Brezsimptomna bakteriurija
Je brez kliničnih znamenj okuţbe sečil. Uveljavlja se izraz prikrita bakteriurija, kar pomeni
pomenljivo bakteriurijo odkritost s presejalnimi testi ali pri pregledu zdravih ljudi.
Brezsimptomno bakteriurijo navadno zdravijo sedem dni z antibiotikom, na katerega
je mikrob občutljiv. Pri otrocih dajejo trimetoprim ali trimetoprim-sulfonamia ali antibiotike.
Upravičeno je zdravljenje brezsimptomne bakteriurije pri nevtropeničnih in pri
imunokompromitiranih bolnikih, pri bolnikih s presajeno ledvico in poprejšnjim
pielonefritisom ali bakteriemijo.
Okuţba sečil (Uroinfekt)
Okuţba sečil je pri otrocih pogosta bolezen. Potek bolezni je prikrit (zlasti pri dojenčkih),
diagnostika teţavna, poznejše posledice bolezni pa niso redke. Je pogostejša pri deklicah
(ponavljajoča). Okuţbo sečil povzročajo različne bakterije, ki pridejo v sečila (sečni mehur,
sečevoda, ledvici) praviloma skozi sečnico (ascendentne okuţbe), redkeje preko krvi
(hematogene okuţbe). Posledica okuţbe ledvic, zlasti če je ne zdravimo pravočasno, so lahko
ledvične okvare in okvarjena rast prizadete ledvice, v najhujši obliki tudi njeno odmrtje.
136
Klinična slika je odvisna od mesta okuţbe, predvsem pa od otrokove starosti. Čim mlajši je
otrok, tem bolj je potek bolezni neznačilen, z leti pa postaja vse bolj podoben tistemu pri
odraslih. Bolezen se lahko pojavi kot nenadno obolenje z visoko vročino in splošno
prizadetostjo, lahko jo spremlja le nekaj neznačilnih znakov (neuspevanje, bledica, driska,
bljuvanje), ali pa je otrok na videz povsem zdrav.
Novorojenček odklanja hrano, slabo spi, včasih je cianotičen, temperatura ni vedno povišana,
prisotni so znaki s strani prebavil in osrednjega ţivčevja, celo sepse. Dojenček/malček je
febrilen, odklanja hrano, zaostaja pri razvoju, ima prebavne simptome, vročinske krče.
Predšolski otrok ima bolj značilne znake, pri šolarkah je najpogostejša okuţba spodnjih sečil.
Večkrat je urin neobičajno neprijetnega vonja, tudi način uriniranja je lahko spremenjen.
Napenjanje pred uriniranjem, prekinjen curek, uriniranje po kapljicah, pogosto ali pekoče
uriniranje jih opozarja na morebitno obolenje sečil. Pri omenjenih znakih zdravnik posumi na
uroinfekt.
Diagnoza potrdimo z določititvijo mesta okuţbe, povišanimi kazalci vnetja (CRP, L, krvna
slika), preiskavo seča (bakteriurija, levkociturija, levkocitni cilindri, blaga proteinurija) in
urinokulturo (semikvantitativne metode - Uricult, Sanford). Pri preiskavi po Sanfordu v
vzorcu urina dokaţejo bakterije, ki povzročajo okuţbo in njihovo občutljivost za antibiotike.
Okvirni rezultati preiskave so dosegljivi ţe naslednji dan.
Pri odvzemu urinokulture je potrebno paziti na dvoje:
urin je treba prestreči pred pričetkom zdravljenja z antibiotiki, ki povzročajo, da je
izvid kljub okuţbi normalen (njihova prisotnost v urinu namreč zavre rast bakterij),
vzorec urina ne sme biti okuţen z bakterijami, ki so vanj prišle od drugod (iz sečnice,
spolovila, danke in od drugod), sicer bo izvid preiskave laţno pozitiven in bodo po
nepotrebnem zdravili otroka, ki uroinfekta nima.
