Eozinofilni gastritis, enteritis ali gastroenteritis. Primarni ali idiopatski eozinofilni
gastroenteritis je povezan z atopijo in drugimi alergičnimi reakcijami, zato ga
imenujem alergijski gastroenteritis. Zdravljenje je podobno kot pri eozinofilnem
ezofagitisu.
Eozinofilni kolitis. Pri dojenčkih, povprečno starih dva meseca in neprizadetih, je
vodilni znak krvava driska, pri starejših otrocih tudi bolečine v trebuhu, hujšanje in
neješčnost. Največkrat je prizadeta danka. V bioptičnih odvzemkih črevesne sluznice
najdemo fokalne skupke eozinofilnih granulocitov, v blatu pa povečano število
eozinofilcev. Zdravljenje dojenčkov temelji na odstranitvi najpogostejših alergenov iz
prehrane otroka ali doječe matere, starejših podobno kot pri zdravljenju eozinofilnega
ezofagitisa in gastroenteritisa.
99
Bolezni jeter
Bolezni jeter so v otroštvu redke, običajno se kaţejo kot zlatenica ali povečana jetra. Kljub
temu je potrebno jetrne bolezni pri otroku zgodaj prepoznati in jih pravilno opredeliti, da
lahko prične zgodnje zdravljenje v specializirani zdravstveni ustanovi.
Zlatenica
Zlatenica (ikterus) je rumeno obarvanje koţe in vidnih sluznic zaradi povišanega bilirubina v
krvnem obtoku. Bilirubin je lahko konjugiran ali nekonjugiran, odvisno od vzroka. Milejša
oblika zlatenice se kaţe kot rumenkasto obarvanje beločnic še preden je vidna obarvanost
koţe.
Zlatenica pri novorojenčku (neonatalna zlatenica)
Najpogosteje je zlatenica prisotna pri novorojenčku, kot običajna, nenevarna fiziološka ali
bolezenska). Glej poglavje Zdrav in bolan novorojenček.
Zlatenica pri starejšem otroku
Pri starejših otrocih je zlatenica pogosto znak hepatitisa. Cepivo za preprečevanje okuţbe s
hepatitisom A in B obstaja.
Hepatitis A (infekcijski hepatitis) je najpogostejši vzrok zlatenice po neonatalnem obdobju.
Otrok se običajno okuţi preko neposrednega stika ali z okuţeno hrano in vodo. Inkubacija
traja en mesec, kasneje postane otrok febrilen, utrujen, neješč, čuti slabost in bolečino v
epigastričnem predelu. Zlatenica je posledica zapore ţolčnih vodov (zaradi oteklih
hepatocitov) in okvare hepatocitov. V urinu se poveča vsebnost urobilinogena, ki nastane v
črevesju iz bilirubina in se ponovno reabsorbira v jetra, ki ga pa zaradi okvarjenih hepatocitov
ne morejo izločiti v ţolč. Urin postane temen, blato pa svetlo. V krvi se povečajo vrednosti
encimov alkalne fosfataza, 5'-nukleotidaze in gama-glutamil transpeptidaze (zaradi zapore
ţolčnih vodov) ter alanin aminotransferaze –AST in laktat dehidrogenaze (zaradi okvare
hepatocitov). Bolezen traja več tednov, ozdravitev je običajno popolna.
Hepatitis B (serumski hepatitis), C in D se prenašajo preko neposrednega stika ter z okuţeno
krvo in injekcijskimi iglami. Inkubacija traja od dva do šest mesecev, bolezen sam pa dalj kot
pri okuţbi s hepatitisom A. Tudi znaki bolezni so podobni kot pri okuţbi s hepatitisom A, le
da je lahko pridruţen koţni izpuščaj.
Plod in novorojenček se okuţita preko materine krvi, zato je obvezna takojšnja pasivna
zaščita in uvedba aktivnega cepljenja novorojenčkov mater, okuţenih s hepatitisom B (glej
poglavje Zdrav in bolan novorojenček).
Hepatitis C poteka v blaţji obliki kot hepatitis A in B, lahko pa vodi v kronični hepatitis
incirozo ter hepatocelularni karcinom.
Hepatitis D povzroča RNK virus, ki pa potrebuje za razmnoţevanje prisotnost hepatitis B
virusa (ki je DNK virus).
100
Hepatitis E se prenaša preko okuţene vode. Pri odraslih povzroča bolečine v sklepih, pri
nosečnicah splav.
