Uvod V javno upravo

UPRAVA-JAVNO UPRAVLJANJE-JAVNA IN DRŽAVNA UPRAVA

UPRAVA

ŠIROKI POJEM OŽJI POJEM


VSE DEJAVNOSTI REALIZACIJA CILJEV

UPRAVLJANJA


Z OSEBNIMI ZADEVAMI Z DRUŽBENIMI ZADEVAMI

S SPLOŠNIIMI DRUŽBENIMI ZADEVAMI

(JAVNO UPRAVLJANJE)

JAVNO UPRAVLJANJE

POLITIČNA FUNKCIJA



IZVRŠILNA FUNKCIJA



ADMINISTRITIVNA POSLOVANJE

JAVNA UPRAVA DRŽAVNA UPRAVA

-Državna uprava upravljanje z

-Lokalna samouprava uporabo oblasti

-Javne službe

-Javni sektor
VRSTE UPRAVE:
-Strokovno tehnična uprava

-formalno in materialna uprava

-interna uprava
UPRAVA: v najširšem smislu besede je uprava celokupnost dejavnosti upravljana ne glede na to, če je ta dejavnost pravna ali ne in ne glede na nosilce, ki to dejavnost opravljajo.To pomeni, da pojem uprave obsega.

1.vse dejavnosti upravljanja z osebnimi zadevami ali tako imenovano PRIVATNO UPRAVLJANJE

2.Vse dejavnosti upravljanja z družbenimi zadevami ne glede na to ali se upravljanje nanaša na ožjo ali širšo skupnost ali družbeno skupnost v celoti.Če se nanaša na družbeno skupnost v celoti je to JAVNO UPRAVLJANJE.Ožji pojem uprave pa se nanaša na tiste dejavnosti s katerimi se realizirajo sprejeti cilji.Ko danes govorimo o upravi pri tem ne mislimo na tiste dejavnosti javnega upravljanja, ki so v zvezi z izvirnim določanjem najvišji oz. splošnih clijev skupnosti (politična funkcija).
Državna uprava je celoskupnost dejavnosti, ki sodijo v drugo in tretjo funkcijo javnega upravljanja in v kateri bistvena značilnosti je, da se opravljajo z uporabo dražvne prisile.Sem spadajo vse tiste dejavnosti pri katerih se nosilec teh dejavnosti pojavlja kot nosilec oblasti kot subjekt z močnejšo voljo.Ne glede na to, če je del državnega aparata ali pa spada med nedržavne ali družbene organe upravljanja, ki pa imajo javna pooblastila za opravljanje nekaterih funkcij državne uprave.

Gre za:

1.sprejemanje izvedbenih predpisov na podlagi zakonskih pooblastil

2.reševanje stvari v pravnih sporih

3.izvajnanje upravnega nadzora in inšpekcijskih zadev

4.izvajanje drugih zadev z javnimi pooblastili

JAVNA UPRAVA
Javna uprava je celokupnost vseh dejavnosti upravljanja, ki sodijo v 2.in 3.funkcijo javnega upravljanja ne glede na to če jih opravljajo državni organi uprave, drugi državni organi ali organizacije izven državnega organizma in ne glede na to če nastopajo oblastno ali ne.

Javna uprava zagotavlja v družbi določene vrste dobrin.

1.dobrine, ki morajo biti na voljo vsem ljudem, ne glede na njihov materialni oz.socialni položaj ( os.zdr.varstvo, pravna varnost…)

2.Dobrine, ki jih je posameznikom zaradi splošnega družabnega interesa morda treba celo vsiliti (cepitve, nalezljive bolezni, komunalne storitve…)

3.Dobrine pri katerih ni mogoče ugotoviti neposrednega uporabnika (ali uporabniki so vsi ljudje, ki prihajajo v stik s temi dobrinami)

4. dobrine katerih proizvajalci so po naravi stvari v monopolnem položaju nasproti uporabnikom in kjer načelo tega ne pride v poštev- ni konkurence.

