Osnove pediatrije

Enterovirusi 
 
Humani enterovirusi so: 

 
Coxackie virus A in B (lahko povzročajo meningitis, miokarditis, perikarditis, 
plevrodinijo - zbadanje v prsih). 

 
Ehovirusi. 

 
Poliovirus (v Sloveniji je zaradi cepljenja izjemno redek oz. skoraj izkoreninjen). 
 
 
Rotavirusi 
 
Rotavirusi  so  najpogosteje  povzročitelji  nekrvave  driske  pri  otrocih  med  šestim  in 
štiriindvajsetim mesecem starosti. Okuţbe z rotavirusi se pojavljajo preko celega leta, čeprav 
je  večje  število  obolelih  običajno  v  hladnih  mesecih  leta.  Okuţba  se  prenaša  s  stikom  –  od 
iztrebka  bolnika  v  usta  »bodočega  bolnika«  prek  rok,  s  katerimi  smo  se  dotikali  z  iztrebki 
onesnaţenih predmetov ali površin. Veliko kuţnost je pripisati stabilnosti rotavirusa na sobni 
temperaturi,  ker  obdrţi  »napadalne«  lastnosti,  dokler  ga  ne  uničimo  z  razkuţili.  
 
Inkubacija, to je obdobje od okuţbe do pojava prvih bolezenskih znakov, je krajša od 48 ur, 
nikakor pa ne daljša od štirih dni. Izločanje rotavirusa prične med drugim in četrtim dnem po 
okuţbi, traja pa najmanj 6 dni – v povprečju 9 dni, pri nekaterih tudi dlje. Trajanje imunosti ni 
znano,  moţna  je  ponovna  okuţba.  Ponovno  zbolevanje  z  rotavirusno  okuţbo  je  lahko  tudi 
posledica okuţbe z drugim tipom rotavirusov, zbolevajo tudi drugi dovzetni druţinski člani.  
 
Pogosto  se  prične  bolezen  z  bruhanjem,  ki  se  pojavi  pred  drisko  ali  hkrati  z  njo.  Blato  je 
tekoče, včasih zeleno, lahko mu je primešana sluz, izjemoma nitke krvi. Nekateri otroci imajo 
visoko vročino, lahko pa so prisotni tudi prehladni znaki.  
 
Kadar je bruhanje pogosto in izguba z odvajanjem tekočega blata velika, pride do izsušenosti 
(dehidracije in je potrebno  nadzorovano nadomeščanje  izgubljene tekočine in elektrolitov. 
 
Moţnost prenosa rotavirusov preprečuje izvajanje osebne higiene, higiensko rokovanje z 
ţivili ter vzdrţevanje čistoče v sanitarnih in drugih prostorih. Še posebej pomembno je 
dosledno izvajanje higiene rok.  
 
Priporočljivo je cepljenje. 
 
 

109 
 
Virusni hepatitisi 
Opisani so v poglavju Bolezni prebavil in jeter. 
Infekcijska mononukleoza 
Infekcijska mononukleoza (bolezen poljubljanja) se prenaša predvsem s slino. Povzroča jo 
virus Epstein-Barr (EBV, HHV-4), ki prizadene limfocite B, ki so pomembne pri obrambi 
pred okuţbami. Okuţba z EBV je pogosta pri mladih. Veliko okuţenih  nima značilnih 
bolezenskih znakov in sploh ne vedo, da so okuţbo preboleli. 
Običajni znaki so: 
• povišana telesna temperatura in znojenje,  
• hude bolečine v ţrelu in oteţeno poţiranje,  
• povečani nebnici, ki sta lahko prekriti z debelimi sivkastobelimi oblogami,  
• povečane in za pritisk občutljive bezgavke na vratu, pod pazduhami in v dimljah,  
• občutek napetosti v trebuhu zaradi povečane vranice,  
• izpuščaj. 
Značilnim bolezenskim znakom se pogosto pridruţijo slab apetit, hujšanje, glavobol in 
utrujenost. Pri nekaterih bolnikih povišana temperatura in bolečine v ţrelu izzvenijo hitro,  
preostali simptomi pa v manj kot mesecu dni, medtem ko pri drugih utrujenost in slabo 
počutje trajata dalj časa, tudi več mesecev po preboleli okuţbi. 
Gripa (influenca) 
 
Gripo  povzročajo  virusi  influence  A,  B  in  C.  Virus  influence  C  se  ne  spreminja,  okuţba  je  
pogosta  ţe v otroštvu, zato  protitelesa proti virusu influence C ščitijo pred ponovno okuţbo.  
 
