Osnove pediatrije

 
 

117 
 
Toksoplazmoza  v otroštvu 
 
Pridobljena  okuţba  v  otroštvu  poteka  v  večini  primerov  neopazno,  brez  simptomov  in 
popolnoma brez kakršnihkoli posledic za otroka. Redko pa lahko poteka kot vročinsko stanje 
s povečanimi bezgavkami ali kot vnetje moţganov, pljuč oziroma srca. Otrok se lahko okuţi 
preko  umazanih  rok  ali  hrane,  onesnaţene  z  mačjimi  iztrebki,  ki  vsebujejo  t.i.  oociste  (ena 
izmed oblik zajedavca) ali pa z zauţitjem mesa, ki vsebuje tkivne ciste in ni dovolj kuhano ali 
pečeno.  Za  preprečevanje  okuţbe  so  potrebni  splošni  higienski  ukrepi  in  ustrezna  priprava 
jedi  (toplotna  obdelava,  umivanje  sadja  in  zelenjave,  muham  preprečujemo  dostop  do  jedi). 
Zdravljenje ni potrebno, razen če so prizadeti ţivljenjsko pomembni organi ali če so simptomi 
zelo hudi in dolgotrajni. 

118 
 
BOLEZNI POMANJKLJIVE IMUNSKE ODPORNOSTI 
 
Bolezni pomanjkljive imunske odpornosti delimo na prirojene in pridobljene.  
 
Prirojene bolezni pomanjkljive imunske odpornosti  
 
So prirojene motnje: 

 
humoralne imunosti (limfocitov B) s pomanjkljivo tvorbo protiteles,  

 
motnje celične imunosti (limfocitov T), 

 
kombinirane motnje (limfocitov B in T). 
 
Najpogosteje ser razvijejo zaradi genetskih okvar, ki nastanejo spontano pred rojstvom ali pa 
se dedujejo (prenašajo s staršev).  Značilne zanje so hude in dolgotrajne ali ponavljajoče 
okuţbe. So lahko na X-kromosom (prizadeti so dečki) ali avtosomno recesivne. 
 
Primeri:  

 
Brutonova prirojena agamaglobulinemija. Je izolirana okvara humoralne imunosti. Ne 
tvorijo se protitelesa. Klinično se izrazi od četrtega meseca  do drugega leta starosti z 
gnojnimi okuţbami dihal. 

 
Di Georgijev sindrom. Je prirojena nerazvitost (hipoplazija) priţeljca z okvaro celične 
imunosti. 

 
Bolezen kombinirane imunske pomenjkljivosti. Je okvara humoralne in celične 
imunosti. Klinično se izrazi kmalu v prvih šestih mesecih po rojstvu z 
nenapredovanjem, glivičnimi okuţbami, okuţbami dihal in kronično drisko. Nujna za 
preţivetje je presaditev kostnega mozga. 
 
Pridobljene bolezni pomanjkljive imunske odpornosti 
 
Nastanejo po rojstvu zaradi zaradi imunosupresivnega zdravljenja (steroidi, citostatiki), okuţb 
(HIV, ošpice), podhranjenosti. 
 
Zdravljenje rakavih bolezni (npr. levkemije) s citostatiki sproţi imunosupresijo zaradi 
supresije kostnega mozga in nevtropenije. Febrilni otroci, pri katerih je število nevtrofilcev 
niţje od  0,5 x 10
9
/L, so bolj izpostavljeni bakterijski ali glivični okuţbi, ki jih ţivljenjsko 
ogrozi. 
Otroci, ki prejemajo visoke doze kortikosteroidov (npr. za zdravljenje nefrotskega sindroma) 
imajo povečano tveganje za okuţbo z diseminiranimi noricami, otroci po transplantaciji pa za 
okuţbo s Citomegalovirusom (CMV). 
 
Okuţba s HIV je posledica intrauterine okuţbe ploda pri okuţeni materi (vertikalni prenos) ali 
okuţbe otroka s krvjo ali krvnimi pripravki. 
 

