo prednost nosno žrelnim tubusom. Dokončno oskrbo dihalne poti predstavlja tubus v sapniku z napolnjenim mešičkom ter zunanjo fiksacijo tubusa. Definitivna dihalna pot ima tri alternative: orotrahealno intubacijo, nazotrahealno intubacijo in konikotomijo ali traheostomijo. Indikacije za intubacijo pri poškodovancih so: apnea, obstrukcija zgornjih dihalnih poti oziroma nezmožnost zavarovanja proste dihalne poti na drug način, zaščita spodnjihdihalnih poti od aspiracije krvi in vomitusa, dihalna stiska, grozeča ali mogoča kompromitacija dihalne poti (inhalacijske poškodbe, frakture in poškodbe obraza, poškodbe vratu), poškodba glave z naraščajočim znotrajlobanjskim tlakom, neprimerna oksigenacija z masko. Nazotrahealna intubacija je kontraindicirana pri maksilofacialnih poškodbah ter pri suspektni frakturi lobanjskega dna. Urgentna intubacija naj bi praviloma abila orotrahealna intubacija. Pomočnik naj bi pri intubaciji izvajal Sellickov manever ( pritisk na krikoidni hrustanec s posledično kompresijo požiralnika med sapnik in hrbtenico; cilj je preprečitev Mendelsonovega sindroma). Potrditev položaja tubusa je potrebno opraviti klinično in kapnometrijski. Neizvedljivost endotrahealne intubacije je jasna indikacija za vzpostavitev kirurške dihalne poti. Kirurška dihalna pot je lahko klasična traheostoma ali pa konikotomija. Konikotomija je lahko igelna ( že tovarniško prirejeni seti po Seldingerjevi metodi, tipa Trachecut ali Tracheoquick) ali pa prava kirurška z incizijo ( vstavitev kanile ali tubusa). Zaradi zaščite dihalne poti pred aspiracijo krvi ali vomitusa je primernejša druga varianta. Najbolj pogoste napake pri oskrbi dihalne poti so spregledani tujek v dihalnih poteh, spregledana mandibularna ali maksilofacialna fraktura ali poškodba larinksa in/ali traheje in spregledana poškodba vratne hrbtenice. Dihanje, predihavanje in oksigenacija Proste dihalne poti same po sebi pogosto niso dovolj za zadostno dihanje in oksigenacijo organizma. Primarni cilj dihanja je optimalna oksigenacija celic. Dihanje vključuje zadostno funkcijo pljuč, prsnega koša in diafragme. Vsako komponento je potrebno dobro pregledati in pravočasno oskrbeti. Inspekcija in palpacija prsnega koša ter avskultacija in perkusija pljuč nam omogočajo hitro orientacijo o statusu. Usodne napake so spregledan ali pozno oskrbljen tenzijski pnevmotoraks (igelna dekompresija v 2. Ali 3. Interkostalnem prostoru v medioklavikularni liniji), plapolajoči prsni koš (analgezija in intubacija), odprti pnevmotoraks ( pokriti in oskrbeti eventualni novonastali tenzijski pnevmotoraks) ter masivni hematotoraks – več kot 1500 ml in izguba 200 ali več ml/uro (s torakalno drenažo v 5.interkostalnem prostoru v sprednji ali srednji aksilarni liniji na prizadeti strani). Oksigenacijo lahko izvajamo na različne načine, ampak če želimo realizirati pretok 10-12 l/minuto, je nujno uporabljati maske z rezervoarjem ( tipa Ohio-maske). Spremembe v oksigenaciji je najenostavnejše spremljati s pulzno oksimetrijo. Ta metoda predstavlja