Laktogeneza tipa 2 pomeni začetek obilne laktacije. Nastopi običajno 30 do 40 ur po
porodu, ko nivo hormonov, posebno progesterona, občutno pade. Tedaj pričnejo alveolarne
celice proizvajati in izločati večje količine mleka.
Galaktopoeza
Je občutljiv proces vzdrţevanja izločanja mleka. Zavisi od prolaktina in oksitocina ter
številnih dejavnikov, ki lahko vplivajo nanju.
Prolaktin
Hormon prolaktin pomaga pri tvorbi mleka. Povzroči tudi, da so matere utrujene in sproščene.
Dolţina in pogostnost dojenja pozitivno vplivajo na nivo prolaktina.
Nivo prolaktina pade po porodu na nivo pred nosečnostjo, vendar vsako dojenje izzove
njegovo desetkratno povečanje. Zaradi refleksnega delovanja vzdraţene bradavice na
hipotalamus ostane prolaktin povišan pribliţno eno uro. Tako zagotovi mleko za naslednje
dojenje. V 2 do 3 urah po sesanju se nivo prolaktina zniţa za polovico. Ponoči je nivo
prolaktina bistveni višji.
Količina mleka ni direktno odvisna od plazemskega nivoja prolaktina. Ob dojenju naraste pod
vplivom prolaktina tudi inzulin, zato je tvorba mleka obilnejša. Dojenje bolje poteka po jedi
kot pred jedjo.
Alkohol zavira izločanje mleka sorazmerno z zauţito količino. Medikamentozno lahko
zavremo izločanje prolaktina z ergotaminskimi alkaloidi (bromergokriptin). Tudi metergin
sodi v to skupino, zato ga po porodu uporabljajo premišljeno.
Če otrok manj sesa, se zmanjša izločanje prolaktina, sledijo anatomske spremembe v mlečni
ţlezi. Če se dojenje prekine, ali pride do poškodbe hipotalamusa ali hipofize (moţganski
podvesek), dojka v nekaj dneh izgubi sposobnost tvorjenja mleka.
Čeprav je nivo prolaktina visok, otrok pa ne sesa uspešno, se v delih dojke kjer mleko
zaostaja, njegova tvorba vseeno ustavi. Razlog temu je kopičenje zaviralca tvorbe mleka (FIL,
iz angl. feedback inhibitor of lactation) v lumnu prepolne mlečne ţleze. Tako se tvorba mleka
ustavi, če mleko iz dojke ni odstranjeno. Tudi razširitev ali pritisk na alveolarne celice lahko
zmanjša tvorbo mleka.
Izločanje prolaktina se lahko začasno prekine tudi pod vplivom bolečine, dvoma, neugodja,
nikotina in alkohola.
Pod vplivom prolaktina se mleko nenehno izloča v alveole mlečnih ţlez. V mlečne vode in do
novorojenčka pa lahko pride zaradi delovanja oksitocina. Torej je za uspešno dojenje
potrebno usklajeno delovanje prolaktina in oksitocina.
65
Oksitocin
Pod vplivom oksitocina mleko brizga tako, da ga otrok lahko sesa (izcejalni oz. brizgalni
refleks, angl. let-down refleks oz. milk ejection reflex).
Hormon oksitocin se izloča istočasno s prolaktinom, s prenosom impulsov po somatskih
ţivcih od vzdraţene prsne bradavice prek hrbtenjače v hipotalamus. Po krvi pride v dojko in
povzroči skrčenje mioepitelnih celic, ki obkroţajo alveole. Tako se mleka iztisne v mlečne
vode. Proces začne v obeh dojkah v roku ene minute potem, ko otrok začne sesati.
Refleks dojenja je ţivčno-endokrine narave. Tudi če doječa mati zasliši novorojenčkov jok, če
ga samo opazuje, ţe pride oksitocin v kri in izzove krčenje kontraktilnega dela mlečne ţleze.
Ta refleks je včasih tako močan, da mati doji na eni strani, mleko pa ji teče tudi iz druge
dojke.
Izločanje oksitocina lahko zavrejo mnogi dejavniki. Zato je pomembno, da ima mati
nemoteno poporodno obdobje, da bo lahko dojila. Sproščanje oksitocina je lahko začasno
prekinjeno zaradi materinih močnih bolečin (npr. razpoka na bradavici), sproščanja stresnih
hormonov (dvom, zaskrbljenost, zbeganost), prekomernega uţivanja alkohola in kajenja.
