Osnove pediatrije


Bolezni in stanja, ki zahtevajo stalno ali začasno prekinitev dojenja



Yüklə 5,01 Kb.
Pdf görüntüsü
səhifə12/20
tarix19.02.2017
ölçüsü5,01 Kb.
#9119
1   ...   8   9   10   11   12   13   14   15   ...   20

Bolezni in stanja, ki zahtevajo stalno ali začasno prekinitev dojenja 
 
Vrojene presnovne motnje 
 
Klasična galaktozemija 
Je vrojena presnovne motnja zaradi pomanjkanja encima galaktoza-1-fosfat uridiltransferaze. 
Bolni  novorojenčki  ne  smejo  biti  dojeni  ali  uţivati  ţenskega  mleka  in  mlečnih  formul,  ki 
vsebujejo laktozo.  
 
Fenilketonurija 
Je  vrojena  presnovna  motnja  zaradi  manjkajoče  aktivnosti  encima  fenilalanin  hidroksilaze. 
Bolniki  so  hranjeni  s  posebnim  mlekom  brez  fenilalanina.  Lahko  so  delno  dojeni,  ko  se 
doseţe stabilen nivo fenilalanina. Materino mleko ima niţje vrednosti fenilalanina kot mlečne 
formule.  
 
Materina zdravila  
Večina  zdravil  v  materinem  mleku  ne  škoduje  otroku.  Prekinitev  dojenja  je  nujna,  če  mati 
redno  jemlje  zdravila,  ki  sodijo  v  najvišjo  skupino  tveganja  za  dojene  otoke  (LRC,  iz  angl. 
Lactation  Risk  Categories).  Mednje  sodijo:  citostatiki  (predstavljajo  neposredno  ali  pozno 
toksičnost  za  otroka),  alkaloidi  ergota,  npr.  bromokriptin  ali  ergotamin  (zavirajo  delovanje 
prolaktina),  jodovi  pripravki  (predstavljajo  tveganje  za  nastanek  golše  ali  hipotiroze  pri 
otroku), pripravki zlata (se kopičijo v otroku). 
Začasno  prekinitev  dojenja  terjajo  radiofarmacevtiki  v  nuklearni  medicini,  da  otrok  ni 
izpostavljen radioaktivnem sevanju. 
 
Nalezljive bolezni pri materi 
 
Dojenje je redko kontraindicirano, novorojenčki so skoraj vedno lahko hranjeni z materinim 
mlekom, ker tako prejmejo protitelesa.  

90 
 
Citomegalovirus:  virus  se lahko nahaja v mleku seropozitivnih mater, kar predstavlja večje 
tveganje  za  bolezen  pri  nedonošenčkih.  Nekateri  zato  priporočajo  zamrznitev  materinega 
mleka na –20 
o
C pred hranjenjem nedonošenčkov. 
Varicella-Zoster virus: dojenje je kontraindicirano, če zboli mati v razdobju od 5 dni pred in 
2 dni po porodu. Novorojenček ne sme biti v stiku z njo, dokler niso vsi izpuščaji prekriti s 
krastami.  V  tem  času  naj  bo  otrok  hranjen  z  materinim  izbrizganim  mlekom,  če  nima  mati 
izpuščaja na prsni bradavici. 
Herpes simplex virus: dojenje je kontraindicirano, če ima mati izpuščaj na dojki. V tem času 
naj bo otrok hranjen z materinim izbrizganim mlekom, če izpuščaj ni na njeni prsni bradavici. 
Aktivna tuberkuloza: tesen stik novorojenčka z materjo in dojenje se odsvetujeta, dokler ni 
mati  vsaj  2  tedna  zdravljena  z  ustreznimi  antibiotiki,  otrok  pa  naj  bo  hranjen  z  izbrizganim 
materinim mlekom.  
   