kontinuirano in neinvazivno merjenje saturacije arterijske krvi s kisikom. Z njo ne merimo delni tlak kisika, ampak vrednosti SaO2 95% in več kažejo na zadostno periferno arterijsko oksigenacijo (PaO2 je v tem primeru večji od 70 mmHg). Hipovolemija, anemija, hipotermija, periferna vazokonstrikcija nam onemogočajo določanje realnih vrednosti. Prav tako oksimetrija ne razlikuje oksihemoglobina od karboksihemoglobina in methemoglobina. Na splošno velja, da nam kontinuirana oksimetrija ( posebej v kombinaciji s kapnometrijo/kapnografijo) omogoča registracijo sprememb in takojšnje ukrepanje. Krvni obtok s kontrolo krvavitev Krvavitev oziroma hemoragični šok predstavlja drugi pomemben vzrok smrtnosti pri poškodovancih. Hitri pregled poškodovanca oziroma ocenitev stopnje zavesti, barve kože in kvalitete pulza omogočajo orientacijski vpogled v stopnjo hemoragičnega šoka. Vsako zunanjo krvavitev je nujno potrebno oskrbeti s hemostazo ( v začetku z manualno kompresijo in potem definitivno oskrbo). Napake, ki se pojavljajo v tej fazi oskrbe, so spregledane intraabdominalne ali intratorakalne poškodbe s hemoragijo, frakture femurja in pelvisa, penetratne poškodbe z arterijsko-venoznimi poškodbami ali neprimerno oskrbljene zunanje krvavitve. Klinične stopnje hemoragičnega šoka so prikazane v Tabeli 1. Na splošno velja da se volumsko oživljanje začne z 2000 ml segrete tekočine oziroma pri otroku 20 ml/kg TT. Tabela 1. Ocena izgube krvi na osnovi kliničnih parametrov
* Dobesedna uporaba pravila, da za eno enoto izgubljenega volumna nadomeščamo s tremi enotami tekočine, lahko pripelje do prekomernega nadomeščanja tekočine. Potrebno je zelo previdno spremljati odgovor na začetno volumno resuscitacijo in prilagajati nadomeščanje! Nadomeščanje volumna zahteva takojšnjo vzpostavitev intravenske poti oziroma nemudoma postavljanje najmanj 2 široki i.v.poti ( G12 ali G14).Postavljamo periferno ali centralno pot oziroma intraosealno pot ( posebej pri otrocih). Pri ocenjevanju volumna izgube in njegovem nadomeščanju je potrebno upoštevati vpliv starosti ( slabša toleranca krvavitve in predoziranja tekočin zaradi srčnih ali možgansko-žilnih bolezni), vpliv treniranosti pri športnikih ( bradikardija pri hujši izgubi volumna), vpliv nekaterih zdravil ( beta –blokatorji, antagonisti kalcijevih kanalov), vpliv hipotermije, opeklin in srčnega spodbujevalca. Nevrološka ocena Nevrološko oceno je potrebno opraviti tudi po primarni oskrbi. Enostaven opis stanja zavesti omogoča AVPU metoda: A………..alert…………živahen V………..vocali………..odgovor na vokalne dražljaje, glasove P………..painful………..odgovor na bolečinske dražljaje U……….unresponsive…..nič, brez odgovora
Tabela 2. Glasgow Coma Scale Odpiranje oči Spontano……………..4 Na zvok………………3 Na bolečino…………..2 Nič……………………1
Orientiran……………5 Zmeden………………4 Neustrezne besede……3 Nerazumljivi glasovi…2 Nič……………………1 Motorični odgovor Uboga ukaze…………6 Smisleni gibi…………5 Reakcija umika………4 Refl. Fleksija…………3 Refl. Ekstenzija………2 Nič……………………1
6. sekundarna oskrba in diagnostika