119 
 
Vsi novorojenčki mater, okuţenih s HIV, imajo 15-18 mesecev po rojstvu cirkulirajoča 
materina HIV protitelesa, vendar niso vsi okuţeni. Pri otroku, mlajšem od 18 mesecev 
potrdimo okuţbo s HIV na dva načina: s porastom HIV virusa v kulturi in z detekcijo 
virusnega  genoma s pomočjo  polimerazne veriţne reakcije. 
 
Inkubacijska doba od okuţbe s HIV do razvoja pridobljene bolezni pomanjkljive imunske 
odpornosti (AIDS) je krajša kot pri okuţbi v kasnejšem obdobju. Za učinkovito se je izkazalo 
antivirusno zdravljenje ter preprečevanje pljučnice zaradi okuţbe s Pneumocistis carinii s 
kotrimoksazolom.  
 
Moţnost vertikalnega prenosa HIV  zmanjša preventivno dajanje zidovudina noseči materi in 
novorojenčku prvih 6 tednov po rojstvu.  
 
HIV okuţba pri otroku poteka v: 

 
Asimptomatski obliki. 

 
Milejši obliki (limfadenopatija, hepatomegalija, parotitis), 

 
Zmerno hudi obliki (hujše bakterijske okuţbe, kronična driska, okuţbe s kandido, 
limfocitni intersticialni pnevmonitis). 

 
Hudi obliki – AIDS (nenapredovanje, oportunistične okuţbe (pljučnica, povzročena s 
Pneumocistis carinii), encefalopatija, hujše bakterijske okuţbe). 
 
 
 

120 
 
KOŢNE BOLEZNI 
 
Izraz dermatitis pomeni koţno vnetje in je sinonim za ekcem (eczema, gr. ek: iz, zeo: vrem, 
torej zaradi vročine nastal koţni izpuščaj). 
 
Pri otrocih se kaţe v treh oblikah in sicer kot: 

 
Infantilni seboroični ekcem. 

 
Atopijski ekcem. 

 
Plenični dermatitis. 
 
Infantilni seboroični ekcem 
Je blago vnetje koţe, ki se pojavi v prvih dveh mesecih otrokove starosti. Kaţe se kot nesrbeč 
izpuščaj  na  glavi  in  obrazu  ter  v  koţnih  pregibih  in  pod  plenico.  Zdravimo  ga  z  blaţilnimi 
kremami in mazili, ki vsebujejo manjši odstotek kortikosteroidov. 
Atopijski ekcem 
 
Pojavi se pri 20 % otrok, običajno po šestem mesecu starosti.  
 
Pri bolnikih se lahko razvije tudi astmatično obolenje ali seneni nahod, lahko pa ima podobne 
bolezni kdo od sorodnikov. Geni, ki pogojujejo pojav atopičnih obolenj, se namreč pogosteje 
pojavljajo znotraj druţin, značilno pa je, da se lahko pri različnih druţinskih članih različno 
izrazijo.  Vse  naštete  bolezni  so  v  osnovi  sorodne  ekcemu  in  sodijo  v  druţino  atopičnih 
obolenj.  Nekatere  vrste  hrane  (predvsem  mlečni  izdelki,  jajca  in  pšenica)  in  nekateri  koţni 
draţljivci  (draţila,  kot  so  dlaka  hišnih  ljubljenčkov,  volna,  pralni  praški)  lahko  delujejo  kot 
sproţilni dejavniki za pojav ekcema pri otroku, ki je sicer dedno pogojen.  
 
Klinični znaki so naslednji: 

 
Močno srbeča, suha, pordela, luščeča se koţa po obrazu, vratu, rokah in koţnih gubah. 

 
Izpuščaj se običajno začne z drobnimi belkastimi mehurčki po koţi. 

 
Pri hudem izbruhu ekcema so koţne spremembe lahko vlaţne oziroma se rosijo. 

