Diafragemska kila je prirojena napaka. Otrok ima uleknjen trebuh, pomik mediastinuma v
desno, slabo slišno dihanje na levi strani (najbolj pogosta stran kile). Otroka takoj intubiramo,
maske ne uporabljamo.
Prenehanje oţivljanja
Če novorojenček po do desetih minutah neprekinjenega in pravilnega oţivljanja ne kaţe
znakov ţivljenja, lahko z oţivljanjem prenehamo, saj bo otrok umrl ali ostal močno prizadet.
Dileme pri oţivljanju
Med novorojenčki, ki potrebujejo oţivljanje, so tudi takšni, pri katerih se zaradi njihovega
stanja ali bolezni teţko odločimo za oţivljanje. Mednje sodijo:
zamrtvi otroci, rojeni po teţki obporodni zadušitvi,
otroci s prirojenimi napakami,
zelo nezreli nedonošenčki.
Če je nedonošenček zelo nezrel, so pristopi k oţivljanju po svetu različni. Na Japonskem
oţivljajo ţe novorojenčke, ki so rojeni po dopolnjenem 22. tednu nosečnosti, v Sloveniji po
dopolnjenih 24. tednih nosečnosti (izjemoma ţe po dopolnjenih 23. tednih nosečnosti, če je
otrok dobro vitalen).
V nejasnih primerih je najprimerneje, da se otroka stabilizira in premesti na neonatalni
oddelek za intenzivno zdravljenje. Ko je potrjeno, da otrokova prirojena nepravilnost ni
zdruţljiva z ţivljenjem, se lahko zdravljenje ukine in preusmeri na osnovno nego. Isto velja v
primeru, ko podaljševanje ţivljenja hudo bolnemu nedonošenčku ne koristi več. Starši
potrebujejo čas, da lahko sprejmejo odločitev o prenehanju zdravljenja otroka. Zdravstveni
delavci bi jih morali pri tem podpreti, jih razumeti in ne hiteti z izklopom aparatov.
Ţalujoči starši in njihove potrebe
Smrt novorojenčka in mrtvorojeni otrok povzročata izredno hudo ţalovanje. Ţalovanje bo
staršem pomagalo, da postopoma prebolijo izgubo. Zelo so pomembni postopki, s katerimi
lahko zdravstveni delavci zagotovijo celovito zdravstveno nego umirajočemu novorojenčku in
ustrezno pomagajo ţalostnim staršem. Nekateri spodbujajo starše, da bi pozabili na izgubo in
jih tako zaščitili pred bolečino.
Vendar starši najbolj potrebujejo toplo besedo soţalja in zagotovilo, da vemo, koliko jim je
otrok pomenil.
Zmotno je prepričanje, da starši lahko ţalujejo za otrokom le, če je bil ţivorojen. Na svoje
otroke se naveţejo ţe dolgo pred rojstvom in zato ţalujejo tudi za otrokom, ki je umrl pred
rojstvom in za prezgodaj rojenim otrokom, ki ni mogel preţiveti. Takoj po otrokovi smrti
občutijo otopelost in šok, vendar je pogosto šele učenje, kako ţiveti z izgubo, najteţji del
ţalovanja. Izraţanje občutij je za starše zelo pomembno, da si bodo lahko opomogli od boleče
izkušnje. Potrebujejo čas in moţnost, da se na ustrezen način poslovijo od umrlega otroka.
Potrebujejo moţnost izbire glede dogajanja zaradi otrokove smrti, npr. način pokopa, ali ţelijo
38
biti sami z otrokom, ali ţelijo njegovo fotografijo. Nekateri starši ţelijo objeti in zazibati
svojega mrtvorojenega ali umrlega otroka, drugi se bojijo, da bi dotik ojačal njihovo ljubezen
do otroka in s tem povečal bolečino. Nekateri starši, ki se svojega mrtvega novorojenčka
sploh niso dotaknili, kasneje to odločitev obţalujejo, ker imajo tako malo spominov nanj. Pri
mrtvorojenih in umrlih novorojenčkih so njihova fotografija, pramen las, odtis stopal (vse
vzeto z dovoljenjem staršev) za starše dragocen spomin, ki jim ponuja moţnost za ţalovanje.