B) podrobni pregled poškodovanca * GLAVA ( poglej še dodaten prispevek o poškodbah glave): natančni pregled skalpa za laceracije, kontuzije ali frakture; likvor; pregled oči (vid, velikost in reakcija pupil, krvavitve v veznico in v fundus, penetrantne poškodbe, kontaktne leče, dislokacija leč); nevrološki status (GCS, pregled okončin, pregled po dermatomih, senzibiliteta, motorika); fraktura lobanjskega dna; oftalmoskopski in otoskopski pregled. Napake ki se pojavljajo so spregledana hifema, poškodbe optišnega živca, penetrantne poškodbe oči, poškodbe glave in laceracije zadnjega dela lasišča . * MAKSILOFACIALNE POŠKODBE – če ta poškodba ne povzroča obstrukcije dihalne poti ali velike krvavitve, se oskrbijo po primarni oskrbi poškodovanca ( La Forte frakture). Pogoste napake so spregledana nevarnost zapore dihalnih poti, spremembe v statusu dihalnih poti, pridružene poškodbe vratne hrbtenice, neoskrbljene hude krvavitve obraza, poškodbe n facialisa. * VRATNA HRBTENICA IN VRAT – poškodovanci s poškodbo glave oziroma maksilofacialno poškodbo morajo imeti vratno hrbtenico imobilizirano do slikovne diagnostike hrbtenice ne glede na nevrološki status. Pregled vratu vključuje inspekcijo, palapcijo in avskulatcijo. Bolečnost vratne hrbtenice, subkutani emfizem, trahealna devijacija ali laringealna fraktura zahtevajo natančno opredelitev poškodbe. Zaradi okluzije ali disekcije karotidnih arterij moramo obvezno palpirati aliavskultirati to področje. Penetrantne poškodbe platizme lahko ocenimo žele v operacijski dvorani. Čelado na terenu smemo sneti le previdno po protokolu. Napake ki se pojavijo, je neupoštevanje možanosti poškodbe vratne hrbtenice, poškodbe poširalnika in sapnika oziroma spregledane laringealne poškodbe s kompromitacijo dihalnih poti ter tope in penetrantne poškodbe karotid. *TORAKALNE POŠKODBE – inspekcija prsnega koša sprednje in zadnje stene nam lahko odkrije odprti pnevmotoraks ali plapolajoči prsni koš. S palapacijolahko odkrijemo subkutani emfizem ali frakturo reber in klavikule. Sternalni pritisk nas opozori na bolečnost pri fraturi sternuma ali kostohondralnih sklepov. Kontuzije in laceracije v tem področju opozarjajo na možnost prikritih poškodb. Klinično pomembne poškodbe tega področja se kažejo z bolečino in težavami z dihanjem. Z avskultacijo in perkusijo lahko opredelimo vrsto dogodka. Sprednjo stran avskultiramo zaradi izključitve pvneumotoraksa in zadnjo stran bazalno zaradi izključitve hematotoraksa. Tihi srčni toni in šibak utrip s hipotenzijo lahko kažejo na srčno tamponado. Raz[irjene jugularne vene kažejo na obstruktivni šok oziroma na tenzijski pnevmotoraks ali tamponado srca (previdnost: pri hemoragičnem šoku so kljub vsemu jugularne vene prazne!). Oslabeli šum dihanja in šok sta lahko edina znamenja tenzijskega pnevmotoraksa. Napake: neprepoznan tenzijski pnevmotoraks, spregledane odprte poškodbe toraksa, plapolajoči prsni koš, tamponada srca in ruptura aorte. Potencionalno smrtne poškodbe prsnega koša so še: kontuzija