Bakterije se pri sobni temperaturi zelo hitro razmnoţujejo, zato mora biti čas med odvzemom
urina in preiskavo kar najkrajši. Če to ni mogoče, dajo urin v hladilnik za toliko časa, dokler
ga ne odnesejo v laboratorij. Pogosto je za dokaz uroinfekta treba odvzeti več vzorcev urina
zapored. Vzorce seča jemljemo neinvazivno (prestrezanje vmesnega curka seča v sterilno
posodico, urinska vrečka, zbiralnik seča z epruvetko za zadnji curek), le izjemoma invazivno
(suprapubična punkcija, kateterizacija). Ob sumu na okuţbo je treba primeren urinski vzorec
prestreči pred začetkom zdravljenja, z zdravljenjem začeti takoj po odvzemu urina, v vzorcu
določiti število in vrsto bakterij, okvirne rezultate dobiti naslednji dan. Razen urinokulture, s
katero dokaţemo urinfekt, so potrebne tudi preiskave krvi in merjenje krvnega tlaka.
Okuţbe sečil zdravimo z antibiotiki v obliki tablet ali sirupa, v teţjih primerih pa z
injekcijami. Zdravljenje traja praviloma deset dni in je pri laţjih oblikah moţno doma,
pogosto pa je potrebno zdravljenje v bolnišnici. Otroke po prvi dokazani okuţbi sečil je treba
preiskati na morebitne anomalije sečil.
Najpogostejši dejavniki za nastanek okuţbe sečil so moten odtok seča, vezikouretrni refluks,
hidronefroza, nevrogeni mehur, porušeno “razmerje sil” med gostiteljem in povzročiteljem.
137
Vezikouretrni refluks (VUR)
Vezikouretrni refluks (vezika je mehur, ureter je sečevod, refluks je tok tekočine nazaj), je
pojav pri katerem urin iz sečnega mehurja teče nazaj v sečevode. Normalno urin nastaja v
ledvicah in skozi sečevoda teče v sečni mehur. Ko je mehur poln, se z uriniranjem sprazni
skozi sečnico. Izhoda sečevodov v mehur sta oblikovana tako, da delujeta kot enosmerna
zaklopka in preprečujeta, da bi urin tekel nazaj v sečevode.
Pri nekaterih otrocih pa enosmerna zaklopka ne deluje, ker sečevoda vstopata v mehur na
neugodnem mestu ali pod napačnim kotom. Posledica tega je, da urin zlasti med uriniranjem,
teče tudi nazaj v sečevode in ledvični meh, namesto da bi iz mehurja tekel samo na prosto.
Tako bakterije, ki so v mehur prišle skozi sečnico, zlahka doseţejo ledvice in povzročijo
okuţbo. Posledica okuţbe ledvic, zlasti če je ne zdravimo pravočasno, so lahko ledvične
okvare in okrnjena rast prizadete ledvice, v najhujši obliki tudi njeno odmrtje.
Refluks glede na obseţnost toka urina nazaj v ledvice lahko razvstimo v tri stopnje. Pri prvi
stopnji teče urin le v sečevod in ne doseţe ledvic, pri drugi stopnji teče nazaj v ledvični meh,
pri tretji, najteţji obliki, pa sta zaradi vračanja velike količine urina, sečevod in ledvični meh
razširjena.
Na refluks posumimo pri vseh otrocih z uroinfektom, saj je refluks pogosto glavni vzrok za
bolezen. Refluks, zlasti niţjih stopenj, se lahko sčasoma zmanjša, ali pa povsem izgine. Z
rastjo nepravilen vstop sečevoda v mehur pogosto »dozori« in prične pravilno delovati.
Dokler pa refluks traja, skušajo preprečiti ponovne uroinfekte, ki bi utegnili poškodovati
ledvice. Otrok mora redno jemati predpisana zdravila (»zaščitna terapija«). Dnevni odmerki
teh zdravil so bistveno manjši kot med zdravljenjem uroinfekta, vendar jih je treba jemati
daljši čas (lahko tudi leto ali dve zapored).
