Osnove pediatrije



Yüklə 5,01 Kb.
Pdf görüntüsü
səhifə9/20
tarix19.02.2017
ölçüsü5,01 Kb.
#9119
1   ...   5   6   7   8   9   10   11   12   ...   20

 
Laktogeneza    tipa  2  pomeni  začetek  obilne  laktacije.  Nastopi  običajno  30  do  40  ur  po 
porodu,  ko  nivo  hormonov,  posebno  progesterona,  občutno  pade.  Tedaj  pričnejo  alveolarne 
celice proizvajati in izločati večje količine mleka. 
 
Galaktopoeza 
Je  občutljiv  proces  vzdrţevanja  izločanja  mleka.  Zavisi  od  prolaktina  in  oksitocina  ter 
številnih dejavnikov, ki lahko vplivajo nanju. 
 
Prolaktin  
 
Hormon prolaktin pomaga pri tvorbi mleka. Povzroči tudi, da so matere utrujene in sproščene. 
Dolţina in pogostnost dojenja pozitivno vplivajo na nivo prolaktina. 
 
Nivo  prolaktina  pade  po  porodu  na  nivo  pred  nosečnostjo,  vendar  vsako  dojenje  izzove 
njegovo  desetkratno  povečanje.  Zaradi  refleksnega  delovanja  vzdraţene  bradavice  na 
hipotalamus  ostane  prolaktin  povišan  pribliţno  eno  uro.  Tako  zagotovi  mleko  za  naslednje 
dojenje.  V  2  do  3  urah  po  sesanju  se  nivo  prolaktina  zniţa  za  polovico.  Ponoči  je  nivo 
prolaktina bistveni višji.  
 
Količina mleka ni direktno odvisna od plazemskega nivoja prolaktina. Ob dojenju naraste pod 
vplivom prolaktina tudi inzulin, zato je tvorba  mleka obilnejša. Dojenje bolje poteka po jedi 
kot pred jedjo.  
 
Alkohol  zavira  izločanje  mleka  sorazmerno  z  zauţito  količino.  Medikamentozno  lahko 
zavremo  izločanje  prolaktina  z  ergotaminskimi  alkaloidi  (bromergokriptin).  Tudi  metergin 
sodi v to skupino, zato ga po porodu uporabljajo premišljeno. 
 
Če otrok manj sesa, se zmanjša izločanje prolaktina, sledijo anatomske spremembe v mlečni 
ţlezi.  Če  se  dojenje  prekine,  ali  pride  do  poškodbe  hipotalamusa  ali  hipofize  (moţganski 
podvesek), dojka v nekaj dneh izgubi sposobnost tvorjenja mleka.  
 
Čeprav  je  nivo  prolaktina  visok,  otrok  pa  ne  sesa  uspešno,  se  v  delih  dojke    kjer  mleko 
zaostaja, njegova tvorba vseeno ustavi. Razlog temu je kopičenje zaviralca tvorbe mleka (FIL, 
iz angl. feedback inhibitor of lactation) v lumnu prepolne mlečne ţleze.  Tako se tvorba mleka 
ustavi, če mleko iz dojke ni odstranjeno. Tudi razširitev ali pritisk na alveolarne celice lahko 
zmanjša tvorbo mleka.  
 
Izločanje prolaktina se lahko začasno prekine tudi pod vplivom  bolečine, dvoma, neugodja, 
nikotina in alkohola. 
 
Pod vplivom prolaktina se mleko nenehno izloča v alveole mlečnih ţlez. V mlečne vode in do 
novorojenčka  pa  lahko  pride  zaradi  delovanja  oksitocina.  Torej  je  za  uspešno  dojenje 
potrebno usklajeno delovanje prolaktina in oksitocina. 

65 
 
Oksitocin 
 
Pod  vplivom  oksitocina  mleko  brizga  tako,  da  ga  otrok  lahko  sesa  (izcejalni  oz.  brizgalni 
refleks, angl. let-down refleks oz. milk ejection reflex).  
 
