Hashimotov tiroiditis
Hashimotov (limfocitni) tiroiditis je avtoimuna bolezen ščitnice in je najpogostejše
obolenje ščitnice v otroštvu. Prizadene pribliţno 1% otrok, največkrat v adolescentnem
obdobju. Pogosteje se pojavlja pri deklicah, pri sorodnikih bolnikov, pri bolnikih trisomijo 21.
kromosoma in Turnerjevim sindromom ter v povezavi z drugimi avtoimunimi boleznimi.
Bolezen je lahko prisotna pri pribliţno 10% mladih s sladkorno boleznijo. Za bolezen so
značilna ščitnična protitelesa. Pri histološkem pregledu ščitnice ugotovimo značilno
limfocitno infiltracijo, atrofijo in fibrozo ščitničnih foliklov.
Ščitnica je običajno enakomerno povečana (difuzna golša), čvrsta, neboleča, gladke ali tudi ne
povsem ravne površine. S trajanjem bolezni se lahko zmanjša in je več ne otipamo.
Klinični znaki bolezni so odvisni od funkcijskega stanja ščitnice. Delovanje ščitnice je lahko
normalno, zmanjšano ali povečano. Pri večini bolnikov je delovanje ščitnice normalno
(eutiroza), zato razen občasnega občutka tiščanja v vratu ali teţav pri poţiranju, nimajo teţav.
Zastoj rasti, prekomerno pridobivanje telesne teţe, zaprtje, zaspanost, suha, luščeča koţa in
občutek mraza so značilnosti zmanjšanega delovanja ščitnice (hipotiroza). Redkeje so bolniki
razdraţljivi, nervozni, hiperaktivni, močno se potijo, občasno imajo redkejše blato in hujšajo,
kar so posledice povečanega delovanja ščitnice (hipertiroza), ki je ponavadi le kratkotrajnega
prehodnega značaja.
Diagnozo bolezni postavimo z določitvijo ščitničnih hormonov, TSH in ščitničnih protiteles
ter z ultrazvočno preiskavo ščitnice. Za Hashimotov tiroiditis so značilna antiperoksidazna
(TPO) in antitiroglobulinska (TgA) protitelesa. Koncentracija ščitničnih protiteles je zelo
spremenljiva in je odraz aktivnosti avtoimunega procesa v ţlezi. S ščitničnimi hormoni in
TSH ocenimo ščitnično delovanje. Ob ultrazvočnem pregledu običajno vidimo hipoehogeno
lisasto strukturo ţleze s številnimi hiperehogenimi trakastimi odboji.
Zdravljenje je odvisno od velikosti ščitnice in njenega delovanja. Bolnike redno spremljamo s
kliničnimi pregledi in laboratorijskimi preiskavami. Kadar ščitnica premalo deluje ali pa je
ţleza močno povečana je potrebno nadomestno, oziroma supresijsko zdravljenje s ščitničnimi
hormoni. Pri nekaterih bolnikih avtoimuni proces mine ali pa poteka zelo počasi, tako da
ščitnice ne okvari in ne povzroči motnje v njenem delovanju.
Majhna rast je največkrat posledica pomanjkanja rastnega hormona, ki ga izloča hipofiza.
161
PRESNOVNE BOLEZNI
Prirojene motnje presnove nastanejo zaradi pomanjkanja encimske aktivnosti specifičnih
encimov. Pomanjkanje encimske aktivnosti lahko vodi v kopičenje nerazgrajenega substrata,
ki bi se praviloma presnovil v zdravo celici.
Klinični znaki presnovnih bolezni pri novorojenčku so:
odklanjanje hrane,
bljuvanje,
hipotonija,
letargija (zaspanost),
tahipneja (pospešeno dihanje),
krči, koma,
dismorfni znaki (nepravilnost telesa) (glej poglavje Zdrav in bolan novorojenček).
Pri malčku in starejšem otroku lahko posumimo na presnovno motnjo ob:
izrazitem neuspevanju s pridruţenimi nevrološkimi znaki,
majhnoglavosti (mikrocefalija),
miopatiji/kardiomiopatiji (bolezni mišic/bolezni srčne mišice),
vedenjskih in učnih motnjah.
Pri nekaterih vrojenih motnjah presnove (lizosomske bolezni) je ţe moţno zdravljenje z
rekombinantnim manjkajočim encimom (v venski infuziji enkrat tedensko ali na 14 dni.
Kongenitalna adrenalna hiperplazija (KAH)
Je prirojena motnja presnove v biosintezi kortikosteroidov nadledvičnice, moteno je
nastajanje kortizola iz holesterola. KAH je avtosomno recesivna motnja, mutiran je gen na 6.
kromosomu. Pribliţno 90 % bolnikov ima pomanjkljivo delovanje 21-hidroksilaze, 5 – 7 %
pa v aktivnosti 11-hidroksilaze. Razširjenost bolezni je pribliţno 1 na 10 000, v nekaterih
drţavah poteka program presejanja na kongenitalno adrenalno hiperplazijo.
Klinični znaki so pogojeni zaradi preseţka androgena in manjka kortizola:
virilizacija (pomoţačenje) ţenskega spolovila,
krize zaradi izgube soli (manjek mineralokortikoidov), ki vodijo v dehidracijo,
elektrolitsko neravnovesje in šok,
pomanjkanje kortizola.
Moški novorojenčki nimajo izrazitih kliničnih znakov, zato jih je teţko prepoznati.
V krvi bolnikov s KAH je močno zvišana vrednost 17 alfa-hidroksiprogesterona, pri tistih s
sindromom izgube soli so izraţeni še hiponatremija, hipokloridemija in hiperkalemija.
162
Krizo zaradi izgube soli zdravimo z:
nadomeščanjem volumna s fiziološko raztopino in
aplikacijo sistemskega steroida.
Dolgoročno zdravljenje bolnika s KAH obsega:
aplikacijo hidrokortizona, ki zavre ACTH (adrenokortikotropni hormon) in
prekomerno tvorbo androgena (otrokova rast je tista, ki usmerja terapijo),
aplikacija fludrokortizona za mineralokortikoidno nadomeščanje (pri izgubi soli),
kirurška oskrba nepravilnosti ţenskega spolovila.