Zlatenica zaradi materinega mleka 
 
Zlatenica zaradi materinega mleka je lahko razlog za začasno prekinitev dojenja.  Pojavi pri 1-
2 % dojenih novorojenčkov  med 5. in 10. dnem po rojstvu zaradi sestave materinega mleka. 
Novorojenčki  so  videti  zdravi  in  učinkovito  dojeni.  V  takšnih  primerih  mati  lahko  prekine 
dojenje za 24-48 ur, otroka pa hrani z mlečno formulo. 
Sorojenci lahko imajo lahko podobne teţave. Če je zlatenica izrazita, vrednosti bilirubina pa 
naraščajo,    napravimo  diagnostični  preizkus  z  12-urno  prekinitvijo  hranjenja  z  materinim 
mlekom.  Če  ob  tem  pade  vrednost  bilirubina  v  serumu  za  več  kot  24  mikromol/L,  gre  za 
zlatenico  zaradi  materinega  mleka.  V  takšnih  primerih  mati  prekine  dojenje  za  24-48  ur, 
otroka  pa  hrani  z  mlečno  formulo.  Vrednosti  bilirubina  se  hitro zniţajo  in  se  po  ponovnem 
dojenju ne zvišajo občutno.  
 
Hranjenje z mlečnimi formulami 
 
Novorojenčka  hranimo  z  mlečnimi  formulami,  če  mati  ne  more/ne  ţeli  dojiti,  nima  dovolj 
mleka  in  če  otrok  njenega  mleka  ne  sme  uţivati.  Šele  v  zadnjih  desetletjih  so  nedojeni 
novorojenčki  dobili  moţnost  boljšega  preţivetja  in  razvoja  z  moţnostjo  uţivanja  mlečnih 
formul. Ugledne organizacije in zdruţenja po svetu nadzirajo in priporočajo sestavo mlečne 
formule  kot  npr.  Ameriška  akademija  za  pediatrijo  (AAP,  iz  angl.  American  Academy  of 
Pediatrics),  Evropsko  zdruţenje  za  pediatrično  gastroenterologijo  in  prehrano  (ESPGAN,  iz 
angl.  European  Society  of  Pediatric  Gastroenterology  and  Nutrition),  Organizacija  za 
prehrano in kmetijstvo (FAO, iz angl. Food and Agriculture Organization). Mlečne formule 
poskušajo slediti sestavi ţenskega mleka glede vsebnosti hranil.  
 
Čeprav  se  sestava  mlečnih  formul  kontinuirano  spreminja,  še  vedno  manjkajo  sestavine, 
prisotne  v  ţenskem  mleku.  Zato  je  zaţeleno,  da  mlečnim  formulam  dodajajo  L-arginin 
(aminokislina, zastopana v večjih količinah v bazičnih beljakovinah histonih in protaminih), 
taurin (aminosulfonska kislina, nujna za sintezo ţolčnih kislin), nukleotide (ključne sestavine 
DNA  in  RNA),  glutamin  (pogojno  esencialna  aminokislina),  antioksidante  (ščitijo  pred 
oksidativno  poškodbo,  najbolj  znani  so  glutation,  vitamin  E  in  C,    beta-karoten  in  selen), 

91 
 
prebiotike  (neprebavljive  sestavine  hrane,  ki  stimulirajo  rast  zaščitnih  črevesnih  bakterij)  in 
probiotike (ţivi  organizmi, ki izboljšajo črevesno floro).   
 
Obstajajo mlečne formule za donošene (začetne in nadaljevalne) in nedonošene novorojenčke 
ter  hipoalergogene  mlečne  formule  (proteinski  hidrolizati).  Na  trgu  so  pripravki  v  obliki 
prahu, in taki, ki so primerni za takojšnje hranjenje brez razredčevanja ali topljenja. Mlečne 
formule se razlikujejo tudi po osnovni sestavini, npr. standardne na osnovi kravjega mleka, na 
osnovi  kravjega  mleka  brez  laktoze,  na  osnovi  sojinega  mleka,  z  dodanimi  sojinimi 
vlakninami, riţevo in roţičevo moko, koruznim škrobom. 
  