Hormon  oksitocin  se  izloča  istočasno  s  prolaktinom,  s  prenosom  impulsov  po  somatskih 
ţivcih od vzdraţene prsne bradavice prek hrbtenjače v hipotalamus. Po krvi pride v dojko in 
povzroči  skrčenje  mioepitelnih  celic,  ki  obkroţajo  alveole.  Tako  se  mleka  iztisne  v  mlečne 
vode. Proces začne v obeh dojkah v roku ene minute potem, ko otrok začne sesati.  
 
Refleks dojenja je ţivčno-endokrine narave. Tudi če doječa mati zasliši novorojenčkov jok, če 
ga samo opazuje, ţe pride oksitocin v kri in izzove krčenje kontraktilnega dela mlečne ţleze. 
Ta  refleks  je  včasih  tako  močan,  da  mati  doji  na  eni  strani,  mleko  pa  ji  teče  tudi  iz  druge 
dojke. 
 
Izločanje  oksitocina  lahko  zavrejo  mnogi  dejavniki.  Zato  je  pomembno,  da  ima  mati 
nemoteno  poporodno  obdobje,  da  bo  lahko  dojila. Sproščanje  oksitocina  je  lahko  začasno 
prekinjeno zaradi  materinih močnih bolečin (npr. razpoka na bradavici),  sproščanja stresnih 
hormonov (dvom, zaskrbljenost, zbeganost), prekomernega uţivanja alkohola in kajenja. 
 
BIOKEMIJA ŢENSKEGA MLEKA 
 
Ţensko  mleko  je  otrokova  optimalna  prva  prehrana  in  kasneje  vitalno  pomeben  dodatek 
prehrani  otrok.  Vsebuje  več  kot  dvesto  sestavin,  ki  so  se  skozi  tisočletja  popolnoma 
prilagodile potrebam otrok. 
 
Prehranske in protiokuţbene sestavine so vtkane v mreţo snovi za spodbujanje rasti, encimov 
za  pomoč  pri  prebavi  in  resorpciji  hranil  ter  v  sestavo  maščobnih  kislin,  ki  omogočajo  rast 
moţganov  in  razvoj  otrok.  Sestavine  ţenskega  mleka  ne  morejo  nadomestiti  kemično 
predelane  vrste  mleka  ali  pripravki  iz  mleka  drugih  sesalcev.  Beljakovinska  in  maščobna 
sestava ţenskega mleka odraţa posebnost sesalske vrste, ki potrebuje za svoj razvoj tesen stik 
z materjo in pogosto hranjenje. Ţensko mleko ni samo snov za dovajanje dodatnih prednosti v 
otroško  prehrano,  temveč  je  priporočena  hrana  in  naravni  načrt  za  prehranjevanje  otrok. 
Zdravstvenemu  delavcu  znanje  o  sestavi  ţenskega  mleka  koristi  za  izobraţevanje  staršev  o 
pomenu dojenja njihovih otrok.  
 
Ţensko mleko je posebej prilagojeno človeški vrsti in se ujema z več kot petdesetimi  odstotki 
otrokove genetske sestave.  
 
Mleko  drugih  vrst  sesalcev  ali  rastlinske  tekočine  so  otrokom  genetsko  različne.  Izredna 
uravnoteţenost  hranil  in  drugih  sestavin  natančno  ustreza  sestavi  mleka  sesalske  vrste,  ki 
potrebuje veliko materinega truda in pogosto hranjenje.  
Sestava ţenskega mleka ni enaka in stalna, kot je sestava mlečne formule.  
 

