5. VLOGA UČITELJA
Prilagojena športna dejavnost je gibanje, ki ga J. C. de Potter, 1994, opredeljuje kot interdisciplinarno področje, vključuje pa vzgojo in izobraževanje, rehabilitacijo in znanost o športu (kineziologijo), zato, da bi dejavno vključevali, ne samo prizadete, temveč vse, ki potrebujejo različne pedagoške, terapevtske ali tehnične prilagoditve. Pozornost takšnega prizadevanja je usmerjena v športne dejavnosti ljudi z različnimi omejitvami, ki zahtevajo posebno obravnavo. Filozofija prilagojene športne dejavnosti temelji na prepričanju, da se vsi ljudje lahko naučijo športnih dejavnosti in tako obogatijo svoje življenje. K temu odločilno prispevajo voditelji teh dejavnosti - učitelji, trenerji, vendar le, če jih znajo prilagoditi in ustvarjalno predstaviti (Vute, 1999).
Uspešnost izvedbe prilagojenih športnih dejavnosti je odvisna predvsem od vodij. Zavedati se moramo izjemne celovitosti področja in s tem povezane odgovornosti. Zavajajoče in zmotno je mišljenje, da je delo manj zahtevno, če so telesne ali duševne sposobnosti udeležencev zmanjšane. Učitelj (vaditelj, trener) mora:
-
poznati in razumeti osebe s posebnimi potrebami, vključene v vadbeni proces,
-
poznati zakonitosti in posebnosti prilagojene športne vadbe,
-
upoštevati zdravniška navodila,
-
znati uveljaviti različne metode pri reševanju psiho-socialnih problemov,
-
izbrati in uporabiti metode dela, primerne različnim sposobnostim vadečih,
-
znati motivirati posameznike in skupino za vadbo,
-
znati načrtovati in prilagajati programe vadbe ljudem različnih sposobnosti,
-
biti vešč pri uporabi metod opazovanja (Vute, 1999).
Značilni težavi, ki se pojavljata pri delu s prilagojenimi športnimi dejavnostmi, sta:
-
prva: vodje obvladajo športno stroko kot tako, ne poznajo pa dovolj posebnosti ljudi s posebnimi potrebami, njihovih sposobnosti in možnosti športnih prilagoditev,
-
druga: vodje poznajo značilnosti ljudi s posebnimi potrebami, pomanjkljivo pa je njihovo poznavanje športne stroke (Vute, 1999).
Vse preveč pogosto se dogaja, da je delo s prizadetim odvisno predvsem od iznajdljivosti in dobre volje posameznikov, brez načrtnega in stalnega sodelovanja športne stroke. Zato bi bilo treba usposobiti učitelje, vzgojitelje, terapevte in druge, da bodo lahko, če vodijo športno dejavnost otrok, mladine ali odraslih s posebnimi potrebami, bolje razumeli probleme prizadetosti in udejanjili možnosti za prilagojeno športno dejavnost Za vključevanje ljudi s posebnimi potrebami v športno dejavnost je potrebno tudi kakovostno izobraževanje izvajalcev teh dejavnosti. Znanje in izkušnje si je mogoče pridobiti z dodiplomskim in podiplomskim študijem na ustreznih fakultetah in visokih šolah ter s specializiranimi seminarji in tečaji (Vute, 1999).
V vrtcih, šolah in zavodih izvajajo vzgojno izobraževalne programe s športno vsebino predvsem vzgojitelji, razredni učitelji in športni pedagogi, včasih tudi defektologi in specialni pedagogi. Za te poklice jih izobražujejo na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, na Pedagoški fakulteti v Mariboru in na Fakulteti za šport v Ljubljani. Vendar študentje omenjenih smeri dobijo na dodiplomskem študiju le osnovne informacije o ljudeh s posebnimi potrebami ter njihovimi športnimi potrebami in možnostmi (Vute, 1999).
V izobraževanju posameznika mora imeti pomembno vlogo športna vzgoja, ki predstavlja proces bogatenja znanja, razvijanja sposobnosti in lastnosti ter pomembno sredstvo za oblikovanje osebnosti in odnosov med posamezniki. Zato si moramo vsi učitelji, pa naj bomo vzgojitelji, specialni pedagogi, razredni učitelji ali športni pedagogi, v različnih izobraževalnih inštitucijah prizadevati, da z izbranimi cilji, vsebinami in metodami dela prispevamo k razvoju vsakega mladega človeka. Seveda za to potrebujemo znanje.
Zaznave v praksi pri vključevanju otrok s posebnimi potrebami v pouk športne vzgoje v Sloveniji niso ravno vzpodbudne, čeprav si zatiskamo oči in ušesa. V praksi prepoznavamo številna mnenja pedagogov, ki izpostavljajo dejstvo, da v začetku nimajo nikakršnih znanj, niso usposobljeni ali se bojijo delati z otroki s posebnimi potrebami (Filipčič, 2006).