Naloge sodobne javne uprave so policijske naloge, naloge javnih služb, pospeševalnih nalog in naloge, ki pomenijo sklep za obstoj sistema.
POLICIJSKE NALOGE:Kot policijske označimo naloge, katerih bistvo je nadzor nad ravnjanjem državljanov in organizacij in sicer z vidika ali je to ravnanje v skladu z pravili, ki jih postavlja družba oz. država s svojim pravnim redom.Na ta način zagotavlja družba po svoji javni upravi v njeni policijski funkcijski red in mir, varnost premoženja, osebna varnost, pravna varnost, zakonitosti, nacionalno gospodarjenje s prostorom, varstvo okolja…To svojo vlogo opravlja javna uprava pretežno s pomočjo oblastnih sredstev s katerimi zapoveduje ali prepoveduje določeno ravnanje ljudi, naloga določene dolžnosti ali priznava določene pravice.Najpomembnejši takšen oblastni ukrep je odločba.Policijske naloge javne uprave niso torej le tiste naloge, ki jih opravlja policija pač pa vse vrste nalog pri katerih nastopa j.uprava z oblastnimi oz. policijskimi sredstvi.Sem spadajo torej poleg policijskih nalog še naloge, ki se opravljajo v upravnem delu notranjih zadev (potni listi,državljanstvo), naloge, ki se opravljajo v resorju urbanizma (lokalicijska dovoljena, vse inš,službe, obmejna kontrola).Policijska uprava je najstarejša funkcija drž.uprave, oz.drž.uprava je bila v svojih zametkih vojaška oz.policijska in je izvorno predstavljajo zgolj oborožena telesa garde vladarja, ki silo orožja vzdrževala obstoječo ureditev.
RAZVOJ SODOBNE JAVNE UPRAVE
Glavne razvojne usmeritve:
1.Spremljajoča se vloga države:država ni več samo organizacija fizične prisile, pač pa vse bolj sredstvo za reševanje družbenih problemov.Tržišče njene vloge prehaja z upravno policijskega dela na področje zagotavljanja posameznih javnih dobrin in javnih storitev državljanov ter na področje pospeševanja družbenega razvoja.Država tako vse bolj postaja skupnost javnih služb.

2.Proces decentralizacije teritorialnih upravnih sistemov:Centralizirani upravni sistemi so preveč togi in oddaljeni od dejanskega dogajanja v družbi, zato so nijhove odločitve praviloma prepozne in neprilagojene dejanskemu dogajanju v njihovem okolju.

3.Profesionalizacija uprave:Z upadanjem oblastne funkcije države in z naraščanjem njene servisne in pospeševalne funkcije v upravi ni več prostora za politično samovoljo pač pa uprava postaja visoko zahtevna strokovna dejavnost.Uprava je torej stroka, še posebej na področju javnih služb.

4.Skrb za obstoj sistema:To je zagotavljanje obstoja družbenega in ustavnega sistema.Za to skrbi vojska, policija in javni red in mir, pravosodje, kazenske zadeve, državna vzgoja in patriotizem, ustvarjanje rezerv.

5.Notranja organizacija uprave:namesto birokratske hierarhične organizacije se uveljavljajo nove vrste organizacije, kot so projektne organizacije in timske mreže.Namesto hierarhije se uveljavlja HETERARHIJA, kar pomeni, da se neposredno veže vodenje posameznega projekta na nosilce posameznih znanj.

6.Kontroni proces v upravi:v klasični birokratski organizaciji ta proces zajema predvsem nadzor na izvajanje predpisov, torej nad pravili ravnanja pri izvajanju posamezne upravne dejavnosti, ki jih določa vrh upravnega sistema.Spremenjeno vlogo države se težišče te funkcije pomika na področje ocenjevanja rezultatov oz. učinkov posameznega upravnega delovanja (zdravstvo, šolstvo).

7.Prehajanje servisne funkcije uprave iz državne domene v izvajanje v zasebno sfero, to je privatizacija javnih služb(koncesije).
Za leto rojstva državne uprave v današnjem pomenu besede štejemo leto 1660. Glavne evropske monarhije tega obdobja (Anglija, Francija, Avstrija, Prusija) so takrat slučajno hkrati izpeljale reforme državne organizacije, ki je bila nujni pogoj za uveljavitev koncepta absolutne monarhije (centralizacija). To je prehod od dednega na profesionalni način upravljanja (policija, vojska) in legitimnost (upravičenost) oblasti (volitve).Legitimnost oblasti se ni več izvajala iz lastništva nad zemljo ampak iz legitimnosti monarhične institucije same. Stvarnost oblasti ni bila več utemeljena na vernosti fevdalcev in njihovih oboroženih skupin, ampak na lojalnosti uradnikov in vojakov, ki jih je monarh plačal iz državnih in ne več svojih osebnih sredstev. Od tedaj do danes je državna uprava prešla skozi štiri izmenične faze (koncetracija in dekoncetracija).
1. faza je koncentracija državne oblasti v rokah absolutnega monarha in njegove uprave

2. faza je dekoncentracija državne uprave v demokratičnih reformah in revolucijah 18. in 19. stol.

3. faza je ponovna koncentracija v prvih treh četrtinah 20.stol. tako v socialnih državah na zahodu, kot še posebej v totalitarnih državah tega obdobja (fašizma, racizma, boljševizma).