163
KRVNE IN RAKAVE BOLEZNI
Krvotvorni organi so kostni mozeg, vranica, bezgavke in timus. Ob rojstvu je prisotna
hematopoeza (tvorjenje krvi, prvenstveno eritocitov) v kostnem mozgu večine kosti,
predvsem dolgih kosti. Kri je tekoče tkivo, v katerem so krvničke (krvne celice) v plazmi
(medceličnini). Krvna plazma je sestavljena iz 90 % vode in 10 % snovi (plazemske
beljakovine, albumini, globulini, fibrinogen). Krvničke so eritrociti, levkociti in trombociti.
Eritrociti in trombociti delujejo le v krvi, levkociti pa prehajajo preko sten malih krvnih ţil v
druga tkiva, vezivo in limfne organe, kjer opravljajo svoje delo.
Citoplazma eritrocita vsebuje hemoglobin (Hb), ki prenaša kisik. Koncentracija Hb ob rojstvu
je pri donošenčku 140 do 200 g/L, okoli tretjega meseca starosti le še 90 do 130 g/L.
Vrednost fetalnega Hb znaša pri otrokovi starosti 9 do 12 mesecev le 2 % celotnega Hb.
Glavna naloga eritrocitov je prenašanje kisika in ogljikovega dioksida, eritrociti so tudi nosilci
antigenov krvih skupin. Glede na aglutinogen eritocitov razlikujemo krvne skupine z
oznakami A,B, AB in 0, krvnim skupinam ustrezni aglutinini v plazmi pa so aglutinin anti A
in anti B. Vezava aglutinogena z ustreznim aglutininom povzroči aglutinacijo (zlepljanje
eritrocitov) in hemolizo (sprostitev Hb) eritocitov. Zato v krvi nista nikoli prisotna
aglutinogen in ustrezen aglutinin. Pri krvni skupini A je prisoten aglutinin anti B, pri krvni
skupini B je prisoten aglutinin anti A, pri krvni skupini 0 sta prisotna aglutinin ani A in anti B,
pri krvni skupini AB sta aglutinina odsotna. Ţivljenjska doba eritrocitov je med 80 in 120 dni
(pri novorojenčku krajša!).
Levkocite delimo na granulocite (nevtrofilni, eozinofilni in bazofilni) in agranulocite
(limfociti in monociti). Glavna naloga levkocitov je fagocitoza (poţiranje) bakterij in odmrlih
celic, sproščanje histamina in drugih vazoaktivnih snovi, kar povzroči anafilaktično reakcijo
(preobčutljivostna reakcija) ter tvorba citokinov, ki sproţijo vnetni odgovor, proliferacijo in
dozorevanje drugih celic. Ţivljenjska doba levkocitov v krvi je nekaj ur, v tkivih do 15 dni.
Trombociti sodelujejo pri zaustavljanju krvavitve po poškodbi krvne ţile. Njihova ţivljenjska
doba je manj kot 10 dni.
Anemija (slabokrvnost)
Anemija je bolezensko stanje, kjer je zmanjšana celotna količina Hb, kar je posledica bodisi
primanjkljaja eritrocitov (mikrocitna, normocitna, makrocitna anemija) bodisi manjše količine
Hb (normokromna, hipokromna anemija) v eritrocitih.
Anemija je lahko tudi posledica nenormalnih oblik Hb. Zaradi posledične okrnjene
sposobnosti za prenos kisika po telesu, tkiva le tega ne dobivajo dovolj s krvjo. Anemijo
ocenimo iz koncentracije Hb v krvni sliki.
164
Ločimo štiri glavne vrste anemij:
1.
Najpogostejše so anemije, ki so posledica pomanjkanja (deficita) določenih snovi v
telesu, kot je npr. ţelezo. Ob pomanjkanju vitamina B12 ali folne kisline se razvijejo
megaloblastne anemije.
2.
Anemija se lahko razvije tudi zaradi dednih motenj tvorbe Hb. V to skupino sodijo
anemija srpastih celic in talasemije. Spremenjene oblike Hb se v krvi pojavijo ţe
kmalu po rojstvu, znaki anemije pa se običajno pokaţejo šele pozneje v otroštvu.
3.
Hemolitične anemije so posledica čezmernega razgrajevanja eritrocitov (hemoliza).
4.
Tudi motena tvorba eritrocitov in pogosto še drugih krvnih celic v kostnem mozgu
vodi v razvoj anemije. Taka oblika anemije je aplastična anemija, ki je lahko prirojena
ali redkeje pridobljena (posledica učinka nekaterih strupenih snovi).
Anemija zaradi pomanjkanja ţeleza
Med deficitarnimi anemijami je daleč najpogostejša in s tem tudi najpomembnejša anemija
zaradi pomanjkanja ţeleza. Anemija zaradi pomanjkanja folne kisline je redka, povezana pa je
v glavnem s prehranjevanjem z izključno kozjim mlekom, ki vsebuje izredno malo folatov.
Kozje mleko se včasih še vedno daje dojenčkom, ki so alergični na kravje mleko. Če ne
poskrbimo za dodajanje folne kisline, lahko tak način prehranjevanja pripelje do hude
deficitarne anemije.
Kljub seznanjanju prebivalstva o pravilni prehrani dojenčkov in otrok, spodbujanju in podpori
dojenja in dostopnosti primarne pediatrične sluţbe, je anemija zaradi pomanjkanja ţeleza še
vedno najbolj razširjena bolezen otrok.
Razlikovati je potrebno stanje sideropenije od anemije. Sideropenija je pomanjkanje ţeleza v
organih, ki so pomembni za njegovo skladiščenje (jetra, vranica, kostni mozeg) oziroma tam,
kjer je ţelezo vgrajeno v razne proteine kot del aktivnega metabolizma v celicah (mišice in
ostala tkiva).
