Downov sindrom

4.2 ŠPORT IN PRILAGOJENE ŠPORTNE DEJAVNOSTI

Otroci z Downovim sindromom se v motoričnih sposobnostih med seboj razlikujejo. Na to vpliva stopnja prizadetosti in ostali geni v dedni zasnovi, pa tudi okolje, v katerem živijo. Okolje je lahko zelo stimulativno ali pa zavirajoče. Otroci z Downovim sindromom imajo tako kot njihovi vrstniki, radi šport, igro, ples, itd. (Slika 21). Zelo pomembno je, da se zelo zgodaj odkrije otrokove sposobnosti in se jih vzpodbuja. Športna aktivnost prinaša veliko pozitivnih vplivov. Med drugim tudi poveča mišični tonus, ohranja telesno težo, dviguje samozavest, skratka izboljša kakovost življenja.

Cilji motoričnega učenja:

• 
  izboljšati ravnotežje,
  
• 
  okrepiti vse glavne mišične skupine,
  
• 
  izboljšati koordinacijo gibanja,
  
• 
  izboljšati funkcionalne sposobnosti,
  
• 
  spoznavati plesne in ritmične strukture,
  
• 
  pridobivati nove motorične izkušnje,
  
• 
  razvijati spomin,
  
• 
  izboljšati samopodobo,
  
• 
  navajati na sodelovanje v skupini,
  
• 
  vplivati na pravilno držo telesa (Kaštrun,2006).
  

Cilji športne aktivnosti oseb z Downovim sindromom:

• 
  razvoj in ohranitev gibalne sposobnosti,
  
• 
  osvajanje spretnosti za individualne in skupinske športe,
  
• 
  spodbujanje in razvijanje komunikacije z okoljem,
  
• 
  samozavedanje,
  
• 
  samopotrjevanje,
  
• 
  sproščanje čustvene napetosti,
  
• 
  spodbujanje pozitivnih oblik vedenja,
  
• 
  skrb za pozitivno osebno samopodobo (Cunningham, 1999).
  

Narava različnih težav, telesnih, duševnih ali vedenjskih, naj ne izloča iz športa, temveč le poglobi in prilagodi njegove dejavnosti (Vute, 1999).

Te dejavnosti na občinski ravni v Sloveniji opredeljujejo Letni programi športa, ki so v skladu z Nacionalnim programom športa v Republiki Sloveniji. Programi športne vzgoje otrok s posebnimi potrebami so prilagojeni njihovim psihofizičnim in telesnim sposobnostim.
Oblika te usmeritve je tudi specialno olimpijsko gibanje, ki se je pred več kot 25. leti začelo na pobudo Eunice Kennedy Shriver, s prvimi mednarodnimi specialnimi olimpijskimi igrami, katerih se je udeležilo tisoč oseb z motnjo v duševnem razvoju, iz 26. držav. Že na samem začetku je specialna olimpijada dokazala, da se lahko tudi prizadete osebe športno razvijajo, da lahko razumejo pomen zmage in poraza. Lahko tečejo, plavajo, smučajo, drsajo, jahajo,… Specialna olimpijada je predvsem način življenja in dejavnosti oseb z motnjo v duševnem razvoju, pa tudi njihovih družin in organizacij, ki skrbijo zanje (Mikuš Kos, 1999).


Slika 21. Deklica z Downovim sindromom je športno aktivna.

4.3 SPECIALNA OLIMPIJADA

Specialna olimpijada je svetovni program športne vadbe in športnih tekmovanj, namenjena osebam z motnjo v duševnem razvoju. Kot že napisano, ima športna dejavnost pomemben in pozitiven učinek na raven sporazumevanja, na motivacijo, samopotrjevanje, odločilno vlogo pa ima pri krepitvi in razvijanju telesnih, duševnih in socialnih sposobnosti. (Ferlan, 2005)

Zasnovana je na prepričanju, da se osebe z motnjo v duševnem razvoju ob vztrajni, primerno zasnovani in prilagojeni športni vadbi ter ob primernem spodbujanju lahko naučijo mnogih športnih dejavnosti in v njih uživajo. Bistvo takšnih tekmovanj je tekmovanje z med seboj primerljivimi udeleženci. Med udeleženci Specialne olimpijade ni poražencev, vsi, ki se vključijo v program, so zmagovalci. (Ferlan, 2005)