4. faza ponovna dekoncentracija pred koncem 20.stoletja z obnovo pluralizma, trga, človekovih in političnih pravic…
VRSTE UPRAVE
Strokovno tehnična uprava:Upravljanje kot odločanje je v bistvu izbor med različnimi potrebami in različnimi možnostmi za zadovoljitev teh potreb in pri tem tisti, ki odloča nujno potrebuje strokovno pomoč:
1.glede ugotavljanja potreb in izbora med različnimi potrebami

2.glede odločanja o načinu zadovoljitve potreb

3.glede sporočila odločitve
Vse te različne strokovne dejavnosti so na upravljanju neposredno vezane, včasih tako tesno, da jih enostavno enačimo s samim upravljanjem, vendar pa je upravljanje samo odločanje.Ta strokovna dejavnost pa izrazito pomožna dejavnost, pa čeprav še tako zahtevna v pogledu strokovnost in za to pomožno dejavnost se uporablja izraz STROKOVNO TEHNIČNA UPRAVA.
Formalna in materialna uprava. Tisti, ki odloča pa navadno ne potrebuje posebne strokovne pomoči samo za odločanje, pač pa je lahko že samo število primerov o katerih bo moral odločiti tako veliko, da enostavno ne bo mogel sam odločiti.Zato tisti, ki odloča, prenaša nekatere svoje pravice za odločanje na druge njemu odgovorne osebe. Tisti, ki odloča pa se s tem prenosom pravice z odločanjem ne more, znebiti tudi svoje lastne odgovornosti v procesu odločanja. Pooblaščenec sprejema odločitve vedno v imenu in pod odgovornostjo pooblastitelja.S prenosom pooblastil za odločanje nastaja cel organizem, sestavljen iz celokupnost fizičnih ali pravnih oseb, pooblaščenih za odločanje na posameznem področju med katerimi je vzpostavljen sistem pooblastil in odgovornosti nadrejenosti in podrejenosti imenujemo UPRAVA V FORMALNEM SMISLU. Če pa mislimo na sam proces sprejemanja odločitev, oz. odločanje kot posebna dejavnost pa je to UPRAVA V MATERIALNEM POMENU.
Interna uprava:sleherna večja organizacija potrebuje tudi vrsto odločitev zaradi urejanja lastnih pogojev dela in delovnih razmerij, ne zaradi ciljev organizacije, ampak zato, da organizacija lahko deluje.Tako je potrebno urediti delovne odnose, razporediti delo, urediti najboljši sistem dela, nagrajevati, najemati delavce… Zato rabi organizacija posebno upravo, ki ne odloča v ničemer glede ciljev organizacije in navadno tudi ne o tem, kako naj se dosežejo cilji organizacije, ampak samo ureja razmerja med člani organizacije samimi in skrbi za ustrezne pogoje dela.Za izvrševanje te uprave so navadno pooblaščeni delavci strokovne tehnične uprave.Kot zunanjo upravo pojmujemo tisto upravo, ki sprejema odločitve navzven, nasproti tretjim osebami, ki naj te odločitve izvajajo.
VEDA O JAVNI UPRAVI
Razvoj vede:18.stol.-KAMERALISTIKA

19.stol.-UPRAVNO-PRAVNA SMER

začetek 20.stol.-UPRAVNO-TEHNIČNA SMER



TAYLOR FAYOL
TEORIJA ORGANIZACIJE:

1.Klasična teorija organizacije:-upravno tehnična smer (Taylor, Fayol)

-racionalno-birokratska smer Max Weber
2.Neoklasična teorija:-psihološke smeri (Mayo)

