Osnove pediatrije


Eozinofilni gastritis, enteritis ali gastroenteritis



Yüklə 5,01 Kb.
Pdf görüntüsü
səhifə13/20
tarix19.02.2017
ölçüsü5,01 Kb.
#9119
1   ...   9   10   11   12   13   14   15   16   ...   20

Eozinofilni gastritis, enteritis ali gastroenteritis. Primarni ali idiopatski eozinofilni 
gastroenteritis je povezan z atopijo in drugimi alergičnimi reakcijami, zato ga 
imenujem alergijski gastroenteritis. Zdravljenje je podobno kot pri  eozinofilnem 
ezofagitisu. 

 
Eozinofilni kolitis. Pri dojenčkih, povprečno starih dva meseca in neprizadetih, je 
vodilni znak krvava driska, pri starejših otrocih tudi  bolečine v trebuhu, hujšanje in 
neješčnost. Največkrat je prizadeta danka. V bioptičnih odvzemkih črevesne sluznice 
najdemo fokalne skupke eozinofilnih granulocitov, v blatu pa povečano število 
eozinofilcev.  Zdravljenje dojenčkov temelji na odstranitvi najpogostejših alergenov iz 
prehrane otroka ali doječe matere, starejših podobno kot pri zdravljenju eozinofilnega 
ezofagitisa in gastroenteritisa.   
 
 
 
 
 
 
 
 
 

99 
 
Bolezni jeter 
 
Bolezni jeter so v otroštvu redke, običajno se kaţejo kot zlatenica ali povečana jetra. Kljub 
temu je potrebno jetrne bolezni pri otroku zgodaj prepoznati in jih pravilno opredeliti, da 
lahko prične zgodnje zdravljenje v  specializirani zdravstveni ustanovi. 
 
Zlatenica  
Zlatenica (ikterus) je rumeno obarvanje koţe in vidnih sluznic zaradi povišanega bilirubina v 
krvnem obtoku. Bilirubin je lahko konjugiran ali nekonjugiran, odvisno od vzroka. Milejša 
oblika zlatenice se kaţe kot rumenkasto obarvanje beločnic še preden je vidna obarvanost 
koţe. 
 
Zlatenica pri novorojenčku (neonatalna zlatenica) 
Najpogosteje je zlatenica prisotna pri novorojenčku, kot običajna, nenevarna fiziološka ali 
bolezenska). Glej poglavje Zdrav in bolan novorojenček. 
 
Zlatenica pri starejšem otroku 
Pri starejših otrocih je zlatenica pogosto znak hepatitisa. Cepivo za preprečevanje okuţbe s 
hepatitisom A in B obstaja. 
 
Hepatitis A (infekcijski hepatitis) je najpogostejši vzrok zlatenice po neonatalnem obdobju. 
Otrok se običajno okuţi preko neposrednega stika  ali z okuţeno hrano in vodo. Inkubacija 
traja en mesec, kasneje postane otrok febrilen, utrujen, neješč, čuti slabost in bolečino v 
epigastričnem predelu. Zlatenica je posledica zapore ţolčnih vodov (zaradi oteklih 
hepatocitov) in okvare hepatocitov. V urinu se poveča vsebnost urobilinogena, ki nastane v 
črevesju iz bilirubina in se ponovno reabsorbira v jetra, ki ga pa zaradi okvarjenih hepatocitov 
ne morejo izločiti v ţolč.  Urin postane temen, blato pa svetlo. V krvi se povečajo vrednosti 
encimov alkalne fosfataza, 5'-nukleotidaze in gama-glutamil transpeptidaze (zaradi zapore 
ţolčnih vodov) ter alanin aminotransferaze –AST in laktat dehidrogenaze (zaradi okvare 
hepatocitov).   Bolezen traja več tednov, ozdravitev je običajno popolna.  
 
