Osnove pediatrije

 
Brezsimptomna bakteriurija 
 
Je  brez  kliničnih  znamenj  okuţbe  sečil.  Uveljavlja  se  izraz  prikrita  bakteriurija,  kar  pomeni 
pomenljivo  bakteriurijo  odkritost  s  presejalnimi  testi  ali  pri  pregledu  zdravih  ljudi. 
Brezsimptomno bakteriurijo navadno zdravijo sedem dni z antibiotikom, na katerega 
je mikrob občutljiv. Pri otrocih dajejo trimetoprim ali trimetoprim-sulfonamia ali antibiotike. 
Upravičeno je zdravljenje brezsimptomne bakteriurije pri nevtropeničnih in pri 
imunokompromitiranih bolnikih, pri bolnikih s presajeno ledvico in poprejšnjim 
pielonefritisom ali bakteriemijo. 
 
Okuţba sečil (Uroinfekt) 
Okuţba  sečil  je  pri  otrocih  pogosta  bolezen.  Potek  bolezni  je  prikrit  (zlasti  pri  dojenčkih), 
diagnostika  teţavna,  poznejše  posledice  bolezni  pa  niso  redke.  Je  pogostejša  pri  deklicah 
(ponavljajoča). Okuţbo sečil povzročajo različne bakterije, ki pridejo v sečila (sečni mehur, 
sečevoda,  ledvici)  praviloma  skozi  sečnico  (ascendentne  okuţbe),  redkeje  preko  krvi 
(hematogene okuţbe). Posledica okuţbe ledvic, zlasti če je ne zdravimo pravočasno, so lahko 
ledvične okvare in okvarjena rast prizadete ledvice, v najhujši obliki tudi njeno odmrtje. 

136 
 
Klinična slika je odvisna od mesta okuţbe, predvsem pa od otrokove starosti.  Čim mlajši je 
otrok,  tem  bolj  je  potek  bolezni  neznačilen,  z  leti  pa  postaja  vse  bolj  podoben  tistemu  pri 
odraslih.  Bolezen  se  lahko  pojavi  kot  nenadno  obolenje  z  visoko  vročino  in  splošno 
prizadetostjo,  lahko  jo  spremlja  le  nekaj  neznačilnih  znakov  (neuspevanje,  bledica,  driska, 
bljuvanje), ali pa je otrok na videz povsem zdrav.  
Novorojenček odklanja hrano, slabo spi, včasih je cianotičen, temperatura ni vedno povišana, 
prisotni  so  znaki  s  strani  prebavil  in  osrednjega  ţivčevja,  celo  sepse.  Dojenček/malček  je 
febrilen,  odklanja  hrano,  zaostaja  pri  razvoju,  ima  prebavne  simptome,  vročinske  krče. 
Predšolski otrok ima bolj značilne znake, pri šolarkah je najpogostejša okuţba spodnjih sečil.  
Večkrat  je  urin  neobičajno  neprijetnega  vonja,  tudi  način  uriniranja  je  lahko  spremenjen. 
Napenjanje  pred  uriniranjem,  prekinjen  curek,  uriniranje  po  kapljicah,  pogosto  ali  pekoče 
uriniranje jih opozarja na morebitno obolenje sečil. Pri omenjenih znakih zdravnik posumi na 
uroinfekt.  
Diagnoza  potrdimo  z  določititvijo  mesta  okuţbe,  povišanimi  kazalci  vnetja  (CRP,  L,  krvna 
slika),  preiskavo  seča  (bakteriurija,  levkociturija,  levkocitni  cilindri,  blaga  proteinurija)  in 
urinokulturo  (semikvantitativne  metode  -  Uricult,  Sanford).  Pri  preiskavi  po  Sanfordu    v 
vzorcu urina dokaţejo bakterije, ki povzročajo okuţbo in njihovo občutljivost za antibiotike. 
Okvirni rezultati preiskave so dosegljivi ţe naslednji dan.  
Pri odvzemu urinokulture je potrebno paziti na dvoje: 

 
urin  je  treba  prestreči  pred  pričetkom  zdravljenja  z  antibiotiki,  ki  povzročajo,  da  je 
izvid kljub okuţbi normalen (njihova prisotnost v urinu namreč zavre rast bakterij), 

 
vzorec urina ne sme biti okuţen z bakterijami, ki so vanj prišle od drugod (iz sečnice, 
spolovila,  danke  in  od  drugod),  sicer  bo  izvid  preiskave  laţno  pozitiven  in  bodo  po 
nepotrebnem zdravili otroka, ki uroinfekta nima. 
 