FIZIOLOŠKE IN KLINIČNE POSEBNOSTI NOVOROJENČKA
Porodna teţa in dolţina
Donošenčki tehtajo običajno 3000 do 4200 g, dečki so navadno za 100 do 150 g teţji od
deklic, dolţina znaša običajno med 48 in 53 cm. Zaradi izgube izven celične tekočine in
sprva manjšega vnosa hrane ter tekočine pri zdravih novorojenčkih telesna teţa v nekaj dneh
upade za 7 do 10 %, zaradi česar imajo lahko celo prehodno povišano telesno temperaturo
(hipertermia transitoria). Ob normalnem poporodnem poteku donošeni novorojenčki
pridobivajo teţo in se ponovno vrnejo na porodno teţo pribliţno pri desetem dnevu,
nedonošenčki nekoliko pozneje.
Koţa
Ob rojstvu je koţa zdravega donošenega novorojenčka roţnata, presojna, mehka, gladka,
vendar nagubana. Na rokah in nogah se lušči, včasih tudi po prsih, kjer se vidijo tudi
podkoţne razširjene ţilice. Po hrbtu ima še malo puha, po dveh tretjinah podplatov pa
globoke brazde. Prepustnost koţe za snovi iz zunanjega okolja je zvečana pri
nedonošenčkih in novorojenčkih s poškodovano oziroma vneto koţo. Ker ima
novorojenček glede na telesno teţo relativno veliko površino koţe, se zato pri poškodovani
ali vneti koţi hitreje absorbirajo škodljive snovi in prizadeneje notranje organe. V prvih 36
urah se koţa zlušči, luščenje pa je lahko prisotno še več tednov. Mnogo koţnih sprememb
je fizioloških. Nastanejo zaradi materinih hormonalnih vplivov na plod in izginejo kmalu
po rojstvu. Tudi veliko koţnih znamenj ni nevarnih in spontano izginejo. Pregled
novorojenčka opravimo ob ustrezni svetlobi. Verniks je bela sirasto mast (vernix caseosa),
sestavljena iz epitelijskih celic, loja in puha in ščiti plodovo koţo v amnijski tekočini. Ker
se verniks sam absorbira v koţo, ga ni potrebno čistiti. Ob rojstvu je koţa donošenega in
nedonošenega novorojenčka pokrita z verniksom, prenošenčki ga nimajo. Modrikavost
(akrocianoza) je modrikast odtenek rok in nog pri sicer roţnatem otroku, ki je posledica
slabega pretoka. Je pogost pojav po rojstvu, ni pokazatelj otrokove slabše preskrbe s
kisikom. Ob roţnatih ustnicah in uhljih je bledica lahko nenevaren znak prenošenosti,
vendar moramo izključiti anemijo.
Miliaria so drobne roţnate bunčice po obrazu in trupu, zlasti pri nedonošenčkih, če so v
pretoplem in preveč vlaţnem okolju. Vzrok so zamašena izvodila znojnic, ki so izpolnjena
s keratinskim čepkom.Včasih je na vrhu bunčice majhen mehurček izpolnjen z bistro
tekočino, okolica bunčic pa vneta. Koţna sprememba je nenevarna, zadostuje le primerno
hlajenje. Milia so drobne belkaste epidermalne ciste (premera 2 mm) po licih, bradi in
čelu, nastale zaradi keratinskih zamaškov v izvodilih lojnic. Pojavijo se pogosto in v
39
naslednjih tednih spontano izginejo. Pri večini novorojenčkov jih najdemo tudi v ustih in
na trdem nebu (Epsteinovi biseri). Hiperplazija lojnic se kaţe kot rumenkaste do roţnate
bunčice, na gosto posejane po nosu, obrazu in zgornji ustnici, nastale pod vplivom
materinih androgenih hormonov. Spremembe spontano izginejo v naslednjih tednih.