Preiskave po preboleli okuţbi sečil so naslednje:
Ultrazvok sečil (UZ). Je preprosta, hitra, nenevarna, neinvazivna, poceni preiskava. Odvisna
je od kakovosti aparata, pravilnosti postopka in izkušenosti preiskovalca. Poda pomembne
informacije ţe med potekom okuţbe. S precejšnjo zanesljivostjo lahko ugotavljamo prirojene
anomalije sečil. Ni primerne za odkrivanje VUR (ki je najpogostejša prirojena napaka sečil),
zato samo UZ pri preiskavi otroka z okuţbo sečil ne zadošča!
RTG mikcijski cistouretrogram (MCUG). Prikaţe mehur in sečnico, omogoča dokaz ali
izključitev VUR. Opravi se 4 - 6 tednov po sterilizaciji seča. Poteka tako, da preiskovalci
uvedejo kateter in izpraznijo mehur ter ga napolnijo z mešanico kontrasta in 5% glukoze.
Slikajo: pred/med/po mikciji (ko odstranijo kateter). Izvid je eno- ali obojestranski, aktiven
(med uriniranjem), pasiven (med polnjenjem mehurja) in omogoča prepoznavo 5 stopenj
VUR-a.
UZ mikcijski cistogram (UMCG). Prikaţe mehur, ne pa sečnice. Dokaţe ali izključi VUR.
Opravi se 4 - 6 tednov po sterilizaciji seča. Poteka enako kot pri RTG preiskavi, uporablja se
druge vrste kontrast, preiskovalec gledamo z UZ. Izvid je eno- ali obojestranski, aktiven( med
uriniranjem), pasiven (med polnenjem mehurja) in omogoča prepoznavo 3 stopenj VUR.
Statična in dinamična scintigrafija, ki se izvajata z radiofarmacevtiki (Tc99-DTPA, Tc99-
DMSA ali Tc99-MAG3) in spremljanjem z gama kamero. Izvid prikaţe ledvično brazgotino,
ledvično funkcijo in odtočno motnjo.
138
Zdravljenje in spremljanje
Operativno zdravljenje je potrebno pri VUR s ponavljajočimi okuţbami, zdravimo ga z
aplikacijo Defluksa ali operativno po prvem letu starosti. Pri popolni obstrukciji
pieloureternega spoja je potrebno zgodnje operativno zdravljenje, pri popolni obstrukciji
ureterovezikalnega spoja je potrebna vstavitev nefrostome in operativno zdravljenje po prvem
letu starosti.
Izredno pomembno pa je spremljanje otrok z UZ in preprečevanje okuţb (zaščita, izvajanje
pravilnih mikcij, zadostni vnos tekočine).
Spremljanje otrok z okuţbami sečil, ki so imeli VUR, je pokazalo, da je ledvična okvara
povezana predvsem s stopnjo refluksa, ne pa z okuţbo. VUR je najpogostejši razpoloţljivi
dejavnik za kronično pielonefritično brazgotinjenje, posebno pri otrocih. Znotraj-ledvični
refluks je poleg vezikouretrnega refluksa glavni dejavnik ascedentne okuţbe iz sečnika v
ledvični parenhim. Oba mehanizma skupaj povzročata okuţbe ledvic in nastanek brazgotin pri
kroničnem pielonefritisu.
Akutni pielonefritis
Akutni pielonefritis je okuţba ledvičnega meha in ledvice. Znaki so povečana telesna
temperatura z mrzlico, bolečina ledveno ali v kriţu, boleči ledveni poklep pogoste krčevite
bolečine v trebuhu, slabosti, bruhanje, boleče, pogosto in močno mokrenje.
Večina bolnikov ima levkocitozo, piurijo z levkocitnimi cilindri v seču in vidne bakterije pri
pregledu necentrifugiranega seča, barvanega po Gramu. Hematurija je lahko prisotna na
akutni stopnji bolezni. Če jo najdemo tudi kasneje, moramo iskati sečne karnne, tuberkulozo
ali tumor na sečilih. Če vidimo bolnika z akutnim pielonefritisom in znamenji šoka ali
diseminirane intravaskularne koagulacije, moramo pomisliti na zaporo sečil. Posebno
pomembna oblika zapornih bolezni sečil je zapora sečevoda z delci nekrotične papile. Nanjo
pomislimo pri diabetikih s pielonefritisom in bakteriemijo, posebno pri slabem ali zakasnelem
odgovoru na zdravljenje. Pri nezapletenem akutnem pielonefritisu se znamenja okuţbe
umirijo v nekaj dneh, celo brez posebnega antibiotičnega zdravljenja. Lahko pa bakteriurija in
piurija vztrajata brez drugih simptomov.