Hepatitis povzroča tudi virus Epsten-Barr.
Oškodbe jeter povzročajo nekatera zdravila (halotan), previsoka doza paracetamola in
ţelezovega preparata. Občasna zlatenica zdruţena z bledico je znak hemolitične epizode.
(sferocitoza).
Hepatična encefalopatija
Akutna ali kronična jetrna okvara lahko moti zavest zaradi kopičanja amonijaka, gama-
aminobutirične kisline in drugih škodljivih snovi, ki lahko prehajajo krvno-moţgansko
bariero.
Zdravljenje:
aplikacija manitola ali deksametazona, da se poviša intrakranialni pritisk,
zdravljenje jetrne bolezni,
priprava pacienta za morebitno transplantacijo jeter,
opustitev zdravljenja s sedativi, diuretiki, antiemetiki,
dajanje neomicina in laktuloze,
preprečevanje hipoglikemije, nadomeščanje elektrolitov in v vzdrţevanje
acidobaznega ravnoteţja,
aplikacija vitamina K (za preprečevanje motenj v strjevanju krvi) in sveţe zamrznjene
plazme,
zdravljenje morebitne sepse.
Reyev sindrom
Je akutna encefalopatija z maščobnim spremembami v manjših jetrih ţilah. Sproţi jo lahko
okuţba z virusom gripe, noric ali druge okuţbe dihal in prebavil, zlasti če so zdravljene z
aspirinom. Znaki so naslednji:
bljuvanje,
motena zavest,
povečana jetra,
hiperamoniemija (serumski amoniak >100 mikromol/L),
povišane transaminaze (AST >100 IU/L),
podaljšan protrombinski čas (> 4 sekunde),
hipoglikemija.
Zdravljenje je podobno kot pri jetrni okvari. Smrtnost je še vedno visoka.
Povečana jetra (hepatomegalija) redko nastopajo kot samostojni bolezenski znak. Običajno je
hepatomegalija prisotna pri biliarni atreziji, infekcijskih hepatitisih, popuščanju srca,
napredovanju jetrne bolezni in nekaterih krvnih obolenjih.
101
Holestaza
Zastoj ţolča je posledica različnih bolezni (sepsa, koagulopatija, galaktozemija, heonatalni
hepatitis, specifični sindromi). O holestazi običajno govorimo, če je serumski konjugiran
bilirubin višji od 25 mikromol/L. Tretjina otrok s holestazo ima biliarno atrezijo (napredujoča
vezivna zapora intra in ekstrahepatalnih ţolčnih vodov). Otrok odvaja temen urin in svetlo
blato, je zlateničen. Pri novorojenčku se lahko izrazi kot hemoragična bolezen. Zdravljenje je
operativno in omogoča, da se vzpostavi odvajanje ţolča.
102
ALERGOLOGIJA IN IMUNOST
Alergija je časovno, kvalitativno in kvantitativno spremenjena odzivnost organizma na telesu
tujevrstne snovi, zlasti beljakovine. Alergen je snov, ki povzroča alergijsko reakcijo pri
ponovnem stiku z organizmom. Nagnjenost k alergijam se deduje kot atopija, alergija se ne
razvije pri vseh otrocih, ki so podedovali nagnjenje k atopičnim obolenjem
Imunost pomeni specifično obrambno reakcijo. Celice imunskega sistema imajo sposobnost
ločevanja med telesu lastnimi in telesu tujimi snovmi (antigeni). Proti antigenom tvorijo
specifične beljakovine (protitelesa) in/ali specifične celice, ki s tujki reagirajo in jih poskušjo
odstraniti. Protitelesa so beljakovine, ki jih tvorijo plazmatke kot odgovor na antigen, vendar
ne proti celotnemu antigenu. Protitelesa tvorijo samo proti posameznim delom antigena, ki
jih imenujemo epitopi. Protitelesa so plazemske beljakovine (imunoglobulini, Ig): IgA, IgD,
IgE, IgG in IgM.
Najpomembnejše celice imunskega sistema so limfociti B in limfociti T. Aktivirani limfociti
B se preoblikujejo v plazmatke, ki izdelujejo protitelesa in so nosilci humoralne imunosti ali
pa se preoblikujejo v spominske celice B. Limfociti T tvorijo snovi, ki uničijo antigene in so
nosilci celične imunosti (celice T ubijalke, celice T pomagalke, spominski limfociti T).