BIOKEMIJA ŢENSKEGA MLEKA
Ţensko mleko je otrokova optimalna prva prehrana in kasneje vitalno pomeben dodatek
prehrani otrok. Vsebuje več kot dvesto sestavin, ki so se skozi tisočletja popolnoma
prilagodile potrebam otrok.
Prehranske in protiokuţbene sestavine so vtkane v mreţo snovi za spodbujanje rasti, encimov
za pomoč pri prebavi in resorpciji hranil ter v sestavo maščobnih kislin, ki omogočajo rast
moţganov in razvoj otrok. Sestavine ţenskega mleka ne morejo nadomestiti kemično
predelane vrste mleka ali pripravki iz mleka drugih sesalcev. Beljakovinska in maščobna
sestava ţenskega mleka odraţa posebnost sesalske vrste, ki potrebuje za svoj razvoj tesen stik
z materjo in pogosto hranjenje. Ţensko mleko ni samo snov za dovajanje dodatnih prednosti v
otroško prehrano, temveč je priporočena hrana in naravni načrt za prehranjevanje otrok.
Zdravstvenemu delavcu znanje o sestavi ţenskega mleka koristi za izobraţevanje staršev o
pomenu dojenja njihovih otrok.
Ţensko mleko je posebej prilagojeno človeški vrsti in se ujema z več kot petdesetimi odstotki
otrokove genetske sestave.
Mleko drugih vrst sesalcev ali rastlinske tekočine so otrokom genetsko različne. Izredna
uravnoteţenost hranil in drugih sestavin natančno ustreza sestavi mleka sesalske vrste, ki
potrebuje veliko materinega truda in pogosto hranjenje.
Sestava ţenskega mleka ni enaka in stalna, kot je sestava mlečne formule.
66
Kolostrum (mlezivo) se po enem do petih dneh po rojstvu spremeni v prehodno mleko za šest
do trinajst dni po porodu, nato pa v zrelo mleko pri štirinajstih dneh.
Ţensko mleko je biološko učinkovito, saj je po prebavi malo ostanka, s topljenci ne
obremenjuje otroka. Ima več kot dvesto razpoznanih in veliko še neraziskanih sestavin.
Vsebuje arome in okuse iz materine prehrane, kakršne je otrok okušal v času nosečnosti v
maternici.
Kolostrum (mlezivo)
Je gosta, gelu podobna, večinoma rumenkasta tekočina majhnega volumna. Tvori se ga od 10
do 100 ml/dan, povprečno 30 ml/dan.
Rumena barva je posledica prisotnosti beta-karotena. Kolostrum je »prvo mleko«, ki ga
izločajo mlečne ţleze od dvanajstega do šestnajstega tedna nosečnosti do prvih dni po porodu;
postopoma se njegova sestava spreminja proti »zrelemu« mleku.
Novorojenček popije od 2 do 20 ml kolostruma pri posameznem obroku. Količina je idealna
za novorojenčkov ţelodec, katerega fiziološka kapaciteta ob rojstvu je le od 4 do 7 ml, pa tudi
nezrela ledvica ne prenašajo velike količine tekočin. Energetska vrednost kolostruma je 67
kcal/100ml, vsebnost maščob je dva odstotka. Njegova primarna funkcija je zaščitna –
zapiranje črevesne sluznice in preprečevanje vezave patogenov na površino sluznice.
Posebno visoke so koncentracije sekretornega imunoglobulina A (sIgA). Med celicami v
kolostrumu je devetdeset odstotkov polimorfonuklearnih levkocitov. Vsebuje tudi ostale
imunske dejavnike: laktoferin, lizocim, epidermalni rastni dejavnik, intelevkin 10 in mnoge
druge. Ima odvajalni učinek zaradi katerega se izloči mekonij in z njim zaloga bilirubina.
Rastni dejavniki pospešujejo biološke sisteme. Vsebuje najmanj dva posebna antioksidanta.
Prispeva k vzpostavitvi črevesne bifidus flore (ki ni patogena).
Spremembe v sestavi kolostruma se pričnejo med tridesetimi in štiridesetimi urami po rojstvu
tako, da se povečuje vsebnost laktoze in posledično volumen tekočine.
Kolostrum se od zrelega mleka loči po:
manjši vsebnosti laktoze, maščob in v vodi topnih vitaminov,
večji vsebnosti vitaminov A, E in karotenoidov,
večji vsebnosti beljakovin, natrija, cinka, kloridov in kalija.