Kronični pielonefritis
Kronični pielonefritis praviloma nastaja zaradi pogostejših okuţb ledvičnega parenhima ţe od
otroške dobe naprej. Kronična okuţba se kot posledica akutne nezapletene okuţbe razvije le
pri redkih bolnikih. Papilarna nekroza se razvije pri bolnikih s sladkorno boleznijo, pri tistih,
ki čezmerno uţivajo analgetike (fenacetin), pri bolnikih z anemijo s srpastimi celicami, pri
bolnikih z ledvično ţilno boleznijo in pri tistih, ki imajo zaporo seča z okuţbo. Simptomi
papiralne nekroze so hematurija, ledvena bolečina ali bolečina v trebuhu, mrzlica in povečana
telesna temperatura. Lahko nastopi tudi akutna ledvična odpoved z oligurijo in anurijo.
Izločajo se nekrotične papile. Na posnetkih intravenske urografije vidimo v območju
nekrotičnih papil posebne prstanaste sence. Če se pri diabetikih ali pri bolnikih s kronično
zaporo sečil ledvično delovanje nenadoma poslabša, moramo v tem primeru pomisliti na
139
papilarno nekrozo, tudi če bolnik nima posebno povečane telesne teţe. Kronični pielonefritis
postaja pogostejši z naraščajočo starostjo, pri enoletnih otrocih raje govorimo o ponavljajočih
pielonefritisih.
Akutni poststreptokokni glomerulonefritis
Je najpogostejša bolezen glomerulov v otroštvu. Nastane 14 dni po okuţbi zgornjih dihal sz
beta-hemolitičnim streptokokom skupine A. Kaţe se z hematurijo, oligurijo, hipertenzijo in
edemi. Med ostalimi boleznimi, ki prizadenejo glomerule, je pomembna purpura Henoch-
Schönlein (purpura po zadnjici in spodnjih okončinah, artralgija, bolečine v trebuhu).
Arterijska hipertenzija
Je zvišan krvni tlak. Krvni tlak pri otrocih je fiziološki parameter, ki se z razvojem spreminja.
Vrednosti normalnega krvnega tlaka v otroštvu in adolescenci se spreminjajo v skladu s
telesno rastjo otroka. Pomagamo si z nomogrami vrednosti krvnega tlaka, kjer zvišanje
krvnega tlaka pomeni preseganje 95 percentilne vrednosti za določeno starost oziroma
telesno višino.
Ko ugotovimo zvišan krvni tlak, diferencialno diagnostično opredelimo primarno (esencialno,
brez dokazanega vzroka) oziroma sekundarno hipertenzijo. Najpogostejši vzrok sekundarne
hipertenzije so ledvične bolezni ( glomerulonefritis, kronični pielonefritis, stenoza ledvične
arterije).
Motnje mikcije
Ugotavljamo jih pri otrocih starejših od 5 let, pri zadrţevanje urina, nepopolnem praznjenju
mehurja ali ob hitenju med mikcijo. Klinično opazovanje se izvede v bolnišnici (pogostost
mikcij, uhajanje, curek, posamezni volumni mikcij). Preiskovalna metoda je UZ, ki prikaţe
poln in prazen mehur. Izvede se meritev maksimalnega moţnega volumna mikcije.
Pogosto se ugotovi prekomerno aktiven otroški mehur (majhen mehur, nepopolno praznjenje,
zadebeljena stena, urgentne mikcije / inkontinenca, okuţbe). Urodinamske preiskave niso
potrebne. Zdravimo z antiholinergikom, otroke (na)učimo pravilnih mikcij.
Enureza
Enureza je nehotno uhajanje seča pri otroku, ki bi naj bil zmoţen (za)drţati urin.