66 
 
Kolostrum (mlezivo) se po enem do petih dneh po rojstvu  spremeni v prehodno mleko za šest 
do trinajst dni po porodu, nato pa v zrelo mleko pri štirinajstih dneh. 
Ţensko  mleko  je  biološko  učinkovito,  saj  je  po  prebavi  malo  ostanka,  s  topljenci  ne 
obremenjuje  otroka.  Ima  več  kot  dvesto  razpoznanih  in  veliko  še  neraziskanih  sestavin. 
Vsebuje  arome  in  okuse  iz  materine  prehrane,  kakršne  je  otrok  okušal  v  času  nosečnosti  v 
maternici.  
 
Kolostrum (mlezivo) 
Je gosta, gelu podobna, večinoma rumenkasta tekočina majhnega volumna. Tvori se ga od 10 
do 100 ml/dan, povprečno 30 ml/dan. 
 
Rumena  barva  je  posledica  prisotnosti  beta-karotena.  Kolostrum  je  »prvo  mleko«,  ki  ga 
izločajo mlečne ţleze od dvanajstega do šestnajstega tedna nosečnosti do prvih dni po porodu; 
postopoma se njegova sestava spreminja proti »zrelemu« mleku.  
 
Novorojenček popije od 2 do 20 ml kolostruma pri posameznem obroku. Količina je idealna 
za novorojenčkov ţelodec, katerega fiziološka kapaciteta ob rojstvu je le od 4 do 7 ml, pa tudi 
nezrela  ledvica  ne  prenašajo  velike  količine  tekočin.  Energetska  vrednost  kolostruma  je  67 
kcal/100ml,  vsebnost  maščob  je  dva  odstotka.  Njegova  primarna  funkcija  je  zaščitna  – 
zapiranje črevesne sluznice in preprečevanje vezave patogenov na površino sluznice. 
 
Posebno  visoke  so  koncentracije  sekretornega  imunoglobulina  A  (sIgA).  Med  celicami  v 
kolostrumu  je  devetdeset  odstotkov  polimorfonuklearnih  levkocitov.  Vsebuje  tudi  ostale 
imunske  dejavnike:  laktoferin,  lizocim,  epidermalni  rastni  dejavnik,  intelevkin  10  in  mnoge 
druge.  Ima  odvajalni  učinek  zaradi  katerega  se  izloči  mekonij  in  z  njim  zaloga  bilirubina. 
Rastni  dejavniki  pospešujejo  biološke  sisteme.  Vsebuje  najmanj  dva  posebna  antioksidanta. 
Prispeva k vzpostavitvi črevesne bifidus flore (ki ni patogena). 
 
Spremembe v sestavi kolostruma se pričnejo med tridesetimi in štiridesetimi urami po rojstvu 
tako, da se povečuje vsebnost laktoze in posledično volumen tekočine. 
 
Kolostrum se od zrelega mleka loči po: 

 
manjši vsebnosti laktoze, maščob in v vodi topnih vitaminov,  

 
večji vsebnosti vitaminov A, E in karotenoidov, 

 
večji vsebnosti beljakovin, natrija, cinka, kloridov in kalija. 
 
 
Sestavine ţenskega mleka 
 
Voda 
Sestavlja 87,5 % ţenskega mleka. Vse ostale sestavine so raztopljene, razpršene ali 
porazdeljene (suspendirane) v vodi. Ţensko mleko preskrbi izključno dojenemu otroku vso 
potrebno količino vode. 
 