Anemija pa se nanaša samo na pomanjkanje ţeleza v Hb. Stopnja anemije je zelo različna, pri
vseh prizadetih otrocih diagnoza niti ni postavljena, vendar pa bi lahko po grobi presoji na
podlagi v bolnišnicah zdravljenih otrok lahko rekli, da ima vsak tretji do peti otrok (20-30%)
določeno stopnjo anemije.
Ţelezo je element, ki ga človeški organizem nujno potrebuje in ima velik vpliv na zdravje.
Tako kopičenje kot pomanjkanje ţeleza sta za telo škodljivi. Ţelezo je sestavni del različnih
encimov, udeleţeno je v metabolizmu vseh ţivih celic, v največjem deleţu pa se nahaja v
rdečih krvničkah kot del Hb. To je hkrati tudi najpomembnejša vloga ţeleza v organizmu.
Organizem sprejema ţelezo, razen pred rojstvom, izključno od zunaj, s hrano ali s
farmacevtskimi pripravki. Ţelezo se vgrajuje v Hb, mioglobin ter encime (citokromi,
peroksidaze) v nekaterih organih, predvsem v jetrih, manj v vranici. V kostnem mozgu pa se
165
skladišči kot zaloga. Iz organizma se izloča samo neznatno z blatom, do izgube pa pride samo
ob krvavitvah. Ţenske so zato zaradi menstruacije in porodov bolj izpostavljene anemiji.
Potrebe po ţelezu so odvisne od hitrosti rasti oziroma posebnih stanj:
Izključno dojeni otroci ne potrebujejo dodatnega ţeleza, zalivančki potrebujejo od
rojstva do 3-let pribliţno 1 mg/kg ţeleza dnevno.
Priporočene dnevne količine so od 6 mesecev do 3-let 10 mg/dan. Dnevni odmerek
ţeleza ne sme biti večji od 15 mg.
Otroci in odraščajoči: potrebe po ţelezu zaradi intenzivne rasti so nekoliko večje kot
pri odraslih. Za zaloge, je dnevno potrebnih 10 mg ţeleza, v puberteti (med 10-17
letom) dodatno 2 mg za fante in še 5 mg dnevno pri dekletih, ki ţe imajo menstruacijo.
Največji vnos ţeleza potrebujejo dojenčki po 6 mesecu starosti in pubertetniki,
povečane potrebe po ţelezu imajo tudi dekleta in ţenske v rodnem obdobju, zlasti med
nosečnostjo in dojenjem.
Zdravi dečki, ki so prenehali rasti, in moški kasneje v ţivljenju nimajo povečanih
potreb po ţelezu, ker so izgube iz organizma minimalne in zanemarljive, tako da
običajna prehrana popolnoma zadovolji njihove potrebe.
Če je potreba po ţelezu povečana, ga je pogosto treba dodajati v obliki farmacevtskih
pripravkov.
Organizem lahko dobi ţelezo iz hrane ali iz farmacevtskih pripravkov. Novorojenček si
ustvari zalogo ţeleza pri materi. Pri zdravih novorojenčkih te zaloge po normalnem poteku
nosečnosti zadostujejo za normalno rast in razvoj v naslednjih šestih mesecih ţivljenja
(odvisno od hitrosti rasti telesne mase), nato pa je treba začeti vnašati ţelezo s hrano. V
materinem mleku je zelo malo ţeleza, vendar ga dojenček maksimalno izkoristi. Prilagojeno
mleko za otroke od šestega meseca starosti dalje je obogateno z ţelezom.
Po dopolnjenem šestem mesecu ţivljenja je treba dojenčkom dodajati ţivila, ki vsebujejo
ţelezo, in sicer listnato zelenjavo in meso. Ţelezo se iz vseh vrst mesa (rdeče meso, perutnina
in ribe) v obliki hem-ţeleza veliko bolje absorbira kot nehem-ţelezo, ki je v rastlinskih virih.
Pozneje v otroštvu in v ţivljenju odraslega človeka so glavni viri ţeleza iz hrane meso, zlasti
drobovina, ter zeleno in rdeče, še posebej pa črno jagodičasto sadje in zelenjava.
Najpogostejši vzrok sideropenije je nezadosten vnos ţeleza s hrano. Tudi hrana, bogata z
rastlinskimi vlakninami, zmanjšuje absorpcijo ţeleza (npr. ţita). Vitamin C iz hrane ali sokov
pospešuje absorpcijo ţeleza, medtem ko jo mleko zmanjšuje. Upoštevati je treba tudi količino
hrane, bogate z ţelezom, ki jo lahko otrok dnevno zauţije.
Dokazano je, da imajo otroci, ki pijejo kravje mleko prvih 12 mesecev ţivljenja, okultne
(skrite), vendar trajne krvavitve iz prebavil, ki počasi pripeljejo do izgube ţeleza. Pri izbiri
mleka za dojenčka, ostaja tako na voljo bodisi materino mleko bodisi mlečne formule, ki so za
dojenčke v drugi polovici prvega leta ţivljenja obogateno z ţelezom.
Znaki in posledice anemije so:
166
Bledica koţe je najvidnejši znak anemije, čeprav vsi otroci, ki morda delujejo zelo
bledo in prosojno, niso anemični.
Anemični otroci so pogosto neješči, nervozni, utrujeni, občutljivi na mraz.
Lahko se pojavijo spremembe na laseh, lomljivi nohti z belimi lisami ali pege na
jeziku.
Anemija zaradi pomanjkanja ţeleza povzroči tudi slabšo absorpcijo drugih mineralov
in elementov v sledeh, kar ima za posledico povečano dovzetnost za okuţbe (zelo
pogosto zbolevajo za laţjimi oblikami okuţb dihalnih poti), spremembe na črevesju in
slabši izkoristek hranilnih snovi, lahko pa pride tudi do zaostajanja v rasti.
Anemija je pogosto posledica drugih bolezni (simptomatska anemija), kot pa
samostojna bolezen (idiopatska). Temu ustrezno lahko pri klinični sliki ugotovimo
znake osnovne bolezni. Neredko pa je anemija v ospredju klinične slike, medtem ko
znakov osnovne bolezni še ni, ali pa so slabo izraţeni.