Hepatitis B (serumski hepatitis), C in D se prenašajo preko neposrednega stika ter z okuţeno 
krvo in injekcijskimi iglami.  Inkubacija traja od dva do šest mesecev, bolezen sam pa dalj kot 
pri okuţbi s hepatitisom A. Tudi znaki bolezni so podobni kot pri okuţbi s hepatitisom A, le 
da je lahko pridruţen  koţni izpuščaj. 
Plod in novorojenček se okuţita preko materine krvi, zato je obvezna takojšnja pasivna 
zaščita in uvedba aktivnega cepljenja novorojenčkov mater, okuţenih s hepatitisom B (glej 
poglavje Zdrav in bolan novorojenček). 
 
Hepatitis C poteka v blaţji obliki kot hepatitis A in B,  lahko pa vodi v kronični hepatitis 
incirozo ter hepatocelularni karcinom. 
 
Hepatitis D povzroča RNK virus, ki pa potrebuje za razmnoţevanje prisotnost hepatitis B 
virusa (ki je DNK virus). 

100 
 
Hepatitis E se prenaša preko okuţene vode. Pri odraslih povzroča bolečine v sklepih, pri 
nosečnicah splav. 
 
Hepatitis povzroča tudi virus Epsten-Barr
Oškodbe jeter povzročajo nekatera zdravila (halotan), previsoka doza paracetamola in 
ţelezovega preparata. Občasna zlatenica zdruţena z bledico je znak hemolitične epizode. 
(sferocitoza). 
 
Hepatična encefalopatija 
Akutna ali kronična jetrna okvara lahko moti zavest zaradi kopičanja amonijaka, gama-
aminobutirične kisline in drugih škodljivih snovi, ki lahko prehajajo krvno-moţgansko 
bariero.  
Zdravljenje: 

 
aplikacija manitola ali deksametazona, da se poviša intrakranialni pritisk, 

 
zdravljenje jetrne bolezni

 
priprava pacienta za morebitno transplantacijo jeter, 

 
opustitev zdravljenja s sedativi, diuretiki, antiemetiki, 

 
dajanje neomicina in laktuloze, 

 
preprečevanje hipoglikemije, nadomeščanje elektrolitov in v vzdrţevanje 
acidobaznega ravnoteţja, 

 
aplikacija vitamina K (za preprečevanje motenj v strjevanju krvi) in sveţe zamrznjene 
plazme, 

 
zdravljenje morebitne sepse. 
 
Reyev sindrom 
Je akutna encefalopatija z maščobnim spremembami v manjših jetrih ţilah. Sproţi jo lahko 
okuţba z virusom gripe, noric ali druge okuţbe dihal in prebavil, zlasti če so zdravljene z 
aspirinom. Znaki so naslednji: 

 
bljuvanje, 

 
motena zavest, 

 
povečana jetra, 

 
hiperamoniemija (serumski amoniak >100 mikromol/L), 

 
povišane transaminaze (AST >100 IU/L), 

 
podaljšan protrombinski čas (> 4 sekunde), 

 
hipoglikemija. 
Zdravljenje je podobno kot pri jetrni okvari. Smrtnost je še vedno visoka. 
 
Povečana jetra (hepatomegalija) redko nastopajo kot samostojni bolezenski znak. Običajno je 
hepatomegalija prisotna pri biliarni atreziji, infekcijskih hepatitisih, popuščanju srca, 
napredovanju jetrne bolezni in nekaterih krvnih obolenjih.  
 
 
 

101 
 
Holestaza  
Zastoj ţolča je posledica različnih bolezni (sepsa, koagulopatija, galaktozemija, heonatalni 
hepatitis, specifični sindromi). O holestazi običajno govorimo, če je serumski konjugiran 
bilirubin višji od 25 mikromol/L. Tretjina otrok s holestazo ima biliarno atrezijo (napredujoča  
vezivna zapora intra in ekstrahepatalnih ţolčnih vodov). Otrok odvaja temen urin in svetlo 
blato, je zlateničen. Pri novorojenčku se lahko izrazi kot hemoragična bolezen. Zdravljenje je 
operativno in omogoča, da se vzpostavi odvajanje ţolča.  