Bakterije se pri sobni temperaturi zelo hitro razmnoţujejo, zato mora biti čas med odvzemom 
urina in preiskavo kar najkrajši. Če to ni mogoče, dajo urin v hladilnik za toliko časa, dokler 
ga ne odnesejo v laboratorij. Pogosto je za dokaz uroinfekta treba odvzeti več vzorcev urina 
zapored.  Vzorce  seča  jemljemo  neinvazivno  (prestrezanje  vmesnega  curka  seča  v  sterilno 
posodico,  urinska vrečka, zbiralnik seča z epruvetko za zadnji curek), le izjemoma invazivno  
(suprapubična punkcija, kateterizacija). Ob sumu na okuţbo je treba primeren urinski vzorec 
prestreči pred začetkom zdravljenja, z zdravljenjem začeti takoj po odvzemu urina, v vzorcu 
določiti število in vrsto bakterij, okvirne rezultate dobiti naslednji dan. Razen urinokulture, s 
katero dokaţemo urinfekt, so potrebne tudi preiskave krvi in merjenje krvnega tlaka.  
Okuţbe  sečil  zdravimo  z  antibiotiki  v  obliki  tablet  ali  sirupa,  v  teţjih  primerih  pa  z 
injekcijami.  Zdravljenje  traja  praviloma  deset  dni  in  je  pri  laţjih  oblikah  moţno  doma, 
pogosto pa je potrebno zdravljenje v bolnišnici. Otroke po prvi dokazani okuţbi sečil je treba 
preiskati na morebitne anomalije sečil.  
 
Najpogostejši dejavniki za nastanek okuţbe sečil so moten odtok seča, vezikouretrni refluks, 
hidronefroza, nevrogeni mehur, porušeno “razmerje sil” med gostiteljem in povzročiteljem. 
 

137 
 
Vezikouretrni refluks (VUR)  
 
Vezikouretrni  refluks  (vezika  je  mehur,  ureter  je  sečevod,  refluks  je  tok  tekočine  nazaj),  je 
pojav  pri  katerem  urin  iz  sečnega  mehurja  teče  nazaj  v  sečevode.  Normalno  urin  nastaja  v 
ledvicah  in  skozi  sečevoda  teče  v  sečni  mehur.  Ko  je  mehur  poln,  se  z  uriniranjem  sprazni 
skozi sečnico. Izhoda sečevodov v mehur sta oblikovana tako, da delujeta kot enosmerna 
zaklopka in preprečujeta, da bi urin tekel nazaj v sečevode. 
Pri  nekaterih  otrocih  pa  enosmerna  zaklopka  ne  deluje,  ker  sečevoda  vstopata  v  mehur  na 
neugodnem mestu ali pod napačnim kotom. Posledica tega je, da urin zlasti med uriniranjem, 
teče tudi nazaj v sečevode in ledvični meh, namesto da bi iz mehurja tekel samo na prosto. 
Tako bakterije, ki so v mehur prišle skozi sečnico, zlahka doseţejo ledvice in povzročijo 
okuţbo.  Posledica  okuţbe  ledvic,  zlasti  če  je  ne  zdravimo  pravočasno,  so  lahko  ledvične 
okvare in okrnjena rast prizadete ledvice, v najhujši obliki tudi njeno odmrtje. 
Refluks glede na obseţnost toka urina nazaj v ledvice lahko razvstimo v tri stopnje. Pri prvi 
stopnji teče urin le v sečevod in ne doseţe ledvic, pri drugi stopnji teče nazaj v ledvični meh, 
pri tretji, najteţji obliki, pa sta zaradi vračanja velike količine urina, sečevod in ledvični meh 
razširjena. 
Na refluks posumimo pri  vseh otrocih  z uroinfektom,  saj  je refluks pogosto  glavni  vzrok za 
bolezen.  Refluks,  zlasti  niţjih  stopenj,  se  lahko  sčasoma  zmanjša,  ali  pa  povsem  izgine.  Z 
rastjo  nepravilen  vstop  sečevoda  v  mehur  pogosto  »dozori«  in  prične  pravilno  delovati. 
Dokler  pa  refluks  traja,  skušajo  preprečiti  ponovne  uroinfekte,  ki  bi  utegnili  poškodovati 
ledvice.  Otrok  mora  redno  jemati  predpisana  zdravila  (»zaščitna  terapija«).  Dnevni  odmerki 
teh  zdravil  so  bistveno  manjši  kot  med  zdravljenjem  uroinfekta,  vendar  jih  je  treba  jemati 
daljši čas (lahko tudi leto ali dve zapored).  
 