Obrambo telesa nadzirajo številni citokini, ki jih tvorijo celice imunskega sistema.
Alergeni so običajno beljakovine, ki jih telo obravnava kot tujke. Ker naš imunski sistem telo
brani pred tujimi snovmi, se tudi nanje odzove kot na tujek. Če se imunski sistem otroka
nenormalno odziva na neko snov, ki za večino ljudi ni škodljiva, ima otrok alergijo na to
snov, reakciji organizma pa pravimo alergijska (preobčutljivostna) reakcija. Imunski sistem se
proti alergenom brani s tvorbo protiteles razreda IgE. Značilna, s protitelesi IgE posredovana
prerobčutljivostna reakcija se pojavi znotraj 20 minut (takojšnja preobčutljivostna reakcija) ali
pa v razdobju od 3 – 6 ur po stiku z alergenom. Ob stiku z alergenom lahko pride do burne
reakcije, v kateri se sproščajo številne snovi, ki draţijo različna tkiva in lahko povzročajo
različne bolezenske znake. Ena od takšnih snovi je histamin, ki med drugim zoţuje dihalne
poti in tako pri otrocih z astmo povzroča značilno piskanje.
V zgodnjem otroštvu prevladuje alergijske reakcije na hrano, ki se kaţejo s koţnimi znaki
(srbenje, koprivnica, atopijski ekcem, angioedem) ali z znaki dihal (astma/sopenje, stridor,
zahripanost, seneni nahod) in prebavil (slabost, bruhanje, driska).
Pribliţno 85 % triletnikov »preraste« alergijo na beljakovine kravjega mleka, alergija na
lešnike ostane vse ţivljenje. Otroci, ki so preobčutljivi na en alergen, lahko razvijejo
alergijsko reakcijo na alergen, s katerim so prvič v stiku (navzkriţna reakcija na alergen).
Kasneje postanejo vse pomembnejši vzrok alergijske reakcije inhalacijski alergeni. Nekatere
alergije lahko povzročajo teţave vse leto (hišne pršice, dlaka mačk in psov, lahko tudi konj in
drugih ţivali). Druge alergije se pojavljajo sezonsko, ker so alergeni prisotni samo občasno
(pelodi dreves (spomladi), trav (sredi poletja), različnih plevelov (konec poletja), spore gliv
(pozno poleti in jeseni)).
103
Moţne so tudi alergijske reakcije na cepiva, vendar so v večini primerov prehodne in omejene
na mesto vbrizganja, ţivljenjsko ogroţujoče pa zelo redke. Ob akutni alergijski reakciji je v
nejasnih primerih smiselno shraniti vzorec krvi 2 do 6 ur po reakciji za določitev triptaze.
Triptaza je encim, ki je le v mastocitih in se v krvi pojavi le med anafilaksijo.
Alergijski znaki, ki otroka ogroţajo, trajajo dalj časa ali se pogosto ponavljajo, so indikacija
za alergološko testiranje. Običajno se opravi:
Koţno testiranje (pozitiven rezultat ima večjo vrednost pri pozitivnih anamnestičnih
podatkih, sicer le 50-60-odstotna zanesljivost).
Serumska določitev IgE, specifičnih za prehranske alergene ali posamezne sestavine
cepiva (pozitiven rezultat ima večja zanesljivost pri pozitivnih anamnestičnih
podatkih). Lahko se opravi tudi pri otrocih s alergijskimi koţnimi znaki npr.
atopijskega dermatitis in ki jemljejo steroide ali antihistaminike.
Testiranje na prehranske alergene (otroka izpostavimo prehranskemu alergenu). Zaradi
moţnosti nezaţelenih učinkov in resnejših zapletov se testiranje izvaja v bolnišnici.
Spodnje starostne meje za testiranje ni, tudi intenzivnost moţnih zapletov pri testiranju ni
odvisna od intenzivnosti alergične reakcije.
Značilna alergijska reakcija pri otrocih se najpogosteje pokaţe kot:
alergija na hrano (6-8 %),
astma (6 %),
alergijski nahod in vnetje očesne veznice (kihanje, srbeč nos, izcedek iz nosu,
pordela očesna veznica, srbeče oči),
atopijski ekcem (v 60 % zaradi alergije na hrano),
anafilaktična reakcija.