102 
 
ALERGOLOGIJA IN IMUNOST 
 
Alergija je časovno, kvalitativno in kvantitativno spremenjena odzivnost organizma na telesu  
tujevrstne snovi, zlasti beljakovine. Alergen je snov, ki povzroča alergijsko reakcijo pri 
ponovnem stiku z organizmom. Nagnjenost k alergijam se deduje kot atopija, alergija se ne 
razvije pri vseh otrocih, ki so podedovali nagnjenje k atopičnim obolenjem 
 
Imunost pomeni specifično obrambno reakcijo. Celice imunskega sistema imajo sposobnost 
ločevanja med telesu lastnimi in telesu tujimi snovmi (antigeni). Proti antigenom tvorijo 
specifične beljakovine (protitelesa) in/ali specifične celice, ki s tujki reagirajo in jih poskušjo 
odstraniti. Protitelesa so beljakovine, ki jih tvorijo plazmatke  kot odgovor na antigen, vendar 
ne proti celotnemu antigenu.  Protitelesa tvorijo samo proti posameznim delom antigena, ki 
jih imenujemo epitopi. Protitelesa so plazemske beljakovine (imunoglobulini, Ig):  IgA, IgD, 
IgE, IgG in IgM.  
 
Najpomembnejše celice imunskega sistema so limfociti B in limfociti T. Aktivirani limfociti 
B se preoblikujejo v plazmatke, ki izdelujejo protitelesa  in so nosilci humoralne imunosti ali 
pa se preoblikujejo v spominske celice B.  Limfociti T tvorijo snovi, ki uničijo antigene in so 
nosilci celične imunosti (celice T ubijalke, celice T pomagalke, spominski limfociti T). 
Obrambo telesa nadzirajo številni citokini, ki jih tvorijo celice imunskega sistema. 
Alergeni so običajno beljakovine, ki jih telo obravnava kot tujke. Ker naš imunski sistem telo 
brani  pred  tujimi  snovmi,  se  tudi  nanje  odzove  kot  na  tujek.  Če  se  imunski  sistem otroka 
nenormalno  odziva  na  neko  snov,  ki  za  večino  ljudi  ni  škodljiva,    ima  otrok  alergijo  na  to 
snov, reakciji organizma pa pravimo alergijska (preobčutljivostna) reakcija. Imunski sistem se 
proti alergenom brani s tvorbo protiteles razreda IgE.  Značilna, s protitelesi IgE posredovana 
prerobčutljivostna reakcija se pojavi znotraj 20 minut (takojšnja preobčutljivostna reakcija) ali 
pa v razdobju od 3 – 6 ur po stiku z alergenom.  Ob stiku z alergenom lahko pride do burne 
reakcije,  v  kateri  se  sproščajo  številne  snovi,  ki  draţijo  različna  tkiva  in  lahko  povzročajo 
različne bolezenske znake. Ena od takšnih snovi je histamin, ki med drugim zoţuje dihalne 
poti in tako pri otrocih z astmo povzroča značilno piskanje. 
V zgodnjem otroštvu prevladuje alergijske reakcije na hrano, ki se kaţejo s koţnimi znaki 
(srbenje, koprivnica, atopijski ekcem, angioedem)  ali z znaki dihal (astma/sopenje,  stridor
zahripanost, seneni nahod) in prebavil (slabost, bruhanje, driska).  
Pribliţno 85 % triletnikov »preraste« alergijo na beljakovine kravjega mleka, alergija na 
lešnike ostane vse ţivljenje. Otroci, ki so preobčutljivi na en alergen, lahko razvijejo 
alergijsko reakcijo na  alergen, s katerim so prvič v stiku (navzkriţna reakcija na alergen).   
Kasneje postanejo vse pomembnejši vzrok alergijske reakcije inhalacijski alergeni. Nekatere 
alergije lahko povzročajo teţave vse leto (hišne pršice, dlaka mačk in psov, lahko tudi konj in 
drugih ţivali). Druge alergije se pojavljajo sezonsko, ker so alergeni prisotni samo občasno 
(pelodi dreves (spomladi), trav (sredi poletja), različnih plevelov (konec poletja), spore gliv 
(pozno poleti in jeseni)). 

