Javna uprava

DRŽAVNA UPRAVA

1. 
   Pojem organov d.u.
   
2. 
   Vrste dejavnosti d.u.
   
3. 
   Vrste organov d.u.
   
4. 
   Vrste aktov d.u.
   

DRŽAVNI ORGANI (instrument države)
PREDSTAVNIŠKI SODNI

ORGANI ORGANI

(ni organ d.u.) IZVRŠILNI IN (ni organ d.u.)

UPRAVNI

V SUBJEKTIVNEM V OBJEKTIVNEM

SMISLU SMISLU
Skupnost uradnih oseb - del. Kolektiv

- del. Področje

- mater. sredstva

ORGANI - notr. povezanost

DRŽAVNE UPRAVE - samostojnost

1. POJEM ORGANOV DRŽAVNE UPRAVE

DEFINICIJA: so tiste vrste državnih organov, ki v mejah svojih pooblastil, na podlagi zakonov in podzakonskih predpisov, v imenu države, izvršujejo in opravljajo upravne naloge in zadeve.

Glede opravljanja upravnih zadev velja presunkcija (domneva ali predpostavka pristojnosti) v prid organov države uprave.

Upravne zadeve izvajajo organi državne uprave, razen, če z zakonom ali podzakonskim predpisom posmezne zadeve niso dane v pristojnost drugih organov in organizacij.
Organi državne uprave predvsem izvršujejo zakone in druge akte predstavniškega telesa in vlade. Izvajajo določeno politiko, spremljajo stanje na določenem področju, organizirajo in izvršujejo določene službe, odločajo o upravnih zadevah, opravljajo upravni nadzor, analitično-strokovne zadeve in drugo.

Značilnosti organov državne uprave

• 
  Upravno organi se ustanovijo z zakonom oz. drugim splošnim pravnim aktom. Ministrstva se ustanovijo z zakonom, organi v sestavi z ministrstvom pa se ustanovijo z vladno uredbo.
  

• 
  Ustanovitev upravnega organa ima namen omogočiti popolno, učinkovito in smotrno opravljanje upravnih zadev.
  

• 
  Upravno organi se ustanovijo v skladu z obsegom zadev in načeli povezovanja upravnih nalog po vrsti, sorodnosti in medsebojni povezanosti, ter v skladu s potrebami po usklajevanju dela upravnih organov, učinkovitem vodenju njihovega dela, ter samostojnosti in odgovornosti pri delu.
  

• 
  Ob ustanovitvi upravnih organov se najprej določi njihovo delovno področje (splošna vsebuna, okvir oz. meje delovanja nekega organa), s tem se razmeji delo organa. Na tej podlagi se določi pristojnost upravnega organa, ki je v odnosu do delovnega okolja vedno sekundarna.
  

• 
  Pristojnost lahko razumemo kot pravico in kot dolžnost. Pravica – zadeve, za katere je pristojen organ, se lahko temu odvzamejo samo z istim predpisom, s katerim mu je bila ta pristojnost določena. Dolžnost – upravni organ opravlja zadeve, za katere je pooblaščen in ne more zavrniti izvršitve dejanja, ki mu je dano v pristojnost. S pristojnostjo se zagotavlja pravilno opravljanje upravnih zadev. V nasprotnem primeru določene zadeve sploh ne bi bile izvršene ali pa bi jih opravljalo več orhanov.
  

Vrste pristojnosti

1. 
   Stvarna/materialna – določa krog zadev, ki jih mora opravljati določen upravni organ glede na njihovo naravo. S stvarno pristojnostjo se določajo vrste zadev ali sorodne zadeve, katerih opravljanje je zaupano enemu organu ali večjemu številu istovrstnih organov (npr. upravnim emotam). Določa se le pri centralnih organih, ker segajo na celotno ozemlje.
   
2. 
   Krajevna/teritorialna – določa področje državnega ozemlja, na katerem lahko posamezni državni organi opravljajo zadeve iz svoje stvarne pristojnosti.
   