Slika 24. Deklica z Downovim sindromom ima rada športno vzgojo.
Vse več otrok s posebnimi potrebami se vključuje v redne šole, med njimi so tudi otroci z Downovim sindromom (Slika 24). Učitelji v šolah pa imajo zelo malo znanja in izkušenj za delo z njimi. Ker je trend vključevanja (inkluzije) takih otrok v naše šole v porastu, je skrajni čas, da se problemu usposabljanja učiteljev bolj posvetimo.
Filipčič že leta 2006 piše: ''Strokovnim skupinam za prenovo programov predlagamo, da postane ena od pomembnih kompetenc bodočega diplomanta tudi delo z osebami s posebnimi potrebami na različnih ravneh športa (terapevtska rekreacija, športna vzgoja, rekreativni šport, vrhunski šport). Za vzgled nam je lahko študijski program na Fakulteti za telesno kulturo v Olomoucu (Češka), kjer študent ob koncu študija pozna različne kategorije prizadetosti z medicinskega, pedagoškega, psihološkega in socialnega stališča, pozna, razume in uporabi specialno-pedagoška znanja, pozna prilagojene športne aktivnosti in razvija raziskovalno delo, spremlja in kritično vrednoti novosti na tem področju. Navedene kompetence bi naš diplomant (pa naj bo na Pedagoški fakulteti, ali Fakulteti za šport) lahko pridobil skozi obvezni predmet stroke, ki je namenjen vsem študentom, v izbirnem predmetu bi poglobil znanje (npr: učenje plavanja oseb s posebnimi potrebami), dodatna možnost pa je diplomsko delo s področja oseb s posebnimi potrebami. Z naštetimi kompetencami bi pedagogi pridobili prepotrebno znanje s področja športnega udejstvovanja oseb s posebnimi potrebami in jim na ta način omogočili dodano kvaliteto v življenju, v različnih starostnih obdobjih. Postavlja pa se samo eno vprašanje: »Ali je raven naše kulture, ozaveščenost in odnos do drugačnosti že zrela za to?«
6. ZAKLJUČEK
Pri nas obstajajo različna združenja in centri za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju:
-
Sožitje, samostojna, nestrankarska, nepridobitna in prostovoljna društvena organizacija s socialno-človekoljubnimi cilji in organizacija za napredek skupne in posamične skrbi za osebe z motnjami v duševnem razvoju, njihove starše in člane družin. Zvezo Sožitje sestavljajo društva za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju, ki delujejo na območju Republike Slovenije, med njimi je tudi sekcija za Downov sindrom.
-
Center za Downov sindrom v Kranju, v katerem so razvili gibalni program za otroke z Downovim sindromom - Čebelica, ki zajema vključitev otroka v redno vadbo enkrat na teden, ocenjevanje motoričnega vzorca otroka, izdelavo individualnega učnega programa vadbe, pomoč staršem pri izvajanju učnega programa doma, seminarje in predavanja.
-
Planet 47 v Koštaboni v slovenski Istri - raziskovalni in razvojni center za otroke in mladino z Downovim sindromom ter njihove družine. Ustanovljen je z namenom odkrivati redke razvojne možnosti oseb z Downovo boleznijo in jim tako omogočiti dostojno življenje. Družinam, ki imajo otroka z Downovim sindromom, pa daje priložnost spoznati svojega otroka onkraj bolezni, razbiti predsodke o Downovem sindromu in videti sindrom kot posebno kvaliteto, ne pa kot velik problem.
-
Zavod Janeza Levca – to je več šol za otroke s posebnimi potrebami.
-
Center za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem – v tem centru nudijo domsko varstvo otrok in mladostnikov z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju, domsko varstvo odraslih oseb v varstveno delovnem centru, dnevno varstvo oseb v varstveno delovnem centru, različne oblike dela.
-
Želva: podjetje, ki usposablja in zaposluje osebe s posebnimi potrebami.
-
Barka: društvo za pomoč osebam z motnjo v duševnem razvoju.
-
Varstveno delovni center Tončke Hočevar: javni socialni zavod v Ljubljani, nudi dnevno, celodnevno varstvo osebam z motnjo v duševnem razvoju.
-
Obstajajo številni Varstveno delovni centri po različnih krajih v Sloveniji (Šentjur, Koper, Postojna, Kranj, Zagorje ob Savi…), ki nudijo domsko in dnevno varstvo oseb s posebnimi potrebami.