-sociološke smeri
3.Sodobne teorije organizacije:-sistemska teorija
Sodobna znanost v javni upravi je predvsem imperična znanost (izkustvena) in proučuje upravo v vseh njenih pojavnih oblikah, sestavnih delih, jih sistematično ureja, opredeljuje pojme, pojasnjuje njihovo vzorčno povezanost. Veda o upravi je ena izmed družboslovnih disciplin, ki skuša ugotovit zakonitosti, ki vpilvajo na ravnanje ljudi kadar gre za njihove odnose pri upravljanju.
S pojmom bistvo uprave se teorija ni ukvarjala vse do najnovejšega časa.V kolikor pa so se teoretiki ukvarjali z upravo jih je zanimala samo državna uprava in še to v prvi vrsti stališča državoznanstva, teorije države in prava.Celo posebna veda o državni upravi se je pojavila v večjem obsegu šele v 18.stol.V antiki je veljalo kot simbol upravljanja krmilo v krmarjevih rokah (KIBERNETIKA-krmiljenje).Ob prehodu v srednji vek se je pojavila misel, da ljudi in družb ne upravljajo ljudje, ampak bog. Ob prehodu v novi vek to je v času nastajanja absolutizma, pa je teorijo bolj zanimalo vprašanje oblasti.To je analiziral Machiavelli v knjigi Vladar(Kako priti v državi do oblasti?).Dokler je bila ta absolutna oblast notranje zavojevalna (proti razcepljenosti) se je ukvarjala z politiko in ne z upravo.Ko pa se je ta oblast utrdila, pa se je zastavilo vprašanje kaj naj dela sedaj in odgovor je bil v odnosu do drugih držav, naj se še naprej ukvarja s politiko, v odnosu do svojih podanikov pa naj se ukvarja s policijo.Za državni ideal so smatrali dobro policijo.Policijo so opevali v pesmh in v 18.stol. sta besedi policija in politika sinonima.Pri tem je bilo treba razrešiti 2 vprašanji.
1.V čem se policija razlikuje od politike?

2.Kakšni so smotri policije?

1.vprašanje je bilo razrešeno tako, da so začeli nasproti Machiavelliemu cinizmu postavljati etična načela (etika-uprava)-Baron Bielfeld je v pouk pruskemu prestolonasledniku napisal knjigo Politične institucije v kateri zavrača Machiavellija, ker ni poznal policije.Vodilna misel tega barona je '' naloga policije je ščititi in voditi prebivalstvo oz.policija predstavlja sredstvo s katerimi narediš podanike srečne, bogate, narod pa solidno močan''.Pisatelj slovenskega porekla Franc Pelzhofer je v 18.stol. prav tako pisal o policiji oz. kot sredstvo oz. orodju za javno blaginjo.Na tej podlagi se razvije posebna veda, ki jo imenujemo KAMERALISTIKA ali znanost o policiji oz, kot znanost o najboljših metodah za vzdrževanje

notranje in zunanje varnosti države.V kameralistiko spadajo tudi dela ,ki so obronavala finančna vprašanja to je predvsem virov prihodkov za vzdrževanje policije in vojske.Prva dela s teh področij so se pojavila v Franciji, kar ni slučajno, ker ja ta imela namočnejšo organizirano državno mašinarijo absolutne monarhije.

V Nemčiji pa so to problematiko povezali tudi s financami in politiko vodenja trgovin.Kameralistika se torej kaže kot splošni nauk o državni upravi predvsem njenim policijskem in finančnem delu.To je torej teorija birokratov o birokratih oz. opisna znanost s praktičnimi cilji, kako voditi upravo.Splošna načela uprave, ne glede na konkretno ureditev v posamezni državi, pa je izoblikoval sredi 19.stol. LORENZO VON STEIN.Uprave ni več pojmoval kot izvršilno oblast, saj uprava tudi sama izdaja uredeb.Vprašanje upravljanja so zanj mnogo bolj pomembna kakor vpr.ustave.Naloga upravljanja je omogočiti ljudem pogoje, ki so potrebni za njihov nadaljni razvoj.Sicer pa je za liberalizem19.stol. značilno, da ga zanima predvsem pravni vidik odnosov med državno upravo in državljanom.Prevladuje pravni POZITIVIZEM.Pravna tehnika v veliki meri prekrije predhodna etična in filozofska vprašanja uprave.Na tej podllagi se razvije upravno pravo kot samostojna pravna disciplina, ki iz množice zakonskega gradiva ustvarja potrebni pregled, sistematizira gradivo, izlušči splošne pojme in načela ter razvije posamezne pravne institucije (upravno sodstvo).Takšen razvoj se uveljavljav kontinentalni Evropi tudi po 1.svet.vojni.Drugačno pot pa je šel razvoj v Angliji, kjer se je uveljavila zamisel, da opravlja splošna civilna sodišča ( in ne upravna) kontrolo tudi nad upravo in to po načelih občega prava (ne upravnega prava), s čimer je bil ustavljen razvoj upravnega prava kot posebne discipline.V tej deželi so pozornost posvetli predvsem vprašanjem teritorialnega in institucionalnega upravljana.To je vprašanje razmerje med centralno in lokalno upravo, koordinacijo centralne uprave, upravljanje posameznih ustanov ali uprava na posameznih področijh. Konec 19.stol. se v Franciji z upravo ukvarja DUGUIT (DIGI).Prvi je vpeljal pojem javna uprava.,Zanimajo ga vprašanja uprave, stališča funkcije, ki jo ima uprava v družbi in ne samo v državi. Naloga oblasti ni ne gospostvo in ne upravljanje ampak javne usluge oz.storitve.Sodobna znanost v javni upravi pa ima korenine v popolnoma drugem okolju in na povsem drugih temeljih.Njeni začetniki niso niti pravniki niti državoznanci, ampak praktiki v gospodarstvu.Najpomembnejša začetnika sta Taylor in Fayol. Na ekonomičnost v javni upravi pa je prvi opozoril Wodrow Wilson in sicer v članku ŠTUDIJ ADMINISTRACIJE, ki je bil objavljen prvič l.1887 v politološki reviji.Na začetku 20.stoletja zato prevladuje v Ameriki izrazito upravno tehnična smer v preučevanju uprave, ki je razvila celo vrsto organizacijskih načel kot so: enotnost komande, razpon kontrole, pomembnost hierarhije ipd.Uprava torej ni samo področje države, ampak imamo z upravo opraviti pri slehernih organiziranih dejavnosti.