Posledice anemije, ki se jih ne opazi takoj in se jih tudi kasneje ne povezuje z anemijo,
se kaţejo kot rahlo zaostajanje otroka v motoričnem razvoju, psihične spremembe, ki
se kaţejo v hiperaktivnosti, nezadovoljstvu in vedenjskih motnjah, na intelektualnem
področju pa slabši rezultati v primerjavi z otroki, ki nimajo anemije. Ali pride do
popolne odprave teh motenj po ozdravitvi anemije ni popolnoma gotovo.
Dojenčkom in malim otrokom zagotoviti optimalno količino ţeleza, če:
1.
v njihovo prehranjevanje vključimo raznovrstna ţivila,
2.
jim zagotovimo ustrezno količino vitamina C v obrokih, zlasti če je obrok brez mesa
ali če vsebuje hrano, iz katere se absorbira malo ţeleza (jajca, špinača, ţita),
3.
jim zagotovimo meso na jedilniku vsak dan,
4.
iz jedilnika izločimo hrano, ki zmanjšuje absorpcijo ţeleza (visok deleţ rastlinskih
vlaknin, črni čaj, kava, rastlinske začimbe),
5.
pri obroku z dojenjem ne dodajamo trdne hrane,
6.
izključimo kravje mleko v prvem letu ţivljenja,
7.
otroke, ki imajo povečano tveganje za sideropenično anemijo, tudi po prvem letu
ţivljenja hranimo s prilagojenim mlekom obogatenim z ţelezom.
Otrok matere, ki ima anemijo, se rodi z manjšo zalogo ţeleza. Tudi dvojčki ali otroci iz
večplodne nosečnosti imajo manjšo zalogo ţeleza, enako tudi predčasno rojeni otroci. Plod
dobi največ ţeleza od matere v zadnjem mesecu nosečnosti, iz svojih zalog pa dojenček v
prvih 4-6 mesecih ţivljenja črpa ţelezo, potrebno za tvorbo hemoglobina. Nato je glede na
njegovo telesno teţo (ko doseţe okrog 6 kg) potreben dodaten vir ţeleza. To je obdobje, ko je
treba otroku začeti dodajati hrano in v prehrano vključiti sadje in zelenjavo. Če ga mati ne
doji, mu je treba dajati prilagojeno mleko, obogateno z ţelezom.
Od drugega leta starosti do pubertete rast ni zelo intenzivna in zadostuje vnos ţeleza z mešano
prehrano. Med puberteto pa tako dečki kot deklice potrebujejo večji vnos ţeleza in pogosto,
kljub ustreznim prehranjevalnim navadam, hrana ni zadosten vir ţeleza, zlasti za dekleta. Zelo
167
pomembno je, da dekleta v puberteti zauţijejo zadostno količino ţeleza zaradi nagle rasti in
začetka menstruacije, hkrati pa ustvarijo v telesu ustrezne zaloge za bodočo nosečnost.
Diagnostika anemije
Laboratorijski parametri (Hb, hematokrit, feritin), ki opozarjajo na anemijo, so izpostavljeni
velikim nihanjem glede na trenutno stanje organizma (dehidriracija, prisotnost okuţbe),
določanje koncentracije ţeleza v serumu pa je zelo občutljiva preiskava, ki jo lahko moti vrsta
parametrov. Samostojno določanje koncentracije ţeleza v serumu tako ni zanesljivo merilo za
ugotavljanje sideropenične anemije. Potrebne so preiskave, s katerimi se ugotavljajo vrednosti
hemoglobina, hematokrita, volumen in koncentracija hemoglobina v eritrocitih (MCV, MCH,
MCHC), nadalje feritin v serumu, zasičenost transferina in celokupni transferin (UIBC,
TIBC) ter koncentracija ţeleza v serumu, preiskave pa je treba narediti takrat, ko otrok ni
bolan. Lahko se naredi tudi razmaz periferne krvi, ki pokaţe anulocitozo, hipokromazijo in
anizocitozo. V praksi pa za uvedbo zdravljenja z ţelezom pogosto poleg krvne slike
zadostujejo anamnestični podatki o prehrani in pogostosti okuţb (zlasti s paraziti).
Diagnosticiranje sideropenije brez anemije je bolj zapleteno. Kriteriji diagnoze sideropenične
anemije so sledeči:
Hb (g/l)<110
Hct (%)<32
MCV (fL)<70
MCH (pg)<22
MCHC (mikrog/l)<320
serumski feritin (mikrog/l)<10
zasičenost transferina (%)<12
kapaciteta vezave ţeleza (mikrog/dl)<350
Pri najboljšem poteku nosečnosti in dojenja se sideropenična anemija ne more pojaviti pred
osmim mesecem starosti otroka.
Zdravljenje
Zdravljenje sideropenične anemije traja nekaj mesecev, in sicer s pripravki ţelezovih soli v
obliki sulfatov, glukonatov ali fumaratov. Nekateri pripravki zahtevajo sočasno jemanje
vitamina C, ki pospešuje absorpcijo, medtem ko se drugi predpisujejo samostojno. Čeprav je
učinek na izboljšanje krvne slike hitro viden, je treba zdravljenje podaljšati, da se ustvarijo
zadostne zaloge ţeleza v telesu.
Priporočeni dnevni odmerek je za dojenčke 5 mg/kg telesne teţe, razdeljen na 2-3 obroke. Pri
predšolskih otrocih je dnevni odmerek manjši - od 30 do 40 mg, medtem ko pri večjih otrocih
in odraslih znaša od 100 do 200 mg na dan.
Pri prezgodaj rojenih dojenčkih, dojenčkih iz večplodnih nosečnosti, bolnih novorojenčkih in
dojenčkih, pri katerih se razvije anemija zaradi okuţb, morebitnih krvavitev in večjega
jemanja krvi za diagnostične preiskave, je potrebna preventivna uporaba pripravkov ţeleza ţe
168
v prvih tednih ţivljenja. Preventivno zdravljenje s pripravki ţeleza poteka celo prvo leto
ţivljenja, priporočeni odmerek pa je 2 mg/kg telesne teţe. Pri nedonošenčkih s porodno teţo
<1500 g je včasih potrebno zdravljenje anemije z eritropoetinom (edini hemtopoetski rastni
dejavnik, ki deluje kot hormon).