Preiskave po preboleli okuţbi sečil so naslednje: 
Ultrazvok sečil (UZ). Je preprosta, hitra, nenevarna, neinvazivna, poceni preiskava. Odvisna 
je  od  kakovosti  aparata,  pravilnosti  postopka  in  izkušenosti  preiskovalca.  Poda  pomembne 
informacije ţe med potekom okuţbe. S precejšnjo zanesljivostjo lahko ugotavljamo prirojene 
anomalije sečil. Ni primerne za odkrivanje VUR (ki je najpogostejša prirojena napaka sečil), 
zato samo UZ pri preiskavi otroka z okuţbo sečil ne zadošča!  
RTG  mikcijski  cistouretrogram  (MCUG).  Prikaţe  mehur  in  sečnico,  omogoča  dokaz  ali 
izključitev  VUR.  Opravi  se  4  -  6  tednov  po  sterilizaciji  seča.  Poteka  tako,  da  preiskovalci 
uvedejo  kateter  in  izpraznijo  mehur  ter  ga  napolnijo  z  mešanico  kontrasta  in  5%  glukoze. 
Slikajo:  pred/med/po  mikciji  (ko  odstranijo  kateter).  Izvid  je  eno-  ali  obojestranski,  aktiven      
(med  uriniranjem),  pasiven  (med  polnjenjem  mehurja)  in  omogoča  prepoznavo  5  stopenj 
VUR-a. 
UZ  mikcijski  cistogram  (UMCG).  Prikaţe    mehur,  ne  pa  sečnice.  Dokaţe  ali  izključi  VUR. 
Opravi se 4 - 6 tednov po sterilizaciji seča. Poteka enako kot pri RTG preiskavi, uporablja se 
druge vrste kontrast, preiskovalec gledamo z UZ. Izvid je eno- ali obojestranski, aktiven( med 
uriniranjem), pasiven (med polnenjem mehurja) in omogoča prepoznavo 3 stopenj VUR. 
Statična  in  dinamična  scintigrafija,  ki  se  izvajata  z  radiofarmacevtiki    (Tc99-DTPA,  Tc99-
DMSA ali Tc99-MAG3) in spremljanjem z gama kamero. Izvid prikaţe ledvično brazgotino, 
ledvično funkcijo in odtočno motnjo.  

138 
 
Zdravljenje in spremljanje 
Operativno  zdravljenje  je  potrebno  pri  VUR  s  ponavljajočimi  okuţbami,    zdravimo  ga  z 
aplikacijo  Defluksa  ali  operativno  po  prvem  letu  starosti.  Pri  popolni  obstrukciji 
pieloureternega  spoja  je  potrebno  zgodnje  operativno  zdravljenje,  pri  popolni  obstrukciji 
ureterovezikalnega spoja je potrebna vstavitev nefrostome in operativno zdravljenje po prvem 
letu starosti.  
Izredno  pomembno  pa  je  spremljanje  otrok  z  UZ  in  preprečevanje  okuţb  (zaščita,  izvajanje 
pravilnih mikcij, zadostni vnos tekočine). 
 
Spremljanje  otrok  z  okuţbami  sečil,  ki  so  imeli  VUR,  je  pokazalo,  da  je  ledvična  okvara 
povezana  predvsem  s  stopnjo  refluksa,  ne  pa  z  okuţbo.  VUR  je  najpogostejši  razpoloţljivi 
dejavnik  za  kronično  pielonefritično  brazgotinjenje,  posebno  pri  otrocih.  Znotraj-ledvični 
refluks  je  poleg  vezikouretrnega  refluksa  glavni  dejavnik  ascedentne  okuţbe  iz  sečnika  v 
ledvični parenhim. Oba mehanizma skupaj povzročata okuţbe ledvic in nastanek brazgotin pri 
kroničnem pielonefritisu. 
 
Akutni pielonefritis 
 
Akutni  pielonefritis  je  okuţba  ledvičnega  meha  in  ledvice.  Znaki  so  povečana  telesna 
temperatura  z  mrzlico,  bolečina  ledveno  ali  v  kriţu,  boleči  ledveni  poklep  pogoste  krčevite 
bolečine v trebuhu, slabosti, bruhanje, boleče, pogosto in močno mokrenje.  
Večina bolnikov ima levkocitozo, piurijo z levkocitnimi cilindri v seču in vidne bakterije pri 
pregledu  necentrifugiranega  seča,  barvanega  po  Gramu.  Hematurija  je  lahko  prisotna  na 
akutni stopnji bolezni. Če jo najdemo tudi kasneje, moramo iskati sečne karnne, tuberkulozo 
ali  tumor  na  sečilih.  Če  vidimo  bolnika  z  akutnim  pielonefritisom  in  znamenji  šoka  ali 
diseminirane  intravaskularne  koagulacije,  moramo  pomisliti  na  zaporo  sečil.  Posebno 
pomembna oblika zapornih bolezni sečil je zapora sečevoda z delci nekrotične papile. Nanjo 
pomislimo pri diabetikih s pielonefritisom in bakteriemijo, posebno pri slabem ali zakasnelem 
odgovoru  na  zdravljenje.  Pri  nezapletenem  akutnem  pielonefritisu  se  znamenja  okuţbe 
umirijo v nekaj dneh, celo brez posebnega antibiotičnega zdravljenja. Lahko pa bakteriurija in 
piurija vztrajata brez drugih simptomov. 
 