 
Zaradi hude srbečice lahko pride do teţav s spanjem. 
Zdravimo ga z blaţilnimi kremami in mazili, ki vsebujejo manjši odstotek kortikosteroidov. 
Zgodnja uvedba antihistaminikov v zdravljenje zmanjša pri otroku moţnost za razvoj astme. 
 
Plenični dermatitis 
 
Rdeč, vlaţen izpuščaj in celo ulceracije se pojavijo v perigenitalnem predelu, kjer koţo 
prekriva plenica. Nastane zaradi: 

 
Kontaktnega dermatitisa zaradi draţenja koţe z urinom in blatom (plenični izpuščaj). 

 
Glivične okuţbe. 

 
Seboroičnega dermatitisa. 
 
Zdravljenje je odvisno od povzročitelja, pomaga redno zračenje koţe. 

121 
 
Temenice 
Temenice  so  debela  plast  rumenih  lusk  na  vsej  glavi  ali  omejenih  mestih.  Običajne  so  pri 
dojenčkih do osmega meseca starosti, lahko pa se pojavljajo celo do tretjega leta starosti.  
Temenice  niso  posledica  nezadostne  higiene,  temveč  kvečjemu  bolj  mastne  koţe.  Koţne 
celice se na glavi hitreje obnavljajo in odmrle celice se kot temenice nabirajo med lasmi.  
 
Poleg dermatitisa se spremembe koţe  kaţejo kot urtikarija, akne, bradavice in znamenja. 
Urtikarija (Koprivnica) 
Koprivnica je koţni izpuščaj z značilnimi ploščatimi, bledimi ali rdečkastimi oteklinami. 
Vneti predeli so različno veliki, lahko se med seboj zlivajo, tako da so lahko prizadeti veliki 
deli  koţe.  Izpuščaji  pri  koprivnici  lahko  izginejo  po  nekaj  urah  in  se  kasneje  spet  pojavijo. 
Včasih pa je potek bolezni kroničen, v tem primeru se izpuščaji ponavljajo več mesecev. 
Nagnjenost k urtikariji se lahko prenaša znotraj druţin, pri katerih obstajajo atopične bolezni. 
Lahko se razvije kot posledica: 

 
alergične reakcije na določeno hrano (morski sadeţi, sadje in oreški, zlasti arašidi), 

 
alergije na zdravila, 

 
alergije na rastline,  

 
pika ţuţelk. 
 
Akne 
Akne nastanejo zaradi vnetja zamašenih izvodil ţlez lojnic. 
Običajno se pojavijo po obrazu, prsih in hrbtu. Neredko se z njimi srečujemo tudi v odrasli 
dobi. V koţi se nahajajo lojnice, ţleze, ki izločajo loj, ta pa jo ohranja vlaţno in proţno. Če se 
izvodila lojnic zamašijo, se loj nabira v globljih predelih koţe in jo draţi, kar lahko povzroči 
vnetje.  Stanje  lahko  še  poslabša  dodatna  okuţba,  kar  vodi  v  nastanek  značilnih,  z  gnojem 
napolnjenih  bunkic,  mozoljev  oziroma  pustul.  Ko  se  koţa  zaceli,  lahko  na  mestu  mozolja 
ostane brazgotina. 
Vzrokov za pojav aken je več. Tako pri fantih kot pri dekletih v adolescenci so eden izmed 
pomembnih  vzrokov  za  pojav  aken  moški  spolni  hormoni  (androgeni).  Pod  vplivom  teh 
hormonov,  denimo  testosterona,  se  celice  ob  izhodu  izvodil  lojnic  razraščajo,  tako  da  se 
izvodilo lahko  zoţi  ali  celo  zapre.  Raven  androgenov  se  v  puberteti  pri  obeh  spolih  močno 
zviša,  zato  se  izvodila  lojnic  zlahka  zaprejo.  Androgeni  pospešujejo  tudi  izločanje  loja,  kar 
stanje še poslabša.  
Dekleta opaţajo pojav aken tik pred menstruacijo, ko je raven estrogena v krvi najniţja. 