Aplastična anemija
Aplastična anemija sindrom odpovedi kostnega mozga. Pri aplastični anemiji kostni mozeg
aplastičen ali močno hipoplastičen. To pomeni, da je krvotvornih celic malo ali da jih skoraj
ni. Značilno je, da ni nenormalnih celic in da preţivetje krvnih celic ni bistveno krajše.
Krvotvornega kostnega mozga je v celoti malo.
Obstaja več vzrokov, ki lahko povzročijo te okvare. Pribliţno 20% je prirojenih (Fanconijeva
anemija), 80% pa pridobljenih (avtoimunska motnja, okuţbe, kemikalije, razna zdravila).
Znaki aplastične anemije so razen klasičnih znakov anemij tudi trombocitopenija, kar vodi v
moţnost krvavitev in leukopenija, kjer pa je večja moţnost infekcij, ki so zaradi močno
zmanjšanega števila levkocitov lahko zelo nevarne.
Zdravljenje je uspešno s presaditvijo kostnega mozga.
Imunska trombocitopenična purpura (ITP)
Je ena najpogostejših hematoloških obolenj pri otroku. Gre za avtoimuno trombocitopenijo, ki
je posledica povečane razgradnje trombocitov v retikulo-endotelijskem sistemu zaradi
protiteles, usmerjenih proti lastnim trombocitnim antigenom.
Pri otrocih se pojavlja v glavnem v akutni obliki, kar pomeni, da pri 80–90 % otrok izzveni
spontano v 6 mesecih. Moţna je spontana ozdravitev tudi še v naslednjih 6 mesecih, pa tudi
po 10 letih in več.
Klinični znaki so odvisni od števila trombocitov. Običajno se pojavi koţna purpura (petehije,
ekhimoze, hitro nastajanje modric). Pri vrednosti trombocitov pod 10 × 10
9
/l se lahko pojavi
tudi aktivna krvavitev iz sluznic (»mokra purpura«), največkrat kot epistaksa, krvavitev iz
dlesni, hematurija, menoragija, krvavitev v blatu.
Bolezen ima navadno pri otroku benigen potek, teţjih krvavitev ali smrtnosti ni. Kadar je
potrebno, so zdravilo prve izbire zanjo kortikosteroidi ali/in intravenski imunoglobulini
(IVIG). Z njimi premostimo čas do izteka bolezni.
Hemofilija A in B
Hemofilija je prirojena motnja strjevanja krvi, pri kateri v telesu primanjkuje ali pa sploh ni
ene od beljakovin, potrebnih za nastajanje krvnih strdkov.
169
Hemofilija A, ki je najpogostejša, nastane zaradi pomanjkanja ali okvare beljakovine,
imenovane faktor VIII, pri hemofiliji B pa primanjkuje faktorja IX. Hemofilijo prenašajo
ţenske, zbolijo pa moški. V 30 odstotkih bolezen v druţini ni znana in nastane na novo.
Bolezen se lahko pokaţe ţe ob rojstvu, če je na primer porod teţek. Običajno pa se bolezen
pri teţki obliki hemofilije pokaţe pri 8. do 15. mesecu starosti, saj se takrat začnejo otroci
plaziti, padajo in imajo pri tem več modric. Pri srednji in lahki obliki pa se bolezen lahko
odkrije šele v odraslosti.
Kot pri drugih ljudeh se tudi pri hemofilikih ob normalnih obremenitvah, kot je hoja, v
sklepih pojavljajo mikrokrvavitve. Pri zdravil ljudeh se ta krvavitev ustavi, pri hemofiliku pa
ne, če mu ne pomagamo. Največja teţava pri hemofiliji je, da povzroči krvavitve v sklepe,
zaradi česar ti z leti propadejo, kar bolnikom oteţi gibanje in zmanjša kakovost ţivljenja.
Zdravljenje hemofilije poteka z nadomeščanjem faktorjev strjevanja krvi, ki jih primanjkuje.
Odmerjanje koncentrata faktorja VIII/IX je odvisno od obsega in mesta akutne krvavitve.
Ţeleni dvig aktivnosti faktorja VIII/IX pri zdravljenju:
pri krvavitvi v sklepe (razen kolka) je takoj dvig na 30% in ev.čez 24 ur dvig na 20 %,
pri krvavitvi v kolk takoj na 40%, nato še 1-3 dni vsak dan dvig na 20 %, ter nato dvig
na 30 % vsak drugi dan, dokler se sklep ne povrne v stanje pred krvavitvijo,
pri manjših mišičnih krvavitvah takoj na 20-30% (če konzervativno zdravljenje z
ledom in elastičnim povojem simptomov v nekaj urah ne umiri),
pri večjih mišičnih krvavitvah takoj na 20-30 %, nato še 1-3 dni vsak dan dvig na 20
%, ter nato dvig na 30 % vsak drugi dan, dokler teţave povsem ne minejo,
pri krvavitvi v mišičo iliopsoas takoj na 50 %, nato vzdrţevanje 30-40 %, dokler
prisotnost krvavitve ne izgine dokazana z UZ preiskavo,
pri krvavitvi v prebavila takoj na 50 %, nato preiskave in nadaljevanje zdravljenja,
pri krvavitvi za zadnjo steno ţrela in v jezik takoj >50 %, nato 10-14 dni vzdrţevanje
na 50 %, če je krvavitev dokazana,
pri krvavitvi v lobanjo takoj 60 – 100 %, nato 10-14 dni vzdrţevanje na 50 %, če je
krvavitev dokazana,
pri krvavitvi v sečila (hematurija) počitek, velik vnostekočin, Prednisolon 0,5-1mg/kg
TT per os; če krvavitev kljub temu vztraja, dvig na 30-50 % ob velikem vnosu
tekočine,
pri manjših krvavitvah na 20 %, če je lokalni pritisk s hemostatikom neuspešen.