Gripa  se  v  pogovoru  pogosto  uporablja  za  različna,  najpogosteje  prehladna  obolenja  dihal. 
Strokovno  pa  uporabljamo  izraz  gripa  ali  influenca  le  tiste  bolezni,  ki  jih  povzročajo  virusi 
influence. Zgolj po opisu otrokovih teţav in pregledu otroka ni vedno moţno postaviti točne 
diagnoze (razen v obdobju epidemije), potrebna je laboratorijska potrditev. 
 
Posebna značilnost virusov influence A in B je  njihova sposobnost  spreminjanja antigenov, 
posledica tega je, da se pojavljajo stalno novi podtipi virusa, proti katerim nimamo protiteles, 
zato se lahko znova okuţimo in zbolimo. Vsakih nekaj let se pojavijo spremenjeni virusi in 
večina prebivalstva nima protiteles, zato zboli veliko ljudi. Tedaj govorimo o epidemiji gripe. 
Epidemije influence B se pojavljajo na štiri do šest let, influence A pa vsake dve do tri leta. 
Virus  influence  A  lahko  povzroča  celo  pandemije,  to  pomeni,  da  ima  epidemija  večje 
razseţnosti. Pandemije se pojavljajo na 10 do 40 let. Epidemije gripe se pojavljajo pri nas v 
zimskih mesecih, v tropskih predelih pa v deţevnem obdobju. 

110 
 
Virus influence se prenaša s kuţnimi kapljicami, ki jih širijo bolniki s kašljem in kihanjem in 
pa z neposrednim stikom z bolnikom. Bolnik izloča velike količine virusa celo do 14 dni in s 
tem lahko okuţi veliko zdravih oseb.  
Po  preboleli  okuţbi  z  virusom  influence  A  traja  zaščita  s  protitelesi  proti  istemu  podtipu 
virusa vsaj nekaj let, vendar pa, če se pojavi nov podtip virusa, ta zaščita ni učinkovita. 
 
Od okuţbe do pojava bolezni traja od enega do tri dni. Bolezenska slika pri večjih otrocih in 
mladostnikih  je  enaka  kot  pri  odraslih,  pri  majhnih  otrocih  pa  je  manj  značilna  in  bolj 
podobna drugim virusnim okuţbam dihalnih poti. 
Večji  otroci  in  mladostniki  zbolijo  nenadno  z  visoko  vročino,  celo  do  41°C,  mrazenjem, 
mrzlico, glavobolom, hudo utrujenostjo ter bolečinami v mišicah in kriţu. Temu se pridruţijo 
suh, draţeč kašelj, hripavost, bolečine v ţrelu,  pekoče bolečine v očeh,  zamašen nos, lahko 
tudi  bister  izcedek  iz  nosu,  nekateri  otroci  imajo  tudi  drisko.  Vročina  traja  dva  do  pet  dni 
neprekinjeno, redkeje poteka v dveh obdobjih z vmesnim padcem in ponovnim porastom. Po 
četrtem  dnevu  bolezni,  ko  se  splošno  počutje  izboljšuje,  postane  bolj  izrazit  suh  kašelj,  ki 
lahko  traja  še  10  do  14  dni.  Pri  mlajših  otrocih  gripa  začne  nenadno  z  visoko  temperaturo, 
bistrim  izcedkom  iz  nosu,  v  ospredju  pa  so  znaki  prizadetosti  zgornjih  ali  spodnjih  dihalnih 
poti,  zato  poteka  pri  majhnih  otrocih  gripa  povsem  podobno  kot  druge  bolezni  zgornjih  ali 
spodnjih  dihal,  ki  jih  povzročajo  drugi  virusi  na  primer:  virusi  parainfluence,  rinovirusi, 
adenovirusi,  nekateri  enterovirusi  itd.  Ob  visoki  temperaturi  se  pri  mlajših  otrocih  pogosto 
pojavijo vročinski krči, otroci pogosto tudi bruhajo, redkeje pa imajo blago drisko, bolečine v 
ušesih ali izpuščaj po koţi. 
 