Način vodenja upravih organov

Vodi jih lahko ena oseba ali več oseb oz. neko telo. Kadar je na čelu upravnega organa predstojnik/funkcionar, katerega volja kot posameznika je odločujoča pri odločanju in vodenju upravnega organa. Govorimo o upravnih organih z individualnim vodenjem (monokratični organi), npr. ministrstvo.
Kadar pa je odločanje oz. sprejemanje zaupano kolegiju, pa govorimo o kolegijskem načinu odločanja in vodenja upravnega organa. Kolegij sprejema odločitvena seja, ki jih vodi predsednik, ki je v tem primeru samo prvi med enakimi. Praviloma ne obstajajo, ker jim očitajo togost in nekoristnost. Bili pa so v času socializma. Skorajšen primer je npr. vlada, kjer odloča seja, vendar, če je izzid neodločen, gre večina na tisto stran, v kateri je predsednik.
Avtoritativno nastopanje pri vzpostavljanju upravno-pravnih razmerij – državni organi pri izvajanju oblasti nastopajo v razmerju do drugih subjektov avtoritativno (oblastno) – enostransko in pomeni, da pri izdaji upravnih aktov samostojno določajo pravice in dolžnosti pravnih subjektov. Organi državne uprave so pooblaščeni, da v konkretnih primerih avtoritativno ugotavljajo in določajo splošni interes in v skladu s tem ukrepajo.
Samostojnost pri delu: glede položaja organov državne uprave velja načelo, da so z zakonskimi pooblastili pri opravljanju zadev iz svoje pristojnosti smostojni in ta samostojnost pride do izraza najbolj, kadar upravni organi pri neposrednem izvrševanju zakonov ugotavljajo dejastva in druge okoliščine ter na tej podlagi uporabljajo upravne predpise – izdajajo konkretne upravne akte (odločbe), s katerimi odločajo o pravvicah, obveznostih in pravnih koristih posmeznikov in pravnih oseb.
Načelo ustavnosti in zakonitosti delovanja:

delovanje organov državne uprave je vezano na načelo ustavnosti in zakonitosti, ki pomeni vladavino prava (nasprotje je samovolja) in zagotavlja varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Upravni organi so dolžni upoštevati pozitivne pravne norme oz. morajo imeti za vsako svoje dejanje temelj v ustavi in zakonu.

Načelo ustavnosti in zakonitosti je utemeljeno s 3 razlogi:

• 
  Politični – ker se stem uprava podreja odločitvam, ki jih je v obliki ustave in zakonov sprejel predstavniški organ (pri nas DZ)
  
• 
  Tehnični – ker se s tem zagotavlja pravilno in enotno delovanje celotnega upravnega aparata
  
• 
  Psihološki – ker se tako ustvarja pravna varnost državljanov, da uprava ne deluje po svoji volji, ampak po naprej sprejetih predpisih
  

2. VRSTE DEJAVNOSTI DRŽAVNIH ORGANOV

NOSILCI JAVNIH UPRAVNI

POOBLASTIL lahko opravljajo z ORGANI lahko opravljajo z

REGULATIVNA DEJAVNOST

KONTROLNO NADZORNA DEJAVNOST

OPERATVINA DEJAVNOST

ŠTUDIJSKO ANALITIČNA DEJAVNOST

REPRESIVNA DEJAVNOST

Regulativna dejavnost

Gre za urejanje družbenih odnosov z izdajanjem pravnih predpisov in preko njih usmerjanje družbenega razvoja. Pod »usmerjanje družbenega razvoja« imamo v mislih postavljanje ciljev, ki je politična funkcija. Državna uprava pripravlja predloge.