Anafilaktična reakcija
Je posledica sistemskega delovanja mediatorjev vnetja (iz senzibiliziranih mastocitov in
bazofilcev), kar povzroči večjo propustnost kapilar, sluznični edem in konstrikcijo gladkih
mišic. IgE mediatorji sproţijo alergijsko anafilaksijo. O nealergijski anfilaksiji govorimo, če
delovanje mediatorjev IgE ni prisotno ali ni pojasnjeno.
Teţja anafilaktična reakcija se najpogosteje kaţe z respiratornimi (kašelj, stridor, zahripanost,
oteklina obraza, sopenje) in/ali kardiovaskularnimi simptomi (omotica, bledica, tahikardija,
hipotenzija, šok). Anafilaktične reakcije pri otrocih naraščajo, največkrat jih sproţijo
alergeni v hrani, zdravila in čebelji/osji pik, včasih tudi cepljenje. Pri teţji anafilaktični
reakciji otroku takoj apliciramo adrnalin intramuskularno, nato antihistaminik in
kortikosteroid intravenozno.
104
Za zdravljenje alergij se uporabljajo postopki:
1.
Farmakološka terapija. Uporablja se predvsem za zdravljenje astme in atopijskega
ekcema. Dajemo antihistaminik per os ali intravensko, ob teţji sistemski anafilaktični
reakciji pa začnemo z adrenalinom intramuskularno, nato apliciramo antihistaminik in
kortikosteroid intravenozno ter infuzijo fiziološke raztopine. Poskrbimo za dihalno
pot, v primeru hipoksemije dodamo kisik v vdihani zrak. V primeru bronhialne
obstrukcije dodajamo inhalacije beta antagonista ter po potrebi aminofilina
intravenozno. Pri teţjih sistemskih alergijskih reakcijah je potrebno otroka napotiti v
bolnišnico.
2.
Specifična imunoterapija. Je vzročno zdravljenje podobno cepljenju, izvajajo jo
strokovnjaki v alergoloških ambulantah. S podkoţnimi injekcijami ali sluznično
sublingualno aplikacijo (za pelode) vnašajo alergen v telo in tako zmanjšajo imunsko
in klinično odzivnost ob stiku z alergenom. Zdravljenje začnejo z majhnimi odmerki,
ki jih nato v dnevnih ali tedenskih intervalih povečujejo do vzdrţevalnega odmerka.
Vzdrţevalni odmerki vsebujejo večjo količino alergena, kot ji je bolnik normalno
izpostavljen. Izvaja se 3-5 let. Njen učinek spremljamo s kliničnimi parametri.
Indicirana je za zdravljenje bolnikov z alergijskim rinokonjuktivitisom, ki imajo, kljub
rednemu jemanju terapije in izogibanju alergenu, še vedno teţave, ob pridruţeni blagi
astmi, ob teţji anafilaktični reakciji po piku ţuţelke, izjemoma pri posebnih skupinah
bolnikov tudi pri blaţji sistemski reakciji.
Preprečevanje alergijskih reakcij temelji na izogibanju dokazanemu alergenu.
105
OKUŢBE IN BOLEZNI POMANJKLJIVE IMUNSKE ODPORNOSTI
Čeprav se je pogostnost nalezljivih bolezni otrok zaradi cepljenja, boljših ţivljenjskih pogojev
in večje ozaveščenosti ljudi močno zmanjšala, so okuţbe še vedno eden od vodilnih vzrokov
obolevanja otrok.
Virusne okuţbe
Izpuščaj (eksantem, exantheo gr. vzcvetem, osipam se) je pri nekaterih virusnih okuţbah
vodilni klinični znak (Tab. 9).
Tabela 9. Otroške virusne bolezni s podobnim izpuščajem
Patogen
Ošpice
Paramiksovirus
Rdečke
Togavirus
Eksantema infectiosum
Peta bolezen
Parvovirus B19
Roseola infantum
Šesta bolezen
Humani herpes virus 6
Ošpice (Morbilli)
So skoraj izkoreninjene zaradi obveznega cepljenja, vendar se ponovno pojavljajo. Razlog je
neodgovorno opuščanje cepljenja zaradi zmotnega prepričanja nekaterih staršev, da se ošpice
ne morejo več pojaviti.
Inkubacija je 10 dni. Prvi znak bolezni so: povišana telesna temperatura, kašelj, nahod,
konjunktivitis, Koplikove pege na bukalni sluznici. Po 3 - 4 dnevih se pojavi na meji z
lasiščem ţivordeč makulopapulozni izpuščaj, kasneje zajame celo telo. V nadalnjem poteku
bolezni se izpuščaj zliva in postane raskav, v drugem tednu bolezni se lahko koţa olušči.