Kronični pielonefritis 
 
Kronični pielonefritis praviloma nastaja zaradi pogostejših okuţb ledvičnega parenhima ţe od 
otroške dobe naprej. Kronična okuţba se kot posledica akutne nezapletene okuţbe razvije le 
pri redkih bolnikih. Papilarna nekroza se razvije pri bolnikih s sladkorno boleznijo, pri tistih, 
ki  čezmerno  uţivajo  analgetike  (fenacetin),  pri  bolnikih  z  anemijo  s  srpastimi  celicami,  pri 
bolnikih  z  ledvično  ţilno  boleznijo  in  pri  tistih,  ki  imajo  zaporo  seča  z  okuţbo.  Simptomi 
papiralne nekroze so hematurija, ledvena bolečina ali bolečina v trebuhu, mrzlica in povečana 
telesna  temperatura.  Lahko  nastopi  tudi  akutna  ledvična  odpoved  z  oligurijo  in  anurijo. 
Izločajo  se  nekrotične  papile.  Na  posnetkih  intravenske  urografije  vidimo  v  območju 
nekrotičnih  papil  posebne  prstanaste  sence.  Če  se  pri  diabetikih  ali  pri  bolnikih  s  kronično 
zaporo  sečil  ledvično  delovanje  nenadoma  poslabša,  moramo  v  tem  primeru  pomisliti  na 

139 
 
papilarno nekrozo, tudi če bolnik nima posebno povečane telesne teţe. Kronični pielonefritis 
postaja pogostejši z naraščajočo starostjo, pri enoletnih otrocih raje govorimo o ponavljajočih 
pielonefritisih. 
 
Akutni poststreptokokni glomerulonefritis 
 
Je najpogostejša bolezen glomerulov v otroštvu. Nastane 14 dni po okuţbi zgornjih dihal sz 
beta-hemolitičnim  streptokokom  skupine  A.  Kaţe  se  z  hematurijo,  oligurijo,  hipertenzijo  in 
edemi.  Med  ostalimi  boleznimi,  ki  prizadenejo  glomerule,  je  pomembna  purpura  Henoch-
Schönlein (purpura po zadnjici in spodnjih okončinah, artralgija, bolečine v trebuhu). 
 
Arterijska hipertenzija 
 
Je zvišan krvni tlak. Krvni tlak pri otrocih je fiziološki parameter, ki se z razvojem spreminja. 
Vrednosti normalnega krvnega tlaka v otroštvu in adolescenci se spreminjajo v skladu s 
telesno rastjo otroka. Pomagamo si z nomogrami vrednosti krvnega tlaka, kjer zvišanje 
krvnega tlaka pomeni  preseganje 95 percentilne vrednosti za določeno starost oziroma 
telesno višino.  
Ko ugotovimo zvišan krvni tlak, diferencialno diagnostično opredelimo primarno (esencialno, 
brez dokazanega vzroka) oziroma sekundarno hipertenzijo.  Najpogostejši vzrok sekundarne 
hipertenzije so ledvične bolezni ( glomerulonefritis, kronični pielonefritis, stenoza ledvične 
arterije). 
 
Motnje mikcije  
 
Ugotavljamo  jih  pri  otrocih  starejših  od  5 let,  pri  zadrţevanje  urina,  nepopolnem  praznjenju 
mehurja  ali  ob  hitenju  med  mikcijo.  Klinično  opazovanje  se  izvede  v  bolnišnici  (pogostost 
mikcij,  uhajanje,  curek,  posamezni  volumni  mikcij).  Preiskovalna  metoda  je  UZ,  ki  prikaţe  
poln in prazen mehur. Izvede se meritev maksimalnega moţnega volumna mikcije.  
Pogosto se ugotovi prekomerno aktiven otroški mehur (majhen mehur, nepopolno praznjenje, 
zadebeljena  stena,  urgentne  mikcije  /  inkontinenca,  okuţbe).    Urodinamske  preiskave  niso 
potrebne. Zdravimo z antiholinergikom, otroke (na)učimo pravilnih mikcij.  
 