pljuč, kontuzija miokarda, ruptura diafragme, poškodbe traheobronhialnega pleteža ter raztrganine požiralnika. *POŠKODBE TREBUHA - je nujno identificirati in hitro oskrbeti. Opazujemo popolnoma slečenega poškodovanca. Iščemo abrazije, kontuzije, laceracije in penetrantne poškodbe. Obvezno pregledamo lumbalne lože in presredek. Avskultiramo peristaltiko (ileus!). S perkusijo ugotovimo občutljivost abdomna na rebound fenomen. Palpacija nam da informacijo o bolečnosti in prisotnosti tumefakcij. Takojšnja bolečnost je najpogosteje visceralnega tipa in jo je zelo težko lokalizirati. Voljno napenjanje trebušne muskulature pri palapciji je najverjetneje posledica strahu pred bolečinami in ne predstavlja simptom poškodbe. Nevoljna, nenamerna napetost trebušne muskulature je znak peritonealnega draženja. Rektalni in vaginalni pregled s pregledom zunanjega meatusa uretre sodita v rutniski pregled. Pri frakturah kosti je vedno potrebno razmišljati o pridruženih poškodbah notranjih organov (npr. frakture spodnjega rebrenega loka loka – vranica in jetra; frakture torakalne hrbtenice – pankreas in tenko črevesje; fraktura ledvene hrbtenice – ledvice, frakture medenice – medenični organi in ožilje ter retroperitonealni prostor). Pogoste napake so spregledana ruptura vranice ali jeter, poškodbe lumbalne hrbtenice, poškodbe pankreasa, poškodbe ledvic in frakture medenice, intraabdominalne vaskularne poškodbe, ureteralne in rektalne poškodbe ter poškodbe sečnega mehurja in vaginalne laceracije. * OSTEOMUSKULARNE POŠKODBE Okončine je potrebno pregledati zaradi kontuzij, odrgnin in deformacij. Palpacija kosti, pregled na občutljivost in bolečnost. Krepitacije, abnormalno gibljivost nam omogočajo identigikacijo okultnih fraktur. Pregled obsega tudi pregled pelvisa. Kontroliraj vse periferne pulze zaradi izključitve pridruženih vaskularnih poškodb ter oceni senzorično in motorično funkcijo zaradi eventualne poškodbe perifernih živcev. Pogoste napake so spregledane prikrite frakture in pridružene vaskularne poškodbe ter frakture prstov. Bodi pozoren na crush in compartment sindrom.
Motorično – senzorična ocena, kontroliranje satnja zavesti (GCS) in spremljanje simptomatologije za zvišanje ICP ali subduralnega ali epiduarlnega hematoma. OSNOVNI PREGLED TOKSIKOLOGIJE Vrstni red nujnih ukrepov pri akutnih zastrupitvah: VARNOST REŠEVALCEV EVAKUACIJA ZASTRUPLJENEGA IZ KONTAMINIRANEGA PODROČJA VZPOSTAVITEV IN VZDRŽEVANJE OSNOVNIH ŽIVLJENSKIH FUNKCIJ NUJNO SIMPTOMATIČNO ZDRAVLJENJE IDENTIFIKACIJA STRUPA – DIAGNOZA ZASTRUPITVE UPORABA NUJNIH ANTIDOTOV ELIMINACIJA STRUPA PRIPRAVA ZA TRANSPORT IN DOKUMENTACIJA KONZULTACIJA S CENTROM ZA ZASTRUPITVE Identifikacija strupa – diagnostika zastrupitve
KDO JE BOLNIK? KAJ JE VZROK ZASTRUPITVE? KAJ JE ZAUŽIL? KOLIKO STRUPA JE ZAUŽIL? KDAJ JE DOMNEVNO PRIŠLO DO ZASTRUPITVE? KJE? KAKO ( oralno, skozi kožo,z vdihavanjem, z injiciranjem)? ZAKAJ ( posredni vzrok zastrupitve, poskus samomora)? KAKŠEN je bil bolnik, ko so ga našli in kakšen je bil do prihoda v bolnišnico?