Zapleti bolezni so lahko: vročinski krči, vnetje srednjega ušesa, traheobronhitis in pljučnica
(virusna ali zaradi bakterijske superinfekcije), encefalitis.
Diagnozo potrdimo 3 dni po pojavu izpuščaja z dokazom specifičnega serumskega IgM.
Zdravljenje je simptomatsko, pri dodatni bakterijski okuţbi pa s primernim antibiotikom.
Rdečke (Rubella)
Je blaga bolezen, pri nas skoraj izkoreninjena zaradi obveznega cepljenja. Rdečke lahko
okvarijo plod, če jih preboleva nosečnica.
Peta otroška nalezljiva bolezen (Erythema infectiosum)
Potek pete otroške nalezljive bolezni je blag. Peta otroška nalezljiva bolezen je virusna
okuţba, inkubacija je od 7 do 14 dni. Bolezen se kaţe z značilnim ţivordečim izpuščajem,
rahlo povišano telesno temperaturo, včasih tudi z vnetjem sklepov. Bolezen se prenaša
kapljično s kašljanjem in kihanjem. Najpogostejša je spomladi. Večinoma je blaga, pri
slabokrvnih otrocih pa ima lahko hujše posledice, ker prehodno zavira nastajanje rdečih
krvničk v kostnem mozgu. Pri nekaterih otrocih se bolezenski znaki sploh ne razvijejo,
zdravljenje ni potrebno.
Po preboleli okuţbi ostane proti bolezni trajna imunost.
praskanje!
106
Šesta otroška nalezljiva bolezen ( Eksantema subitum)
Bolezen povzroča humani herpes virus 6 (HHV-6). Bolezen poteka z znaki laţjega ţrelnega
vnetja. Otrok je tri dni visoko febrilen, potem povišana temperatura naglo pade, po telesu pa
se pojavi izpuščaj (roseola infantum). Inkubacija je od 7 do 17 dni.
Zdravljenje je simptomatsko.
Okuţbe s herpes virusi
Virus herpesa simpleksa je rod virusov iz druţine herpes virusov, ki zajema dve vrsti:
virus herpesa simpleksa tip 1 (HHV-1) in virus herpesa simpleksa tip 2 (HHV-2).
Obe vrsti povzročata okuţbo koţe, sluznic, oči, moţganov in moţganskih ovojnic.
HHV se prenaša s telesnimi tekočinami. Nahaja se v tekočini mehurčkov, slini (zato se
prenaša tudi s poljubljanjem), semenski tekočini in noţničnem izločku (prenos tudi s
spolnimi odnosi).
Pogosta je okuţba z HHV-1 ţe v otroštvu, zlasti z matere na otroka. Izbruh mehurjastih
izpuščajev je običajno najhujši po primarni okuţbi, saj telo takrat še nima izgrajenih
protiteles. Ob prvem izbruhu bolezni obstaja tudi minimalna moţnost nastanka aseptičnega
meningitisa. Pri začetni okuţbi se v 7 dneh po okuţbi na koţi ali sluznici pojavi skupina
drobnih mehurčkov. Ti kmalu počijo in se v enem ali dveh dneh spremenijo v plitke razjede
(erozije) in kraste. Kraste odpadejo, in če ni prišlo do dodatne okuţbe z bakterijami, ne pustijo
brazgotin. Spremembe na koţi pogosto spremljajo bolečine in srbenje.
Gingivostomatitis herpetica
Je pri otrocih pogosta okuţba z HHV-1. Otrok ima na ustnicah in ustni sluznici boleče plitke
razjede, prekrite z rumenkastimi oblogami in rdečim robom ter neprijetni zadah. Bolniki
imajo povišano temperaturo in so pogosto izsušeni in potrebujejo intravensko nadomeščanje
tekočin. Bolezen lahko traja 14 dni.
Manj pogoste okuţbe glede na mesto so še:
Labialni herpes (herpetične spremembe se pojavijo na ustnicah).
Herpes nasalis (spremembe nastanejo na nosu).
Herpes corneae (okuţba očesne roţenice; lahko privede do slepote).
Herpes simpleks encefalitis (okuţba moţgan, potrebno je intravensko zdravljenje z
aciklovirom).