Enureza 
Enureza je nehotno uhajanje seča pri otroku, ki bi naj bil zmoţen (za)drţati urin. 
Primarna nočna enureza  
O uhajanju seča med spanjem ali primarni nočni  enurezi  govorimo, kadar otrok, starejši od 
pet let, moči posteljo in ni bil še nikdar suh ponoči več kot šest mesecev skupaj, podnevi pa 
odvaja  seč  normalno  in  je  suh.  Primarna  nočna  enureza  je  velika  in  pogosta  teţava  otrok. 
Vzroke pripisujejo nezrelemu izločanju hormona vazopresina, majhni prostornini mehurja in 

140 
 
trdnemu  spancu  oziroma  nezrelim  ţivčnim  mehanizmom  zbujanja  ob  polnem  mehurju. 
Hormon  vazopresin  se  izloča  iz  ţleze  hipofize  in  povzroča  zgoščevanje  seča,  ki  ga  zato 
nastane  tudi  manj.  Normalno  se  vazopresina  izloča  ponoči  več  kot  podnevi,  zato  imamo 
zjutraj gostejši in bolj rumen seč. Pri otroku s primarno nočno enurezo pa se izloči hormona 
enako  podnevi  in  ponoči,  zato  tudi  ponoči  nastajajo  velike  količine  seča,  ki  ga  otrok,  še 
posebno  ob  trdnem  spancu,  zaradi  majhne  prostornine  sečnega  mehurja  ne  more  zadrţati. 
Motnja  je  dedno  pogojena.  Pogosteje  se  pojavlja  pri  več  generacijah  iste  druţine,  saj  ima 
otrok, katerega oba starša sta močila posteljo, enajstkrat večje tveganje, da jo bo močil tudi 
sam, pri enem staršu s to teţavo pa pet do sedemkrat večjo moţnost. 
Pediatri  najprej  izključimo  druge  motnje  odvajanja  seča,  pri  katerih  so  vzroki  in  zdravljenje 
povsem  drugačni.  Mednje  štejemo  motnje  odvajanja  seča  zaradi  neosvojenega  normalnega 
vzorca  lulanja,  nevroloških  okvar,  prirojenih  napak  sečil,  pridobljenih  bolezni  delovanja 
mehurja,  okuţb  mehurja  in  vnetij  spolovila.  Med  njimi  so  neosvojeni  vzorci  normalnega 
lulanja najpogostejši. Nastanejo zaradi prenatrpanega urnika šolskega pouka in popoldanskih 
dejavnosti,  pomanjkanja  časa  za  redno  odvajanje  seča,  odklanjanja  šolskih  stranišč  in 
duševnih stisk otrok. Mehur postane len, se nezadostno prazni ali pa postane odvajanje seča 
trenutna nuja in uhajajo majhne količine seča. Pomembno je, da se otrok, starši in zdravniki 
zavedamo, da je otrok s primarno nočno enurezo zdrav, ter da znamo teţavo danes enostavno 
in uspešno zdraviti. Zato pri sistematskih pregledih petletnih otrok uvrščamo odvajanje urina 
med  pomembna  vprašanja  otroku  in  staršem,  saj  tako  preprečimo  marsikatero  solzo, 
nepotreben  sram  in  izgubo  samozavesti,  odklanjanje  letovanja  z  vrtčevskimi  vrstniki  ali 
sošolci in posledične čustvene motnje pri otrocih. Danes namreč vemo, da so duševne stiske 
prej posledica kot razlog za primarno nočno enurezo. 
Z  otrokom  se  spoštljivo  pogovorimo  in  ga  vzpodbudimo  k  sodelovanju  za  odpravo  teţave. 
Izpolnimo  vprašalnik  o  dosedanjih  navadah  pri  lulanju,  kakanju,  pitju  tekočine  in  spancu. 
Pregledamo  predvsem  trebuh,  kriţni  predel  in  spolovilo.  Opravimo  osnovne  laboratorijske 
preiskave  in  ultrazvok  trebuha.  Če  so  pregled  in  izvidi  normalni,  nam  potrjujejo  diagnozo 
primarne nočne enureze. 
Pred  predpisom  zdravil  (dezmopresin)  pa  je  posebno  pozornost  potrebno  nameniti  splošnim 
ukrepom pri lulanju, pitju in kakanju. Svetujemo, naj otrok odvaja seč redno čez dan na dve 
do  tri  ure  (torej  vsaj  petkrat  do  sedemkrat  na  dan!)  v  neprekinjenem  curku,  sproščeno  in  s 
popolnim izpraznjenjem mehurja. Naj si vzame dovolj časa, da odteče ves seč. Deček naj lula 
stoje  in  opazuje  curek,  mlajši  deklici  pa  za  bolj  vzravnano  sedenje  ponudimo  pručko  pod 
noge,  da  lahko  ustvari  pritisk.  Posluša  naj  curek.  Med  lulanjem  naj  otrok  sprosti  mišice 
medeničnega dna tako, da s trebuhom naredi velik balon. Na stranišče naj gre takoj, ko začuti, 
da ga tišči, zato šolarjem napišemo tudi potrdilo, da lahko ob nuji zapustijo razred tudi med 
poukom.  Vnosa  dnevne  količine  tekočine  ne  omejujemo  (omejujemo  le  pitje  v  poznih 
popoldanskih in večernih urah).  
 