Regulativna dejvnost ni tišična funkcija upravnih organov, praviloma to funkcijo opravljajo predstavniška telesa, vendar pa upravni organi pri tej dejavnosti sodelujejo na 2 načina:

1. 
   Sami lahko izdajajo pravne predpise, če so za to posebej pooblaćčeni (redko!)
   
2. 
   Upravni organi pripravljajo predloge, mnenja in osnutke predpisov in ukrepov, ki jih sprejme predstavniški organ (ali predstavniška telesa). (predlogi grejo v DZ preko vlade)
   

Kontrolno nadzorna dejavnost

Je tipična dejavnost državne uprave in se imenuje tudi upravno nadzorstvo. Obseg in intenzivnost te dejavnosti upravnih organov sta odvisni od obsega in intenzivnosti pravnega urejanja družbenih odnosov na različnih področjih družbenega življenja.
Upravni nadzor ali inšpekcijsko nadzorstvo je tipična funkcija oblastnega nadzora. Upravni organi nadzorujejo kako podjetja, organizacije, skupnosti ali posamezniki spoštujejo zakone in ostale predpise.
Naloge inšpekcij:

1. 
   Ugotavljanje dejanskega stanja v posameznih primerih. V ta namen imajo nekatere pravice (vpogled v poslovanje, pregled objektov, poslovnih prostorov, predmetov, blaga, dokumentacije, listin, potrdila, zaslišanje oseb itd.)
   
2. 
   Ugotavljanje skladnosti dejanskega stanja s predpisi in v primeru ugotovljenih neskladnosti, tudi ugotavljanje možnosti in načinov za odpravo teh neskladij. Pri tej dejavnosti je pomembna preventivna vloga inšpektorskega nadzorstva, pomoč pri izdajanju predpisov, dajanje predhodnih dovoljenje, opozarjanje na kršitve itd.
   
3. 
   Izrekanje/predlaganje sankcij in ukrepov po ugotovljenih kršitvah. Inšpektor ima pravico in dolžnost, da odredi ukrepe v določenem roku.
   

Organizacija inšpekcij: organizirane so kot inšpektorati, kot organi v sestavi ministrstov

Vrste inšpekcij: veterinarska, gradbena, sanitarna itd.

Operativna dejavnost

Izvajajo jo upravni organi, ko izdajajo oz. sodelujejo pri izdaji individualnih in konkretnih upravnih aktov (odločb) in ko opravljajo različna materialna dejanja (vodenje evidenc, registrov, kartotek, izdajanje potrdil itd.).

V razmerju do občanov se to razmerje kaže kot odločanje v upravnih stvareh, kot opravljanje upravnih dejanj, uporaba upravnih ukrepov/sankcij.

Problemi v zvezi s to dejavnostjo:

• 
  varstvo osebnih podatkov
  
• 
  tehnična opremljenost
  
• 
  diskrecijsko odločanje (odločanje po prostem preudarku)
  

Študijsko analitična dejavnost

Je nujna dejavnost pri uresničevanju funkcije spremljanja stanja in odkrivanja problemov na posameznih področjih (informacije, analize, laborati...).

Represivna dejavnost

Gre za prisilno izvrševanje posameznih upravnih funkcij. Je del operativne dejavnosti državne uprave, ki pa ima nekatere posebne značilnosti oblastnega in prisilnega izvrševanja pri zagotavljanju reda in miru, varovanja premoženja in oseb... To dejavnost ne opravljajo vsi upravni organi, a tisti, ki so za to posebej pooblaščeni.

2. VRSTE ORGANOV DRŽAVNE UPRAVE

Glede na ozemlje na katerem delujejo:

1. 
   CENTRALNI
   

Delujejo na celotnem ozemlju države in so organizirani na podlagi resornega načela (glede področja dela – zdravstvo, šolstvo, kmetijstvo...) – ministrstva.

2. 
   REGIONALNI
   

Širše regijsko območje, opravljajo zadeve, ki jih nanje prenese država oz. zadeve za katere jih pooblastijo lokalne skupnosti oz. občine. (upravne enote, načelo dekocentracije).