Toksični eritem (erythema toxicum) izgleda kot urtike po celem telesu, izjemoma na
dlaneh in podplatih. V začetku so roţnato rdeče makule s premerom 2-3 cm, ki se nato
spremenijo v male papule na širši rdeči podlagi. Vzrok ni znan. Toksični eritem se pojavi
pri 30 % do 70 % donošenčkov, pri nedonošenčkih je redek. Spontano izgine v dveh
tednih, zdravljenje ni potrebno. Harlekinov znak je ostro omejena sprememba v barvi leve
in desne polovice telesa. Nastane, ko otroka poloţimo na bok. Pri bočnem poloţaju postane
koţa zgornje polovice telesa bleda, koţa spodnje polovice, na kateri otrok leţi, pa temno
rdeča. Spremembe trajajo največ 20 minut, nato spontano izginejo. Nastane zaradi
prehodne nestabilnosti avtonomnega ţivčevja koţnih ţil. Otrok normalno diha, ima
normalen mišični tonus in se normalno odziva na draţljaje. Harlekinov znak je pogosteši
pri nedonošenčkih. Po tretjem tednu se ne pojavlja več. Lanugo je puh, ki se pojavi po 28.
gestacijskem tednu. Verjetno zadrţuje verniks na koţi in pomaga pri nadzoru otrokove
telesne temperature. Med 32. in 37. gestacijskim tednom izginja z obraza, od 38. do 42.
gestacijskega tedna je prisoten le še na ramenih, po 42. gestacijskem tednu ga ni več.
Kapilarni hemangiom (naevus simplex) je pleteţ razširjenih krvnih ţilic v koţi in v
sluznicah. Spremembe izgledajo kot manjše ali obseţne svetlo do temno rdeče površine v
nivoju koţe. Prisoten je pri večini novorojenčkov, običajno na čelu, vekah in nosu ter
zatilju. Na obrazu ga popularno imenujejo »angelski poljub« in sčasoma izgine (zlasti na
vekah). Na zatilju se imenuje »štorkljino znamenje« in ne zbledi. Kavernozni hemangiom
(haemangioma cavernosum) je privzdignjeno ţivo rdeče znamenje kjerkoli na koţi.
Najpogosteje je vidno šele v prvih tednih po rojstvu. Nekateri ga imenujejo jagodno
znamenje. Ob rojstvu je lahko vidno le kot bela lisa z nepravilnimi robovi in redkimi ţilami
v sredini. Najprej raste, kasneje postopno izginja. V večini primerov spontano izgine do
šestega leta. Mongolska lisa (macula mongolica) je velika modrosiva lisa, različne oblike
in velikosti, ki jo povročajo nakopičene koţne pigmentne celice. Najpogosteje je na
otrokovi ritki, hrbtu in rokah. Spominja na modrico, zato lahko starši mislijo, da je
poškodba. Ponavadi zbledi po prvem letu ţivljenja. Madeţi bele kave (café-au-lait) so
majhne hiperpigmentacije koţe, v barvi bele kave. Večinoma so ovalne oblike in
nenevarni. Na nevrofibromatozo pa moramo pomisliti, če je madeţev več kot šest in merijo
v največjem premeru več kot 0,5 cm. Blue nevus je koţni melanocitom prusko modre
barve in ovalne oblike premera 1-3 cm. Nahaja se na zgornjem delu telesa. Raste zelo
počasi, redko postane rašča zločesta. Kapilarni nevus (»madeţ portskega vina«) je
hemangiom, ki ne izgine. Najpogosteje se pojavi na stranskem delu obraza, glave in vratu
(v poteku 5. moţganskega ţivca). Povezan je lahko z moţganskimi ţilnimi nepravilnostmi
na isti strani. Lahko izzove moţganske krče, hemiplegijo in moti otrokov razvoj (Sturge-
Weber sindrom). Večji kavernozni hemangiom sega globlje kot običajno »jagodno
znamenje« in je sestavljen iz večjih, zrelih ţilnih komponent. Običajno je viden ţe ob
rojstvu. Spontano izginotje ni tako pogosto kot pri običajnem jagodnem znamenju. Moţni
so zapleti, najnevarnejši je krvavitev zaradi ujetja trombocitov v hemangiom (Kasabach-
Merritov sindom). Vlaknjak oz. vezivnjak (fibrom) je relativno pogost koţni privesek pri
40
novorojenčkih. Največkrat je širokobazen in majhen ter se nahaja v bliţini dojk, ali pa je
pecljat in se nahaja pred uhlji. Na ţeljo staršev jih lahko kirurško odstranimo takoj po
rojstvu ali kasneje. Poseg je minimalen in se izvrši v lokalni anesteziji. Koţni jarek (sulcus)
in kotanja (sinus) se lahko pojavita kjerkoli, najpogosteje pa na izbočenih delih telesa
(uhelj, lopatica, koleno, kolki). Pogostejši je koţni jarek, ki je plitva vdolbina, ki se slepo
končuje. Redkeje je globoka kotanja, ki je povezana z globljimi telesnimi strukturami.