Zapleti pri gripi so virusna ali bakterijska pljučnica, krup in dodatne bakterijske okuţbe. 
 
Virusna pljučnica (netipična). 
Virus  influence  lahko  povzroča  virusno  pljučnico,  ki  se  lahko  pojavi  tudi  pri  sicer  zdravih 
otrocih,  pogosteje  pa  prizadene  zlasti  kronične  srčne  bolnike,  pa  tudi  bolnike  z  drugimi 
kroničnimi boleznimi. V tem primeru se otrokovo stanje po nekaj dneh ne izboljšuje, ampak 
še  poslabša,  še  naprej  ima  visoko  temperaturo,  huje  kašlja  in  teţe  diha.  Prizadeti  sta  obe 
pljučni  krili.  Antibiotiki  v  zdravljenju  niso  učinkoviti,  potrebno  pa  je  podporno  zdravljenje 
(npr. vitamini, sadje, zelenjava, veliko tekočine). Pogosto je stanje tako hudo, da je potrebno 
zdravljenje v bolnišnici. 
 
Bakterijska pljučnica. 
Bakterijska  pljučnica  nastane  zaradi  dodatne  bakterijske  okuţbe  ob  prebolevanju  gripe. 
Običajno je otrok ţe nekaj dni brez temperature, se bolje počuti, nato pa nenadoma ponovno 
dobi visoko temperaturo, bolj kašlja ter teţe, pospešeno diha. Bakterijsko pljučnico zdravimo 
z antibiotiki. 
 
Krup.  
Virus  gripe  lahko  povzroči  tudi  krup,  to  je  vnetje  v  področju  grla,  ki  pogosteje  prizadene 
otroke  med  3.  mesecem  in  5.  letom  starosti.  Otrok  je  hripav,  lajajoče  kašlja;  če  je  zapora  v 

111 
 
področju  grla  večja,  pa  tudi  značilno  glasno,  cvileče  in  teţko  diha.  Pogosto  pomagajo  ţe 
vlaţne inhalacije. 
 
Zdravljenje gripe 
Če poteka gripa brez zapletov, zadostuje počitek, obilo toplih  napitkov, ob draţečem  kašlju 
zdravilo za pomirjanje kašja, visoko temperaturo in bolečine v mišicah pa lajšamo pri otrocih 
s paracetamolom. Aspirina otrokom, mlajšim od 14 let, ob virusnih okuţbah ne dajemo, ker 
obstaja  moţnost,  da  aspirin  povzroči  prizadetost  moţgan  in  jeter,  kar  se  kaţe  z  motnjami 
zavesti (Reyev sindrom). 
Gripa  v  večini  primerov  izzveni  sama  po  sebi  v  enem  tednu  in  ne  pušča  posledic.  Daljše 
trajanje in slabša napoved poteka bolezni je v primeru zapletov. Bakterijske zaplete zdravimo 
z antibiotiki. 
 
Kot  za  številne  druge  bolezni  tudi  za  gripo  velja,  da  je  cepljenje  najbolj  zanesljiv  način 
preprečevanja.  Učinek  cepiva  je  slabši  pri  mlajših  otrocih,  vendar  pa  tudi  pri  teh  bolnikih 
cepivo sproţi vsaj delno zaščito, ne prepreči sicer bolezni v celoti, prepreči pa teţji potek in 
zaplete.  Zaščita  je  kratkotrajna,  le  nekaj  mesecev,  zato  je  potrebno  cepljenje  pred  vsako 
sezono ponoviti.  
 
Bakterijske okuţbe 
Stafilokokne okuţbe 
Stafilokoki  so  Gram-pozitivne  bakterije.  Pogost  povzročitelj  okuţb  je  koagulaza-pozitivna 
bakterija  Staphyloccocus  aureus,  koagulaza-negativna  bakterija  Staphylococcus  epidermidis 
je  najpogostejši  povzročitelj  zapletov  pri  otrocih  na  oddelku  za  intenzivno  zdravljenje, 
meticilin-rezistenten  Staphylococcus  aureus  (MRSA)  pa  je  najpogostejši  povzročitelj 
bolnišničnih okuţb. 
 