Tudi geslo specialne olimpijade priča o tem: »Pustite me zmagati, če pa ne morem zmagati, naj bom pogumen pri svojem poskusu.« (Ferlan, 2005, str. 25)
Specialna olimpijada poudarja pomen moči duha, spretnosti in poguma ter sodelovanja in iskrenega uživanja v športu, saj to osebam z motnjami v duševnem razvoju omogoča bolj kakovostno in samozavestno življenje. Poznavanje osnovnih načel specialne olimpijade je pomembno za vse udeležence in vse druge, ki sodelujejo pri ustvarjanju možnosti za uspešno športno vadbo. Specialna olimpijada si prizadeva:

• 
  vključevati ljudi z motnjo v duševnem razvoju v širše družbeno okolje,
  
• 
  zagotavljati možnosti športne vadbe in tekmovanja vsem otrokom z motnjo v duševnem razvoju, ki so starejši od 8 let,
  
• 
  zagotoviti enaka izhodišča za športni dosežek,
  
• 
  spodbujati športno vadbo pod strokovnim vodstvom skozi vse leto,
  
• 
  spodbujati vključevanje čim več prostovoljcev,
  
• 
  nameniti pozornost organiziranosti na lokalni ravni. (Ferlan, 2005)
  

4.4 PRILAGOJENA ŠPORTNA VGOJA

V naših dokumentih imamo zapisano, prav tako pa radi poudarjamo, da je pravica do športne vzgoje med šolanjem zagotovljena vsem, ne glede na telesne in duševne sposobnosti posameznikov. Uresničitev teh pravic je pogosto težavna in zatika se pri tistih, ki naj bi te dejavnosti vodili. Vodenje prilagojenih športnih dejavnosti, brez poznavanja posebnosti takšne vadbe, je lahko tvegano in nevarno (Vute, 1999).
Osnovna strokovna izhodišča:

• 
  potrebno je nadaljevati s programom gibalnega vzpodbujanja, ko se
  

zaključi fizioterapevtska obravnava otroka,

• 
  ponuditi širok gibalni vzorec, ki pozitivno vpliva na celostni razvoj otroka,
  
• 
  izhajati iz individualnih zmožnosti in potreb otroka,
  
• 
  vadba mora biti usmerjena prvenstveno k razvijanju osnovnih motoričnih sposobnosti in gibalnih znanj,
  
• 
  zagotoviti interdisciplinarnost (program se izvaja v dogovoru z logopedom, specialnim pedagogom in fizioterapevtom) (Kaštrun, 2006).
  

Za uspešno delo bi učitelj moral poznati otrokove specifične sposobnosti in primanjkljaje ter na podlagi tega postaviti cilje, ki jih bo dosegel z ustrezno prilagojenimi in poenostavljenimi aktivnostmi. Zato mora sodelovati z zdravnikom, fizioterapevtom, delovnim terapevtom, psihologom, socialnim delavcem, z drugimi učitelji in s starši. Samo sodelovanje med člani tima lahko obrodi uspehe, v smislu zadovoljstva in veselja otroka, ter preko športne aktivnosti hkrati tudi utrjevanje samopodobe in pridobivanja samostojnosti za življenje.

Vzrok, ki igra ključno vlogo, je zmanjšana mišična napetost, kar pa je povezano z nezadostno

kontrakcijo, nezadovoljivimi ravnotežnimi reakcijami, pomanjkljivo proprioceptivno povratno informacijo drže in gibanja ter prekomerna gibljivost v sklepih. Mišična napetost pri otrocih z Downovim sindromom s starostjo nekoliko naraste, toda razvoj temeljnih gibalnih zmožnosti je še vedno pod vplivom znižane mišične napetosti. Stanje ohlapnosti je prirojeno in traja celo življenje, zato je potrebno temu področju pristopiti strokovno ter sistematično, z ustreznim individualiziranim programom (Kaštrun, 2006).