3. 
   LOKALNI
   

Delujejo praviloma na ozemlju ene občine (občinski upravni organi). Niso neposredno podrejeni centralnim upravnim organom. Njihova razmerja temeljijo na medsebojnih pravicah in dolžnostih, določenimi z zakonom. (občine, načelo decentralizacije).

4. 
   OBMOČNI
   

So neposredno podrejeni centralnim upravnim organom in delujejo na ožjem delu državnega ozemlja kot njihove izpostave oz. enote.

Glede na način odločanja:

1. 
   INDIVIDUALNI (monokratični)
   

So tisti organi, pri katerih ima presdstojnik organa pri odločanju in izdaji aktov glavno vlogo.

2. 
   KOLEGIJSKI
   

Pri izdaji aktov sodeluje več oseb. Akti se sprejemajo na seji oz. kolegijsko. Problem zagotavljanja enotnega vodenja. Na področju uprave so redki (značilni za socializem).

Glede na obseg in stopnjo samostojnosti:

1. 
   SAMOSTOJNI
   

Mi jih imamo nekje 44. So pod neposrednim nadzorstvom predstavniškega telesa in vlade. So operativno neodvisni (v okviru svojih pooblastil so samostojni pri delu), vezani na odločitve predstavniškega telesa in vlade. Predstojnike imenuje in razvršuje predstavniško telo. (npr. policija)

2. 
   V SESTAVI SAMOSTOJNIH UPRAVNIH ORGANOV
   

Ustanovijo se za opravljanje določenih upravnih zadev z delovnega področja tega organa, ki zahtevajo posebno organizirano službo in določeno stopnjo samostojnosti pri opravljanju teh zadev. V sestavi samostojnih upravnih organov so lahko:

• 
  upravni organi in
  
• 
  upravne organizacije
  

Glede vsebine dela in funkcij:

1. 
   UPRAVNI ORGANI
   

Pri njih prevladujejo oblastne funkcije (čisti upravni organi ali avtoritativni (oblastni) – inšpektorat.

2. 
   UPRAVNE ORGANIZACIJE
   

Prevladujejo strokovne naloge in z njimi povezane upravne zadeve, ki praviloma zahtevajo uporabo posebnih strokovnih in znanstvenih metod dela – agencije in direkcije. Pri tem mislimo agencije kot organ v sestavi ministrstva (agencija za okolje) in so organizirane po zakonu o državni upravi. Javne agencije pa so organizirane po posebnem zakonu o javnih agencijah (Vzajemna – javna agencija za zavarovalni nadzor).

Načela po katerih so organizirani državni organi:

1. 
   centralizacija / centralizem
   
2. 
   decentralizacija – gre za izvrševanje zadev na lokalni ravni, pri čemer je decentralizacija tudi pomembno politično vprašanje. Več vrst decentralizacije:
   
   • 
     decentralizacija odločanja
     
   • 
     decentralizacija izvrševanja
     
   • 
     decentralizacija kontrole (ponavadi si jo zadrži center)
     
     3. 
        dekocentracija – blažja oblika centralizma, predstavlja le tehnično-organizacijsko vprašanje izvajanja ali prenašanja nalog
        
     4. 
        monokratsko načelo (kolegijsko)
        
     5. 
        realno načelo
        
        • 
          resorno načelo - državni upravni organi se lahko oblikujejo glede na vrsto dela, ki ga upravljajo
          
        • 
          funkcionalno načelo - državni upravni organi se lahko oblikujejo glede na funkcije, ki jih je potrebno izvajati
          

4. VRSTE AKTOV DRŽAVNE UPRAVE

Delijo se na:

1. 
   Pravne akte, ki so lahko:
   

• 
  Splošni + abstraktni (normativni predpisi - pravilniki, odredbe, navodila) in
  
• 
  Individualni + konkretni (akti poslovanja, oblastni upravni akti, odločbe...):
  
  • 
    Pozitivni in negativni
    
  • 
    Konstitutivni in deklarativni (vzpostavljajo nove pravne situacije (zapovedi, priznanja, sposobnosti, lastnosti, priznavanje pravic, dovoljenja in odobritve)
    