Impetigo (krastavost) 
 
Impetigo je površinsko vnetje koţe. Najpogosteje ga povzroča Staphylococcus aureus, včasih 
tudi  streptokoki.  Najpogosteje  je  prizadet  predel  okoli  ustnic,  nosu  in  ušes.   Na  koţi  se 
pojavijo  drobni  mehurčki  z bistro ali belkasto vsebino. Ranice, ki  nastanejo  po razpoku teh 
mehurčkov, so prekrite z zlatorumeno krasto.  
 
Bolezen je zelo nalezljiva, zato je potrebno takojšnje zdravljenje z lokalnimi ali sistemskimi 
antibiotiki in preprečevanje širjenja okuţbe, čeprav so resni zapleti redki.  
Tur (tvor) 
Nastane zaradi omejene bakterijske okuţbe koţe in podkoţja, ki se začne v lasnem mešičku. 
Običajno so povzročitelji bakterije stafilokoki. 

112 
 
Iz  rdečega  koţnega  vozliča  se  običajno  razvije  mehurček  z  gnojnim  strţenom.  Včasih  se 
zaceli  sam,  brez  posebnega  zdravljenja,  v  hujših  primerih  pa  se  vnetje  lahko  razširi  na 
sosednje lasne mešičke. Najbolj pogosto je predvsem na poraščenih delih obraza (neredko je 
krivo  britje)  in  ob  robu  lasišča  v  zatilju.  Tovrstno  vnetje  se  večkrat  pojavlja  tudi  na  bolj 
obremenjenih delih koţe, na primer na zadnjici. 
Čeprav  je  vnetje  lasnega  mešička  lahko  precej  moteče,  pa  na  splošno  ni  nevarno.  Turi  so 
lahko zelo boleči, zlasti na mestih, kjer je koţa napeta prek kosti (nad čeljustjo ali na čelu). 
 
Streptokokne okuţbe 
Streptokokne  okuţbe  povzročajo  streptokoki,  ki  so  Gram-pozitivne  bakterije  (tab  10). 
Bolezen  povzročajo  preko  neposredne  okuţbe,  delovanja  toksina  in  postinfekcijskega 
imunskega delovanja (akutni glomerulonefritis, revmatična vročica).  
Beta-hemolitični  streptokok  skupine  A  (piogeni  streptokok)  povzroča  vnetje  ţrela,  angino, 
celulitis, osteomielitis, njegov toksin pa erizipel in škrlatinko.  
Škrlatinka (Scarlatina) 
Klinični znaki so: angina, bolečine v ţrelu, najprej bele obloge potem malinast jezik, petehije 
na trdem  nebu, povišana telesna temperatura,  ţametu podobni izpuščaji, ki  se od dimelj in 
pazduh  razširijo  na  celo  teo,  razen  na  predel  okrog  ust.    Izpuščaj  izgine  po  desetih  dnevih. 
Diagnozo  postavimo  na  osnovi  kliničnih  znakov,  potrdimo  pa  z  dokazom  piogenega 
streptokoka v ţrelu in s  povišano vrednostjo antistreptolizinskega 0 titra. Otroke zdravimo s 
penicilinskim antibiotikom v visokih dozah, pri alergijah na penicilin pa z eritromicinom.  
Otrok lahko za škrlatinko zboli večkrat, če se do začetka antibiotičnega zdravljenja ni tvorilo 
dovolj protiteles, ki  ščitijo pred ponovno okuţbo. 
Borelioza (bolezen Lyme) 
Boreliozo povzroča bakterija Borrelia burgdorferi, ki se prenaša s klopi. V severni Evropi je 
to najpogostejša bolezen, ki jo prenašajo klopi. Po vbodu se borelije naselijo v koţi, vdrejo v 
kri in se razširijo po telesu.  
Borelioza poteka v treh obdobjih: 
1.
 
V nekaj dneh do šestih tednih po klopovem ugrizu se pojavi na mestu ugriza (ali tudi 
drugje) okrogla, vedno večja rdečina koţe, ki postopno zbledi (Erythema migrans). 
Pojavi se utrujenost, gripi podobni znaki, povišana telesna temperatura in bolečine v 
sklepih ter motnje srčnega ritma. Rdečina koţe in teţave, tudi če so nezdravljene, 
izginejo po dveh do treh tednih. 

113 
 
2.
 