opoidi: hipotenzija, bradikardija, bradipnea, letargija,konfuznost, koma, hipoventilacija, apnea, mioza, hiporefleksija, pljučni edem, hipotermija; simpatomimetiki: psihomotorna agitiranost, hiperaktivnost, halucinacije, delirij, epi-napadi, koma, hipertenzija, tahikardija, tahipnoa, hiperpnoa, hipertermija, midrijaza, diaforeza, tremor,hiperrefleksija, navzea,bruhanje, palpitacije, rabdomioliza, AMI Holinergični sindrom: salivacija, lakrimacija, diaforeza, navzeja, bruhanje, uriniranje, defekacija –driska, abdominalni krči, tahipnoa,bronhospazem, mišične fascikulacije, hiperbronhosekrecija, bradikardija/tahikardija, mioza, epi-napadi, respiratorno popuščanje, zmedenost, agitacija, hipertenzija, hipotenzija, koma, acidoza (organofosforni in karbamatni insekticidi,nikotin, pilokarpin, fiziostigmin, neostigmin, pridostigmin) Antiholinergični sindrom: tahikardija, midrijaza, rdeča in suha koža, hipertermija, delirij, psihoza,hipertenzija/hipotenzija, konvulzije, koma, urinarna retenca, ileus, mioklonus, choreoatetoza, aritmije, rabdomioliza ( antihistaminiki, triciklični antidepresivi, antiparkinsoniki, spazmolitiki,, fenotijazini, atropin, skopolamin, belladona alkaloidi) Salicilati: hiperventilacija, hipertermija, bruhanje, respiratorna alkaloza, metabolična acidoza, hiperpnoa, tahikardija, diaforeza, navzea, ketonurija, latargija, koma, krvavitev, pljučni edem Hipoglikemija: spremenjen mentalni status od kome do psihomotrne agitacije, diaforeza, tahikardija, paralize,disfazija, konvulzije (peroralni antidiabetiki, inzulin) Halucinogeni: halucinacije, težave s percepcijo, depersonalizacija, agitacija, hipertermija, tahikardija, hipertenzija, tahipnoa, midrijaza, nistagmus ( meskalin, fenciklidin, LSD, psilocybin, amfetamini) Sedativi in barbiturati: hipotenzija,bradipnoa, apnoa, zmedenost, stupor, koma, disatrija, ataksija, letargija,koma, hipotermija, bradikardija, hipotenzija, hipopnoa, mioza, hiporefleksija,nistagmus, kožne bulozne spremembe Serotoninski sindrom: agitacija, letargija, koma, konfuznost,tremor, delirij,hipertermija, tahikardija, hipertenzija, tahipnoa, midrijaza, mioklonus, hiperrefleksija, diaforeza, trizmus, rigiditeta, diareja ( MAO inhibitori, meperidin, triciklični antidepresivi, selektivni reuptake inhibitorji) Ciklični antidepresivi: konfuzija, agitacija,letargija,koma, konvulzije, hipertermija, tahikardija, hipertenzija-hipotenzija, hipopnea, midrijaza, mioklonus, suha rdeča koža, ventrikularne motnje ritma Simpatolitični sindrom: letargija,koma, bradikardija, hipotenzija, bradipnoa, hipopnoa, mioza ( alfa in beta adrenergični antagonisti, antagonisti Ca kanalov) Digitalis in drugi kardiogeni glikozidi: anoreksija, navzea,bruhanje, diareja, letargija, slabost,vertigo, vizualne težave (ksantopsija, kromatopsija), sinkopa, letargija, konfuzija, bradikardija, hipotenzija, aritmije in motnje prevajanja ( digoksin, digitoksin,oleander…) Ekstrapiramidni sindrom: anksioznost, dizartrija, okulogirne krize,tortikolis, bukolingualni spazmi, tremor, rigiditeta, nevoljni gibi, opstitonus, bradikinezija, akatizija, amimični obraz (antipsihotiki –nevroleptiki, antiemetiki) - laboratorijske preiskave rutinske (standardne preiskave): aktivnost holinesteraze – organofosfati, protrombinski čas pri kumarinskih pripravkih; kalij pri glikozidih digitalisa; maetabolna acidoza, etilenglikol, metanol, salicilati; LDH in transamianze jetrni strupi (acetaminofen, organska topila); kreatinin kinaza pri rabdomiolizi (barbiturati, CO, narkotiki); povečana anionska vrzel pri zastrupitvi z etanolom, etilenglikolom, metanolom, salicilati, strihnin); hipoglikemija; analiza urina (fenotiazini rožnati urin, deferoksamin rdeči, rifampicin oranžno obarvan) toksikološke analize. NAJNUJNEJŠI ANTIDOTI