Čeprav  vsebujejo  mlečne  formule  enake  kategorije  hranil  kot  ţensko  mleko  (beljakovine, 
maščobe,  ogljikove  hidrate,  vitamine  in  minerale),  obstajajo  med  njimi  pomembne  razlike. 
Mlečne  formule  ne  vsebujejo  bioaktivnih  sestavin  npr.  rastnih  faktorjev,  hormonov,  ţivih 
celic (limfocitov T in B, makrofagov), imunoglobulinov (sekretornih IgA, IgM) ter encimov. 
Čeprav  njihovo  proizvodnjo  stalno  izboljšujejo,  pa  še  ne  morejo  kemično  učinkovito 
posnemati ali nadomestiti ţenskega mleka.  
 
Maščobe v ţenskem mleku so sestavljene bistveno drugače kot tiste v ţivalskem mleku, ki se 
v  črevesju  otroka  praviloma  slabše  vsrkavajo.  Maščobe  v  ţenskem  mleku  se  spreminjajo  v 
času  enega  podoja  in  tudi  tekom  dneva  ter  ob  spremembah  v  materini  prehrani.  V  mlečnih 
formulah  je  bistveno  manj  holesterola,  maščobe  so  v  glavnem  dolgoveriţni  trigliceridi 
rastlinskega izvora iz soje ali kokosovega olja,  ogljikovi hidrati največkrat v obliki laktoze, 
beljakovine so preteţno iz sirotke in delno kazeina v razmerju 60 : 40. 
 
Koncentracija  hranil  v  mlečnih  formulah  je  na  splošno  višja  kot  v  ţenskem  mleku,  saj  je 
predvideno  slabše  vsrkavanje.  Pri  pripravi  obroka  mlečne  formule  v  prahu  je  potrebno 
natančno  odmeriti  predpisano  količino  prahu,  da  obrok  ni  preveč  koncentriran    ali  preveč 
razredčen.  
 
PARENTERALNA PREHRANA 
 
Parenteralna  prehrana  zagotovi  novorojenčku  (večinoma  nedonošenčku)  kalorije  in  amino 
kisline, nujne za rast in razvoj, dokler ni sposoben enteralnega hranjenja.   
Sestava raztopine za parenteralno prehrano temelji na sestavi prehrane, ki jo uţivajo normalno 
hranjeni novorojenčki. Vsebuje ogljikove hidrate, maščobe, amino kisline, vitamine, minerale 
in elemente v sledovih v sestavi, ki je prilagojena otrokovi zrelosti. 
Indikacije za parenteralno prehrano so: 

 
Novorojenčki, ki ob rojstvu tehtajo 1000 g in manj.  

 
Nedonošenčki s porodno teţo med 1001g in 1500 g, ki pa ţe lahko prejemajo poleg 
parenteralne tudi enteralno prehrano.  

 
Novorojenčki  s  porodno  teţo  med  1501  in  1800  g,  pri  katerih  ni  moţno  zadostno 
enteralno hranjenje najmanj 4 dni. 

 
Novorojenčki  s  porodno  teţo  nad  1800  g,  pri  katerih  ni  moţno  zadostno  enteralno 
hranjenje najmanj 5 dni. 

92 
 
Parenteralne  raztopine  se  dajejo  v  obliki  infuzije  v  periferno  ali  centralno  veno.  Po 
priporočilih  AAP  naj  bo  osmolarnost  infundirane  raztopine  300-900  mOsm/L,  kar  je  laţje 
izvedljivo z dajanjem v centralno veno. 
 
Pri  zdravljenju  različnih  bolezni  otrok  in  mladostnikov  je  zaradi  zavrte  rasti  in  razvoja, 
podhranjenosti  ter  specifičnih  pomanjkaj  izredno  pomembno  zdravljenje  tudi  s  prehrano  – 
nutritivno  terapijo.  Nutritivna  terapija  zagotavlja  optimalen  vnos  hranilnih  snovi  in  prepreči 
ter zdravi specifična prehranska pomanjkanja.  
 
Pri  nekaterih  vrojenih  motnjah  presnove  boleznih  je  potrebna  takojšnja  uvedba  hranjenja  z 
dietnim pripravkom, ki ne vsebuje škodljive snovi.  
 