 
 

141 
 
Hipospadija 
Je kombinacija treh anatomskih anomalij penisa pri dečkih: 

 
Nenormalna ventralna lokacija zunanjega ustja sečnice, ki se lahko nahaja kjer koli od 
ventralne strani glansa pa do perinealnega predela. 

 
Nenormalna ventralna ukrivljenost penisa (horde). 

 
Nenormalno oblikovan prepucij, ki tvori neke vrste pokrov dorzalno in manjka 
ventralno. 
Glede na pozicijo zunanjega ustja sečnice razdelimo hipospadije po stopnjah na anteriorne, 
srednje in posteriorne. 
 
Ob hipospadijah hujših stopenj  so pogoste še druge razvojne anomalije spolovil (nespuščeni 
testisi, ingvinalne kile in hidrokele), zato je priporočljiva genetska analiza. 
 
Zdravljenje hipospadij je kirurška korekcija. 
 
Fimoza 
 
Ob rojstvu ima večina dečkov fiziološko fimozo zaradi zarastlin med glansom in prepucijem. 
Te zarastline se zaradi nabirajoče smegme spontano luščijo in v starosti 3 let je pri večini 
dečkov ţe moţno prepucij potegniti preko glansa. 
 
Zdravljenje fimoze je kirurško, z dorzalno incizijo ali cirkumcizijo.  
 
Nespuščeni testisi 
 
Nespuščeni testis je pogosta kongenitalna anomalija in se lahko nahaja kjerkoli med trebušno 
votlino in mošnjo. Manj pogosto se nahaja tudi zunaj normalne poti spuščanja kot ektopični 
testis. 
Pribliţno 70 %  nespuščenih testisov se spontano spusti do tretjega meseca starosti, do prvega 
leta skoraj vsi. Kirurško zdravljenje se opravi okrog prvega leta starosti, prej le v primeru 
manjkajočega ali v trebuhu leţečega nasprotnostranskega testisa. 
 
Akutni skrotum 
Pojav akutne bolečine, občutljivosti ali otekline skrotuma pri otroku in mladostniku je 
urgentno stanje, ki zahteva takojšnjo obravnavo. Če gre za zasuk semenskega povesma, je 
potreben takojšen kirurški poseg. 
 
Vulvovaginitis 
Je najpogostejša ginekološka teţava deklic pred puberteto. Vnetje vulve in izcedek iz noţnice 
lahko povzročajo glivice ali streptokoki ali pa tujek v noţnici, redkeje spolna zloraba. 
Zdravljenje je vzročno (po izvidu brisa vulve), lokalno in/ali peroralno. 
 
 
 

142 
 
BOLEZNI ŢIVČEVJA  
 
Nevrologija je veja medicine, ki se ukvarja z zdravljenjem in preučevanjem  bolezni ţivčevja 
(nevroloških  bolezni).  Ţivčevje  je  sestavljeno  iz  centralnega  ţivčevja  (veliki  moţgani,  mali 
moţgani, hrbtenjača), perifernih in moţganskih ţivcev. 
Nekatere  pogoste  nevrološke  motnje  pri  otrocih  so  posledica  okvare  ob  rojstvu;  drugimi 
vzroki so tumorji, poškodbe (kot so poškodba glave), okuţbe in motnje v pretoku krvi. 
Motnje  v  zgodnjem  razvoju  ali  prizadetost  v  otrokovem  razvoju  otrok,  zlasti  v  obdobju  do 
petega  leta,  so  razmeroma  pogoste,  saj  prizadenejo  okoli  5–10  odstotkov  do  pet  let  starih 
otrok.  Pri  1–3  odstotkih  otrok  se  pojavlja  celo  globalni  razvojni  zaostanek,  kar  pomeni,  da 
otrokov razvoj  zaostaja za več kot  dve standardni  deviaciji  (SD) od normalnega razvoja pri 
dani  starosti,  in  sicer  pri  vsaj  dveh  izmed  petih  kategorij  razvoja  (pri  fini  in  grobi  gibalni 
motorični sposobnosti, govoru, spominu in spoznavanju, socializaciji in osebnostnih potezah 
ter pri aktivnostih v vsakdanjem ţivljenju). 
V okviru pregledov dojenčka in malčka v ambulanti ali bolnišnici se po navadi kot obvezen 
del  pregleda  opravi  tudi  razvojni  pregled,  s  katerim  lahko  pediater  določi  okvirni  razvojni 
količnik. Določanju ključnih razvojnih mejnikov je zajetih v navedenih osnovnih izhodiščih. 
Dojenček do šestega meseca starosti: 