103 
 
Moţne so tudi alergijske reakcije na cepiva, vendar so v večini primerov prehodne in omejene 
na mesto vbrizganja, ţivljenjsko ogroţujoče pa zelo redke. Ob akutni alergijski reakciji je v 
nejasnih primerih smiselno shraniti vzorec krvi 2 do 6 ur po reakciji za določitev triptaze. 
Triptaza je encim, ki je le v mastocitih in se v krvi pojavi le med anafilaksijo. 
Alergijski znaki, ki otroka ogroţajo, trajajo dalj časa ali se pogosto ponavljajo, so indikacija 
za alergološko testiranje. Običajno se opravi: 

 
Koţno testiranje (pozitiven rezultat ima večjo vrednost pri pozitivnih anamnestičnih 
podatkih,  sicer le 50-60-odstotna zanesljivost). 

 
Serumska določitev IgE, specifičnih za prehranske alergene ali posamezne sestavine 
cepiva (pozitiven rezultat ima večja zanesljivost pri pozitivnih anamnestičnih 
podatkih). Lahko se opravi tudi pri otrocih s alergijskimi koţnimi znaki npr. 
atopijskega dermatitis in ki jemljejo steroide ali antihistaminike. 

 
Testiranje na prehranske alergene (otroka izpostavimo prehranskemu alergenu). Zaradi 
moţnosti nezaţelenih učinkov in resnejših zapletov se testiranje izvaja v bolnišnici.  
Spodnje starostne meje za testiranje ni, tudi intenzivnost moţnih zapletov pri testiranju ni 
odvisna od intenzivnosti alergične reakcije.  
Značilna alergijska reakcija pri otrocih se najpogosteje pokaţe kot: 

 
alergija na hrano (6-8 %), 

 
astma (6 %), 

 
alergijski nahod in vnetje očesne veznice (kihanje, srbeč nos, izcedek  iz nosu,  
pordela očesna veznica, srbeče oči), 

 
atopijski ekcem (v 60 % zaradi alergije na hrano), 

 
anafilaktična reakcija. 
Anafilaktična reakcija 
Je posledica sistemskega delovanja mediatorjev vnetja (iz senzibiliziranih mastocitov in 
bazofilcev), kar povzroči večjo propustnost kapilar, sluznični edem in konstrikcijo gladkih 
mišic.  IgE  mediatorji sproţijo alergijsko anafilaksijo. O nealergijski anfilaksiji govorimo, če 
delovanje mediatorjev IgE ni prisotno ali ni pojasnjeno.  
Teţja anafilaktična reakcija se najpogosteje kaţe z respiratornimi (kašelj, stridor, zahripanost, 
oteklina obraza, sopenje) in/ali kardiovaskularnimi simptomi (omotica, bledica, tahikardija, 
hipotenzija, šok). Anafilaktične reakcije pri otrocih naraščajo,   največkrat jih sproţijo 
alergeni v hrani, zdravila in čebelji/osji pik, včasih tudi cepljenje. Pri  teţji anafilaktični 
reakciji otroku takoj apliciramo adrnalin intramuskularno, nato antihistaminik in 
kortikosteroid intravenozno. 
 
 

104 
 
Za zdravljenje alergij se uporabljajo postopki: 
 
1.
 
Farmakološka  terapija.  Uporablja  se  predvsem  za  zdravljenje  astme  in  atopijskega 
ekcema. Dajemo antihistaminik per os ali intravensko, ob teţji sistemski anafilaktični 
reakciji pa začnemo z adrenalinom intramuskularno, nato apliciramo antihistaminik in 
kortikosteroid  intravenozno  ter  infuzijo  fiziološke  raztopine.  Poskrbimo  za  dihalno 
pot,  v  primeru  hipoksemije  dodamo  kisik  v  vdihani  zrak.  V  primeru  bronhialne 
obstrukcije  dodajamo  inhalacije  beta  antagonista  ter  po  potrebi  aminofilina 
intravenozno. Pri teţjih sistemskih alergijskih reakcijah je potrebno otroka napotiti v 
bolnišnico. 
 
2.
 