93 
 
BOLEZNI PREBAVIL IN JETER 
 
Gastroenterologija je veda o bolezni prebavil, hepatologija o bolezni jeter.  
Prehrana poleg genetskih dejavnikov  pomembno vpliva na otrokovo  rast in razvoj. 
Podhranjenost vodi v zastoj rasti, vpliva tudi na otrokov psihični razvoj (apatija, depresija, 
upočasnjen razvoj, druţbena osama). Če traja podhranjenost dalj časa, lahko dovede do trajnih 
negativnih posledic v psihomotornem razvoju.  
 
Znaki, nepravilnosti  in bolezni prebavil 
 
Trebušni krči (kolike) 
 
Beseda kolike pomeni, da otroci jokajo zaradi bolečin v črevesju (iz grščine kolikos – debelo 
črevo).  Kolike  so  krčevita  bolečina  v  trebuhu,  ki  jo  povzročajo  krči  gladkega  mišičja.  
Dojenček neutolaţljivo joka štiri do pet minut, vsaj tri ure na dan, vsaj tri dni tedensko in vsaj 
tri  tedne.  Jok  se  običajno  pojavi  pozno  popoldan  in  zvečer.  Otrok,  ki  se  ne  more  pomiriti, 
postane rdeč v obraz in zaradi bolečine vleče koleni k sebi. Pogosti so tudi vetrovi in teţavno 
odvajanje  blata.  Pojavljajo  se  pri  pribliţno  20  %  dojenčkov  od  druge  tedna  pa  do  tretjega 
meseca starosti. Otrok je običajno zdrav, ima dober apetit, videti je popolnoma v redu, kadar 
ne joče. Čeprav kolike pri dojenčkih niso škodljive, pa so lahko zelo stresne za dojenčka in 
njegove starše.  
 
Ker se lahko kolike pojavljajo tudi pri drugih obolenjih, moramo otroka skrbno pregledati, da 
ne spregledamo vnetja srednjega ušesa, vkleščene kile, okuţbe sečil, analne fisure in 
intususcepcije.  
 
Polivanje 
 
Polivanje iz ţelodca pomeni, da po pitju tečejo otroku iz ust večje ali manjše količine mleka. 
Pribliţno polovica vseh dojenčkov občasno poliva hrano, vendar je le redko  razlog bolezen. 
 
Bruhanje/bljuvanje 
 
Bruhanje ali bljuvanje je sunkovito izločanje vsebine ţelodca skozi usta. Lahko je prisotno pri 
zdravem otroku, ali pa je znak različnih bolezni. Skoraj vsaka akutna otroška bolezen se lahko 
kaţe z bljuvanjem.  
 
 
Dolgotrajno bljuvanje (perzistentno bljuvanje) povzročajo različni vzroki (tab. 7). 
 
 
 
 
 

94 
 
Tabela 7. Dolgotrajno bljuvanje pri otroku. 
 
Vzrok 
Bolezen 
Pomembnejše opazke 
Kirurški 
Stenoza pilorusa 
Bruhanje v loku, brez  primesi ţolča, 
od drugega tedna do petega meseca, 
najpogosteje v šestem tednu starosti, 
4-krat pogosteje pri dečkih. 
Diagnoza: UZ pregled: hipertrofija 
pilorusa. Zdravljenje: kirurško, 
nadomeščanje tekočin in elektrolitov. 
Gastroezofagealni 
refluks (GER) 
Regurgitacija (»nepravo« bljuvanje). 
 
Neprehodno  tanko 
črevo: 
duodenalna atrezija, 
malrotacija z 
volvulusom, 
strangulirana 
ingvinalna kila, 
mekonijski ileus 
zaradi cistične fibroze. 
Primes ţolča v izbruhanini 
Napet trebuh, odsotni peristaltični 
zvoki. 