67 
 
Beljakovine in nebeljakovinski dušik 
V ţenskem mleku prevladujejo beljakovine sirotke; v kravjem mleku kazein. Razmerje med 
beljakovinami  sirotke  in  kazeinom  se  spreminja  glede  na  zrelost  mleka.  Novejše  raziskave 
kaţejo na spreminjanje razmerja med laktacijo od 90:10 v zgodnji laktaciji, do 60:40 v zrelem 
mleku  in  do  50:50  v  pozni  laktaciji.  Celotna  koncentracija  beljakovin  v  zrelem  ţenskem 
mleku je le od 0,8 do 1,0 % in je najniţja med sesalci. Za človeški razvoj je esencialnih 19 
aminskih kislin. Tavrin sodeluje pri razvoju moţganov in mreţnice, stabilizaciji membran; je 
zaviralni nevrotransmitor, ki ga ni v kravjem mleku.  
Fenilalanin je v ţenskem mleku v veliko manjši koncentraciji kot v kravjem.  
Kazeinske beljakovine so fosfoproteini, ki veţejo kalcij, kar jim daje neprosojno belo barvo. 
Tvorijo  mehke  kosme,  ki  so  lahko  prebavljivi.  Beljakovine  sirotke  so  na  voljo  za  prebavo, 
imajo pa tudi specifično delovanje. 
Alfa  laktalbumin  je  specifična  sestavina  ţenskega  mleka,  ki  uravnava  tvorbo  mleka.  V 
kravjem ali sojinem »mleku« ni ustrezne ali podobne sestavine.  Kravje mleko ima veliko beta 
laktoglobulina, ki ga ni v ţenskem mleku. 
Mucin veţe patogene -  in vitro ubija rakaste celice.  
Laktoferin sodeluje pri prenosu ţeleza in njegovi absorpciji. Tekmuje z bakterijami za vezavo 
ţeleza.  Je  protibakterijska  beljakovina  in  esencialni  rastni  dejavnik  za  B-  in  T-limfocite. 
Spodbuja rast laktobacilov. Nastaja v epitelnih celicah dojk, mlečnih izvodilih in drugod po 
telesu; imel naj bi tako lokalne kot sistemske zaščitne lastnosti.  
Lizocim je serumski albumin.  
Sekretorni  IgA  je  najpomembnejši  imunoglobulin  v  ţenskem  mleku,  saj  prekrije  sluznico, 
prepreči  vezavo  ter  vdor  patogenov  skoznjo  in  sodeluje  pri  apoptozi  (programirani  celični 
smrti).  
 
Encimi. Doslej je v ţenskem mleku odkritih več kot štirideset encimov. Pomagajo pri prebavi 
hranilnih  snovi  v  ţenskem  mleku.  So  kompenzatorni  prebavni  encimi.  Spodbujajo  razvoj 
novorojenčka. Ni jih v obdelanem kravjem mleku ali v formulah. Lipaza presnavlja maščobe, 
razgrajuje  maščobno  kislinske  verige.  Lipaza  stimulirana  z  ţolčnimi  solmi  (angl.  bile  salt-
stimulated  lipase)  deluje  proti  praţivalim  npr.  Giardii  in  drugim  mikroorganizmom,  ki 
povzročajo  diarejo.  Lizocim  napada  celične  opne  patogenov.  Amilaza  prebavlja 
polisaharide/škrob. Ţensko mleko vsebuje tudi alkalno fosfatazo, ksantin oksidazo, sulfhidril 
peroksidazo.  glutation  peroksidaz.    Peroksidaze  delujejo  kot  vodikov  peroksid:  oksidirajo 
bakterije.  
 
Hormoni  in  hormonom  podobne  snovi  so:  prolaktin  (različen  od  materinega  serumskega 
prolaktina),  prostaglandini  (s  protivnetnimi  lastnostmi),  oksitocin,  adrenalni  in  ovarijski 
steroidi, relaksin, inzulin, ščitnični hormoni: TRH, TSH in tiroksin (T4).  
 
Rastni dejavniki so: epidermalni rastni dejavnik (pomaga pri dozorevanju črevesja in drugih 
tkiv), ţivčni rastni dejavnik, inzulinu podoben rastni dejavnik.  
 
Sestavine  nebeljakovinskega  dušika  so:  urea,  kreatin,  kreatinin,  urična  kislina,  glukozamin, 
alfa-amino dušik, nukleinske kisline, nukleotidi in poliamini. 

68 
 
Ogljikovi hidrati  
Osnovni  ogljikov  hidrat  v  ţenskem  mleku  je  disaharid  laktoza,  ki  vsebuje  galaktozo  in  
glukozo. Zagotovi 40 % otrokovih energetskih potreb. 
 