RAZVOJ VEDE O JAVNI UPRAVI
18.ST.-KAMERALISTIKA

19.ST.-UPRAVNA-PRAVNA SMER

20.ST.-UPRAVNO-TEHNIČNA SMER
KLASIČNA TEORIJA ORGANIZACIJE
-TAYLOR-upravno-tehnična smer

-FAYOL-upravna organizacija

-MAX WEBER
TAYLOR IN FAYOL
V Evropi in Ameriki se je na začetku 20.st. pojavila smer proučevanja uprave, ki jo imenujemo UPRAVNO-TEHNIČNA SMER.Predstavnika te smeri sta F. Taylor v Ameriki in ga imenujemo kot začetnika znanstvene organizacije dela-znastvenega upravljanja in H. Fayol v Evropi, kot nosilca upravno organizacijske smeri-administrativno upravljanje.

Friderik Taylor bil je Ameriški ing. ustanovitelj znanstvene organizacije dela, to je discipline, ki proučuje probleme, kako se lahko izboljša organizacija proizvodnja nasploh in kako se lahko doseže večji delovni učinek v proizvodnji.Bil je prvi, ki je izpostavil pomen racionalnih metod dela in predlagal, kako je mogoče z uporabo takih metod izboljšati proizvodnjo v ta namen je uporabil analitično metodo, kar pomeni, da se mora delovni proces razčleniti na posamezne delovne operacije in pri vsaki ugotoviti zakaj se uporablja na določen način ali ni mogoče istega opraviti bolje in hitreje.Taylorjeve ugotovitve so osredotočene na povečanje delovne produktivnosti in se nanašajo na 4 glavne principe.Ti pa so:

1.

2.Uporaba znanstvenih metod za izbiro delavcev najbolj primernih za določeno delovno mesto

3.Ustrezna izobrazba, urjenje razvoj delavcev

4.Določena odgovornost, ki je podeljena delavcem, sprejemanje odločitev pa ostaja na vodilnih ljudeh.

Taylor je tako vpeljal delovne norme in ločil pripravljalni proces od procesa izvrševanja in pripravljalni procesje v rokah vodilnih.Zagovarjal je da so ekonomske spodbude najboljši motivatorji dela.Ta pogled označuje delavce predvsem mehanicistično(???).
Henry Fayol evropska varianta upravno tehnične smeri predstavlja francoskega rudarskega ing., ki se je v začetku tega stoletja, kot direktor premogovnika podjetja ukvarjal s praktičnimi problemi organizacije.Organizacijo industrijskega podjetja pa je začel obravnavati kot celoto in jo nato razčlenjeval ter analiziral posamezne funkcije. Celotno dejavnost podjetja je razdelil na šest osnovnih funkcij.

Tehnično, komercialno, finančno, varnostno, računovodsko in administrativno oz. upravno za zadnjo je ugotovil, da se pojavlja tudi v vseh ostalih in da predstavlja živčni sistem podjetja, razčlenil pa jo je na naslednje sestavine, ki predstavljajo funkcije uprave:

1.PLANIRANJE to je postavljanje ciljev, ki jih želimo doseči v bodočnosti, saj je delo brez načrta nespametno, potratno

2.ORGANIZIRANJE to je sprejem potrebnih organizacijskih ukrepov-finančnih, kadrovskih potrebnih za delo organizacije

3.UKAZOVANJE to je odločanje kaj se bo delalo in kaj bo kdo delal

4.USKLAJEVANJE to je poenotenje dejavnosti, da se doseže skupen cilj

5.KONTROLIRANJE to je ugotavljanje če akcija teče, tako kot je bila zastavljena.