Sestavine ţenskega mleka
Voda
Sestavlja 87,5 % ţenskega mleka. Vse ostale sestavine so raztopljene, razpršene ali
porazdeljene (suspendirane) v vodi. Ţensko mleko preskrbi izključno dojenemu otroku vso
potrebno količino vode.
67
Beljakovine in nebeljakovinski dušik
V ţenskem mleku prevladujejo beljakovine sirotke; v kravjem mleku kazein. Razmerje med
beljakovinami sirotke in kazeinom se spreminja glede na zrelost mleka. Novejše raziskave
kaţejo na spreminjanje razmerja med laktacijo od 90:10 v zgodnji laktaciji, do 60:40 v zrelem
mleku in do 50:50 v pozni laktaciji. Celotna koncentracija beljakovin v zrelem ţenskem
mleku je le od 0,8 do 1,0 % in je najniţja med sesalci. Za človeški razvoj je esencialnih 19
aminskih kislin. Tavrin sodeluje pri razvoju moţganov in mreţnice, stabilizaciji membran; je
zaviralni nevrotransmitor, ki ga ni v kravjem mleku.
Fenilalanin je v ţenskem mleku v veliko manjši koncentraciji kot v kravjem.
Kazeinske beljakovine so fosfoproteini, ki veţejo kalcij, kar jim daje neprosojno belo barvo.
Tvorijo mehke kosme, ki so lahko prebavljivi. Beljakovine sirotke so na voljo za prebavo,
imajo pa tudi specifično delovanje.
Alfa laktalbumin je specifična sestavina ţenskega mleka, ki uravnava tvorbo mleka. V
kravjem ali sojinem »mleku« ni ustrezne ali podobne sestavine. Kravje mleko ima veliko beta
laktoglobulina, ki ga ni v ţenskem mleku.
Mucin veţe patogene - in vitro ubija rakaste celice.
Laktoferin sodeluje pri prenosu ţeleza in njegovi absorpciji. Tekmuje z bakterijami za vezavo
ţeleza. Je protibakterijska beljakovina in esencialni rastni dejavnik za B- in T-limfocite.
Spodbuja rast laktobacilov. Nastaja v epitelnih celicah dojk, mlečnih izvodilih in drugod po
telesu; imel naj bi tako lokalne kot sistemske zaščitne lastnosti.
Lizocim je serumski albumin.
Sekretorni IgA je najpomembnejši imunoglobulin v ţenskem mleku, saj prekrije sluznico,
prepreči vezavo ter vdor patogenov skoznjo in sodeluje pri apoptozi (programirani celični
smrti).
Encimi. Doslej je v ţenskem mleku odkritih več kot štirideset encimov. Pomagajo pri prebavi
hranilnih snovi v ţenskem mleku. So kompenzatorni prebavni encimi. Spodbujajo razvoj
novorojenčka. Ni jih v obdelanem kravjem mleku ali v formulah. Lipaza presnavlja maščobe,
razgrajuje maščobno kislinske verige. Lipaza stimulirana z ţolčnimi solmi (angl. bile salt-
stimulated lipase) deluje proti praţivalim npr. Giardii in drugim mikroorganizmom, ki
povzročajo diarejo. Lizocim napada celične opne patogenov. Amilaza prebavlja
polisaharide/škrob. Ţensko mleko vsebuje tudi alkalno fosfatazo, ksantin oksidazo, sulfhidril
peroksidazo. glutation peroksidaz. Peroksidaze delujejo kot vodikov peroksid: oksidirajo
bakterije.
Hormoni in hormonom podobne snovi so: prolaktin (različen od materinega serumskega
prolaktina), prostaglandini (s protivnetnimi lastnostmi), oksitocin, adrenalni in ovarijski
steroidi, relaksin, inzulin, ščitnični hormoni: TRH, TSH in tiroksin (T4).
Rastni dejavniki so: epidermalni rastni dejavnik (pomaga pri dozorevanju črevesja in drugih
tkiv), ţivčni rastni dejavnik, inzulinu podoben rastni dejavnik.
Sestavine nebeljakovinskega dušika so: urea, kreatin, kreatinin, urična kislina, glukozamin,
alfa-amino dušik, nukleinske kisline, nukleotidi in poliamini.
68
Ogljikovi hidrati
Osnovni ogljikov hidrat v ţenskem mleku je disaharid laktoza, ki vsebuje galaktozo in
glukozo. Zagotovi 40 % otrokovih energetskih potreb.