Ob  laktogenezi  II  (med  tridesetimi  in  štiridesetimi  urami  po  rojstvu)  narašča  koncentracija 
laktoze  v  alveolnih  celicah,  z  ozmozo  potegne  vodo  v  izločke  ţleze,  zato  laktoza  vpliva  na 
volumen mleka. V primerjavi z ostalimi sesalci ima ţensko mleko največjo vsebnost laktoze 
(v povprečju 7,2g/100ml). Galaktoza je potrebna za razvoj osrednjega ţivčevja (otrok ima ob 
rojstvu  največje  moţgane).  Nekaj  laktoze  se  v  otrokovem  črevesju  ne  absorbira. 
Neabsorbirana laktoza omehča blato, zmanjša patogene bakterije v blatu in izboljša absorbcijo 
mineralov. 
Ljudje  tvorijo  laktazo  (encim,  ki  razgrajuje  laktozo)  do  starosti  dveh  let  in  pol,  nato  pa  do 
sedmega leta ali dalj. Laktaza je encim s površine črevesne sluznice, ki je pri plodu prisoten 
od  štiriindvajsetega  tedna  nosečnosti  dalje.  Ob  terminu  je  njegova  koncentracija  dva-  do 
štirikrat  večja  od  koncentracije  pri  dva  do  enajst  mesecev  starih  dojencih.  Zmanjševanje 
aktivnosti  encima  je  genetsko  pogojeno.  Laktoza  sodeluje  pri  absorpciji  kalcija  in  ţeleza. 
Primarna laktozna intoleranca je zelo redka.  
 
Oligosaharidi  spodbujajo  razrast  laktobacillus  bifidus,  blokirajo  vezavo  patogenov  na 
črevesno sluznico, ščitijo pred črevesnimi enterotoksini; se veţejo na bakterije.  
Kombinacija  različnih  oligosaharidov  z  laktozo  spodbuja  razrast  laktobacillus  bifidus  v 
otrokovem  črevesu,  zavira  rast  patogenov,  verjetno  prispeva  k  značilnemu  vonju  blata 
izključno dojenih otrok.  
 
Maščobe  
V zrelem ţenskem  mleku je 3,5- 4,5 % maščob, ki zagotovijo celo 50%  kalorij. Razmerje 
med nasičenimi in nenasičenimi maščobami je dokaj stabilno z dvainštiridesetimi odstotki 
nasičenih in sedeminpetdesetimi odstotki nenasičenih.  
 
Prevladujejo trigliceridi, ki jih lipaze razgradijo v proste maščobne kisline.  
98 % maščob se nahaja v globulih; membrana, ki jih prekriva, preprečuje stapljanje v večje 
maščobne  kapljice.  Vsebnost  maščob  v  mleku  se  spreminja  in  jo  je  teţko  meriti:  V 
kolostrumu  je  maščobe  več  kot  v  zrelem  mleku.  V  zrelem  mleku  je  celotne  maščobe 
količinsko več, vendar je v manjši koncentraciji kot v kolostrumu. Koncentracija maščobe v 
mleku  je  obratno  sorazmerna  z  volumnom  mleka.  Kajenje  zmanjšuje  vsebnost  maščob  v 
ţenskem  mleku.  Vsebnost  maščob  v  ţenskem  mleku  je  le  delno  odvisna  od  materine 
prehrane;  profil  dolţine  verig  maščobnih  kislin  pa  se  spreminja  z  materino  prehrano. 
Koncentracija  maščobe  se  povečuje  ob  »praznjenju«  dojke  (narašča  od  predmleka  do 
zadnjega mleka).  
 
Lipaze  (encimi)  se  izločajo  skupaj  z  mlekom  (in  maščobami).  Razgrajujejo  dolgoveriţne 
maščobne kisline; pomagajo pri prebavi. Proste maščobne kisline ubijajo bakterije (vključno z 
Giardio). 
 