Specifična  imunoterapija.  Je  vzročno  zdravljenje  podobno  cepljenju,  izvajajo  jo 
strokovnjaki  v  alergoloških  ambulantah.  S  podkoţnimi  injekcijami  ali  sluznično 
sublingualno aplikacijo (za pelode) vnašajo alergen v telo in tako zmanjšajo imunsko 
in klinično odzivnost ob stiku z alergenom. Zdravljenje začnejo z majhnimi odmerki, 
ki  jih nato  v dnevnih  ali tedenskih intervalih povečujejo do vzdrţevalnega odmerka. 
Vzdrţevalni  odmerki  vsebujejo  večjo  količino  alergena,  kot  ji  je  bolnik  normalno 
izpostavljen.  Izvaja  se  3-5  let.  Njen  učinek  spremljamo  s  kliničnimi  parametri. 
Indicirana je za zdravljenje bolnikov z alergijskim rinokonjuktivitisom, ki imajo, kljub 
rednemu jemanju terapije in izogibanju alergenu, še vedno teţave, ob pridruţeni blagi 
astmi, ob teţji anafilaktični reakciji po piku ţuţelke, izjemoma pri posebnih skupinah 
bolnikov tudi pri blaţji sistemski reakciji. 
 
Preprečevanje alergijskih reakcij temelji na izogibanju dokazanemu alergenu.  
 

105 
 
OKUŢBE IN BOLEZNI POMANJKLJIVE IMUNSKE ODPORNOSTI 
 
Čeprav se je pogostnost nalezljivih bolezni otrok zaradi cepljenja, boljših ţivljenjskih pogojev 
in večje ozaveščenosti ljudi močno zmanjšala, so okuţbe še vedno eden od vodilnih vzrokov 
obolevanja otrok.   
 
Virusne okuţbe 
 
Izpuščaj (eksantem, exantheo gr. vzcvetem, osipam se)  je pri nekaterih virusnih okuţbah 
vodilni klinični znak (Tab. 9). 
 
Tabela 9.  Otroške virusne bolezni s podobnim izpuščajem 
 
 
 
Patogen 
Ošpice 
 
Paramiksovirus 
Rdečke 
 
Togavirus 
Eksantema infectiosum 
Peta bolezen 
Parvovirus B19 
Roseola infantum 
Šesta bolezen 
Humani herpes virus 6 
 
Ošpice (Morbilli) 
So skoraj izkoreninjene zaradi obveznega cepljenja, vendar se ponovno pojavljajo. Razlog je  
neodgovorno opuščanje cepljenja zaradi zmotnega prepričanja nekaterih staršev, da se ošpice 
ne morejo več pojaviti. 
Inkubacija je 10 dni. Prvi znak bolezni so: povišana telesna temperatura, kašelj, nahod, 
konjunktivitis, Koplikove pege na bukalni sluznici. Po 3 - 4 dnevih se pojavi na meji z 
lasiščem ţivordeč makulopapulozni izpuščaj, kasneje zajame celo telo. V nadalnjem poteku 
bolezni se izpuščaj zliva in postane raskav, v drugem tednu bolezni se lahko koţa olušči. 
Zapleti bolezni so lahko: vročinski krči, vnetje srednjega ušesa, traheobronhitis in pljučnica 
(virusna ali zaradi bakterijske superinfekcije), encefalitis. 
Diagnozo potrdimo 3 dni po pojavu izpuščaja z dokazom specifičnega serumskega IgM. 
Zdravljenje je simptomatsko, pri dodatni bakterijski okuţbi pa s primernim antibiotikom. 
 
Rdečke (Rubella) 
Je blaga bolezen, pri nas skoraj izkoreninjena zaradi obveznega cepljenja. Rdečke lahko 
okvarijo plod, če jih preboleva nosečnica. 
Peta otroška nalezljiva bolezen (Erythema infectiosum) 
Potek  pete  otroške  nalezljive  bolezni  je  blag.  Peta  otroška  nalezljiva  bolezen  je  virusna 
okuţba, inkubacija je od 7 do 14 dni. Bolezen se kaţe z značilnim ţivordečim  izpuščajem, 
rahlo  povišano  telesno  temperaturo,  včasih  tudi  z  vnetjem  sklepov.  Bolezen  se  prenaša 
kapljično  s  kašljanjem  in  kihanjem.  Najpogostejša  je  spomladi.  Večinoma  je  blaga,  pri 
slabokrvnih  otrocih  pa  ima  lahko  hujše  posledice,  ker  prehodno  zavira  nastajanje  rdečih 
krvničk  v  kostnem  mozgu.  Pri  nekaterih  otrocih  se  bolezenski  znaki  sploh  ne  razvijejo, 
zdravljenje ni potrebno. 
 