 
doseţe in se prime za nogi, leţe na hrbtu; 

 
opazuje obraz odraslega med hranjenjem; 

 
se smeji znanim obrazom; 

 
joka, kadar mu ni ugodno ali je lačen; 

 
oglaša se z glasovi, kot so: gruljenje, grgranje in čebljanje; 

 
sega za predmeti in jih opazuje; 

 
drţi in potrese ropotuljo; 

 
vse nosi v usta; 

 
se smeji odraslim pri različnih postopkih; 

 
poskuša sedeti; 

 
se ţe od rojstva ozira za svetlobo in premiki. 
Dojenček med šestim mesecem in prvim letom: 

 
začenja sedeti s podporo, kmalu potem pa ţe samostojno; 

 
se iz trebušnega poloţaja prevali na hrbet; 

 
se začenja plaziti po vseh štirih ali dričati po zadnjici; 

 
potegne ali odrine roko odraslega; 

 
motijo ga tuje osebe in se začne oklepati znanih ljudi; 

 
do znanih ljudi kaţe prijazna čustva; 

 
se obrne v smer, od koder ga pokličemo po imenu; 

 
začenja se oglašati z ločenimi in s precej jasnimi zvoki; 

143 
 

 
zna posnemati nekatere zvoke in preproste besede (mama, papa); 

 
med igranjem ljubkuje predmete ali tolče po njih; 

 
predmete lahko prestavlja iz ene roke v drugo; 

 
uţiva, ko kakšen predmet pade na tla, in hoče to sam ponavljati; 

 
skuša poiskati ali najti stvari, ki smo mu jih skrili ali pokrili; 

 
se rad vključi v preproste igre. 
Malček med prvim in drugim letom: 

 
začenja delati prve korake; 

 
se sam hrani; 

 
med hojo poriva ali vleče igrače; 

 
se manj boji tujcev; 

 
se igra sam ali skupaj z drugimi; 

 
brani, kar je njegovo, in ne razume, da je prav stvari še s kom deliti; 

 
pomaha v pozdrav; 

 
uţiva ob gledanju slikanic; 

 
odkima z glavo ali reče ne; 

 
uporablja ţe kar nekaj razumljivih besed in se rad uči novih. 
Malček med drugim in tretjim letom: 

 
pokaţe prevladujočo uporabo desnice ali levice; 

 
čečka z barvicami ali s svinčnikom; 

 
poskuša naliti tekočino iz vrča ali kartonske embalaţe; 

 
ob pomoči uporablja stranišče; 

 
se zmore naučiti voziti tricikel; 

 
pozna imena znanih ljudi; 

 
zna povedati svoje ime; 

 
še vedno kaţe teţave pri razumevanju, da je prav nekatere stvari deliti z drugimi ali se 
postaviti v vrsto; 

 
zelo rad stvari naredi sam (»bom to jaz naredil«); 

 
začenja govoriti v kratkih stavkih; 

 
uporablja imena predmetov; 

 
oponaša vedenje drugih; 

 
ploska ob glasbi, včasih po taktu; 

 
zna izpolniti preproste ukaze; 

 
uţiva ob tem, ko mu berejo pravljice; 

 
zna sestaviti preprosto sestavljanko. 
 
 
 

144 
 
Predšolski otrok med četrtim in petim letom: 

 
hodi in teče; 

 
skoči z obema nogama; 

 
vozi tricikel; 

 
gre lahko sam na stranišče; 

 
se začenja tovariško igrati z drugimi otroki; 

 
včasih ţe zna deliti stvari z drugimi in se postavi v vrsto ter čaka; 

 
posluša in zna razbrati posamezne zvoke (sesalca, psa, mačke, pralnega stroja); 

 
zna peti in povedati preprosto pesmico; 

 
ves čas nekaj sprašuje, ampak včasih sploh ne počaka na odgovor; 

 
sprašuje po pomenu novih besed; 

 
govori kratke in razločne stavke. 
Predšolski otrok med četrtim in petim letom: 

 
začenja voziti kolo; 

 
zna stati na eni nogi; 

 
poskoči; 

 
drţi svinčnik med palcem in kazalcem; 

 
se obleče sam, ne zna pa še zavezati vezalk; 

 
se druţi s prijatelji, zlasti istega spola; 

 
pokaţe razumevanje za čustva drugih; 

 
jasno odgovarja na vprašanja; 