Ob laktogenezi II (med tridesetimi in štiridesetimi urami po rojstvu) narašča koncentracija
laktoze v alveolnih celicah, z ozmozo potegne vodo v izločke ţleze, zato laktoza vpliva na
volumen mleka. V primerjavi z ostalimi sesalci ima ţensko mleko največjo vsebnost laktoze
(v povprečju 7,2g/100ml). Galaktoza je potrebna za razvoj osrednjega ţivčevja (otrok ima ob
rojstvu največje moţgane). Nekaj laktoze se v otrokovem črevesju ne absorbira.
Neabsorbirana laktoza omehča blato, zmanjša patogene bakterije v blatu in izboljša absorbcijo
mineralov.
Ljudje tvorijo laktazo (encim, ki razgrajuje laktozo) do starosti dveh let in pol, nato pa do
sedmega leta ali dalj. Laktaza je encim s površine črevesne sluznice, ki je pri plodu prisoten
od štiriindvajsetega tedna nosečnosti dalje. Ob terminu je njegova koncentracija dva- do
štirikrat večja od koncentracije pri dva do enajst mesecev starih dojencih. Zmanjševanje
aktivnosti encima je genetsko pogojeno. Laktoza sodeluje pri absorpciji kalcija in ţeleza.
Primarna laktozna intoleranca je zelo redka.
Oligosaharidi spodbujajo razrast laktobacillus bifidus, blokirajo vezavo patogenov na
črevesno sluznico, ščitijo pred črevesnimi enterotoksini; se veţejo na bakterije.
Kombinacija različnih oligosaharidov z laktozo spodbuja razrast laktobacillus bifidus v
otrokovem črevesu, zavira rast patogenov, verjetno prispeva k značilnemu vonju blata
izključno dojenih otrok.
Maščobe
V zrelem ţenskem mleku je 3,5- 4,5 % maščob, ki zagotovijo celo 50% kalorij. Razmerje
med nasičenimi in nenasičenimi maščobami je dokaj stabilno z dvainštiridesetimi odstotki
nasičenih in sedeminpetdesetimi odstotki nenasičenih.
Prevladujejo trigliceridi, ki jih lipaze razgradijo v proste maščobne kisline.
98 % maščob se nahaja v globulih; membrana, ki jih prekriva, preprečuje stapljanje v večje
maščobne kapljice. Vsebnost maščob v mleku se spreminja in jo je teţko meriti: V
kolostrumu je maščobe več kot v zrelem mleku. V zrelem mleku je celotne maščobe
količinsko več, vendar je v manjši koncentraciji kot v kolostrumu. Koncentracija maščobe v
mleku je obratno sorazmerna z volumnom mleka. Kajenje zmanjšuje vsebnost maščob v
ţenskem mleku. Vsebnost maščob v ţenskem mleku je le delno odvisna od materine
prehrane; profil dolţine verig maščobnih kislin pa se spreminja z materino prehrano.
Koncentracija maščobe se povečuje ob »praznjenju« dojke (narašča od predmleka do
zadnjega mleka).
Lipaze (encimi) se izločajo skupaj z mlekom (in maščobami). Razgrajujejo dolgoveriţne
maščobne kisline; pomagajo pri prebavi. Proste maščobne kisline ubijajo bakterije (vključno z
Giardio).
69
Maščobne kisline sestavljajo dolgoveriţne nezasičene maščobne kisline (LCPUFA, iz angl.
long-chain polyunsaturated fatty acids), ki so specifično prilagojene potrebam otrok. So
pomembne za kognitivni razvoj, razvoj vida in mielinizacio ţivcev.
DHK (dokozaheksanoična kislina) in AK (arahidonska kislina) sta pomembni za zorenje
moţganov. Sinteza je moţna iz predstopenj (linolna in linolenska kislina). DHK iz hrane se
bolje vgrajuje v ţivčno tkivo kot tista, ki je nastala iz predstopnje (linolenske kisline).
Holesterol v ţenskem mleku ima pomembne presnovne učinke. Dojeni otroci imajo višje
koncentracije holesterola v krvi kot hranjeni s formulo. Holesterol je bistveni del vseh telesnih
membran. Je pomembna sestavina moţganskega tkiva in mielinskih ovojnic, ki so pomembne
za prevajanje draţljajev po ţivcih in v moţganih.
Folipidi in steroli so gradniki maščobnih membran.
Vitamini
V maščobi topni vitamini so vitamin A, D in K.