Primarna nočna enureza
O uhajanju seča med spanjem ali primarni nočni enurezi govorimo, kadar otrok, starejši od
pet let, moči posteljo in ni bil še nikdar suh ponoči več kot šest mesecev skupaj, podnevi pa
odvaja seč normalno in je suh. Primarna nočna enureza je velika in pogosta teţava otrok.
Vzroke pripisujejo nezrelemu izločanju hormona vazopresina, majhni prostornini mehurja in
140
trdnemu spancu oziroma nezrelim ţivčnim mehanizmom zbujanja ob polnem mehurju.
Hormon vazopresin se izloča iz ţleze hipofize in povzroča zgoščevanje seča, ki ga zato
nastane tudi manj. Normalno se vazopresina izloča ponoči več kot podnevi, zato imamo
zjutraj gostejši in bolj rumen seč. Pri otroku s primarno nočno enurezo pa se izloči hormona
enako podnevi in ponoči, zato tudi ponoči nastajajo velike količine seča, ki ga otrok, še
posebno ob trdnem spancu, zaradi majhne prostornine sečnega mehurja ne more zadrţati.
Motnja je dedno pogojena. Pogosteje se pojavlja pri več generacijah iste druţine, saj ima
otrok, katerega oba starša sta močila posteljo, enajstkrat večje tveganje, da jo bo močil tudi
sam, pri enem staršu s to teţavo pa pet do sedemkrat večjo moţnost.
Pediatri najprej izključimo druge motnje odvajanja seča, pri katerih so vzroki in zdravljenje
povsem drugačni. Mednje štejemo motnje odvajanja seča zaradi neosvojenega normalnega
vzorca lulanja, nevroloških okvar, prirojenih napak sečil, pridobljenih bolezni delovanja
mehurja, okuţb mehurja in vnetij spolovila. Med njimi so neosvojeni vzorci normalnega
lulanja najpogostejši. Nastanejo zaradi prenatrpanega urnika šolskega pouka in popoldanskih
dejavnosti, pomanjkanja časa za redno odvajanje seča, odklanjanja šolskih stranišč in
duševnih stisk otrok. Mehur postane len, se nezadostno prazni ali pa postane odvajanje seča
trenutna nuja in uhajajo majhne količine seča. Pomembno je, da se otrok, starši in zdravniki
zavedamo, da je otrok s primarno nočno enurezo zdrav, ter da znamo teţavo danes enostavno
in uspešno zdraviti. Zato pri sistematskih pregledih petletnih otrok uvrščamo odvajanje urina
med pomembna vprašanja otroku in staršem, saj tako preprečimo marsikatero solzo,
nepotreben sram in izgubo samozavesti, odklanjanje letovanja z vrtčevskimi vrstniki ali
sošolci in posledične čustvene motnje pri otrocih. Danes namreč vemo, da so duševne stiske
prej posledica kot razlog za primarno nočno enurezo.
Z otrokom se spoštljivo pogovorimo in ga vzpodbudimo k sodelovanju za odpravo teţave.
Izpolnimo vprašalnik o dosedanjih navadah pri lulanju, kakanju, pitju tekočine in spancu.
Pregledamo predvsem trebuh, kriţni predel in spolovilo. Opravimo osnovne laboratorijske
preiskave in ultrazvok trebuha. Če so pregled in izvidi normalni, nam potrjujejo diagnozo
primarne nočne enureze.
Pred predpisom zdravil (dezmopresin) pa je posebno pozornost potrebno nameniti splošnim
ukrepom pri lulanju, pitju in kakanju. Svetujemo, naj otrok odvaja seč redno čez dan na dve
do tri ure (torej vsaj petkrat do sedemkrat na dan!) v neprekinjenem curku, sproščeno in s
popolnim izpraznjenjem mehurja. Naj si vzame dovolj časa, da odteče ves seč. Deček naj lula
stoje in opazuje curek, mlajši deklici pa za bolj vzravnano sedenje ponudimo pručko pod
noge, da lahko ustvari pritisk. Posluša naj curek. Med lulanjem naj otrok sprosti mišice
medeničnega dna tako, da s trebuhom naredi velik balon. Na stranišče naj gre takoj, ko začuti,
da ga tišči, zato šolarjem napišemo tudi potrdilo, da lahko ob nuji zapustijo razred tudi med
poukom. Vnosa dnevne količine tekočine ne omejujemo (omejujemo le pitje v poznih
popoldanskih in večernih urah).