Okuţba z virusi herpesa simpleksa je trajna, kar pomeni, da virus ostane v organizmu
do smrti (v dorzalnem gangliju trigeminalnega ţivca). Do ponovne aktivacije virusa in
ponovnega izbruha herpetičnega izpuščaja pride v stanju oslabljenega imunskega sistema, na
primer zaradi stresa, vročine ali pomanjkanja spanca.
Moţna je tudi okuţba novorojenčka z HHV-2 med prehodom porodne poti. Otrok lahko zboli
znotraj prvega tedna ţivljenja s pljučnico, hepatitisom in encefalitisom. Okuţba je lahko za
107
novorojenčka tudi smrtonosna, saj novorojenček še nima razvitega imunskega sistema in
lahko virus kljub zdravljenju povzroči poškodbe na moţganih.
Porod s carskim rezom je nujen, če ima porodnica herpetične izpuščaje na spolovilu. Moţnost
okuţbe med porodom je sicer zelo majhna, če je pri porodnici virus neaktiven in nima
herpetičnih izpuščajev na spolovilih.
Norice
Norice ali vodene koze so zelo nalezljiva otroška bolezen. Povzroča jo virus noric (HHV-3
oziroma Varicella-Zoster virus, VZV). Po ozdravitvi virus ostane prisoten v telesu in lahko
kasneje, pri hujši oslabitvi odpornosti, izbruhne v obliki pasovca.
Če se okuţi ţenska med 8. in 21. tednom nosečnosti, obstaja nevarnost poškodbe ploda.
Virus noric je zelo kuţen in se prenaša zlasti kapljično. Otrok je kuţen ţe dva dni, preden
nastopi koţni izpuščaj, in vse dokler niso izpuščaji prekriti s krastami. Inkubacijska doba traja
okoli 10-21 dni. Nato se pojavijo blaţja in kratkotrajna vročina, glavobol in bolečine v
sklepih. V naslednjih dneh se na koţi pojavijo prvi izpuščaji, najprej na obrazu, lasišču in po
trupu, kasneje tudi po udih. Izpuščaji so rdečkasti in srbeči. Iz posameznega rdečkastega
madeţa nastane po nekaj urah mehurčast izpuščaj v velikosti riţa. Izpuščaji se posušijo in
nastale kraste odpadejo, ne da bi povzročile brazgotine. Mehurčasti izpuščaji so lahko
napolnjeni z gnojem, takrat lahko na prizadetih mestih ostanejo drobne brazgotinice. Redkeje
se izpuščaji pojavijo tudi na vidnih sluznicah.
Bolezen povečini mine brez posledic in zapletov, če ne pride do dodatne okuţbe s streptokoki
ali stafilokoki. Zdravljenje noric zajema lajšanje srbenja. Protivirusna terapija se uporablja
zlasti pri imunsko oslabljenih bolnikih.
Cepljenje proti noricam je po mnenju strokovnjakov smiselno za ogroţene osebe, kot so npr.
otroci z oslabljenim delovanjem imunskega sistema, pri katerih lahko poteka bolezen huje.
Pasavec (Herpes zoster)
Pasavec povzroča isti virus kot norice, ki vse ţivljenje ostane v ţivčnih celicah. Ob ponovni
aktivaciji virusa se razvije pasovec.
Pasavec se kaţe z značilnimi mehurčastimi spremembami na koţi, ki sledijo poteku
določenega ţivca. Virus se zlahka širi z neposrednim stikom s herpetičnimi mehurčki oziroma
se prenaša z okuţenimi rokami in lahko pri osebi, ki noric še ni prebolela, povzroči izbruh te
bolezni. Bolezen se običajno začne s srbenjem, zbadanjem ali pekočim občutkom na
določenem delu koţe. Lahko sledijo: mehurčast boleč izpuščaj, povišana telesna temperatura,
glavobol in utrujenost. Po treh ali štirih dneh na mestu mehurčkov nastanejo kraste, ki se
zacelijo v desetih dneh.
108
Če je prizadet ţivec, ki oţivčuje oko, se lahko spremembe pokaţejo tudi na roţenici. Izpuščaj
pri pasovcu se značilno pojavlja na eni polovici telesa, največkrat na prsnem košu, pa tudi na
obrazu in trebuhu.
Pri otrocih se ne pojavlja pogosto, pogostejši je pri tistih z oslabljenim imunskim sistemom.
Dostları ilə paylaş: |