Po preboleli okuţbi ostane proti bolezni trajna imunost.
praskanje!
 

106 
 
Šesta otroška nalezljiva bolezen ( Eksantema subitum) 
Bolezen povzroča humani herpes virus 6 (HHV-6). Bolezen poteka z znaki laţjega ţrelnega 
vnetja. Otrok je tri dni visoko febrilen, potem povišana temperatura naglo pade, po telesu pa 
se pojavi izpuščaj (roseola infantum). Inkubacija je od 7 do 17 dni.  
Zdravljenje je simptomatsko.  
 
Okuţbe s herpes virusi 
 
Virus herpesa simpleksa je rod virusov iz druţine herpes virusov, ki zajema dve vrsti: 
virus herpesa simpleksa tip 1 (HHV-1) in virus herpesa simpleksa tip 2 (HHV-2). 
Obe vrsti povzročata okuţbo koţe, sluznic, oči, moţganov in moţganskih ovojnic. 
 
HHV se prenaša s telesnimi tekočinami. Nahaja se v tekočini mehurčkov, slini (zato se 
prenaša tudi s poljubljanjem), semenski tekočini in noţničnem izločku (prenos tudi s 
spolnimi odnosi).  
Pogosta je okuţba z HHV-1 ţe v otroštvu, zlasti z matere na otroka. Izbruh mehurjastih 
izpuščajev je običajno najhujši po primarni okuţbi, saj telo takrat še nima izgrajenih 
protiteles. Ob prvem izbruhu bolezni obstaja tudi minimalna moţnost nastanka aseptičnega 
meningitisa. Pri začetni okuţbi se v 7 dneh po okuţbi na koţi ali sluznici pojavi skupina 
drobnih mehurčkov. Ti kmalu počijo in se v enem ali dveh dneh spremenijo v plitke razjede 
(erozije) in kraste. Kraste odpadejo, in če ni prišlo do dodatne okuţbe z bakterijami, ne pustijo 
brazgotin. Spremembe na koţi pogosto spremljajo bolečine in srbenje.  
 
Gingivostomatitis herpetica 
 
Je pri otrocih pogosta okuţba z HHV-1. Otrok ima na ustnicah in ustni sluznici boleče plitke 
razjede, prekrite z rumenkastimi oblogami in rdečim robom ter neprijetni zadah. Bolniki 
imajo povišano temperaturo in so pogosto izsušeni in potrebujejo intravensko nadomeščanje 
tekočin. Bolezen lahko traja 14 dni.  
 
Manj pogoste  okuţbe glede na mesto so še: 

 
Labialni herpes (herpetične spremembe se pojavijo na ustnicah). 

 
Herpes nasalis (spremembe nastanejo na nosu). 

 
Herpes corneae (okuţba očesne roţenice; lahko privede do slepote).  

 
Herpes simpleks encefalitis (okuţba moţgan, potrebno je intravensko zdravljenje z 
aciklovirom).  
 
Okuţba z virusi herpesa simpleksa je trajna, kar pomeni, da virus ostane v organizmu 
do smrti (v dorzalnem gangliju trigeminalnega ţivca). Do ponovne aktivacije virusa in 
ponovnega izbruha herpetičnega izpuščaja pride v stanju oslabljenega imunskega sistema, na 
primer zaradi stresa, vročine ali pomanjkanja spanca. 
 
Moţna je tudi okuţba novorojenčka z HHV-2 med prehodom porodne poti. Otrok lahko zboli 
znotraj prvega tedna ţivljenja s pljučnico, hepatitisom in encefalitisom. Okuţba je lahko za 

107 
 
novorojenčka tudi smrtonosna, saj novorojenček še nima razvitega imunskega sistema in 
lahko virus kljub zdravljenju povzroči poškodbe na moţganih.  
Porod s carskim rezom je nujen, če ima porodnica herpetične izpuščaje na spolovilu. Moţnost 
okuţbe med porodom je sicer zelo majhna, če je pri porodnici virus neaktiven in nima 
herpetičnih izpuščajev na spolovilih. 
 