69 
 
Maščobne kisline sestavljajo dolgoveriţne nezasičene maščobne kisline (LCPUFA, iz angl. 
long-chain  polyunsaturated  fatty  acids),  ki  so  specifično  prilagojene  potrebam  otrok.  So 
pomembne za kognitivni razvoj, razvoj vida in mielinizacio ţivcev. 
 
DHK  (dokozaheksanoična  kislina)  in  AK  (arahidonska  kislina)  sta  pomembni  za  zorenje 
moţganov. Sinteza je moţna iz predstopenj (linolna in linolenska kislina). DHK iz hrane se 
bolje vgrajuje v ţivčno tkivo kot tista, ki je nastala iz predstopnje (linolenske kisline).  
 
Holesterol  v  ţenskem  mleku  ima  pomembne  presnovne  učinke.  Dojeni  otroci  imajo  višje 
koncentracije holesterola v krvi kot hranjeni s formulo. Holesterol je bistveni del vseh telesnih 
membran. Je pomembna sestavina moţganskega tkiva in mielinskih ovojnic, ki so pomembne 
za prevajanje draţljajev po ţivcih in v moţganih. 
 
Folipidi  in steroli so gradniki maščobnih membran.  
 
Vitamini 
V maščobi topni vitamini so vitamin A, D in K.  
Izključno dojeni otroci, ki ne prejemajo rednega nadomeščanja vitamina D, so ogroţeni zaradi 
rahitisa. Izključno dojeni otroci, čeprav redno izpostavljeni previdnemu sončenju, potrebujejo 
dodatek vitamina D v prehrani. Vitamina K je največ v kolostrumu in v zadnjem mleku.   
 
V vodi topni vitamini so: tiamin, riboflavin, niacin, pantotenska kislina, biotin, folat, vitamin 
B6, vitamin B12. Dojka teh vitaminov ne tvori, zato v vodi topni vitamini v mleku izvirajo iz 
materine  plazme  in  njene  prehrane  (vnosa).  Vitamin  B12  je  potreben  za  normalen  razvoj 
otrokovega ţivčevja. Nahaja se izključno v ţivalskem tkivu, vezan na beljakovine. Zelo malo 
ga  je  v  rastlinskih  beljakovinah.  Mati  vegetarijanka,  ki  se  dosledno  izogiba  ţivalskim 
beljakovinam,  ima  lahko  v  mleku  premalo  vitamina  B12  in  potrebuje  sprejemljiv  vir 
nadomeščanja.  
 
Celice  
Makrofagi  predstavljajo  90  %  vseh  celic  v  zrelem  mleku.  Opravljajo  fagocitozo  ter 
sodelujejo pri transportu IgA in  pri delovanju laktoferina, komplementa. 
Levkociti so prisotni kot limfociti (T- in B-limfociti) ter nevtrofilni granulociti.  
Epitelijske celice sodelujejo pri regeneraciji poškodovanih tkiv.  
 
Minerali 
Minerali  v mleku so:  kalcij,  fosfat,  magnezij,kalij,  natrij, klorid,  sulfat,  citrat.  Odvisni so od 
številnih dejavnikov, ki  vplivajo na njihovo raven  v ţenskem mleku kot npr. stanje dojk med 
nosečnostjo,  involucija  ţlez,  mastitis.  Medcelične  povezave  so  med  alveolarnimi  celicami 
dojk odprte, kar omogoča, da natrij in klorid vstopata v mleko in s seboj potegneta vodo. Pod 
takimi pogoji je v mleku večja koncentracija laktoze in kalija. Visoke koncentracije natrija v 
mleku so lahko značilne za mastitis ali majhen volumen izločanja mleka.  
Elementi v sledovih so: baker, krom, kobalt, jod, fluorid, cink, mangan, selen in ţelezo. 