Preaurikularni sinus je najpogosteje na enem ali obeh zgornjih delih tragusa. Pomembno je
skrbno čiščenje tega predela. Pilonidalni sinus je najpogosteje v kriţnem predelu. Če je
plitev z vidnim dnom, ob skrbnem čiščenju koţe na tem predelu navadno ni zapletov. Če je
globok in v stiku s hrbtenjačo, lahko pride do vnetja osrednjega ţivčevja. Neonatalni
sklerem in nekroza podkoţnega maščevja je skleroza podkoţnega maščevja na licih,
zadnjici, hrbtu, lakteh in stegnih. Nekrotično maščevje je trdo, povrhnja koţa mrzla,
gladka, pordela ali vijolična. Je redka bolezen, spremembi sta verjetno različici motene
presnove maščob. Neonatalni sklerem se pojavi do četrtega dneva ţivljenja, nekroza
podkoţnega maščevja pa v prvih 10 dneh, pogosteje pri nedonošenčkih. Če otrok z nekrozo
podkoţnega maščevja preţivi, spremembe izginejo v dveh tednih. Edem je normalno viden
pri nedonošenčkih, vendar je lahko tudi pri njih posledica hipoksije ali ţilne okvare. Edem
stopal je viden pri Turnerjevem sindromu. Difuzni masivni edem (hydrops fetalis) je
pokazatelj resnega obolenja npr. fetalne eritroblastoze. Mekonijska obarvanost koţe je
zelenkasta obarvanost koţe, opazna prevsem pod nohti in na popkovnici. Lahko je
posledica hipoksije pri plodu. Petehije so drobne koţne krvavitve, ki se pojavijo na mestih,
na katere deluje povišan pritisk, običajne na obrazu novorojenčka, rojenega v glavični
vstavi ali z ovito popkovnico okoli vratu. Če se pojavijo na trupu in okončinah, je potrebno
izključiti bolezenski vzrok (trombocitne nepravilnosti, okuţba).
Zlatenica (ikteros) je rumena obarvanost koţe in sluznic zaradi povišane vrednosti
bilirubina. Večinoma je nenevarna (fiziološka). Zlatenica v prvih 24. urah ţivljenja ni
fiziološka in terja izključitev bolezenskih vzrokov. Na koţi je zlatenica najbolj opazna pri
naravni svetlobi, dobro je vidna tudi na trdem nebu. Pri novorojenčku se opazi, ko
koncentracija celokupnega bilirubina v serumu preseţe 85 mikromol/L. Napreduje v smeri
od glave proti nogam (kefalokavdalna progresija) in je najbolj zaznavna tretji dan. 70 %
zdravih novorojenčkov ima v prvih dnevih ţivljenja, zaradi nekaterih posebnosti pri
presnovi, v krvi povišano vrednost bilirubina do 120 mikromol/L. Pri donošenčkih pri
fiziološki zlatenici vrednost bilirubina doseţe vrh tretji dan in nato postopoma upade do
desetega dneva. Pri nedonošenčkih je vrh fiziološke zlatenice med četrtim in petim dnevom
in vrednost billirubina je višja kot pri donošenih otrocih.
Novorojenčkova glava je v primerjavi s telesom velika. Lobanjske kosti še niso zrasle. Šivi
(suture) so stiki lobanjskih kosti, mečave (fontanele) so še neookosteneli stiki lobanjskih
kosti. Obseg glave je po porodu še zelo spremenljiv, ker ima veliko otrok porodno
oteklino. Splošno velja, da imajo dečki nekoliko večji obseg glave od deklic. Primernost
obsega glave ugotavljamo s pomočjo krivulje teţ in obsegov glav slovenskih
novorojenčkov po rojstvu. O nenormalnem obsegu glave govorimo takrat, ko je izmerjen
obseg pod 10. ali nad 90. percentilno krivuljo razporeditve obsega glave za določeno
41
gestacijsko starost. Caput succedaneum je podkoţna oteklina glave, ki nastane med
porodom nad njenim vodilnim delom. Nad oteklino so lahko vidne tudi podpludbe in
petehije. Ne glede na velikost pa oteklina izgine v treh dneh. Prenizko poloţeni in
iznakaţeni uhlji so lahko znak prirojenih nepravilnosti drugih organov.