Pri 10 do 20 odstotkih obolelih, ki so v prvem obdobju nezdravljeni, se pojavi pešanje 
spomina, motnje koncentracije, nihanje razpoloţenja, paraliza obraznih ţivcev in 
vnetje moţganskih ovojnic. 
3.
 
Pri nezdravljenih se lahko mesece ali leta po ugrizu pojavijo revmatične teţave 
posameznih sklepov, ţivčne motnje se povečajo, pojavi se kronično vnetje konic 
prstov na rokah in nogah. 
 
Otroka zdravimo z antibiotikom.  
 
Steklina (Rabies) 
Steklina je redka, vendar zelo resna okuţba osrednjega ţivčevja. Če se razvijejo simptomi 
stekline, je bolezen običajno smrtna. Običajno se prenaša s slino stekle ţivali, največkrat psa. 
Steklino lahko preprečimo s cepivom. 
Okuţen  otrok  lahko  razvije  simptome  v  desetih  dneh  do  dveh  mesecih  po  ugrizu,  redko  pa 
virus ostane v mirujočem stanju celo več let. Bolezen se običajno pokaţe z gripoznimi znaki, 
ki trajajo 2-7 dni, sledijo pa jim ohromitev obraznih mišic in mišic grla, huda ţeja, boleči krči 
ţrela, ki onemogočajo uţivanje vode, in strah pred pitjem, zmedenost in razdraţljivost, izguba 
zavesti, ohromitev okončin. 
Tetanus 
Tetanus je posledica okuţbe  rane (zlasti manjše) z bakterijo Clostridium tetani. Bakterija ţivi 
v prsti ter črevesju ljudi in ţivali. Če okuţi rano, sprošča toksin, ki deluje na ţivčevje in 
povzroča mišične krče. Bolezenski znaki se pojavijo 5-10 dni po okuţbi rane kot povišana 
telesna temperatura, glavobol, občutek okorelosti običajno najprej ţvekalnih mišic, nato pa še 
mišic okončin, vratu in hrbta. Z napredovanjem bolezni se pojavijo močni boleči mišični krči. 
Če so prizadete mišice grla ali dihalne mišice, lahko pride do motnje dihanja, moţna je celo 
zadušitev. 
Če je od zadnjega cepljenja proti tetanusu preteklo več kot pet let, je nujna osveţitev. 
Bakterijske črevesne okuţbe 
Najpogostejše so okuţbe s salmonelami in kampilobaktrom. 
Tifus in paratifus 
Obe  bolezni  povzroča  okuţba  z  določenim tipom  salmonele.  Tifus  in  paratifus  se  pojavljata 
predvsem v krajih s slabimi higienskimi razmerami, saj se prenašata z okuţenim blatom preko 
neumitih rok. Neposreden vzrok za okuţbo je največkrat kontaminacija hrane ali vode 

114 
 
Trebušni tifus, ki ga povzroča bakterija Salmonella typhi in paratifus, ki ga povzroča bakterija  
Salmonella  paratyphi,  potrdimo  najprej  s  prisotnostjo  povzročiteljev  v  krvi,  po  prvem  tednu  
tudi v blatu in urinu. Bakterije vdrejo tudi v notranje organe (vranico in ţolčnik). 
Bolezenski  znaki  se  pojavijo  7  do  21  dni  po  okuţbi.  Kaţejo  se  z  glavobolom  in  povišano 
telesno temperaturo, suhim kašljem, bolečinami v trebuhu, lahko se prehodno pojavi zaprtje, 
ki  mu  sledi  odvajanje  tekočega  blata  in  značilnimi  rdečkastimi  izpuščaji  (rozeolami),  ki  se 
pojavijo  po  prsnem  košu,  trebuhu  in  hrbtu.  Paratifus  sicer  poteka  v  blaţji  obliki  kot  tifus,  
driska pa je pogostejši znak.  
Antibiotično  zdravljenje  poteka  14  dni,  tri  zaporedne  negativne  kulture  blata  pomenijo 
ozdravljenje, vendar če ostanejo bakterije v ţolčniku, je le ta rezervoar za naslednje infekcije. 
Če okuţba ni ustrezno zdravljena, se lahko razvijejo zapleti, na primer krvavitve iz črevesa, 
redkeje celo predrtje črevesne stene. 
Pri otrokovih druţinskih članih je nujen bakteriološki pregled blata. 
Akutni meningitis 
 
Je vnetje moţganskih ovojnic, ki ga najpogosteje povzročajo bakterije (ţivljenjsko ogroţujoč) 
in  virusi  (relativno  benigen  potek).  Diagnozo  potrdimo  s  pregledom  moţganske  tekočine 
(likvorja) (tab. 10). 
 