122 
 
Akne se lahko pojavijo tudi pri osebah, ki jemljejo kortikosteroide. 
Za nastanek aken so pomembne tudi nekatere koţne bakterije, zlasti Propionibacterium acnes, 
ki  se  v  puberteti  naselijo  v  izvodila  lojnic.  S  svojimi  izločki  še  dodatno  poslabšajo  vnetje. 
Čeprav  bakterije  sodelujejo  pri  nastanku  aken,  pa  jih  ne  povzročajo.  Akne  niso  nalezljive, 
prav tako na njihov nastanek ne vpliva osebna higiena.  
Sončna  svetloba  ima  lahko  blagodejen  učinek  na  aknasto   koţo.  Sončenje  v  solarijih  nima 
večjega učinka. Prehrana najverjetneje ne vpliva na pojav aken. Nezadostna osebna higiena ne 
poslabša stanja. Iztiskanje mozoljev stanje običajno poslabša. Stres lahko pripomore k izbruhu 
aken. Čezmerno umivanje, drgnjenje ali uporaba močnih čistilnih sredstev običajno stanje še 
poslabšajo. 
Koţne bradavice  
Koţne  bradavice  so  majhni  benigni  koţni  izrastki.  Bradavice  običajno  nastanejo  zaradi 
okuţbe  s  človeškimi  papilomavirusi.  Pojavijo  se  lahko  na  vseh  delih  telesa,  od   obraza  do 
spolovila. Prenašajo se z neposrednim stikom.  
Na  koţi  se  pojavijo  majhni  trdi  koţni  izrastki,  ki  lahko  rastejo  posamično  ali  v  skupinicah. 
Bradavice  so  lahko  privzdignjene  od  podlage  ali  ploščate. So  neboleče  in  ne  povzročajo 
resnih teţav. Na površini koţne bradavice včasih opazimo drobne črne pikice, ki so posledica 
kapilarnih krvavitev iz drobnih ţilic.  
Koţne  bradavice  odstranjujejo  dermatologi.  Starši  ali  starejši  lahko  poskusijo  odstraniti 
bradavice z uporabo sredstev za odstranjevanje bradavic, ki jih kupijo v lekarni. Pri nanašanju 
zdravila,  ki  vsebuje  raztopino  šibke  kisline,  morajo  slediti  proizvajalčevim  navodilom. 
Zdravila  ne  smejo  nanašati  na  zdravo  koţo  in  ga  ne  smejo  uporabljati  za  odstranjevanje 
koţnih bradavic na obrazu ali spolovilu, saj lahko s tem povzročijo brazgotine. 
Pigmentni nevusi 
Pigmentni  nevusi  so  svetlo  do  temno  rjavo  obarvane  rasti  na  koţi  z  gladko  ali  razbrazdano 
površino,  ki  lahko  segajo  nad  raven  koţe.  Nastanejo  kjerkoli  na  telesu  zaradi  prevelikega  
razmnoţevanja koţnih celic melanocitov, ki vsebujejo barvilo. Lahko so prisotni od rojstva ali 
pa se pojavijo pozneje v otroštvu.  
Večina nevusov ni nevarnih, nekateri pa se lahko spremenijo v maligne rašče. Sprememba v 
barvi, obliki ali velikosti je lahko znak maligne rasti, vendar ne vedno. Spremembe v puberteti 
ali nosečnosti so ponavadi nenevarne. 
 
 
 
 
 
 
 
 

123 
 
BOLEZNI SRCA IN OBTOČIL 
 
Prirojene srčne napake so med boleznimi srca tiste, ki privedejo otroka k pediatru, redkeje 
bolezni srca zaradi revmatske vročice, virusnega miokarditisa ali perikarditisa ter srčna 
aritmija. V razvitem svetu je Kawasakijeva bolezen glavni vzrok pridobljene bolezni srca. 
 