Nekaj temeljnih navodil, ki jih mora učitelj športne vzgoje upoštevati pri vodenju športnih dejavnosti:

• 
  pred pričetkom izvajanja vadbenega programa je obvezen posvet z zdravnikom o stanju otroka z Downovim sindromom,
  
• 
  upoštevamo, da se otroci z Downovim sindromom morda ne zavedajo možnih nevarnosti pri vadbi,
  
• 
  vadba je uspešnejša, če jo predstavimo po manjših delih, ki omogočajo uspeh,
  
• 
  upoštevamo specifične težave, npr. probleme z vratom, s srcem, s telesno težo...,
  
• 
  izogibamo se stresnim situacijam pri športni vadbi,
  
• 
  zaradi posebnosti vadbe in vadečih je smiselno voditi dnevnik dogajanja,
  
• 
  vadbo usmerimo v razvijanje in ohranjanje telesne kondicije,
  
• 
  prizadetim koristijo vaje za moč in ravnotežje,
  
• 
  pozorni smo na tiste, ki nosijo slušne aparate,
  
• 
  preverimo, ali so vsi v skupini razumeli naša navodila,
  
• 
  zagotovimo varnost vadbe,
  
• 
  učenje in vadba sta uspešnejša, če so vadbeni elementi razdeljeni na manjše enote,
  
• 
  zagotavljamo tako vadbo, ki omogoča doživljanje uspeha,
  
• 
  pri športni vadbi uporabljamo raznovrstne vadbene pripomočke (Vute, 1999).
  

Pri vodenju prilagojenih športnih dejavnosti moramo biti pozorni na možnost povezanosti Downovega sindroma z drugimi vrstami prizadetosti in težavami, kakršne so cerebralna paraliza, mišična distrofija, težave s sluhom, z vidom itd. Med cilji športne vadbe je tudi ustvarjanje takih razmer za delo, ki bodo omogočile vključevanje vseh, ne glede na različne sposobnosti. Cilji naj bodo postavljeni dovolj visoko, da so lahko izziv vsem udeležencem, tudi učiteljem. Vodja dejavnosti naj s prepoznavnim vodenjem vzpodbuja udeležence k športnemu udejstvovanju in upošteva načelo postopnosti. Od njega se pričakuje tudi dovolj potrpljenja in poznavanja raznovrstnih iger ter prilagojenih športnih dejavnosti, to je takih, ki omogočajo prijetno, uspešno in varno vadbo (Vute, 1999).

Vsi otroci se učijo novih spretnosti postopoma. Noben otrok ne začne nekega lepega dne jesti,

hoditi, risati, kar sam od sebe. Otroci se teh veščin učijo v majhnih korakih. Vsak dosežek

utira pot naslednjemu. Kadar ima otrok razvojno motnjo, ki otežuje njegovo učenje, bo potreboval več vmesnih majhnih korakov, da doseže iste učne cilje, kot njegovi sovrstniki. Otrok z motnjami v razvoju bo potreboval več časa, da cilj doseže, lahko pa ga doseže, če mu pokažemo vsak korak, ob času, ko je nanj pripravljen (Kaštrun, 2006).
Za otroke je igra vedno pomembna, ne glede na stopnjo intelektualne sposobnosti. Z odraščanjem se vrste otroških iger spreminjajo. Pri različnih oblikah duševne prizadetosti, z Downovim sindromom vred, so stopnje sposobnosti zelo različne, zato je treba igre in druge športne dejavnosti prilagajati stanju posameznikov in ne njihovi starosti (Vute, 1999).
Otroka ne izpostavljamo in primerjamo z drugimi, ampak le z njim samim. Naj ne bo izpostavljen tekmovanju z drugimi, ampak s samim seboj, da ne občuti strahu pred neuspehom. V komunikaciji z otrokom je nujen očesni kontakt. Otroku dajmo možnost izražanja čustev, težav, želja in trenutnega počutja s plesom, ob glasbi. Pri skupinskih igrah je potrebna pomoč in usmerjanje otroka za razumevanje in upoštevanje pravil. Otroku moramo dati dovolj možnosti za igro, kjer se socializira in nauči sprejemati dogovore. To je nekaj načel, ki bi jih morali upoštevati pri delu. Potrebne pa so tudi konkretne prilagoditve dela pri vadbi.
Spremembe in prilagoditve okoliščin vadbe:

• 
  prilagoditve opreme,
  
• 
  prilagoditve pravil,
  
• 
  prilagoditve podajanja navodil (kratka in jedrnata, bolj nazorna, slikovni material, skice, sheme,…),
  
• 
  prilagoditve časa (otrok mora imeti dovolj časa in možnost, da lahko nalogo opravi samostojno, sploh pri uvajanju novih vsebin, več ponovitev),
  
• 
  prilagoditve tempa menjavanja vsebin,
  
• 
  prilagoditve prostora (kotiček namenjen otrokovemu individualnemu delu.
  