Tabela 10. Izvid moţganske tekočine pri otroku z meningitisom 
 
Vrsta 
Celice: št., levkociti  Proteini 
Glukoza  Mikrobiologija 
Bakterijski 

,  nevtrofilci 

, zmerno 
↓ 
Obarvanje: Gram
+
  
Porast bakterije 
 
Virusni 

, mononuklearni 

 ali normalni 
 
Porast virusa,  PCR 
 
Tuberkulozni 

, mononuklearni 

, izrazito 
↓ 
Obarvanje: Ziel-Nielsen 
Kultura: 6 tednov! 
 
Opomba: 

 povišana vrednost; ↓ zniţana vrednost, 
                PCR veriţno pomnoţevanje s polimerazo (iz angl. Polymerase chain reaction) 
 
 
 
Virusni meningitis (aseptični meningitis) 
 
Povzročajo ga predvsem naslednji virusi: arbovirusi (klopni meningoencefalitis), enterovirusi 
(ECHO  in  Coxackie  virusi)  in  virus  mumpsa.  Običajno  je  pridruţeno  vnetje  moţganov 
(encefalitis), zato govorimo o  meningoencefalitisu.  

115 
 
Klinični znaki so: razdraţljivost, zguba apetita, bljuvanje, zaspanost, napeta velika mečava 
(pri dojenčkih), otrplost tilnika in moteča svetloba (pri starejših otrocih). 
 
Zdravljenje je simptomatsko in poteka v bolnišnici. Cepljenje je najboljši preventivni ukrep.  
 
Bakterijski meningitis 
 
V neonatalnem obdobju ga najpogosteje povzročajo Streptokoki skupine B, Escherihia coli in 
Listeria monocytogenes (glej poglavje Zdrav in bolan novorojenček).  
Med  povzročitelji  bakterijskega  meningitisa  so  pri  otrocih,  mlajših  od  5  let,  najpogostejši 
Neisseria meningitidis, Streptococcus pneumoniae in Hemophilus influenzae b. 
 
Klinični znaki so: 

 
razdraţljivost, izguba apetita, bljuvanje, zaspanost, 

 
napeta velika mečava (pri dojenčkih), 

 
otrplost tilnika in moteča svetloba (pri starejših otrocih), 

 
krči (ločiti jih moramo od vročinskih krčev), 

 
koţne krvavitve (okuţba z Neisserio meningitidis oz. meningokokom). 
 
Otroka takoj napotimo v bolnišnico, kjer diagnozo potrdijo s pregledom moţganske tekočine. 
Zdravljenje z intravenozno ali antramuskularno apliciranimi antibiotiki je treba začeti takoj: s 
cefalosporini tretje generacije, pri sumu na okuţbo z meningokokom pa s penicilinom (ţe 
pred napotitvijo v bolnišnico). Meningokokna sepsa lahko povzroči odpoved nadledvičnic.  
 
Nosilce bakterij Neisserie meningitidis in Hemophilus influenzae b zdravimo z ustreznim 
antibiotikom, da pride do odstranitve bakterij iz nosne votline, prav tako naj ga krajši čas 
jemljejo osebe, ki so v tesnem stiku z obolelim malčkom. 
 
Notranji in zunanji zajedalci 
 
Zunanji zajedalci ţivijo na površini telesa, torej v koţi ali na njej. Običajno se prenašajo s 
tesnim telesnim stikom ter preko oblačil; mednje sodijo naglavne uši in pršice, ki povzročajo 
garje. Notranji zajedavci  ţivijo v telesu in jih običajno vnesemo v telo bodisi z umazanimi 
rokami ali premalo umito oziroma neustrezno pripravljeno hrano: gliste, trakulje in 
povzročitelj toksoplazmoze. 
Naglavne uši 
Odrasle  uši  se  naselijo  v  lasišču,  kjer  izleţejo  jajčeca  (gnide),  ki  se  trdno  prilepijo  na  lasni 
koren. Iz jajčec se nato po 7 dneh izleţejo uši, ki se prehranjujejo tako, da sesajo kri. Ob tem 
otroka  lasišče  močno  srbi,  še  posebej,  ko  ima  toplo  glavo  (npr.  po  telesni  aktivnosti). 
Zajedavce  uničimo  s  posebnim  šamponom,  ki  ga  starši  kupijo  v  lekarni,  nato  pa  naj  lase 
prečešejo še z gostim glavnikom, da odstranijo tudi odmrla jajčeca.  