70 
 
Donošeni novorojenčki imajo dovolj ţeleza v jetrih in hemoglobinu, kar skupaj z ţelezom v 
materinem mleku pri izključno dojenih otrocih zadošča za njihove potrebe v prvih šestih 
mesecih ţivljenja. Iz ţenskega mleka se lahko vsrka pribliţno 50 % ţeleza, v primerjavi z 
dodanim ţelezom v mlečnih formulah, od koder otrok lahko vsrka le 7 % ţeleza ali iz ţitaric, 
okrepljenih z ţelezom, od koder vsrkajo otroci lahko le 4 %  ţeleza. Koncentracija ţeleza v 
ţenskem mleku ni odvisna od materine koncentracije ali vnosa ţeleza. V materinem mleku je 
tudi večja koncentracija laktoze, ki pospešuje absorpcijo ţeleza (v nekatere mlečne formule 
laktoze sploh ne dodajo).  
 
Sestavine ţenskega mleka, ki imajo več funkcij, so:  

 
alfa-laktalbumin (sinteza hranil, nosilec kovin, preprečevalec okuţbe), 

 
laktoferin, ki je prenašalec ţeleza, preprečevalec okuţb ter vnetja (npr. NEC, iz angl. 
necrotizing entrocolitis) in spodbujevalec rasti tkiv in laktobacilov v črevesju), 

 
sekretorni IgA, ki preprečuje vnetje in predstavlja splošno ter specifično zaščito proti 
virusom z ovojnicami (rotavirus, poliovirus, respiratorni sincicjski virus), črevesne in 
respiratorne bakterije ter črevesni paraziti. Spodbuja tudi nastajanje sIgA pri otroku,  

 
epidermalni rastni dejavnik, ki spodbuja rast in preprečuje vnetje, 

 
razgradni  produkti  maščob  (proste  maščobne  kisline)  so  dejavni  proti  virusom  z 
ovojnicami in črevesnim parazitom,  

 
oligosaharidi so aktivni proti črevesnim in respiratornim bakterijam,  

 
beta-karoten deluje kot antioksidant in hranilo,  

 
prostaglandini,  ovarijski  steroidi,  gonadotropini,  somatostatini,  prolaktin 
ininzulin,  ki so protivnetne in farmakološko aktivne sestavine.  
 
Protiinfekcijske sestavine  
Nahajo se  v maščobah in beljakovinah in kot nespecifični dejavniki.V maščobah in 
beljakovinah so laktoferin, sekretorni IgA, lizocimi, encimi: z ţolčnimi solmi stimulirana 
lipaza: proti praţivalim, nespecifični dejavniki pa so komplement, interferon, bifidus faktor, 
proti virusni dejavniki in celice (T- in B-limfociti, makrofagi, nevtrofilni granulociti).  
 
Spremembe v sestavi ţenskega mleka  
So spremembe ţenskega mleka v enem  podoju  ter v kratkem in  dolgem  obdobju  dojenja, v 
mleku pri prezgodnjem porodu ter v njegovi barvi, okusu in vonju.  
 
Spremembe v enem podoju, npr. koncentracija maščobe v mleku narašča s trajanjem podoja. 
Maščoba narašča s »praznjenjem« dojke. Kljub temu se še vedno vzdrţuje razlika v maščobi 
med pred- in zadnjim mlekom.  
Spremembe v kratkem in dolgem obdobju dojenja (dnevi, meseci, leta) so naslednje: Cink 
se rahlo zniţuje. Spremeni se razmerje sirotka : kazein (kazein v primerjavi s sirotko narašča). 
Zmanjšuje se kalcij. Koncentracija DHK se spreminja.  
Mleko pri prezgodnjem rojstvu vsebuje višje koncentracije beljakovin, natrija in klorida kot 
zrelo  mleko.  Koncentracija  laktoze  je  niţja  kot  v  zrelem  mleku.  Sestava  maščobnih  kislin 
ustreza intrauterinim ravnem in koncentracijam.  