141
Hipospadija
Je kombinacija treh anatomskih anomalij penisa pri dečkih:
Nenormalna ventralna lokacija zunanjega ustja sečnice, ki se lahko nahaja kjer koli od
ventralne strani glansa pa do perinealnega predela.
Nenormalna ventralna ukrivljenost penisa (horde).
Nenormalno oblikovan prepucij, ki tvori neke vrste pokrov dorzalno in manjka
ventralno.
Glede na pozicijo zunanjega ustja sečnice razdelimo hipospadije po stopnjah na anteriorne,
srednje in posteriorne.
Ob hipospadijah hujših stopenj so pogoste še druge razvojne anomalije spolovil (nespuščeni
testisi, ingvinalne kile in hidrokele), zato je priporočljiva genetska analiza.
Zdravljenje hipospadij je kirurška korekcija.
Fimoza
Ob rojstvu ima večina dečkov fiziološko fimozo zaradi zarastlin med glansom in prepucijem.
Te zarastline se zaradi nabirajoče smegme spontano luščijo in v starosti 3 let je pri večini
dečkov ţe moţno prepucij potegniti preko glansa.
Zdravljenje fimoze je kirurško, z dorzalno incizijo ali cirkumcizijo.
Nespuščeni testisi
Nespuščeni testis je pogosta kongenitalna anomalija in se lahko nahaja kjerkoli med trebušno
votlino in mošnjo. Manj pogosto se nahaja tudi zunaj normalne poti spuščanja kot ektopični
testis.
Pribliţno 70 % nespuščenih testisov se spontano spusti do tretjega meseca starosti, do prvega
leta skoraj vsi. Kirurško zdravljenje se opravi okrog prvega leta starosti, prej le v primeru
manjkajočega ali v trebuhu leţečega nasprotnostranskega testisa.
Akutni skrotum
Pojav akutne bolečine, občutljivosti ali otekline skrotuma pri otroku in mladostniku je
urgentno stanje, ki zahteva takojšnjo obravnavo. Če gre za zasuk semenskega povesma, je
potreben takojšen kirurški poseg.
Vulvovaginitis
Je najpogostejša ginekološka teţava deklic pred puberteto. Vnetje vulve in izcedek iz noţnice
lahko povzročajo glivice ali streptokoki ali pa tujek v noţnici, redkeje spolna zloraba.
Zdravljenje je vzročno (po izvidu brisa vulve), lokalno in/ali peroralno.
142
BOLEZNI ŢIVČEVJA
Nevrologija je veja medicine, ki se ukvarja z zdravljenjem in preučevanjem bolezni ţivčevja
(nevroloških bolezni). Ţivčevje je sestavljeno iz centralnega ţivčevja (veliki moţgani, mali
moţgani, hrbtenjača), perifernih in moţganskih ţivcev.
Nekatere pogoste nevrološke motnje pri otrocih so posledica okvare ob rojstvu; drugimi
vzroki so tumorji, poškodbe (kot so poškodba glave), okuţbe in motnje v pretoku krvi.
Motnje v zgodnjem razvoju ali prizadetost v otrokovem razvoju otrok, zlasti v obdobju do
petega leta, so razmeroma pogoste, saj prizadenejo okoli 5–10 odstotkov do pet let starih
otrok. Pri 1–3 odstotkih otrok se pojavlja celo globalni razvojni zaostanek, kar pomeni, da
otrokov razvoj zaostaja za več kot dve standardni deviaciji (SD) od normalnega razvoja pri
dani starosti, in sicer pri vsaj dveh izmed petih kategorij razvoja (pri fini in grobi gibalni
motorični sposobnosti, govoru, spominu in spoznavanju, socializaciji in osebnostnih potezah
ter pri aktivnostih v vsakdanjem ţivljenju).