116 
 
Garje 
Izrazijo se z nadleţno srbečico, ki jo povzroča drobna pršica Sarcoptes scabiei. Le-ta v koţi 
vrta  rove  in  vanje  leţe  svoja  jajčeca,  kar  nato  opazimo  kot  srbeč  izpuščaj,  ki  se  značilno 
pojavlja povsod, kjer je koţa topla in mehka (med prsti, okoli gleţnjev, notranja stran stegen, 
pazduhe).  Izpuščaji  so  krastice,  ki  nastopajo  vedno  po  dve  skupaj  v  razmiku  1  cm.  Gre 
namreč za vstopni in izstopni del rova. Srbenje je bolj izrazito ponoči, ko je koţa v postelji 
toplejša.  Zdravljenje  otroka  in  tudi  druţinskih  članov  poteka  s  sredstvom  proti  garjam. 
 
Mikrosporija 
 
Mikrosporija je glivična okuţba koţe in las. Nalezemo se je od domačih ţivali ali od drugih 
okuţenih ljudi. Značilne za mikrosporijo so srbeče rdeče sive luščeče se koţne spremembe na 
koţi ali lasišču. Zdravimo z lokalnimi (mazila) ali sistemskimi antimikotiki.  
 
Gliste 
V človeškem telesu lahko ţivi veliko različnih vrst glist, vendar so razmere najugodnejše za 
gliste, ki jih imenujemo podančice.  
Podančice  (lat.  Enterobius  vermicularis)  so  najpogostejši  povzročitelj  parazitske  črevesne 
bolezni. Imajo videz belih nitastih črvičkov, dolţine 2-10 mm. V telo pridejo v obliki jajčec, 
in  sicer  preko  kontaminiranih  rok,  posteljnine  ali  predmetov.  Iz  jajčec  se  v  2-4  tednih 
razvijejo  odrasle  gliste,  ki  nato  ponoči  leţejo  jajčeca  okrog  gostiteljevega  zadnjika.  Ravno 
zato otroka ritka najbolj srbi ponoči, posredno ga zaradi tega muči nespečnost. Otrok je zaradi 
tega utrujen in razdraţljiv, lahko izgubi apetit in posledično prične izgubljati tudi telesno teţo. 
Če  se  otrok  praska,  si  lahko  z  rokami  jajčeca  ponovno  zanese  v  usta  in  ţivljenjski  krog 
podančice  se  nadaljuje.  Ker  se  podančice  zlahka  prenašajo  od  enega  druţinskega  člana  na 
drugega,  je  potrebno  sočasno  zdravljenje  vseh  članov.  Pomembna  je  tudi  osebna  higiena 
(izpiranje  zadnjika  po  iztrebljanju  blata,  čisto  perilo  in  posteljnina,  kratko  postriţeni  nohti, 
pogosto umivanje rok). 
Nekoliko manj pogosta vrsta glist pri otrocih so askarije (lat. Ascaris lumbricoides), vendar 
je  v  higiensko  slabih  ţivljenjskih  razmerah  verjetneje,  da  jih  bo  otrok  dobil.  Prenašajo  se 
preko z zemljo kontaminiranih rok ali neustrezno oprano hrano. Ti zajedavci so dolgi 15-35 
cm in so podobni deţevnikom. Iz jajčec, ki jih nevede zauţijemo, se v črevesju razvije odrasla 
glista, ki jo lahko včasih opazimo v blatu. Črevesna okuţba je največkrat asimptomatska, torej 
klinično tiha. Včasih pa otroci lahko toţijo, da jim je slabo, imajo slabši tek, občutijo bolečine 
v  trebuhu,  hujšajo  in  so  razdraţljivi.  Tako  kot  za  vse  druge  vrste  glist,  tudi  tukaj  veljajo 
preventivni higienski ukrepi (kratki nohti, umivanje rok). Potrebno je zdravljenje z zdravili.