Vsi te elementi so naklonjeni v sistematičnem sistemu.Centralni element je ukazovanje, smisel vseh elementov pa je vodenje, zato vsi avtorji te elemente imenujejo vodstvene dejavnosti.Bistvo Fayolove analize je torej v vodenju organizacije.Bil je med prvimi, ki so upravljanje razumeli kot proces in za katerega so značilni hierarhični odnosi. Na podlagi svojih preučevanj, pa je Fayol opisal tudi splošna načela upravljanja.Ta načela so delitev dela, avtoriteta, disciplina, enotnost upravljanja, enotnost ukazovanja, podrejanje posameznih interesov splošnim, nagrajevanje osebja, centralizacija, hierarhija, red, pravičnost, stabilnost in stalnost uslužbencev, spodbuda in enotnost osebja.

Fayol je tudi država in njene organe obronavalkot velika podjetja, tako da ugotovitve in izkušnje nastale v gospodarstvu veljajo v načelu tudi za druga področja organizacije.
Klasična teorij organizacije pa spada model t.i. racionalne birokratske organizacije , ki ga je utemeljil Max Weber.Nemški sociolog Max Weber ugotavlja, da je kapitalistična ureditev superiorna v primerjavi s prejšnimi ureditvami(???) zaradi uveljavljene racionalne oz. legalne oblasti.Weber je namreč razlikoval 3 oblike oblasti:

1.Racionalna oz. zakonita avtoriteta, ki temelji na normativnih pravilih in pravici avtiritete da ukazuje na podlagi teh pravil

2.tradicionalna avtoriteta, ki temelji na preučevanju vrednosti starih tradicij

3.karizmatična avtoriteta, ki temelji na privrženosti posebnim lastnostim posameznika

Vse te funkcijeje mogoče razdeliti na Funkcionalne, Strukturne in Statusne značilnosti.

-FUKCIONALNE ZNAČILNOSTI SO:

1.Delovanje na temelju splošnih izčrpanih pravil, ki si jih je mogoče naučiti-profesionalna oblika delovanja

2.Neosebnost oz. depersonalizacija

3.Delovanje na podlagi pismene dokumentacije

4.Trajnost
-STRUKTURNE ZNAČILNOSTI SO:

1.Organizacija kot strukturna

2.delitev dela na stabilen sistem pristojnosti

3.hierarhična struktura posameznih enot in nadzor s strani nadrejenih

4.težnja k monokratičnosti
-STATUSNE ZNAČILNOSTI SO:

1.Profesionalizem uslužbencev

2.trajnost zaposlitve

3.specializirano znanje

4.šolanje in strokovni izpiti

5.spoštovanje službene discipline

6.ločenost osebnih in službenih zadev

7.urejeno napredovanje

8.pozitivno vrednotenje- prestiž
SKUPNE ZAČILNOSTI KLASIČNE TEORIJE ORGANIZACIJE

1.klasična teorija obravnava organizacijo kot zaprt sistem , ki je usmerjen k urisničevanju ciljev neodvisno od delovnega okolja

2.človeka jemlje kot privesek stroja in kot ekonomsko racionalno bitje

3.Zasnova organizacije klasične teorije temelji izključno na strukturi avtoritete, to je na formalni zvezi nadrejenih in podrejenih, na pravici ukazovanja in kontroli oz. na hierarhični strukturi tukaj se kaže nedemokratski značaj takšne organizacije.

4.Klasična teorija oz. šola je bila usmerjena samo na študij enega dela organizacij, to je na formalno strukturo, to je na način delitve nalog in moči med utrjene organizacijske položaje ter na definiranje pravil za obnašanje članov organizacije. Na tej podlagi klasične teorije v prvi vrsti predpisuje načelo, ki so splošno veljavna za vse primere. Klasična teorija je usmerjena na iskanje najboljšega načina organiziranja in predpisovanje pravil obnašanja, ne da bi vključila psihološko motivacijo človeka v proces odločanja. Klasična teorija premalo podprta z dokazi in izkustvenimi preverbami.

Psihološke smeri preučevanja
Kot posledice pri preučevanju organizacije zanemarja človeški faktor ter vloga in položaj posameznika, so se razvile teorije in raziskovalne smeri, ki dajejo temu večji poudarek.