Izključno dojeni otroci, ki ne prejemajo rednega nadomeščanja vitamina D, so ogroţeni zaradi
rahitisa. Izključno dojeni otroci, čeprav redno izpostavljeni previdnemu sončenju, potrebujejo
dodatek vitamina D v prehrani. Vitamina K je največ v kolostrumu in v zadnjem mleku.
V vodi topni vitamini so: tiamin, riboflavin, niacin, pantotenska kislina, biotin, folat, vitamin
B6, vitamin B12. Dojka teh vitaminov ne tvori, zato v vodi topni vitamini v mleku izvirajo iz
materine plazme in njene prehrane (vnosa). Vitamin B12 je potreben za normalen razvoj
otrokovega ţivčevja. Nahaja se izključno v ţivalskem tkivu, vezan na beljakovine. Zelo malo
ga je v rastlinskih beljakovinah. Mati vegetarijanka, ki se dosledno izogiba ţivalskim
beljakovinam, ima lahko v mleku premalo vitamina B12 in potrebuje sprejemljiv vir
nadomeščanja.
Celice
Makrofagi predstavljajo 90 % vseh celic v zrelem mleku. Opravljajo fagocitozo ter
sodelujejo pri transportu IgA in pri delovanju laktoferina, komplementa.
Levkociti so prisotni kot limfociti (T- in B-limfociti) ter nevtrofilni granulociti.
Epitelijske celice sodelujejo pri regeneraciji poškodovanih tkiv.
Minerali
Minerali v mleku so: kalcij, fosfat, magnezij,kalij, natrij, klorid, sulfat, citrat. Odvisni so od
številnih dejavnikov, ki vplivajo na njihovo raven v ţenskem mleku kot npr. stanje dojk med
nosečnostjo, involucija ţlez, mastitis. Medcelične povezave so med alveolarnimi celicami
dojk odprte, kar omogoča, da natrij in klorid vstopata v mleko in s seboj potegneta vodo. Pod
takimi pogoji je v mleku večja koncentracija laktoze in kalija. Visoke koncentracije natrija v
mleku so lahko značilne za mastitis ali majhen volumen izločanja mleka.
Elementi v sledovih so: baker, krom, kobalt, jod, fluorid, cink, mangan, selen in ţelezo.
70
Donošeni novorojenčki imajo dovolj ţeleza v jetrih in hemoglobinu, kar skupaj z ţelezom v
materinem mleku pri izključno dojenih otrocih zadošča za njihove potrebe v prvih šestih
mesecih ţivljenja. Iz ţenskega mleka se lahko vsrka pribliţno 50 % ţeleza, v primerjavi z
dodanim ţelezom v mlečnih formulah, od koder otrok lahko vsrka le 7 % ţeleza ali iz ţitaric,
okrepljenih z ţelezom, od koder vsrkajo otroci lahko le 4 % ţeleza. Koncentracija ţeleza v
ţenskem mleku ni odvisna od materine koncentracije ali vnosa ţeleza. V materinem mleku je
tudi večja koncentracija laktoze, ki pospešuje absorpcijo ţeleza (v nekatere mlečne formule
laktoze sploh ne dodajo).
Sestavine ţenskega mleka, ki imajo več funkcij, so:
alfa-laktalbumin (sinteza hranil, nosilec kovin, preprečevalec okuţbe),
laktoferin, ki je prenašalec ţeleza, preprečevalec okuţb ter vnetja (npr. NEC, iz angl.
necrotizing entrocolitis) in spodbujevalec rasti tkiv in laktobacilov v črevesju),
sekretorni IgA, ki preprečuje vnetje in predstavlja splošno ter specifično zaščito proti
virusom z ovojnicami (rotavirus, poliovirus, respiratorni sincicjski virus), črevesne in
respiratorne bakterije ter črevesni paraziti. Spodbuja tudi nastajanje sIgA pri otroku,
epidermalni rastni dejavnik, ki spodbuja rast in preprečuje vnetje,
razgradni produkti maščob (proste maščobne kisline) so dejavni proti virusom z
ovojnicami in črevesnim parazitom,
oligosaharidi so aktivni proti črevesnim in respiratornim bakterijam,
beta-karoten deluje kot antioksidant in hranilo,
prostaglandini, ovarijski steroidi, gonadotropini, somatostatini, prolaktin
ininzulin , ki so protivnetne in farmakološko aktivne sestavine.
Protiinfekcijske sestavine
Nahajo se v maščobah in beljakovinah in kot nespecifični dejavniki.V maščobah in
beljakovinah so laktoferin, sekretorni IgA, lizocimi, encimi: z ţolčnimi solmi stimulirana
lipaza: proti praţivalim, nespecifični dejavniki pa so komplement, interferon, bifidus faktor,
proti virusni dejavniki in celice (T- in B-limfociti, makrofagi, nevtrofilni granulociti).