Prirojena nerazvitost mišice, ki spušča ustni kot (m. depressor anguli oris), je najbolje vidna
pri jokajočem novorojenčku. Prisotna je pri od 0,5 % do 1 % novorojenčkov in je ne smemo
zamenjati za okvaro moţganskega ţivca nasprotne strani. Jezik je lahko prekomerno priraščen
na ustno dno (ankiloglosija). Če zato ovira dojenje, prereţemo jezično podvezico
(frenotomija). Prezgodnje zobenje (dentitio precox) je lahko vidno ţe ob rojstvu pri pribliţno
1 na vsakih 2.000 novorojenčkov in ne pomeni bolezni. Ponavadi izrastejo zobje na spodnji
čeljusti. Če so čvrsti in ne motijo pri dojenju, jih ni treba odstraniti.
Vrat je dobro gibljiv in primerno dolg, mišica obračalka glave mora biti gladka. Izrazite koţne
gube na vratu se imenujejo pterigij in so povezane s sindromi (Turnerjev sindrom, Noonanov
sindrom, trisomija 21. kromosoma). Če je vrat kratek, gibljivost pa omejena, je lahko to znak
zraščenih vratnih vretenc.
Okončine so simetrične in dobro gibljive. Pri nekaterih prirojenih nepravilnostih so okončine
lahko predolge (Marfanov sindrom) ali prekratke (skeletne displazije), prav tako so lahko
nenormalne palmarne in plantarne brazde. Zgornje okončine so normalno dolge, če prstne
jagodice pri iztegnjenih zgornjih okončinah doseţejo najmanj srednjo tretjino stegna. Pri TAR
sindromu (angl. trombocytopenia-absent radius sindom) gre za trombocitopenijo in odsotnost
koţeljnice (agenezijo radiusa). Delno ali popolno zraščeni (sindaktilija) ter nadštevilčni prsti
(polidaktilija) so relativno pogosta nepravilnost, vendar redko pridruţeni ostalim prirojenim
nepravilnostim. Manjek prstov pri novorojenčkih ni tako pogost kot so nadštevilčni prsti.
Klinodaktilija (poševnost prstov), zlasti prstanca in mezinca na roki je lahko normalen pojav,
včasih pa znak prirojenih nepravilnosti (trisomija 21. kromosoma).
Razvojna diplazija kolka (prirojen izpah kolka) je nepravilnost, pri kateri zaradi napačno
oblikovanega sklepa glavica stegnenice zdrsne iz sklepne ponvice na črevnici. Ugotovimo jo s
preizkusom po Ortolaniju in Palmenu oziroma Barlowu. V klinični sliki ugotovimo omejeno
abdukcijo prizadetega kolka in pozitiven subluksacijski (preizkus po Palmenu oziroma
Barlowu) ter repozicijski fenomen (Ortolanijev preizkus). Najpogostejši deformaciji stopal sta
poloţajni valgus in varus. Stopala v obliki gugalnika imajo novorojenčki s trisomijo 18.
kromosoma.
Prsni koš je valjast, kratek, rebra so skoraj vodoravna. Je dobro respiratorno pomičen. Prsni
bradavici sta dobro vidni, če sta prekomerno razmaknjeni, je lahko to znak drugih
nepravilnosti (Turnerjev sindrom). Ginekomastija je nabreklost prsi, včasih lahko iz njih
priteče nekaj belega, mlečnega izcedka. Gre za normalen pojav, tako pri deklicah kot pri
dečkih zaradi materinih nosečnostnih hormonov v krvi novorojenčka. Obe stanji spontano
izgineta v nekaj dneh. Nadštevilčne prsne bradavice so običajno pod prsnimi bradavicami in
so manjše, včasih komaj vidne. Hrbtenica je v ravni črti, koţa nad njo brez sprememb. Lasna
42
znamenja nad hrbtenico so lahko znak njene okvare. Koţne jame (sulkusi, sinusi) so
najpogosteje v sakralni regiji. Diagnostična obdelava je potrebna, če dno sulkusa ni prekrito s
koţo.