Tehnična načela organizacije ne pripeljejo vedno do željenih rezultatov.Sociologi in psihologi so tako dokazali, da se včasih dosežejo boljši rezultati v organizacijah , ki niso zgrajene po hirarhičnih načelih.Psiohološke smeri izhajajo iz ugotovitve, da je človek zapleteno psihološko bitje z lastnimi problemi, ki opredeljujejo tudi njihovo obnašanje v organizaciji. Psihološke smeri preučevanja torej poudarjajo potrebočloveškega oz. psihološkega faktorja pri preučevanju organizacije in delovanje uprave.Značilnosti človeka kot psihološko-fizičnega bitja vplivajo na njegovo obnašanje in teorije, ki se ukvarjajo z vedenjem in ravnanjem ljudi v organizaciji , ki torej torej preočuje organizacijo z vidika posameznika in njegovega ravnanja imenujemo BEHAVIORISTIČNE.Te upoštevajo dve osnovni izhodišči.To je INDIVIDUALNO-PSIHOLOŠKO ORIENTACIJO ČLOVEKA IN MOTIVACIJA ČLOVEKA ter PROTI UPRAVNO TEHNIČNE SMERI PREUČEVANJA ORGANIZACIJE IN UPRAVE je nastopil zlasti ameriški psiholog ELTON MAYO.

E.Mayo, ki je imel odločujoč vpliv na odlikovanje teorije šole med človeških odnosov.Človekovo razmerje motivira ravnanje okolja v katerem živi.Delavec v organizaciji ne reagira na vzpodbude avtomatično kot stroj pač pa večkrat reagira nepredvidljivo in nepričakovano.Na obnašanje in reagiranje človeka v organizaciji ter njegovo delovnounčikovitst vplivajo razen materialnih vzpodbud tudi elementi kot so:zadovoljstvo pri delu, občutek varnosti in svobode, občutek samostojnosti, solidarnosti v skupini ipd.E.Mayo je ugotovil da na produktivnost delavcev bolj vplivajo človeški vidiki njihovega delovnega okolja, kot pa zgolj fizični pogoji.Psihološka teorija se tako osredotoča na potrebe posameznika in načine motiviranja zaposlenih.Motivacija je proces vzbujanja aktivnosti pri človeku in usmerjanje k določenemu cilju.In teorija motivacije je zlasti razvil MASLOW, ki je poudarjal, da imajo človeška bitja določene potrebe in vsaka služi kot motivator.Ugotovil je 5 takšnih potreb in jih organiziral v hirarhičnem zaporedju:

1.fiziološke potrebe

2.varnost

3.družbene potrebe oz. pripadnost skupini

4.ugled, samozavedanje

5.samouresničitev: to je težnja, da posameznik postane tisto česar je sposoben

Med tem, ko je Maslow videl vse potrebe kot motivatorje je pa nekdo drug-HERZBEG predlagal, da stališča in delovanje zaposlenih motivirajo 2 vrsti faktorjev:

1.higienski faktorji

2.motivatorji

1.Higienski faktorji predstavljajo delovno okolje in ob teničnih in fizičnih pogojih uklučujejo elemente kot so politika in postopki podjetja, nadzorovanje dela samega, plačilo in ugodnosti ipd.

2.Motivatorji pa vklučujejo aspekte dela kot so:ugled, dosežki, odgovornost ter osebna rast in razvoj.

McGregor-teorija X, teorija Y
McGregor se je osredotočil na preučevanje človeške narave in motivacijskih metod v upravljanju.V ta namen je predstavil teorijo X in Y, ki jih razlikuje kot osrednji princip organizacije, ki izhaja iz teorije X to, da se usmerjanje in nadzorovanje izvaja z neuveljavljanjem avtoritete.Princip, ki izhaja iz teorija Y pa je integracija-to je oblikovanje pogojev v katerih lahko posamezniki uresničijo svoje cilje v skladu z usmerjanjem svojih naporov v uspeh celotnega podjetja.
Z.OUCH-teorija A in teorija B
Med tem ko se teorija X in Y osredotočita na človeško naravo pa je japonski psiholog teorijo A in B, ki se nanašata na organizacije tipa A označuje ameriška podjetja, tipa B pa japonska podjetja in sledijo njegovem mnenju vklučuje zapslene in osebni razvoj kot pomembna elementa v organizacijski lasti.Šola medsebojnih odnosov je pomenila velik preobrat, ker je preusmerila pozornost upravljanja iz produkcije na vlogo posameznikov in uresničevanje organizacijskih ciljev.Podjetje obronovajo ne samo kot tehnično-ekonomski, ampak kot tudi sociološki sistem, ki ga izraža neformalna organizacija.Posameznika motivirajo poleg ekonomskih tudi različni socialni in psihološki dejavniki, posameznik ni le racionalno ampak tudi emocionalno bitje, njegovo obnašanje določajo tudi občutki in stališča.

Bistvenega pomena je neformalna skupina v katero je delavec vključen.Kritizirajo zlasti hirarhijo in poskušajo najti nove oblike organizacije in dela brez hirarhije.Psihološke smeri pa zanemarjajo širši okvir organizacije in okolje organizacije.Ne upoštevajo dovolj makroekonomskih in političnih vplivov in psihološki prenos precenjuje vlogo človeških dejavnikov in vloga konfliktov je ocenjena negativno.