  • 
    Diskrecijski in vezani
    
  • 
    Napačni in nezakoniti
    
  • 
    Zbirni
    
    2. 
       Materialne akte, kjer gre za:
       
       • 
         dokumentiranje – evidence, registri (izdajanje potrdil o državljanstvu)
         
       • 
         obveščanje
         
       • 
         dostava
         
       • 
         sprejemanje izjav (zapisniki)
         
       • 
         drugi materialni akti: delo na osnutkih, predpisih, izdelava poročil, elaboratov, analiz, ..., analitično študijsko delo, izvajanje izvršilnih dejanj.
         

Akti državne uprave so vsi tisti akti, ki jih organi uprave sprejmejo in izdajajo ne glede na to ali so pravni ali materialni.

PRAVNI AKTI:

so izjave volje države, državne uprave, dane z namenom, da bi se ustvarili določeni pravni učinki, da bi se izvršile kakšne, tudi najmanjše spremembe v pravni ureditvi. Povzročijo določeno pravno učinkovanje, spremembe v pravnih razmerjih.

Delimo jih na:

• 
  normativne (akti splošnega značaja, imenujemo jih tudi predpisi)
  
• 
  individualne ali konkretne pravne akte ( to so abstraktni in konkretni upravni akti)
  

Upravne norme so lahko konkretne ali abstraktne (nanašajo se na posamezen primer, konkretni dogodek ali pa gre za splošne opredelitve, ki veljajo za vse).

Abstraktni konkretni akt = predpis

NORMATIVNI AKTI UPRAVE (akti splošnega značaja):

so po svoji vsebini splošni pravni akti ali predpisi, ki vsebujejo splošna in abstraktna pravna pravila. Nanašajo se na nedoločeno število oseb, za katere se predpisuje neko generalno in abstraktno pravilo za nedoločeno število primerov.

S takšnimi akti se ustvarjajo nove ali spreminjajo oziroma ukinjajo obstoječe pravne norme in na ta način oblikujejo obstoječe pravne situacije oziroma stanja. Izdajajo jih predstavniški organi in njihovi politično izvrsilni organi ali vlade.
Normativne akte lahko izdajajo organi državni uprave in organi upravljanja samostojnih organizacij, javnih zavodov, vendar samo takrat, kadar so za to izrecno pooblaščeni z zakonom ali predpisom vlade.
Organi uprave ne morejo biti pooblaščeni za urejanje družbenih razmerij v materialnem oz. vsebinskem pomenu. Lahko pa izdajajo samo predpise s katerimi se določa način izvedbe zakonov, precizira tahnika dela in organizacijski ukrepi, kot tudi razdelajo, razčlenijo ukrepi, ki jih je sprejel zakonodajalec.
Upravni organi izdajajo predpise v obliki pravilnikov (izdelajo določbe), odredb in navodil. Podobno velja za lokalne upravne organe, kadar so za to pooblaščeni. Pristojni organi organizacij lahko izdajajo statute, pravilnike...
Individualni (konkretni) pravni akti državne uprave se delijo na oblastne (avtoritativne) akte in akte poslovanja. Pri oblastnih aktih se uprava pojavlja v razmerju do drugih subjektov z močnejšo voljo (zapovedovanje). Akti poslovanja pa so neavtoritativni pravni akti uprave, pri katerih se uprava pojavlja v razmerju do drugih organizacij in posameznikov z enako voljo (ne zapoveduje, ampak se sporazumeva).
Upravni akti so najpomembnejši in najbolj tipični pravni akti uprave, s katerimi se na avtoritativen način rešuje določen, konkreten primer.