Okuţba 
Gastroenteritis 
 
Okuţba sečil 
 
Meningitis 
 
Otitis 
 
Zastrupitev s hrano 
Včasih je znak »laţne« okuţbe 
Presnovni 
(metabolni) 
Vrojene nepravilnosti 
Diabetes 
 
Redkeje v otroštvu 
Nevrološki 
Povišan intrakranialni 
pritisk 
Cerebralno draţenje 
 
Respiratorni 
Izrazit kašelj 
Okuţbe (pertusis, parapertusis) 
Astma 
Kardiološki 
Srčna napaka 
 
Jetrni 
Hepatitis 
 
Zdravila 
 
Kemoterapija, 
opijati 
 
Različni 
Prenahranjenost 
Običajno »laţno« bljuvanje 
Nepravilna tehnika 
hranjenja 
 
Moteno »dihanje« 
 
 
 

95 
 
Gastroezofagealni refluks (GER) 
 
Pomeni uhajanje ţelodčne vsebine v poţiralnik zaradi nezrelosti spodnjega mišične zapiralke 
v poţiralniku. Je fiziološki in pogost v prvih mesecih ţivljenja, zaradi hranjenja z tekočim 
mlekom in horizontalnega poloţaja otrok.  
Glavni znak je ponavljajoča se regurgitacija ali bljuvanje. Pri 10 % otrok z GER se lahko 
razvije ezofagitis, ki se kaţe kot razdraţljivost, bolečine po hranjenju, krvava izbruhanina, 
slabokrvnost zaradi pomanjkanja ţeleza, pljučnica, kašelj, kronično pljučno obolenje, 
neuspevanje. 
Diagnozo postavimo na osnovi kliničnih znakov,  potrdimo pa z 24-urnim merjenjem 
ezofagealnega pH, kontrastno Rtg preiskavo, endoskopijo, nuklearno preiskavo. 
GER ponavadi spontano izzveni v prvih 18 mesecih, do tedaj pomaga spanje z dvignjenim 
zgornjim delom telesa za 30
o
, v teţjih primerih pa zgostitev hrane in zdravila( alginate in 
antacidi). Kirurško zdravljenje je izjemno redko. 
 
Driska 
 
Pomeni izločanje velike količine redkega, vodenega blata, v katerem sta lahko tudi kri in sluz. 
Najpogostejši razlog za drisko je vnetje ţelodčno-črevesne sluznice, pogosto je pridruţeno 
bljuvanje. Pomisliti pa moramo tudi na intususcepcijo, ki se pojavi običajno pri starosti 6 do 9 
mesecev 
 
Zaprtje (obstipacija) 
 
Pomeni neredno odvajanje blata ali odvajanja trdega blata. Če je pojav izrazit, lahko 
negativno vpliva na otrokovo počutje. Pri milejših oblikah zaprtja je otrok običajno bolj  
razdraţljiv. 
Pri obstipaciji je kri vedno na površini blata in sveţa. Če je kri primešana v blatu, je lahko 
posledica krvavitve iz zgornjih prebavil. 
Otroka z zaprtjem skrbno pregledamo in pridobimo anamnestične podatke od staršev.  
Pri analnih fisurah je lahko blato krvavo, defekacija je boleča, zato otrok zadrţuje blato.  
Pri zaprtju zagotovimo otrokom primerni dnevni tekočinski vnos, odvajal rutinsko ne dajemo.  
»Relativno« varno ozmotsko odvajalo je laktuloza. 
 
Zaprtje je pogosto posledica: 

 
Premajhnega vnosa tekočine. 

 
Neustreznega dojenja, hranjenja z mlečno formulo ali kravjim mlekom. 

 
Druţinske nagnjenosti za »leno« ali »vzdraţljivo« črevo.  

 
Endokrine motnje: hipotiroza. 

 
Bolezni prebavil: Hirschsprungova bolezen. 
 
 
 

96 
 
Hirschsprungova bolezen 
Je posledica prirojenega neoţivčenega predela v rektalnem delu  prebavil, kar dokaţemo z 
biopsijo. Incidenca je 1 : 4500 ţivorojenih.  Večinoma se pokaţejo znaki v prvem mesecu 
ţivljenja, odvisno od velikosti neoţivčenega dela črevesa. Novorojenček odvaja mekonij šele 
po 48 urah, trebuh je napet, rektum prazen.  
 