GOBE AMATOKSINSKI SINDROM (mušnice,dežniški,kušmice, luskinčki) Po 6 urah z gastrintestinalno sliko in dehidracijo- latentna perioda (1-2 dneva)---2-3 dan hepatalna odpoved, ledvična odpoved, srčna dekomplenzacija; terapija: izpiranje želodca, aktivnooglje,forsirana diureza, penicilin, transplatacija jetre; ORELANINSKI SINDROM (koprenke) Po 3-17 dnevih- prebavne motnje, žeja, kserostomija, poliurija, ledvena bolečina, mialgije, artralgije, obstipacija,anurija, ledvična odpoved;th: simptomatsko; GIROMITRINSKI SINDROM (pomladanski hrček) 6-12 ur po zaužitju gastrintestinalna slika z hudim glavobolom, jetrna okvara z hipoglikemijo in hipovolemijo ter ledvično odpovedjo zaradi hemoglobinurije, delirij, konvulzije; th: piridoksin + simptomatsko IBOTENSKI SINDROM ( rdeča mušnica, pegasta mušnica) ½ -3 ure po zaušitju, podobno alkoholnem opoju z halucinacijami in agitiranostjo in konvulzijami in komo; th:simptomatsko; MUSKARINSKI SINDROM (razcepljenke,livke) Muskarinski sindrom; th: atropin +simptomatska KOPRINSKI SINDROM (tintnice) Antabusni sindrom;th:simptomatsko GASTROINTESTINALNI SINDROM (rdečelistke,kolobarnice,kukmaki,,gobani, golobice, mlečnice,podvihanke in druge) Do 4 ure po zaužitju gastrointestinalna simptomatologija in dehidracija; th:simptomatska PSILOCIBINSKI SINDROM (PSIHOTROPNI) (koničasta gologlavka) Slika akutne psihoze z halucinacijami in depersonalizacijo,evforijo ali depresijo,agresivnost,delirij, pri otrocih hipertermija,konvulzije; th:simptomatska INDIGESTIVNI SINDROM Preobilen obrok, neustrezna priprava, presne gobe, alergije na sestavine- gastrointestinalne težave 1-24 ur po zaužitju DRUGE ZASTRUPITVE Jedkanine, kisline: koagulacijski tip nekroze . perforacije želodca; lugi:kolikvacijski tip, požiralnik, endoskopija le v prvih 12-24 urah; ne izpirat, analgezija, ETI, nadomeščanje volumna,inotropi po potrebi, acido-bazni status Dražeči plini: amoniak, HCl, HF, formaldehid, hlapi kislin in pregreta teflona, Cl, F, H2S, izocianiti, bencin, ozon,fosgen, freoni, dimni plini (previdnost: osv0bajanje CO in cianidov pri gorenju plastike); th: bronhodilatatorji, antitusiki, kortikosteroidi, analgetiki , po potrebi pri dihalni stiski ETI Fenotiazini (klorpromazin, promazin,flufenazin in drugi) in butirofenoni (haloperidol, droperidol, prometazin in drugi): antikolinergični sindrom, ekstrapiramidni sindrom (zdravljenje s biperidinom), konvulzije (benzodiazepini), aritmije (NaHCO3), maligni nevroleptični sindrom (hlajenje, hidracija,dantrolen, bromkriptin) Organska topila:petrolejski derivati, aromatski ogljikovodiki in drugi – lokalno draženje, depresija CŽS in motnje srčnega ritma; th: kisik,ETI, nadomeščanje volumna, pri ventrikularnih motnjah ritma lidokain, ne izpirati želodca; pozna toksičnost za jetro, ledvice in krvotvorne organe; Ksantini (teofilin,kofein): sinus tahikardija,SVES,AU,AF,VES in VT,hipotenzija, glavobol, agitacija, razdražljivost, nespečnost, tremor, konvulzije, halucinacije, psihoza, koma, bruhanje, GI krvavitve in epigastrična bolečina; th:lavaža, aktivno oglje, ranitidin i.v., diazepam pri konvulzijah, antiaritmiki Eliminacija strupa iz telesa Pred absorpcijo: dilucija strupa, dekontaminacija kože in sluznic, izzivanje bruhanja, lavaža želodca, izpiranje šrevesja, forsirana diareja, adsorpcija Po absorpciji: forsirana diureza, hemodializa, peritonealna dializa,hemoperfuzija, plazmafereza Yüklə 86,18 Kb. Dostları ilə paylaş:
|