Upravni akt je:

1. 
   Pravni akt
   
2. 
   Oblastni akt
   
3. 
   Konkreten akt uprave (nanša se na določeno osebo ali stvar, lahko tudi na večje število oseb)
   

Pojem upravni akt (odločba) je ožji od pojma akt uprave!!!!!!
Upravni akti se delijo na: pozitivne in negativne (to je delitev glede na to ali je s takšnim aktom prišlo do kakšne spremembe obstoječega pravnega stanja ali razmerja ali pa do tega ni prišlo). Pri pozitivnih pride do spremembe, pri negativnih pa se stanje ne spremeni. Negativni akti se največkrat dajejo na podlagi zahtevkov, pozitivni pa na pobudo uprave ali uradnih dolžnosti.
Konstitutivni in deklarativni akti: Konstitutivni akti: spreminjajo ali ukinjajo se pravna stanja. Deklarativni ugotavljajo določeno pravno razmerje, pravice in obveznosti, ugotavljajo izpopolnjevanje zakonskih pogojev. Konstitutivni akti praviloma učinkujejo od trenutka, ko so izdani. Deklarativni veljajo tudi za nazaj (od takrat, ko so bili izpolnjeni pogoji).
Konstitutivne akte delimo še na:

• 
  Zapovedi (uprave dajejo konkretne prepovedi, ukaze, lahko tudi s prisilo)
  
• 
  Priznavanje sposobnosti ali lastnosti (pravna sposobnost osebam, na osnovi opravljenih izpitov, šole, kulturna dediščina...)
  
• 
  Priznavanje pravic (posameznikom ali pravnim osebam se priznavajo osebne ali stvarne pravice – pravice na patentu, pravica lova v določenem območju,odločba o napredovanju v višji naziv)
  
• 
  Dovoljenja in odobritve (nanašajo se na nadzor nad dejavnostjo, gradbena dovoljenja, nošenje orožja, obrtna dejavnost...)
  

Diskrecijski akti:

Izdani so po prostem preudarku. Organu uprave je z zakonom prepuščeno, da pri določenem dejanskem stanju odloči tako kot smatra za najprimernejše glede na njegovo oceno splošnega interesa. Npr. odločba o dodelitvi socialne pomoči.

Ti akti so zmeraj konstitutivni.
Vezani upravni akti:

Tisti, pri katerih je zakon v naprej predpisan, da se morajo izdati in znana je vsebina – npr. odločba o prenehanju delovnega razmerja

Zbirni akti se izdajajo v sodelovanju več organov.
Napačni in nezakoniti:

Pride do večjih ali manjših napak, oz. pride do kršitev. Vse napake razdelimo v dejanske napake in upravne napake.

• 
  Napačni akti: akti z dejanskimi napakami. Npr. napake pri pisanju ali računanju.
  
• 
  Nezakoniti akti: upravni akti, ki vsebujejo vsebinske napake, s katerimi se kršijo predpisi (nanašajo se na pristojnosti, kršitve postopka in razne druge napake, glede cilja in namena...)
  

MATERIALNI AKTI UPRAVE:

• 
  Dokumentiranje: to so vsi tisti materialni akti s katerimi uprave beležijo razne pojave, osebne lastnosti ali druge podatke, npr. evidence, registri, matične knjige... Potrdilo ima lastnost javne listine (npr. volilni imenik)
  
• 
  Obveščanje predstavlja akte, s katerimi uprava obvešča zainteresirano osebo o raznih dejastvih ali upravnih aktih (uradna glasila, sredstva javnega obveščanja...)
  
• 
  Sprejemanje izjav (organi uprave sprejemajo izjave zainteresiranih oseb, lahko imajo različen pomen, so povod za dejavnost uprave, za izdajo pravnih aktov, prijava rojstev, smrti, sprejemanje carinskih deklaracij, davčna napoved...)
  
• 
  Drugi materialni akti uprave: razna organizacijska, analitična, študijska, pedagoška, tehnična, strokovna glasila ipd. (npr. policijska intervencija).
  

Upravni predstojniki lahko dajejo splošna strokovna navodila, inštrukcije (to izdajajo predstavniki, tudi pisarniško poslovanje)