Intususcepcija 
Je ţivljenjsko ogroţujoče stanje, kjer se en del črevesa vklešči v drugega, najpogosteje tik nad 
ileocekalno valvulo (ileum v cekum). Najpogosteje nastane med šestim in devetim mesecem 
starosti (povečane Peyer-jeve plošče zaradi predhodnih virusnih okuţb).  
Otrok ima boleče kolike, bljuva, malinasto ţelatinasto blato in klobasasto rezistenco v desnem 
zgornjem trebušnem kvadrantu. Znaki črevesne zapore in šoka se razvijejo v 24 – 48 urah. 
Diagnoza je potrjena  s kontrastnim Rtg slikanjem (barij, gastrografin). Če zdravljenje z 
emetikom ni uspešno (indicirano je le v prvih 24 urah), je potrebno kirurško zdravljenje. 
 
Vnetje slepiča (akutni apendicitis) 
Je pomemben vzrok nenadne trebušne (akutne abdominalne) bolečine, ki se pojavi zaradi 
zapore apendiksa (najpogosteje zaradi fekolita) ali vnetnega bohotenja limfatičnega tkiva.   
Pogosteje prizadene odrasle, ker  je pri otrocih lumen slepiča pri otrocih širši in se bolje 
prazni kot pri odraslih. 
Pri vnetju slepiča se pojavi močna bolečina naraščajoče intenzivnosti najprej okoli popka
nato se preseli v desni spodnji kvadrant (desna iliakalna kotanja). Pri gibanju je bolečina 
neznosna (draţenje peritoneja). Otroci, mlajši od 5 let ne morejo natančno opredeliti mesta 
bolečine, slabša opredelitev pa je lahko tudi posledica retrocekalno ali pelvično leţečega 
slepiča. Otrok z vnetim slepičem odklanja hrano, mu je slabo, bljuva, je zaprt, ima zmerno 
povišano telesno temperaturo, pospešeno srčno akcijo, znake izsušitve in je občutljiv na dotik 
v desnem spodnjem trebušnem kvadrantu (desni iliakalni kotanji). 
Diagnoza je običajno klinična, zdravljenje kirurško.  
Pri nejasnih primerih je potrebno izključiti druge vzroke, ki so prikazani v tabeli 8. Potrebno 
je določiti krvne vnetne parametre, opraviti pregled urina, Rtg pregled prsnega koša (pljučnica 
lahko daje podobne znake) in ultrazvočni pregled trebuha. 
 
Tabela 8. Diferencialna diagnoza akutne abdominalne bolečine 
 
Kirurško obolenje 
Nekirurško obolenje 
Apendicitis 
Mezenterični adenitis 
Intususcepcija 
Gastroenteritis 
Volvulus 
Obstipacija 
Mekelov divertikel 
Uroinfekt 
Vkleščena kila 
Lobarna pljučnica (v spodnjem delu) 
Torzija ovarija 
Diabetična ketoacidoza 
Henoch-Schönleinova purpura 
Kriza pri anemiji srpastih celic 
 

97 
 
Mezenterični adenitis 
Je nespecifično vnetje mezenteričnih bezgavk, kar povzroča draţenje peritoneja, zato je 
trebušna bolečina podobna kot pri vnetju slepiča. 
 
Celiakalna bolezen 
Je posledica pomankljivega vsrkavanja (malabsorpcije) hranil v proksimalnem delu tankega 
črevesa. Povzroča jo gluten, ki okvari mukozo do te mere, da pride do upada (atrofije) 
črevesnih resic in posledično izgube absorpcijske površine.  
Incidenca se giblje od 1: 250 – 4000 ţivorojenih. 
Znaki se izrazijo, ko prične otrok hrano, ki vsebuje gluten. Zaradi malabsorpcije maščob se 
najprej pojavi steatoreja (obilne, eksplozivne defekacije svetlega blata), otrok se slabo redi
ima povečan trebuh, drobna stegna, je premajhen in razdraţljiv z nepovezanimi kretnjami 
(ataksija) ter slabokrven (pomanjkanje ţeleza in folatov). 
Bolezen diagnosticiramo z dokazom specifičnih IgA antigliadinskih protiteles (uporabno za 
presejanje), dokončno potrdimo z dokazom sploščene mukoze (jejunalna biopsija) in 
kliničnim izboljšanjem po prehrani brez glutena. Doţivljenjska stroga brezglutenska dieta 
ščiti bolnike pred razvojem malignomov tankega črevesa (limfom) ter avtoimunih bolezni.  
 