Bolezen srca lahko ugotovimo na več načinov: 

 
z ultrazvočnim pregledom pri plodu, 

 
če slišimo šum na srcu pri sicer navidezno zdravem otroku, 

 
če ugotovimo srčno aritmijo in/ali sinkopo, 

 
če ugotovimo srčno napako z zmanjšanim ali normalnim iztisnim volumnom. 
 
Anamnestični podatki, ki nas navedejo na misel, da ima otrok bolezen srca, so naslednji: 

 
neješčost, kašelj, oteţkočeno dihanje pri malčkih, 

 
nezavest (sinkopa) zaradi aritmije  ali koarktacije aorte, 

 
razbijanje srca (palpitacije) pri starejših otrocih, 

 
nagla pridobitev telesne teţe zaradi zabuhline (edema). 
 
Vodilni klinični znaki bolezni srca so: 

 
cianoza (posinjelost),  

 
šum, 

 
znaki srčnega popuščanja. 
 
Cianoza 
 
Periferni tip cianoze je omejen na okončine in praviloma izključuje cianotično srčno napako.  
 
Pri centralnem tipu cianoze razlike med perifernimi in centralnimi deli telesa ni, otrok je ves 
cianotičen.  Centralna  cianoza  je  klinično  zaznavna,  če  je  v  krvi  >3  g  %  reduciranega 
hemoglobina. Je lahko znak hude motnje oksigenacije zaradi pljučnega ali srčnega obolenja. 
S  hiperoksičnim  testom  ugotavljamo  odzivanje  organizma  na  dihanje  v  100  %  kisikovi 
atmosferi  (vsaj  10  minut).  Običajno  gre  pri  otroku,  ki  postane  v  čistem  kisiku  roţnat,  za 
primarno  pljučno  obolenje,  če  ostane  moder,  pa  za  cianotično  srčno  napako.  Različna 
intenziteta  cianoza  okončin  je  lahko  znak  desno-levega  shunta  preko  ductusa  arteriosusa 
(Bottalovega voda).  
 
Srčni šum 
 
Ponavadi se kri pretaka skozi srce brez šumov. Tedaj slišimo le tri tone. Šum slišimo, kadar 
pride do kakršnekoli turbulence ali motnje v pretoku skozi srce. Pri 30 odstotkih otrok se sliši 
šum na srcu. Šum je lahko organski ali nedolţen (funkcionalni). 
 

124 
 
Nedolţni ali funkcionalni šumi  niso znak srčne napake ali bolezni na srcu in v otroštvu 
izzvenijo. Od organskih šumov se ločijo glede na odsotnost drugih kliničnih, sonografskih, 
rentgenskih in elektrokardiografskih nenormalnosti. 
Otrok z nedolţnim srčnim šumom povsem normalno raste in se razvija, njegova koţa in 
sluznice so normalne, roţnate barve, otrok ne pomodreva ob naporu, na primer, ob hranjenju, 
ob joku, ob telovadbi. Nedolţni srčni šumi ne potrebujejo nobenega zdravljenja ali 
kakršnegakoli omejevanja v otrokovem ţivljenju. Večino nedolţnih šumov lahko 
diagnosticira otrokov pediater s pomočjo razgovora s starši, s pregledom in poslušanjem 
otrokovega srca. Kadar pa je v dvomu, pediater pošlje otroka še na dodaten pregled in 
morebitne preiskave k otroškemu kardiologu.  
 
Organskih šumi so znak srčnega obolenja, saj so prisotne tudi druge klinične, sonografske, 
rentgenske in elektrokardiografske nenormalnosti. Velikokrat se pri osluškovanju-avskultaciji  
slišijo tudi na hrbtu. 
 
Prirojene srčne napake 
 
O prirojenih srčnih napakah govorimo, kadar pride do nepravilnosti v delovanju srca kot 
posledici razvoja srca pred ali neposredno po rojstvu. Večino je potrebno operativno zdraviti.  
Pri večini prirojenih srčnih napak se vzroka ne da ugotoviti, znano pa je, da določeni 
dejavniki večajo tveganje za njihov nastanek. Prirojene srčne napake se pojavijo pri  8 
novorojenčkih na 1000 rojenih (0,8%), in sicer v naslednjem vrstnem redu (tab. 11). 
 
