Javna uprava

JAVNA UPRAVA

1. 
   DRŽAVNA UPRAVA
   
2. 
   LOKALNA SAMOUPRAVA
   
3. 
   JAVNE SLUŽBE
   
4. 
   JAVNI SEKTOR
   

DRŽAVNA UPRAVA

Je sredstvo države za izvajanje njene prvenstveno oblastne funkcije. Oblast se izvaja preko in kot državna uprava.

S svojimi abstraktnimi in konkretnimi odločitvami (izdaja akte kot npr. odločbe o dohodnini) na praven način ureja odnose v družbi. Z oblastno funkcijo je povezano neposredno izvajanje prisile, ki je posledica pravnih odločitev na podlagi ustave in zakonov.
Oblastna funkcija državne uprave:

• 
  izvrševanje zakonov, ki jih sprejema DZ, izvršuje pa uprava
  
• 
  odločanje v upravnih stvareh (izdaja gradbenih dovoljenj, za nošenje orožja...)
  
• 
  izvrševanje upravnega nadzorstva
  
• 
  večino predstavlja inšpekcijski nadzor (inšpekcija navzven)
  
• 
  upravna inšpekcija (inšpekcija navznoter)
  

Oblastno funkcijo izvajajo vlada in ministrstva. Državna uprava pa izvaja tudi nekatere neoblastne funkcije:

1. 
   naloge strokovno-tehnične uprave – zbiranje informacij (stanje kriminala, cestnega prometa...), oblikovanje alternativ za podporo upravnega odločanja (spremljanje stanja na posameznem področju ter predlaganje zakonov in drugih ukrepov). To funkcijo izvajajo vlada in ministrstva, natančneje posebne vladne službe oz. upravne organizacije (agencije, direkcije ipd.). Inšpekcija je upravni organ!
   

2. 
   pospeševalne naloge, kjer vlada in ministrstva z neoblastnimi ukrepi pospešujejo razvoj drugih delov družbenega sistema, predvsem gospodarstva (turizem, drobno gospodarstvo...)
   

Organizacijsko tvorijo državno upravo vlada in ministrstva – teritorialni upravni sistem na državni ravni ali centralni upravni sistem

S funkcionalnega vidika (širši pojem) sodijo v državno upravo tudi drugi subjekti (npr. privatniki). Namen je racionalizacija. DU da npr. tiskati osebne izkaznice drugim... Na podlagi javnega pooblastila lahko upravljajo funkcije DU drugi subjekti.

LOKALNA SAMOUPRAVA

Je sestavljena iz občin (210) in pokrajin (14), ki tvorijo lokalni teritorialni upravni sistem.

Je način upravljanja v družbenih zadevah, ki neposredno temelji na lokalni skupnosti.

Lokalna skupnost je dejanski družbeni pojav: prebivalci, ozemlje, zavest v skupni pripadnosti...

Lokalna samouprava je pravna/normativna institucija, pri kateri gre za pravno urejena razmerja v lokalni skupnosti na področju odločanja o skupnih zadevah. Narava tega odločanja je, da mora biti to odločanje avtonomno oz. neodvisno od države. Nasprotje je lokalna uprava – izvedeno in odvisno odločanje.

Lokalna samouprava je institucionalizirana, pravo urejena avtonomija samostojnega odločanja o skupnih zadevah o lokalni skupnosti, ki izvira iz lastne pristojnosti.

JAVNE SLUŽBE

So dejavnosti, ki zagotavljajo javne dobrine in javne storitve, ki so nujno potrebne za delovanje posameznega drubenega sistema, pa jih iz razločnih razlogov ni mogoče ustrezno ali v celoti zagotoviti preko sistema tržne menjave (javne razsvetljave, ceste, javni parki...) – to je materialna/vsebinska definicija javnih služb. Vsebuje pa še pravni element – tiste dejavnosti iz materialne opreelitve, ki jih država določi kot takšne in za njih vzpostavi poseben pravni režim.

V javne službe spadajo vse družbene dejavnosti (šolstvo, šport, kultura...) in vse dejavnosti materialne infrastrukture (vodovod, pošta, komunala...). Javne službe (kot sistem) so funkcionalni upravni sistemi!

JAVNI SEKTOR

Za določitev javnega sektorja je kriterij lastništvo države. Sem sodi vse, kar je v lasti države. Javne službe (in koncesije, ker jih financira država) sodijo v javni sektor, ne pa privatne!! Po definiciji DU ne sodi v javni sektor. S praktičnega vidika pa spada. Zato je javni sektor večkrat sinonim za javno upravo.

LOKALNA SAMOUPRAVA KOT DEL JAVNE UPRAVE

V javni upravi velja:

• 
  Načelo delitve oblasti: javna uprava je izvršna veja oblasti (decentralizirana)
  
• 
  Subsidiarnost: princip omejevanja oblasti. Če lahko neka oblast opravlja nižjo dejavnost kot višjo za nižje stroške, jo mora.
  
• 
  Participacija/soodločanje: ljudje soodločajo o zadevah, ki jih neposredno zadevajo.
  
• 
  Decentralizacija/dekoncentrecija: decentralizacija pomeni, da nižja oblast dobi tudi neke pristojnosti, da dejavnosti regulira. V decentralizaciji volimo načelnika javne uprave (župan svetniki). Dekoncentracija je upravna decentralizacija.
  

Lokalna samouprava ima regulatorne pristojnosti. Občine same odločajo, kako se bodo kake zadeve v tej občini odvijale (npr. ureditev prometa). Občina sama sprejme odlok. Občina je temeljna oblika lokalne samouprave. Lokalna samoupravna skupnost je pravni pojem. Država ima nadzor nad lokalno samoupravo.

Normativna ureditev lokalne samouprave:

Konvencija Sveta Evrope -> sprejem Evropske listine o lokalni samoupravi

OBČINA

Občina ima:

Izvirne naloge: njene temeljne naloge. Občina ima regulatorne pristojnosti

Prenesene naloge: državna naloga, ki jo ponavadi izvrši državna uprava, a jih prenese na občine. Občina nima regilatorne pristojnosti.

V občinah poteka odločanja posredno (prek predstavnikov - volitve; za župana večinske volitve) in neposredno.

DVOTIRNI SISTEM: državna uprava in javna uprava sta strogo ločeni. Edina povezava so sosveti pri načelniku upravne enote. Z uvedbo pokrajin gremo v enotirni upravni sistem. Pokrajine bodo prevzele nekaj od lokalne in nekaj od državne uprave

PARKINSONOV ZAKON ali RASTOČA PIRAMIDA

Govori o tem, kako narašča birokracija. Tu delujeta dva dejavnika: število podrejenih, delo se predaja drugemu.