Bolnika zdravijo po potrebi, torej ko se krvavitev pojavi, v zadnjih letih pa se je uveljavilo
tudi preventivno oziroma profilaktično nadomestno zdravljenje, s čimer krvavitve
preprečujejo.
Preventivno zdravljenje je za bolnike velika pridobitev, saj dolgoročno zmanjša okvare
sklepov. Bolniki lahko ţivijo normalno, priporočljivo pa je, da se izogibajo dejavnostim, kjer
170
pogosto prihaja do poškodb, na primer pri nekaterih športih. Vendar je ta oblika zdravljenja
na voljo šele zadnjih nekaj let. Danes odrasli bolniki te moţnosti niso imeli, zato so mnogi
delni invalidi ter potrebujejo številne posege in pomoč.
Ob koncu prejšnjega stoletja je bil za zdravljenje na voljo koncentrat iz plazme krvodajalcev.
Novejša zdravila so rekombinantna in jih delajo z genskim inţenirstvom iz ţivalskih celic.
Teţava pri nadomestnem zdravljenju je, da se zaradi vnašanja tujih beljakovin v telo lahko
pojavijo protitelesa proti tej beljakovini in zdravilo ne deluje. V tem primeru uporabijo - in to
je novost pri zdravljenju - drugo zdravilo, faktor VII, ki v kaskadi strjevanja krvi zaobide tako
faktor VIII kot faktor IX in omogoči strjevanje krvi. Protitelesa se lahko pojavijo tako po
plazemskem kot po rekombinantnem faktorju. Prav tako ni bilo dokazano, da bi pogosteje
prišlo do pojava protiteles, če začnejo z nadomestno terapijo pri otrocih pred prvim letom
starosti, ko je imunski sistem še nezrel. Znano pa je, da je z rednim prejemanjem
preventivnega zdravila pojav protiteles redkejši. Farmacevtska industrija si prizadeva
izboljšati obstoječa rekombinantna zdravila z oblikami zdravila, ki podaljšuje zadrţevanje
faktorja VIII v krvi, in si bodo bolniki zdravilo namesto trikrat na teden morali dajati le
enkrat.
Ţivljenje otrok s hemofilijo resda še vedno ni povsem brez teţav, vendar je njihova kakovost
ţivljenja neprimerljivo višja kot nekoč. To jim omogoča predvsem preventivno nadomestno
zdravljenje s koncentratom manjkajočega strjevalnega faktorja. Tega jim vbrizgavajo zato, da
preprečijo spontane krvavitve v sklepe in mišice. Tako ne pride do bolečin in invalidnosti,
krvavitve pa večinoma nastopijo po poškodbah. Manjkajoči faktor jim vbrizgavajo od dva- do
trikrat na teden – doma, v najbliţji zdravstveni ustanovi ali pa v Centru za hemofilijo.
Celostna obravnava bolnika s hemofilijo obsega:
diagnosticiranje, zdravljenje krvavitev,
hematološko oskrbo pri diagnostičnih in kirurških posegih,
preorečevanje krvavitev,
natančen nadzor pojavljanja krvavitev in njhovega zdravljenja,
organiziranje in spremljanje zdravljenja na domu,
izvajanje nadomestnega zdravljenja na domu,
izvajanje preiskav za ugotavljanje inhibitorjev in imunološkega stanja,
oceno stanja mišic in kosti,
ortopedsko obravnavo in izvajanje fizioterapije,
reševanje čustvenih in psihičnih teţav,
nudenje genetskega nasveta.
Von Willebrandova bolezen (psevdohemofilija)
O bolezni je prvič poročal švedski zdravnik Willebrand leta 1926 in stanje poimenoval
psevdohemofilija, kasneje so to motnjo poimenovali von Willebrandova bolezen (vWB).
171
Nepopolni gen se ne nahaja na kromosomu X, ki določa spol, ampak na genu, ki je skupen
obema staršema, tako da se to stanje pojavlja enako pogosto pri obeh spolih. Se podeduje in
se prenaša iz roda v rod. Deduje se po dveh vzorcih. V prvem se bolezen prenaša neposredno
preko matere ali očeta na sina oziroma hčer (avtosomalni dominantni vzorec). Ta prevladujoči
vzorec dednosti ima različne posledice in se ne da predvideti, ali bodo vsi posamezniki
prizadeti do enake mere. V drugem, bolj redkem vzorcu pa oba starša (ki imata lahko
nepomembne ali pa sploh nikakršne motnje strjevanja krvi) preneseta nepopolni gen, tako da
ko otrok podeduje nenormalni gen od obeh staršev, pride do motnje (avtosomno recesivni
vzorec). Stopnja je ponavadi teţka.
Kot pri hemofiliji, gre tudi tu za pomanjkanje strjevalnega faktorja. Gre za pomanjkanje ali pa
za nepravilno delovanje faktorja, ki je znan kot von Willebrandov faktor (vWF) in je drugačen
tip, kot sta faktorja VIII in IX. Zato se način krvavitve teh oseb lahko razlikuje od
hemofilikov. Pri hemofiliji se kri najprej začne normalno zaustavljati, vendar v kasnejših
fazah ne pride do oblikovanja takega strdka. Pri vWB pa je prizadeta začetna faza strjevanja
zaradi nenormalnosti – pomanjkanja ali nepravilnega delovanja vWF, ki vpliva kot nekakšno
lepilo, ki po poškodbi zalepi trombocite na poškodovano tkivo. Zato je čas krvavitve
podaljšan.
Večina ljudi z lahko obliko vWB kljub podaljšanemu času krvavitev običajno ţivi, ne da bi
opazili, da je kaj nenormalno, dokler morda pri puljenju zob ali kaki operaciji pretirano ne
krvavijo. V primerih teţke oblike vWB, ki je redka, lahko pride do krvavitev tudi v sklepe in
mišice kot pri hemofiliji. To pa zato, ker je zniţana tudi raven faktorja VIII, ki je povezan s
vWF v eno molekulo.