Tabela 11. Najpogostejše prirojene srčne napake  
Prirojena srčna napaka  
Pogostost  
Ventrikularni septum defekt (VSD)
 
30%  
Atrijski septum defekt (ASD)  
10%  
Odprt Botallov vod (PDA)  
10%  
Pulmonalna stenoza  
7%  
Koarktacija aorte  
7%  
Aortna stenoza  
6%  
Tetralogija Fallot  
6%  
Transpozicija velikih ţil (TGA)
 
4%  
Truncus arteriosus  
2%  
 
 
VSD - Ventrikularni septum defekt (napaka v prekatnem pretinu) 
Je odprtina v prekatnem pretinu, mišični pregradi med levim in desnim 
prekatom, ki potiskata kri po telesu. Oksigenirana  kri, ki prihaja iz pljuč, se 
meša s krvjo, ki prihaja iz telesa. Ta mešanica krvi se nato ponovno vrača v 

125 
 
pljuča, namesto da bi vsa s krvjo obogatena kri potovala po telesu. 
 
ASD - Atrijski septum defekt  (napaka v preddvornem pretinu) 
ASD označuje napako v preddvornem pretinu, mišični pregradi med levim 
in desnim preddvorom, v katera kri priteče v srce. Kri, obogatena s 
kisikom, ki prihaja iz pljuč, se meša s krvjo, ki prihaja iz telesa. Ta 
mešanica krvi se nato ponovno vrača v pljuča, namesto da bi vsa s krvjo 
obogatena kri potovala po telesu. 
 
PDA - Odprt Botallov vod 
Pri odprtem Botallovem vodu se povezava med aorto in pljučno 
arterijo po rojstvu ne zapre. Botallov vod pri plodu, ki še ne diha, 
omogoča, da se kri pretaka mimo pljuč. Po rojstvu otrok začne 
uporabljati pljuča, Botallov vod pa se v nekaj dneh zapre.  
V primeru, da vod ostaja odprt, s kisikom obogatena kri prehaja v 
pljučno arterijo, mešanica krvi pa se ponovno vrača v pljuča, namesto 
da bi vsa s krvjo obogatena kri potovala po telesu. 
 
Pulmonalna stenoza (zoţitev pljučne zaklopke) 
Pulmunalna stenoza pomeni zoţitev pljučne zaklopke, ki se pri 
zdravem srcu odpre, da teče kri iz desnega prekata v pljuča.  
Skozi zoţeno zaklopko steče le malo krvi. Zoţitev povzroči, da je 
desni prekat srca, ki poriva kri v pljuča, bolj obremenjen. 
 
Koarktacija aorte (zoţitev aorte) 
Koarktacija je zoţitev aorte, ki oskrbuje telo s krvjo, obogateno s 
kisikom. Zoţitev se ponavadi pojavi na mestu Botallovega voda.  
Zaradi koarktacije je moten dotok krvi v spodnje dele telesa, kjer je 
krvni tlak zmanjšan, medtem ko je tlak v zgornjem delu telesa 
povečan. 
 
Aortna stenoza (zoţitev aortne zaklopke) 
Aortna stenoza je zoţitev aortne zaklopke, ki se pri zdravem srcu 
odpre, da teče kri iz levega prekata v aorto in naprej po telesu.  
Zoţitev obremenjuje levi prekat srca, ki mora delovati močneje, da 
skozi zoţeno zaklopko porine kri po telesu. 
 
Tetralogija Fallot 

126 
 
Tetralogija Fallot je kombinacija nepravilnosti srca: 
- napake v prekatnem pretinu, 
- napačnega mesta aorte (kri teče iz desnega prekata v aorto), 
- zoţenja pljučne zaklopke in 
- zadebelitve stene desnega prekata. 
 