 
Norice 
 
Norice ali vodene koze so zelo nalezljiva otroška bolezen. Povzroča jo virus noric (HHV-3 
oziroma Varicella-Zoster virus, VZV). Po ozdravitvi virus ostane prisoten v telesu in lahko 
kasneje, pri hujši oslabitvi odpornosti, izbruhne v obliki pasovca.  
 
Če se okuţi ţenska med 8. in 21. tednom nosečnosti, obstaja nevarnost poškodbe ploda. 
 
Virus  noric  je  zelo  kuţen  in  se  prenaša  zlasti  kapljično.  Otrok  je  kuţen  ţe  dva  dni,  preden 
nastopi koţni izpuščaj, in vse dokler niso izpuščaji prekriti s krastami. Inkubacijska doba traja 
okoli  10-21  dni.  Nato  se  pojavijo  blaţja  in  kratkotrajna  vročina,  glavobol  in  bolečine  v 
sklepih. V naslednjih dneh se na koţi pojavijo prvi izpuščaji, najprej na obrazu, lasišču in po 
trupu,  kasneje  tudi  po  udih.  Izpuščaji  so  rdečkasti  in  srbeči.  Iz  posameznega  rdečkastega 
madeţa  nastane  po  nekaj  urah  mehurčast  izpuščaj  v  velikosti  riţa.  Izpuščaji  se  posušijo  in 
nastale  kraste  odpadejo,  ne  da  bi  povzročile  brazgotine.  Mehurčasti  izpuščaji  so  lahko 
napolnjeni z gnojem, takrat lahko na prizadetih mestih ostanejo drobne brazgotinice. Redkeje 
se izpuščaji pojavijo tudi na vidnih sluznicah.  
 
Bolezen povečini mine brez posledic in zapletov, če ne pride do dodatne okuţbe s streptokoki 
ali stafilokoki. Zdravljenje noric zajema lajšanje srbenja. Protivirusna terapija se uporablja 
zlasti pri imunsko oslabljenih bolnikih. 
 
Cepljenje proti noricam je po mnenju strokovnjakov smiselno za ogroţene osebe, kot so npr. 
otroci z oslabljenim delovanjem imunskega sistema, pri katerih lahko poteka bolezen huje. 
 
Pasavec (Herpes zoster) 
Pasavec povzroča isti virus kot norice, ki vse ţivljenje ostane v ţivčnih celicah. Ob ponovni 
aktivaciji virusa se razvije pasovec.  
Pasavec se kaţe z značilnimi mehurčastimi spremembami na koţi, ki sledijo poteku 
določenega ţivca. Virus se zlahka širi z neposrednim stikom s herpetičnimi mehurčki oziroma 
se prenaša z okuţenimi rokami in lahko pri osebi, ki noric še ni prebolela, povzroči izbruh te 
bolezni. Bolezen se običajno začne s srbenjem, zbadanjem ali pekočim občutkom na 
določenem delu koţe. Lahko sledijo: mehurčast boleč izpuščaj, povišana telesna temperatura, 
glavobol in utrujenost. Po treh ali štirih dneh na mestu mehurčkov nastanejo kraste, ki se 
zacelijo v desetih dneh.  

108 
 
Če je prizadet ţivec, ki oţivčuje oko, se lahko spremembe pokaţejo tudi na roţenici. Izpuščaj 
pri pasovcu se značilno pojavlja na eni polovici telesa, največkrat na prsnem košu, pa tudi na 
obrazu in trebuhu.  
Pri otrocih se ne pojavlja pogosto, pogostejši je pri tistih z oslabljenim imunskim sistemom. 
Yüklə 5,01 Kb.

Dostları ilə paylaş:
1   ...   9   10   11   12   13   14   15   16   ...   20




Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©azkurs.org 2024
rəhbərliyinə müraciət

gir | qeydiyyatdan keç
    Ana səhifə


yükləyin