Prenašalke hemofilije so:
1.
Vse hčerke hemofilika.
2.
Ţenske, ki rodijo hemofilike in izhajajo iz rodbine s hemofilijo ter matere dveh ali več
hemofilikov, če v druţini še ni hemofilije.
3.
Moţne prenašalke so ţenske iz rodbin s hemofilijo.
4.
Pri kateri koli ţenski pa se lahko pojavi nova mutacija enega od kromosomov X. V tej
druţini do tedaj ni bilo hemofilije.
Zniţane koncentracije F VIII ali F IX lahko pomagajo pri opredelitvi prenašalstva hemofilije
A oziroma B. Dokazana normalna raven von Willebrandovega faktorja izključi von
Willebrandovo bolezen, pri kateri je zniţana raven faktorja VIII posledica zniţane ravni vWF.
Razmerje med vWF in faktorjem VIII pa lahko pomaga tudi pri napovedovanju statusa
prenašanja hemofilije A. Teţave s krvavitvami se lahko pojavijo pri prenašalkah hemofilije,
ki imajo aktivnost faktorja zniţano pod 40 %. Direktno analiziranje mutacije je najbolj
zanesljiva metoda določanja statusa prenašalstva hemofilije. Pri hemofiliku določimo
genetsko mutacijo, ki je povzročila hemofilijo. Nato pa iščemo to znano mutacijo pri ţenskih
članih iste druţine. Vse tiste, ki to mutacijo imajo, hemofilijo prenašajo.
172
RAKAVE BOLEZNI
Rak pri otrocih je redka bolezen. Najpogostejši rak pri otrocih je akutna limfatična levkemija
(za katero zboli pribliţno tretjina). Na drugem mestu so moţganski tumorji, limfomi, sarkomi,
sledijo posamezne redke oblike raka. Razlog, da pri otrocih srečujemo druge vrste raka kot pri
odraslih, je tudi ta, da je glavni sproţilni dejavnik pri otrocih verjetno genetska predispozicija,
pri odraslih pa je to izpostavljenost okolju.
V zadnjih desetletjih se je število ozdravljenih otrok in mladostnikov, ki so zboleli za rakom,
močno povečalo. Izboljšanje preţivetja pri otrocih je opaziti pri vseh oblikah otroškega raka
in skupno preţivetje vseh oblik malignih tumorjev pri otrocih je okrog 70-odstotno.
Temeljni princip zdravljenja raka pri otrocih je multidisciplinarni pristop (sodelujejo
strokovnjaki različnih strok, ki morajo biti še dodatno usmerjeni v tovrstno zdravljenje otrok).
Pri otrocih je različen spekter rakov, zato so na voljo povsem različni pristopi zdravljenja.
Levkemijo zdravijo s kemoterapijo. Za večino otroških rakov velja, da je zdravljenje s
kemoterapijo (kombinacija citostatikov) močno v ospredju. Pri nekaterih vrstah raka
kombinirajo kemoterapijo z operativnimi posegi in obsevanji. Pri moţganskem tumorju pa
ima najpomembnejšo vlogo nevrokirurgija. Določene pozne posledice zdravljenja se lahko
leta kasneje kot pojav povsem druge oblike raka, ki je lahko bila povzročena zaradi prve
izpostavljenosti kemoterapije.
V obdobju samega zdravljenja rakavih bolezni je na voljo psiholog, ki dela z otrokom in s
starši. V bolnišnic, specializirani za zdravljenje raka pri otrocih zaradi ohranitve socializacije
šolske otroke v času zdravljenja kontinuirano šola s svojimi učitelji. V fazi zdravljenja so
organizirani tudi letni tabori, kjer se ti otroci srečujejo. Pomembna je skupina za samopomoč,
ki jo organizirajo starši, katerih otroci so zboleli za rakom. Ti skušajo pomagati staršem, ki se
na novo spopadajo s tem. Velik uspeh so tudi aktivnosti, ki so pripeljale do tega, da je
zakonsko omogočeno, da starši otroka, ki se zdravi za rakom, dobijo daljšo odsotnost za
bolniško nego v času aktivnega zdravljenja.
Sledenje kasnih posledic pri mladostnikih, ki so se v otroštvu zdravili zaradi raka, je
pomembno zato, da posledice čimprej odkrijemo, jih odpravimo ali zmanjšamo in tako
izboljšamo kakovost ţivljenja teh mladih ljudi. Kasne posledice zdravljenje raka v otroški
dobi so tiste posledice zdravljenja ali maligne bolezni, ki se pojavijo nekaj mesecev ali več let
po končanem zdravljenju. Posledice zdravljenja (kemoterapije, ionizirajočega sevanja in/ali
operativnega zdravljenja) so pri otroku večje, ker v času zdravljenja še raste, tveganje za
posledice pa narašča z leti. Okvarjen je lahko katerikoli organ, najpogosteje pa ţleze z
notranjim izločanjem.
Prostovoljno društvo Mali vitez zdruţuje odrasle, ki so bili zdravljeni za rakom v otroštvu in
jim pomaga pri reševanju teţav, s katerimi se srečujejo zaradi poznih posledic zdravljenja.
173
Levkemija
Levkemija je najpogostejša rakava bolezen otrok in predstavlja 25 do 30 % vseh novo
odkritih rakavih bolezni pri otrocih. V nekaj manj kot šestdesetih letih, od prve opisane
začasne remisije bolezni, doseţene z uporabo kemoterapije, je bil doseţen dramatičen
napredek v poznavanju bolezni in uspešnosti zdravljenja levkemij. Sodobni načini zdravljenja
omogočajo preţivetje 75 % vseh otrok, zbolelih za levkemijo. Ker pa gre pri levkemiji za več
biološko različnih bolezni, so med temi tudi oblike, pri katerih je moţnost ozdravitve več kot
90 %, pa tudi take, pri katerih z najsodobnejšimi načini zdravljenja še vedno ne do seţemo
trajne ozdravitve niti pri 10 % bolnikov. V zadnjih desetletjih je poznavanje bioloških
značilnosti levkemične celice izjemno napredovalo. Predvsem identifikacija genetskih razlik
med morfološko in imunofenotipsko identičnimi levkemičnimi celicami je bila smernicami v
zdravljenju.