TGA - Transpozicija velikih ţil 
Transpozicijo velikih ţil imenujemo zamenjano povezavo aorte in 
pljučne arterije s srcem.  
Kri, ki se vrača iz telesa v srce in je na svoji poti porabila kisik, 
normalno teče iz desnega prekata skozi pljučno arterijo v pljuča, s 
kisikom obogatena kri pa iz levega prekata skozi aorto po telesu. 
Pri transpoziciji velikih arterij teče kri, ki se vrača iz telesa, iz 
desnega prekata v aorto in nato nazaj po telesu. S kisikom 
osiromašena kri tako zaobide pljuča, medtem ko s kisikom obogatena 
kri teče le skozi pljuča, ne pa tudi po preostalem telesu. 
Otroci preţivijo le zaradi odprtine med levim in desnim preddvorom, 
ki zagotavlja še zadovoljivo količino oksigenirane krvi. 
Za preţivetje nujna operacija je potrebna ţe v prvih dneh ţivljenja.  
 
Truncus arteriosus 
Pri razvoju otrokovega srca v maternici se velika srčna ţila 
imenovana Truncus arteriosus razdeli in iz nje nastaneta dve glavni 
arteriji: aorta in pljučna arterija. V primeru, da do delitve ne pride, se 
otrok rodi s skupnim arterijskim deblom (persistent truncus 
arteriosus). Zaradi VSD se v skupno ţilo stekata kri iz pljuč, 
obogatena s kisikom, kot tudi kri, ki priteče iz telesa. 
Obstaja več podtipov napake: 
TIP I: pljučna arterija se odcepi tik nad zaklopko. 
TIP II: pljučni arteriji se odcepita blizu skupaj a kot dve ţili, ne kot 
ena pljučna arterija,  
TIP III: pljučni arteriji se odcepita kot dve ţili, vsaka posebej. 
 
Reakcije staršev 
Rojstvo otroka s srčno napako globoko prizadene starše in celo druţino. Ko starši  izvejo, da 
ima njihov otrok srčno napako, doţivljajo naslednja obdobja: šok, zanikanje, jezo, ţalost, 
obupavanje, postopno sprejemanje, vţivljanje. 
 
 
 

127 
 
Pridobljene srčne bolezni 
 
Kawasakijeva bolezen 
 
Je bolezen, ki je najpogostejši vzrok pridobljene bolezni srca in je s prvega mesta spodrinila 
revmatsko mrzlico. Kawasakijeva bolezen se imenuje tudi mukokutani limfatični sindrom ali 
sistemski vaskulitis. Zgodnje zdravljenje zmanjša tveganje za nastanek srčnega obolenja.  
Prvič so Kawasakijevo bolezen opisali leta 1967 na Japonskem. Povzročitelj ni poznan. 
Prizadene otroke med 6 mesecem in 4 letom starosti. 
Klinični znaki bolezni so naslednji: 

 
povišana temperatura (>5 dni), 

 
obojestranski konjunktivitis, 

 
raznolik izpuščaj, 

 
rdeče ustnice in malinast jezik, 

 
rdeče dlani in podplati s kasnejšim luščenjem koţe (deskvamacijo), 

 
enostransko povečane bezgavke na vratu (negnojna limfadenopatija). 
 
V krvi je izraţena trombocitoza (vendar prepozno za učinkovito zdravljenje). 
Akutni zapleti bolezni so: miokarditis, miozitis, artritis, ledvična okvara,  meningitis. 
Pozne zaplete bolezni -  nastanek anevrizme koronarne arterije in miokardni infarkt 
preprečimo le z intravenskim dajanjem imunoglobulina v akutni fazi bolezni. 
 
Zdravljenje je učinkovito, če v prvih 10 dnevih bolezni prejme bolnik enkratni odmerek  
imunoglobulina intravensko (2 g/kg).  
Dokler je otrok febrilen, naj dobiva aspirin v odmerku 100 mg/kg/dan (zmanjšano tveganje za 
nastanek trombocitoze), nadalnjih 6-8 tednov v dozi 3-5 mg/kg/dan.