Spremembe v sestavi ţenskega mleka
So spremembe ţenskega mleka v enem podoju ter v kratkem in dolgem obdobju dojenja, v
mleku pri prezgodnjem porodu ter v njegovi barvi, okusu in vonju.
Spremembe v enem podoju, npr. koncentracija maščobe v mleku narašča s trajanjem podoja.
Maščoba narašča s »praznjenjem« dojke. Kljub temu se še vedno vzdrţuje razlika v maščobi
med pred- in zadnjim mlekom.
Spremembe v kratkem in dolgem obdobju dojenja (dnevi, meseci, leta) so naslednje: Cink
se rahlo zniţuje. Spremeni se razmerje sirotka : kazein (kazein v primerjavi s sirotko narašča).
Zmanjšuje se kalcij. Koncentracija DHK se spreminja.
Mleko pri prezgodnjem rojstvu vsebuje višje koncentracije beljakovin, natrija in klorida kot
zrelo mleko. Koncentracija laktoze je niţja kot v zrelem mleku. Sestava maščobnih kislin
ustreza intrauterinim ravnem in koncentracijam.
71
Obarvano mleko je lahko posledica snovi v materini prehrani ali jemanja zdravil. Ni znanih
škodljivih posledic za otroka. Če je svetlo rdeče, je v mleku kri, najpogosteje zaradi ragad na
materini prsni bradavici. Rak dojk je redko vzrok krvavega mleka.
Količina, vonj in okus ţenskega mleka so lahko posledica njene prehrane. Celotni volumen
mleka je zmanjšan le ob hudem stradanju matere. Prehrana vpliva na na profil maščobnih
kislin, celotne maščobe niso spremenjene. V maščobah topni vitamini so le neznatno odvisni
od spremembe ravni maščob v mleku. V vodi topni vitamini so odvisni od materine prehrane.
Prehranski vpliv se neznatno izrazi pri nekaterih mineralih npr. jodu, fluoru, cinku, manganu,
selenu in svincu.
Vpliv vročinske obdelave na sestavo ţenskega mleka je prikazan v tabeli 4.
Tabela 4. Učinki toplotne obdelave na sestavine mleka.
Sestavina
Pasterizacija
Kuhanje
Zamrzovanje
Celice
Uničene pri
62,5
o
C/30 min.
Uničene
Maščobe
Stabilne
Povečana razgradnja v
proste maščobne kisline
ob odtajanju
zamrznjenega mleka
Minerali
Stabilni
Stabilni
Laktoferin
77% izgubljenega
pri 62,5
o
C/30 min.
Sekretorni
IgA
Stabilen pri
56
o
C/30 min.
Uničen
Lizocim
Stabilen pri
62,5
o
C/30 min.
Večinoma uničen
v 15 do 30 min.
Drugi
imunoglobulini
Stabilni pri
56
o
C/30 min.
Faktor bifidus
Stabilen
Gangliozidi
Stabilni
TEHNIKE DOJENJA
Da dojenje dobro teče, mora biti tehnika dojenja pravilna.
Mati mora biti v udobnem poloţaju, leţečem ali sedečem. Novorojenček mora biti s celim
telesom obrnjen k njej in se je dotikati. Njegova usta morajo biti široko odprta, da zajame
dovolj velik del kolobarja materine dojke. Ko uspe, se njegova brada dotika dojke, spodnja
ustnica pa je obrnjena navzven, kar je prikazano na sliki 4.
72
Zdrav, izključno dojen novorojen deček pridobiva povprečno 33g, deklica pa 30 g telesne teţe
na dan. Otrok je ţivahen, odziven, izgleda zdrav, ima normalno mišično in koţno napetost.
Od šestega dneva dalje urinira najmanj 6-krat dnevno, pogosto odvaja blato, dobro sesa,
materi mleko dobro teče.Po 10. dnevu starosti dojenček ne bi več smel hujšati, do starosti treh
tednov pa bi moral pridobiti porodno teţo.
Slika 4. Pravilno pristavljen otrok
Pravilno pristavljen otrok ima ustnici zavihani navzven, v ustih bradavico in areolo (puščica)
ter z jezikom (J) objema dojko.
Pomembno je, da mati izbere med dojenjem poloţaj, ki ustreza njej in otroku.
Dostları ilə paylaş: |