 
pove, kaj se mu je zgodilo v preteklosti, vendar ima včasih teţave pri obnovitvi tega, 
kar se mu je zgodilo pred kratkim, prek dneva; 

 
zna povedati pravljico, šalo ali smešnico (ki se včasih odraslim ne zdi smešna); 

 
zna prenesti sporočila; 

 
od čečkanja preide k risanju in vlečenju črt; 

 
rad izvaja določena opravila, včasih pri tem uporabi različne ostanke in drobnarije; 

 
zna pravilno uporabiti besedi »in« in »ali«. 
Izhajajoč  iz  zgoraj  navedenih  razvojnih  mejnikov,  pediater  določi  okvirno  razvojno  starost, 
nato  pa  tako  ugotovljeno  razvojno  starost  deli  s  kronološko  starostjo  in  pomnoţi  s  100 
(primer: pri dojenčku, ki pri 12 mesecih kronološke starosti šele začenja sedeti, bo razvojni 
količnik 6/12 = ½ x 100 = 50).  
Pri  nedonošenčkih  moramo  do  izpolnjenega  24  meseca  starosti  vedno  prilagoditi  t.  i. 
popravljeni koncepcijski ali pomenstruacijski starosti (novorojenčku, ki se je rodil v 28. tednu 
koncepcijske starosti, torej tri mesece prezgodaj, do starosti dveh let odštevamo tri mesece in 
to  zniţano  ali  popravljeno  vrednost  štejemo  za  njegovo  pravo  kronološko  starost).  
Na  splošno  velja,  da  je  razvojni  količnik  normalen,  če  se  giblje  v  razponu  med  80  in  120, 
medtem ko razvojni količnik med 70 in 80 predstavlja nekakšno vmesno ali »sivo« območje. 

145 
 
Vse  vrednosti  razvojnega  količnika  pod  70  pa  veljajo  za  razvojni  zaostanek.  Za  globalni 
razvojni zaostanek, ki pomeni vsaj dve SD pod normalo, štejemo razvojni količnik pod 50. 
 
Pri  sistematičnih  pregledih,  zdravstveni  delavci  v  Sloveniji  uporabljajo  poseben  presejalni 
test,  tj.  Denverski  razvojni  test.  Ta  test  še  bolj  natančno  določi  odstopanja  v  posamezni 
kategoriji razvoja.  
Če  otrok  potrebuje  obravnavo,  bo  vključen  v  t.  i.  razvojno-nevrološko  obravnavo.  Večina 
razvojnih ambulant po Sloveniji ima pridruţene time za izvajanje take obravnave. V tak tim 
so  vključeni  diplomirani  fizioterapevti  in  fizioterapevtke,  ki  so  posebej  usposobljeni  in 
izurjeni  v  tehniki  izvajanja  fizioterapije  po  metodi  Bobath.  Poleg  njih  so  v  takem  timu  po 
navadi  še  delovni  terapevt,  logoped  oziroma  govorni  terapevt  (v  večjih  timih  tudi  specialni 
pedagog)  in  psiholog.  Psiholog  je  izurjen  za  področje  klinične  psihologije  in  ima  dodatna 
znanja za testiranja otrok, tudi dojenčkov in malčkov. Taka testiranja pa so pogosto zamudna 
in včasih je potrebno, da otrok pride dvakrat na testiranje. Po končanem testiranju otrok dobi 
oceno  gibalnih  funkcij  in  umskih  sposobnosti.  Preden  začnemo  otroka  z  razvojnim 
zaostankom  podrobneje  obravnavati,  pa  se  moramo  prepričati,  ali  mogoče  njegov  gibalni 
zaostanek ne sodi v skupino otrok, ki imajo drugačne gibalne razvojne mejnike, zaradi česar 
njihov  gibalni  razvoj  prav  tako  zamuja.  Vsi  drugi  otroci  z  razvojnim  zaostankom  pa 
potrebujejo pogosto (enkrat ali dvakrat tedensko) razvojno-nevrološko obravnavo, ki pozneje 
poleg fizioterapije vključuje tudi delo s specialnim pedagogom, z delavnim terapevtom in po 
potrebi  z  drugimi  terapevti  (za  govor,  vid,  psihične  funkcije).  Vse  to  sodi  v  obravnavo  v 
okviru  primarnega  zdravstvenega  varstva  v  zdravstvenih  domovih,  vendar  je  za  preglede  v 
razvojni ambulanti in rehabilitacijske posege potrebna napotnica pristojnega pediatra oziroma 
pediatrinje. 
 
Otroci,  ki  tudi  po  uvedbi  in  izvedbi  fizioterapije  ne  kaţe  nobenega  napredka,  in  tisti  z 
globalnim  ali  s  pomembnim  razvojnim  zaostankom  potrebujejo  obravnavo    terciarni  ravni.