V okviru pregledov dojenčka in malčka v ambulanti ali bolnišnici se po navadi kot obvezen
del pregleda opravi tudi razvojni pregled, s katerim lahko pediater določi okvirni razvojni
količnik. Določanju ključnih razvojnih mejnikov je zajetih v navedenih osnovnih izhodiščih.
Dojenček do šestega meseca starosti:
doseţe in se prime za nogi, leţe na hrbtu;
opazuje obraz odraslega med hranjenjem;
se smeji znanim obrazom;
joka, kadar mu ni ugodno ali je lačen;
oglaša se z glasovi, kot so: gruljenje, grgranje in čebljanje;
sega za predmeti in jih opazuje;
drţi in potrese ropotuljo;
vse nosi v usta;
se smeji odraslim pri različnih postopkih;
poskuša sedeti;
se ţe od rojstva ozira za svetlobo in premiki.
Dojenček med šestim mesecem in prvim letom:
začenja sedeti s podporo, kmalu potem pa ţe samostojno;
se iz trebušnega poloţaja prevali na hrbet;
se začenja plaziti po vseh štirih ali dričati po zadnjici;
potegne ali odrine roko odraslega;
motijo ga tuje osebe in se začne oklepati znanih ljudi;
do znanih ljudi kaţe prijazna čustva;
se obrne v smer, od koder ga pokličemo po imenu;
začenja se oglašati z ločenimi in s precej jasnimi zvoki;
143
zna posnemati nekatere zvoke in preproste besede (mama, papa);
med igranjem ljubkuje predmete ali tolče po njih;
predmete lahko prestavlja iz ene roke v drugo;
uţiva, ko kakšen predmet pade na tla, in hoče to sam ponavljati;
skuša poiskati ali najti stvari, ki smo mu jih skrili ali pokrili;
se rad vključi v preproste igre.
Malček med prvim in drugim letom:
začenja delati prve korake;
se sam hrani;
med hojo poriva ali vleče igrače;
se manj boji tujcev;
se igra sam ali skupaj z drugimi;
brani, kar je njegovo, in ne razume, da je prav stvari še s kom deliti;
pomaha v pozdrav;
uţiva ob gledanju slikanic;
odkima z glavo ali reče ne;
uporablja ţe kar nekaj razumljivih besed in se rad uči novih.
Malček med drugim in tretjim letom:
pokaţe prevladujočo uporabo desnice ali levice;
čečka z barvicami ali s svinčnikom;
poskuša naliti tekočino iz vrča ali kartonske embalaţe;
ob pomoči uporablja stranišče;
se zmore naučiti voziti tricikel;
pozna imena znanih ljudi;
zna povedati svoje ime;
še vedno kaţe teţave pri razumevanju, da je prav nekatere stvari deliti z drugimi ali se
postaviti v vrsto;
zelo rad stvari naredi sam (»bom to jaz naredil«);
začenja govoriti v kratkih stavkih;
uporablja imena predmetov;
oponaša vedenje drugih;
ploska ob glasbi, včasih po taktu;
zna izpolniti preproste ukaze;
uţiva ob tem, ko mu berejo pravljice;
zna sestaviti preprosto sestavljanko.
144
Predšolski otrok med četrtim in petim letom:
hodi in teče;
skoči z obema nogama;
vozi tricikel;
gre lahko sam na stranišče;
se začenja tovariško igrati z drugimi otroki;
včasih ţe zna deliti stvari z drugimi in se postavi v vrsto ter čaka;
posluša in zna razbrati posamezne zvoke (sesalca, psa, mačke, pralnega stroja);
zna peti in povedati preprosto pesmico;
ves čas nekaj sprašuje, ampak včasih sploh ne počaka na odgovor;
sprašuje po pomenu novih besed;
govori kratke in razločne stavke.