71 
 
Obarvano mleko je lahko posledica snovi v materini prehrani ali jemanja zdravil. Ni znanih 
škodljivih posledic za otroka. Če je svetlo rdeče, je v mleku kri, najpogosteje zaradi ragad na 
materini prsni bradavici. Rak dojk je redko vzrok krvavega mleka.  
Količina, vonj in okus ţenskega mleka so lahko posledica njene prehrane. Celotni volumen 
mleka  je  zmanjšan  le  ob  hudem  stradanju  matere.  Prehrana  vpliva  na    na  profil  maščobnih 
kislin, celotne maščobe niso spremenjene. V maščobah topni vitamini so le neznatno odvisni 
od spremembe ravni maščob v mleku. V vodi topni vitamini so odvisni od materine prehrane. 
Prehranski vpliv se neznatno izrazi pri nekaterih mineralih npr.  jodu, fluoru, cinku, manganu, 
selenu in svincu.  
 
Vpliv vročinske obdelave na sestavo ţenskega mleka je prikazan v tabeli 4.  
 
Tabela 4. Učinki toplotne obdelave na sestavine mleka. 
 
Sestavina 
Pasterizacija 
Kuhanje 
Zamrzovanje 
Celice 
Uničene pri  
62,5 
o
C/30 min. 
 
Uničene 
Maščobe 
 
Stabilne 
Povečana razgradnja v 
proste maščobne kisline 
ob odtajanju 
zamrznjenega mleka 
Minerali 
Stabilni 
 
Stabilni 
Laktoferin 
77%  izgubljenega 
pri 62,5
o
C/30 min. 
 
 
Sekretorni  
IgA 
Stabilen pri  
56 
o
C/30 min.  
Uničen 
 
Lizocim 
Stabilen pri  
62,5 
o
C/30 min. 
Večinoma  uničen 
v 15 do 30 min. 
 
Drugi 
imunoglobulini 
Stabilni pri  
56 
o
C/30 min. 
 
 
 
Faktor bifidus    
Stabilen 
 
 
Gangliozidi 
 
Stabilni 
 
 
 
TEHNIKE DOJENJA 
 
Da dojenje dobro teče, mora biti tehnika dojenja pravilna.  
 
Mati  mora  biti  v  udobnem  poloţaju,  leţečem  ali  sedečem.  Novorojenček  mora  biti  s  celim 
telesom  obrnjen  k  njej  in  se  je  dotikati.  Njegova  usta  morajo  biti  široko  odprta,  da  zajame 
dovolj  velik  del  kolobarja  materine  dojke.  Ko  uspe,  se  njegova  brada  dotika  dojke,  spodnja 
ustnica pa je obrnjena navzven, kar je prikazano na sliki 4. 

72 
 
 
Zdrav, izključno dojen novorojen deček pridobiva povprečno 33g, deklica pa 30 g telesne teţe 
na  dan.  Otrok  je  ţivahen,  odziven,  izgleda  zdrav,  ima  normalno  mišično  in  koţno  napetost. 
Od  šestega  dneva  dalje    urinira  najmanj  6-krat  dnevno,  pogosto  odvaja  blato,  dobro  sesa, 
materi mleko dobro teče.Po 10. dnevu starosti dojenček ne bi več smel hujšati, do starosti treh 
tednov pa bi moral pridobiti porodno teţo. 
 
Slika 4. Pravilno pristavljen otrok 
 
 
 
Pravilno pristavljen otrok ima ustnici zavihani navzven, v ustih bradavico in areolo (puščica) 
ter z jezikom (J) objema dojko. 
 
Pomembno je, da mati izbere med dojenjem poloţaj, ki ustreza njej in otroku.  
 
Yüklə 5,01 Kb.

Dostları ilə paylaş:
1   ...   5   6   7   8   9   10   11   12   ...   20




Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©azkurs.org 2024
rəhbərliyinə müraciət

gir | qeydiyyatdan keç
    Ana səhifə


yükləyin