Laktozna intoleranca 
Je posledica pomanjkljivega delovanja laktaze, ki razgrajuje mlečni sladkor laktozo. 
Velikokrat je laktozna intoleranca prehodna (po gastroenteritisih), redkeje prirojena. 
Kopičenje sladkorja v tankem črevesu povzroča vodene driske, črevesne bakterije pa izločajo  
organske kisline, ki zniţajo pH blata in povzročajo koţne odrtine (ekskoriacije) perianalnega 
predela. 
Bolezen diagnosticiramo z dokazom laktoze v blatu (Clinitest metoda), zdravimo pa z dieto 
brez laktoze. 
 
 
Kronična vnetna črevesna bolezen 
Sodi med resne kronične bolezni v otroštvu in adolescenci. Delimo jo  v dve skupini: 

 
Ulcerozni kolitis. Je vnetje sluznice in podsluznice v širokem črevesu, prizadene 
celotno debelo črevo, vmesnih neprizadetih delov ni. 

 
Chronovo bolezen. Je vnetje kateregakoli dela prebavil, prizadene vse sloje črevesne 
stene, vneti in zdravi segmenti se izmenjujejo. 
 
Za razliko od odraslih pride pri otrocih z aktivno kronično vnetno črevesno boleznijo do 
zaostanka v rasti, razvoju in spolnem dozorevanju. Specifična prehranska pomanjkanja se 
izraţajo kot anemija, hipoalbuminemija, pomanjkanje vitaminov. 
 
Pri zdravljenju bolnikov s kronično vnetno črevesno boleznijo je pomembno zdravljenje s 
prehrano (nutritivna terapija) in kortikosteroidi (čim krajši čas) 

98 
 
Eozinofilne bolezni prebavil 
 
Eozinofilni granulociti so v manjšem številu navzoči v sluznici zdravih prebavil razen v 
poţiralniku. 
 
Primarne eozinofilne bolezni prebavil so  vnetne bolezni, pri katerih v tkivih prebavil 
prevladuje infiltracija z eozinofilnimi granulociti in ni drugih jasnih vzrokov za eozinofilijo 
(npr. okuţbe s paraziti, malignom, kronične vnetne črevesne bolezni). Velikokrat so posledica 
alergijskih dogajanj, največkrat prehranske alergije. Njihova pogostnost narašča. 
 
Glede na mesto eozinofilne infiltracije ločimo: 

 
Eozinofilni ezofagitis. Je pogostejši pri moških. Pri mlajših otrocih so znaki podobni 
tistim pri GER-u, pri starejših prednjačita oteţkočeno poţiranje (disfagija) in zatikanje 
hrane. Diagnozo postavimo z endoskopijo, kjer so vidne poudarjene vzdolţne gube 
poţiralnika in potrdimo s pregledom bioptičnega vzorca, ki mora vsebovati vsaj 15 
entraepitelnih eozinofilnih granulocitov na mikroskopsko polje velike povečave. 
Najpogostejši zaplet je pojav poţiralnične stenoze. V začetku zdravljenja uporabimo 
inhibitorje protonske črpalke in dieto z izogibanjem vročnim alergenom ali širšo 
eliminacijsko dieto. Pri otrocih je na mestu zdravljenje z elementarnimi formulami. Pri 
znakih zaradi stenoze poţiralnika (huda disfagija, dehidracija, hujšanje). Je na mestu 
zdravljenje s  sistemskimi kortikosteroidi (1-2 mg/kg telesne mase), ki jih čimprej 
nadomestimo z aplikacijo kortikosteroidov za zdravljenje astme z razpršilcem, le da 
odmerek bolniki ne vdihnejo ampak pogoltnejo. Balonska dilatacija poţiralnika je 
skrajni terapevtski ukrep, če se kljub zdravljenju razvije stenoza poţiralnika). 

 
Yüklə 5,01 Kb.

Dostları ilə paylaş:
1   ...   8   9   10   11   12   13   14   15   ...   20




Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©azkurs.org 2024
rəhbərliyinə müraciət

gir | qeydiyyatdan keç
    Ana səhifə


yükləyin