Predšolski otrok med četrtim in petim letom:
začenja voziti kolo;
zna stati na eni nogi;
poskoči;
drţi svinčnik med palcem in kazalcem;
se obleče sam, ne zna pa še zavezati vezalk;
se druţi s prijatelji, zlasti istega spola;
pokaţe razumevanje za čustva drugih;
jasno odgovarja na vprašanja;
pove, kaj se mu je zgodilo v preteklosti, vendar ima včasih teţave pri obnovitvi tega,
kar se mu je zgodilo pred kratkim, prek dneva;
zna povedati pravljico, šalo ali smešnico (ki se včasih odraslim ne zdi smešna);
zna prenesti sporočila;
od čečkanja preide k risanju in vlečenju črt;
rad izvaja določena opravila, včasih pri tem uporabi različne ostanke in drobnarije;
zna pravilno uporabiti besedi »in« in »ali«.
Izhajajoč iz zgoraj navedenih razvojnih mejnikov, pediater določi okvirno razvojno starost,
nato pa tako ugotovljeno razvojno starost deli s kronološko starostjo in pomnoţi s 100
(primer: pri dojenčku, ki pri 12 mesecih kronološke starosti šele začenja sedeti, bo razvojni
količnik 6/12 = ½ x 100 = 50).
Pri nedonošenčkih moramo do izpolnjenega 24 meseca starosti vedno prilagoditi t. i.
popravljeni koncepcijski ali pomenstruacijski starosti (novorojenčku, ki se je rodil v 28. tednu
koncepcijske starosti, torej tri mesece prezgodaj, do starosti dveh let odštevamo tri mesece in
to zniţano ali popravljeno vrednost štejemo za njegovo pravo kronološko starost).
Na splošno velja, da je razvojni količnik normalen, če se giblje v razponu med 80 in 120,
medtem ko razvojni količnik med 70 in 80 predstavlja nekakšno vmesno ali »sivo« območje.
145
Vse vrednosti razvojnega količnika pod 70 pa veljajo za razvojni zaostanek. Za globalni
razvojni zaostanek, ki pomeni vsaj dve SD pod normalo, štejemo razvojni količnik pod 50.
Pri sistematičnih pregledih, zdravstveni delavci v Sloveniji uporabljajo poseben presejalni
test, tj. Denverski razvojni test. Ta test še bolj natančno določi odstopanja v posamezni
kategoriji razvoja.
Če otrok potrebuje obravnavo, bo vključen v t. i. razvojno-nevrološko obravnavo. Večina
razvojnih ambulant po Sloveniji ima pridruţene time za izvajanje take obravnave. V tak tim
so vključeni diplomirani fizioterapevti in fizioterapevtke, ki so posebej usposobljeni in
izurjeni v tehniki izvajanja fizioterapije po metodi Bobath. Poleg njih so v takem timu po
navadi še delovni terapevt, logoped oziroma govorni terapevt (v večjih timih tudi specialni
pedagog) in psiholog. Psiholog je izurjen za področje klinične psihologije in ima dodatna
znanja za testiranja otrok, tudi dojenčkov in malčkov. Taka testiranja pa so pogosto zamudna
in včasih je potrebno, da otrok pride dvakrat na testiranje. Po končanem testiranju otrok dobi
oceno gibalnih funkcij in umskih sposobnosti. Preden začnemo otroka z razvojnim
zaostankom podrobneje obravnavati, pa se moramo prepričati, ali mogoče njegov gibalni
zaostanek ne sodi v skupino otrok, ki imajo drugačne gibalne razvojne mejnike, zaradi česar
njihov gibalni razvoj prav tako zamuja. Vsi drugi otroci z razvojnim zaostankom pa
potrebujejo pogosto (enkrat ali dvakrat tedensko) razvojno-nevrološko obravnavo, ki pozneje
poleg fizioterapije vključuje tudi delo s specialnim pedagogom, z delavnim terapevtom in po
potrebi z drugimi terapevti (za govor, vid, psihične funkcije). Vse to sodi v obravnavo v
okviru primarnega zdravstvenega varstva v zdravstvenih domovih, vendar je za preglede v
razvojni ambulanti in rehabilitacijske posege potrebna napotnica pristojnega pediatra oziroma
pediatrinje.
Otroci, ki tudi po uvedbi in izvedbi fizioterapije ne kaţe nobenega napredka, in tisti z
globalnim ali s pomembnim razvojnim zaostankom potrebujejo obravnavo terciarni ravni.
Dostları ilə paylaş: |