Levkemija je rakava bolezen krvnih celic. Na eni od celic pride do dogodka, v katerem
nastajajo krvničke, ki se začnejo nekontrolirano mnoţiti in razmnoţevati. S tem začnejo
izrivati prostor zdravim celicam, ki ne morejo več nastajati. Posledice so jasne. Če krvne
celice, ki skrbijo za prenos kisika, ne nastajajo več normalno, potem je ena od vidnih posledic
slabokrvnost. Druga funkcija celic je obramba pred okuţbami, posledica zaradi izrinjenosti
obrambnih celic je, da so ti otroci bolj nagnjeni k okuţbam. Potem so tu tudi celice, ki skrbijo
za zaustavitev krvavitev, in ker so tudi te izrinjene, se pojavi nagnjenost k krvavitvam. To so
trije tipični simptomi za levkemijo.
Najpogostejši klinični znaki levkemije so:
Bledica (anemija), utrujenost, nagnjenost h krvavitvam, modrice.
Ponavljajoče se okuţbe dihal.
Bolečina v sklepih in kosteh.
Bolečina v trebušnem predelu.
Zatekanje limfnih ţlez v vratu, dimljah, prsih ali v pazduhi.
Oteţkočeno in piskajoče dihanje, trdovraten kašelj.
Bolniki so zdravljeni po rigoroznem protokolu, kjer si posamezna kemoterapevtska zdravila
sledijo po natančnem predpisanem zaporedju. Ta del zdravljenja traja pribliţno šest mesecev.
Običajno terapija steče v enem dnevu, otrok gre potem domov in pride ponovno čez tri dni.
Po teh intervalih hodi v bolnišnico po kemoterapije in domov. Zelo natančno so opozorjeni,
na kaj morajo biti doma pozorni, kdaj morajo takoj priti nazaj, v tem obdobju zdravljenja je
dovzetnost za okuţbe namreč zelo velika.
Po šestih mesecih tega intenzivnega zdravljenja se zdravljenje nadaljuje še leto in pol, ki pa je
bistveno bolj blago, bolnik jemlje le dve zdravili v obliki tablet. V tem času lahko začne
normalno ţiveti, lahko hodi v vrtec ali šolo.
V prvih dveh letih ima redne kontrole enkrat mesečno, potem pa popolnoma preneha z
zdravljenjem in hodi na kontrolo le enkrat letno. Ko postane polnoleten, ga sledijo za pozne
posledice. Bolnik je pozdravljen, ko preteče pet let po zaključenem zdravljenju
174
Maligni limfomi
Maligni limfomi sodijo med redkejše oblike raka pri otrocih. Nastanejo zaradi nenadzorovane
rasti celic limfatičnega tkiva. Začetni simptomi so odvisni od tega, na katerem mestu v telesu
se je bolezen začela, čeprav lahko bulo ţe zgodaj opazimo. Pri večini je prvi znak povečanje
obodnih bezgavk na vratu ali nadključničnih kotanjah, pazduhah ali dimljah, lahko tudi v
medpljučju ali trebuhu. Te so na otip neboleče, premakljive in elastične. Pri povečavi bezgavk
v medpljučju otrok teţe diha, ima suh draţeč kašelj in je na pogled otečen (otekline obraza,
zgornjih okončin in vratu). Prav tako lahko bolniki z limfomom občutijo tudi splošne
simptome, kot so nočno potenje, hujšanje in vročina, srbenje ter splošna utrujenost. Bolezen
se pojavlja skozi vse otroštvo, a redko pri otrocih, mlajših od dveh let.
Nevroblastom
Nevroblastom ali moţganski tumor je najpogostejši solidni tumor pri otrocih. Predstavlja od
osem do deset odstotkov malignomov otroške dobe. Je najpogostejši tumor pri malčkih; kar
polovica primerov se pojavi v starosti do dveh let, kar 75 % odstotkov pa v starosti do štirih
let. Nevroblastom se razvije iz celic nevralnega grebena, ki tvorijo sredico nadledvičnih ţlez.
Velikokrat ga odkrijejo z ultrazvočno preiskavo ţe pri plodu ali novorojenčku,
dečki
zbolevajo nekoliko pogosteje kot deklice.
Klinični znaki za to bolezen so zelo različni. Večina otrok čuti bolečino v trebuhu, kar 70
odstotkov bolnikov ima ob diagnozi ţe prisotne metastaze. Uspešnost zdravljenja je večinoma
odvisna od stadija, zato je razvrstitev v stadij bolezni pomemben del zdravljenja. Poleg stadija
so pomembni še starost bolnika, lokacija tumorja in genetski dejavniki.
Zdravljenje poteka kirurško, s kemoterapijo in z obsevanjem. »Kirurško zdravljenje omogoči
diagnozo, razvrstitev v stadij, odstranitev tumorja, če je lokaliziran, in priskrbi tkivo za
biološke raziskave. Kemoterapijo in radioterapijo pa dodamo zaradi izboljšanja kontrole
bolezni, ţal pa je uspešnost takšnega zdravljenja v stadijih, ko ni mogoča popolna kirurška
odstranitev tumorja, sorazmerno slaba,« je še dodal strokovnjak.
Rabdomiosarkom
Je najpogostejši sarkom mehkih tkiv pri otrocih. Največkrat zbolijo otroci med drugim in
šestim letom starosti, pa tudi adolescenti. Ponavadi nastane na področju vratu in glave, lahko
tudi v urogenitalnem področju ali udih. Prepoznavni znak je lahko neboleča bula na vratu ali
mehkih delih obraza, slednjega lahko tudi izobliči. Ker tumor prodira skozi lobanjsko bazo, s
tem povzroči znake povišanega intrakranialnega pritiska ali pareze moţganskih ţivcev.
Zdravljenje poteka s kirurško odstranitvijo.
1500>350>12>10>320>22>70>32>110> Dostları ilə paylaş: |