Zelo pomembno je omogočiti otroku doseči uspeh, to pa je mogoče le ob ustreznih prilagoditvah vadbe oz. učnega procesa, npr.:

• 
  štafetne igre: nadomestimo tek s hojo, stabilnejši začetni položaj (npr. sede, namesto stoje), krajša razdalja do cilja,…(Slika 23),
  
• 
  elementarne igre: lažji in mehkejši športni pripomočki (žoge, stožci, obroči, kiji, uteži,…), žoge različnih velikosti, barv in tež (baloni),…,
  
• 
  odbojka in druge igre z žogo, hokej: manjša igralna površina, poenostavljena pravila, skrajšan čas, stalna igralna mesta, večje število igralcev, nižja mreža,…,
  
• 
  plavanje in igre v vodi: po metodi Halliwick (Slika 22).
  

Pomembno je, da osebe z Downovim sindromom vključujemo v raznovrstne športne dejavnosti. Ena izmed takšnih dejavnosti je tudi plavanje. Plavanje za osebe z motnjami v motoričnem in duševnem razvoju je zelo priporočljivo, saj v vodi lahko izvajajo aktivnosti, ki jih zunaj nje mogoče ne bi nikoli mogle. Učenje plavanja pri otrocih z Downovim sindromom poteka preko Halliwickove metode, katere glavni cilj sta varnost otrok in doseči zanesljivega plavalca v vodi. To učenje poudarja pomen iger in postopno učenje. Ta način je zelo zanesljiv, saj se starši ne bojijo vključiti svojega otroka v tovrstne skupine. (Planinšek, 1997.

Slika 22. Plavanje zelo dobro vpliva na osebe z Downovim sindromom.
Učenje plavanja, pri osebah z motnjami v duševnem razvoju, poteka preko Halliwickove

metode, katere glavni cilj je varnost in gotovost plavalca v vodi. Učenje, ki poudarja pomen iger, poteka preko desetih aktivnosti, katere mora plavalec obvladati, preden nadaljujemo z učenjem prvih plavalnih tehnik. Program učenja plavanja za osebe s prizadetostjo je v letu 1949 razvil James McMillan iz Anglije (London). Program učenja je metodično oblikovan na principih hidrodinamike oziroma hidrokineziologije, ki je znan po imenu Halliwickova metoda. Halliwickova metoda v svoji filozofiji upošteva zamisel, da je zelo pomembna pozitivna izkušnja v vodi, ki se kaže v zadovoljstvu, veselju in sproščenosti. Prvi cilj metode je varnost in popolna gotovost ter zaupanje plavalca v vodo, čemur kasneje sledi

učenje plavalnih tehnik. Čas, ki ga oseba potrebuje za osvojitev prvega cilja, je popolnoma

nepomemben. Posamezniku moramo omogočiti avtomatsko - nehotno aktivno prilagajanje na

dinamične sile vode s pomočjo kontrole učitelja. Značilnost Halliwickove metode je individualnost programa učenja, kjer vsak učitelj vadi z le enim vadečim, četudi je v bazenu cela skupina. Pri učenju ne uporabljamo dodatnih rekvizitov, kot so plavalni obroč ali plavalna deska, pa tudi plavalna očala niso priporočljiva. Učenje poteka v sproščenem in prijaznem okolju. Previdni moramo biti pri izbiri bazena, kjer voda sega učiteljem do ramen in obvezno do roba bazena (zaradi vstopa v vodo). Pomembna je tudi temperatura vode, ki naj bo zaradi manjše aktivnosti v začetku nekoliko višja in naj znaša okrog 30°C. Vadeči so s svojimi učitelji vključeni v skupino, ki naj ne presega 7 vadečih. Učenje plavanja poteka skozi igro v neprestani komunikaciji med vadečimi, učiteljem in ostalimi člani skupine (Planinšek, 2010).




Slika 23. Učenka z Downovim sindromom pri športni vzgoji.
Pomembno je, da se ''zdravi'' in ''bolni'', otroci sicer v manjših skupinah, vendar skupaj, udeležujejo športnih aktivnosti. Tako preprečujemo izoliranost, ki pa je že tako ali tako v veliki meri prisotna še danes. ''Zdravi'' otroci ''bolnim'' otrokom pomagajo razumeti pravila in jim pomagajo doseči zastavljene cilje.