-
…
V Sloveniji so v današnjih študijskih programih ta znanja sicer vključena v okviru nekaterih predmetov na Fakulteti za šport in na Pedagoških fakultetah, vendar so ti predmeti na predmetniku fakultet šele nekaj let in so le mlajši diplomanti s problemom nekoliko seznanjeni. Problem se pojavlja pri učiteljih starejših generacij, ki imajo sicer v okviru stalnega strokovnega izpopolnjevanja na voljo razne tečaje in seminarje s tega področja, vendar je vprašanje, koliko se jih za to ponujeno možnost odloča (problem ozaveščenosti) in če že, koliko lahko pravzaprav odnesejo od le nekaj-urnega usposabljanja.
V tej smeri se vendar nekaj premika, saj se v Kopru, z naslednjim študijskim letom, 2010/11, na Pedagoški fakulteti, odpira nova smer - ''Inkluzivna pedagogika''.
7. VIRI
Bergant, T. (2004). Hipotonija pri otrocih z Downovim sindromom. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.
Cunningham, C. (1999). Poskušajmo razumeti Downov sindrom. Ljubljana: Društvo za pomoč duševno prizadetim - Sožitje.
Ferlan, M. (2005). Antropometrične značilnosti in motorične sposobnosti deklice z Downovim sindromom. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.
Fiala, P. (2008). Kaj je dobro vedeti. Pomurske lekarne. Pridobljeno 6. 3. 2010 iz http://www.pomurske-lekarne.si/si/index.cfm?id=2431.
Filipič, T. (2006). Osebe s posebnimi potrebami imajo pravico do strokovne usposobljenih kadrov. Pridobljeno 11. 3. 2010 iz
http://www.pef.uni-lj.si/didaktikasv/zaposleni/OPP/opp_uvodna.htm.
Halder, C. (2008). Otrok z Downovim sindromom v redni osnovni šoli. Ljubljana: Zveza Sožitje - zveza društev za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju Slovenije.
Hull, D. (1987). Otroški zdravstveni vodnik. Ljubljana: DZS.
Ivanušič, M. (2006). Oblike športne vadbe pri otrocih z Downovim sindromom. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
Kaštrun, R. (2006). Gibalni program za otroke z Downovim sindromom- Čebelica. Šport, 54 (1), 28 - 32.
Kesič, K. (2010). Otroci z Downovim sindromom. Pridobljeno 6. 3. 2010 iz http://www.viva.si/clanek.asp?ID=509.
Končnik Goršič, N. (2002). Specifične učne težave otrok in mladostnikov. Ljubljana: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše.
Kompare, A., Stražišar, M., Vec, T., Dogša, I., Jaušovec, N., in Curk, J. (2001). Psihologija. Ljubljana: DZS.
Lizbonska deklaracija. Pridobljeno 11. 3. 2010 iz
http://www.european-agency.org/publications/flyers/lisbon-declaration-young-peoples-views-on-inclusive-education/declaration_sl.pdf.
Mikuš Kos, A. (1999). Različnim otrokom enake možnosti. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije.
Planinšek, T. (1997). Učenje plavanja pri otrocih z Downovim sindromom. Šport, 45 (2), 9- 12.
Planinšek, T. (2010). Učenje plavanja pri osebah v duševnem razvoju. Pridobljeno 11. 3. 20101 iz
http://www.pef.uni-lj.si/didaktikasv/zaposleni/OPP/MDR/CLANKI/Filipcic_ucenje_plavanja_MDR.pdf.
Strah, D. (2009). Pridobljeno 6. 3. 2010, iz http://www.strah.si/clanek.php?idc=53.
Šolar, A. (2001). Primernost športno rekreativnih programov za osebe z Downovim sindromom. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
Vute, R. (1999). Izziv drugačnosti v športu. Ljubljana: Debora.
Založnik, B. (2006). Otroci s posebnimi potrebami. Nova Gorica: Educa.
Žerdin, T. in sodelavke. (1991). Težave, težavice, učne motnje. Murska Sobota: Pomurska založba.
Slike:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Downov_sindrom
www.downcentar.hr/wb/pages/hr/o-down-syndromu.php
www.facebook.com/group.php?gid=151008918704
http://www.sozitjeajdovscina.si/index_files/21.%20marec%20
www.riversideonline.com/.../DS00182.cfm
www.nlm.nih.gov/.../ency/imagepages/17226.htm
szds.si21.com/sl/Adolescenca_2/
szds.si21.com/sl/Otrostvo/
www.vjesnik.hr/.../01/08/Clanak.asp?r=kul&c=1
www.mdconsult.com/das/pdxmd/body/0/0?type=med..
www.bambino.si/zdravje_in_pocutje/vase_zdravj...
http://img.siol.net/08/081/633417000872313900_downov_sindrom4.jpg
downsyndrome.about.com/.../StbystDXDS_ro_2.htm
Priloge:
-
Seznam povezav za predstavitvene videospote (Youtube)
-
Članek ''Center za otroke z Downovim sindromom (Planet 47)'', 2009, Revija Jana
Dostları ilə paylaş: |