Sociološke teorije pa so postavile v ospredje preučevanje povezanosti organizacije z okoljem v katerem nastopajo in delujejo.Nobena organizacija ni zaprt sistem in je zato nujno v odnosu z okoljem kar vpliva na njeno delovanje saj se mora temu okolju ustrezno prilagoditi. Poleg teh organizacijsko tehničnih značilnosti organizacije je zato potrebno preučevati tudi njihove odnose do drugih organizacij kot družbenih sistemov, ter odnose med organizacijo in posamezniki ki niso njeni člani, v ospredju sta 2 vprašanji:
1.Vprašanje uveljavljanja in obstoja organizacij v okolju.

2.Vprašanje odnosov med ljudmi pri opravljanju v organizaciji in sistematičen in celovit pristop k temu vprašanju delovanja organizacije predstavlja splošna teorija sistemov.Ta ima svojo podlago v kibernetsko informacijski teoriji kot modelu upravljanja organizacije.

Pri tem gre predvsem za nov pregled na potek in vsebino upravljalskega procesa kot krožno informacijskega procesa. KIBERNETIKA je veda o optimalnem opravljanju sestavljenih kompleksnih sistemov, ki temelji na načelih samoorganizacije.Imamo pa 3 temeljne pojme:

1.SISTEM

2.INFORMACIJSKI IMPUT ( vnos )

3.FEEDBACK
1.SISTEM:

Sistem je skupina elementov med seboj odvisnih in povezanih, ki tvorijo neko celoto. V odvisnosti poznamo zaprte in odprte sisteme.

Zaprti so mehanski sistemi niso odvisni od okolja in so vnaprej predvidljivi.

Odprti sistemi so odvisni od okolja, so nepredvidljivi in to so družbeni sistemi.

Družbeni sistemi so močno spremenjeni zato je njihov temeljni problem kako skrčiti skoraj neomejeno možnost različnega ravnanja posameznikov na nek vzrok ki bo ustrezal ciljem sistema.Vsi sistemi delujejo po vzorcu IMPUT-PREDELAVA-OUTPUT.

Značilnosti in lastnosti odprtih sistemov so

1.težnja po ohranitvi sistema ali preprečitvi razvoja

2.kontingentnost sistema

3.dinamika nasprotij

Odprti sistemi so močno sprejemljivi in imajo lahko najrazličnejše funkcije in najbolj so sprejemljivi so ljudje kot njihovi deli.Temeljni problemi so kako skrčiti skoraj neomejeno možnost različnega ravnanja posameznikav nek vzorec, ki bo ustrezal ciljem sistema.In to omogočajo socialno-psihološko temelji družbenih sistemov to je vloge , norme in vrednote.

Za družbene sisteme je pomemben informacijski imput.In zato je mogoče nanje gledati kot sistem za predelavo informacij.Bistvo upravljanja in sprejemanja odločitev je v uporabi in predelavi informacij in te so lahko informacije o ciljih:

1.aksiološke

2.informacija o načinu doseganja cilja-metadološke

3.informacije o dejanskem stanju-faktološke

FEEDBACK je povratna informacija oz. tok informacij znotraj sistema, ki teče v obratni smeri kot izvrševanje akcij torej od mesta izvrševanja nazaj k mestu od koder prihajajo informacije.FB pomeni spremljanje akcije in možnost reagiranja če med akcijo odstopa od postavljenega cilja.Upravljanje v organizaciji je sklenjen krožni informacijski proces oz. sistem.In tudi na javno upravo je mogoče gledati kot kibernetski sistem.

POTEK KIBERNETSKE AKCIJE:

Institucionalna politična raven

DOLOČITEV CILJEV

Sektor…..zakoni

Instrumentalna izvršno-upravna raven

VODENJE IN USMERJANJE

Transduktor.podzakon

Tehnična raven

NEPOSREDNO URESNIČEVANJE

Efektor ravnanje po predpisih

Tehnična raven ni več upravljalna raven pač pa neposrednega izvrševanja neke osebne dejavnosti vendar pa spada v proces upravljanja, ker se tukaj ne konča pač pa se pbrne s povratnimi informacijami v nasprotno smer.Na prvi ravni se sprejemajo zakoni, na drugi ravni se preoblikuje v izvedbeno akcijo organiziranje, usmerjanje, usklajevanje in nadzorovanje.Na tretji ravni pa so izvedbene akcije torej neposredno izvrševanje.