Frekvenca dihanja je običajno od 40 do 60/minuto. Dihanje je večinoma periodično, zlasti pri
nedonošenčkih. Novorojenčki nekaj minut dihajo ritmično, nato nastopi kratek dihalni premor
(običajno od 5 do 10 sekund), med katerim ostanejo roţnati. Apnoična ataka pomeni daljši
zastoj dihanja (>20 sekund), med katerim postane otrok cianotičen. Pri primerno ogretem
novorojenčku ne vidimo plapolanja nosnic, ugrezanja prsnice ter medrebrnih prostorov in ne
slišimo okrepljenega izdiha (angl. grunting). Nedonošenček lahko med jokom ugreza prsnico,
kar je normalen pojav, če ni zdruţen z okrepljenim izdihom, frekvenca dihanja pa je
normalna. Bitje srca je ritmično, utrip od 100 do160/minuto, med jokom je lahko višji. Zdrav
donošen ali prenošen novorojenček ima lahko srčni utrip pod 100/minuto, vendar se mora
med jokom ali draţenjem otroka njegov utrip zvišati. Femoralni pulz je lahko prve dni po
rojstvu šibek, vendar mora biti tipen. Krvni pritisk merimo pri mirnem otroku z aparatom s
primerno široko manšeto na vseh okončinah. Normalne vrednosti sistolnega krvnega pritiska
pri zdravem donošenem otroku so med 45 in 85 mm Hg, diastolnega med 25 in 50 mm Hg.
Pri preduktalni koarktaciji aorte sta lahko femoralni pulz in krvni pritisk na spodnji okončini
normalna, dokler je arterijski duktus še odprt.
Trebuh je velik. Skozi trebušno steno se lahko nakazujejo obrisi spredaj leţečih trebušnih
organov (jetra, vranica, črevo), zlasti pri nedonošenčku. Rob jeter lahko sega do 2,5 cm pod
desnim rebrnim lokom, vranica običajno ni tipna. Prve dni po rojstvu lahko otipamo ledvici,
ker je v črevesu le malo zraka in hrane. Če je trebuh vleknjen, je to lahko znak diafragmalne
kile. Pregled trebuha obsega tudi natančen pregled krna popkovnice, ki je pretisnjena s
sponko. Preverimo, če vsebuje vse tri ţile (arteriji in veno). Enojna popkovnična arterija je
prisotna pri 2 % plodov, od katerih ima lahko 10 % kromosomske, 27 % pa prirojene
nepravilnosti. Relativno pogosta fiziološka oblika popka je t.i. koţni popek, ko je 2 do 3 cm
popkovine nad trebuhom pokrite s koţo; pri t.i. amnionskem popku je poloţaj nasproten, saj
amnion prehaja s popkovine kar na trebušno steno. Popkovnične ţile lahko ostanejo
anatomsko odprte še do 20 dni. V tem času so lahko vstopna vrata za okuţbo. Med 5. in 14.
dnevom popkovni krn odpade, rana v leţišču popka se praviloma dobro zaceli. Po odstranitvi
popkovničnega krna je lahko prisoten minimalen rumenkast izcedek, lahko kaplja krvi.
Popkovnega krna ne smemo predčasno »odtrgati«.
Prve dni novorojenček odvaja 60 - 200 g smolastega blata, ki se imenuje mekonij. Mekonij je
črnozeleno blato brez vonja. Sestavljajo ga sluz, odpadli koţni epitelij in plodovnica s puhom
ter sirasto mastjo, barvo ima od ţolčnih barvil. Včasih otrok spontano odvaja mekonijski čep,
ki ne pomeni nujno patologije kot je npr. cistična fibroza, Hirschsprungova bolezen, zapora
črevesa. Če se mekonij ne izloči v prvih 24 urah, je treba ugotoviti vzrok in danko izprazniti.
Za izpraznitev mekonija običajno zadostuje klizma s toplo fiziološko raztopino (5-10 ml/kg
telesne teţe) in neţna stimulacija danke s katetrom, s katerim izvajamo klizmo. Po odvajanju
mekonijskega blata mora otrok nato redno odvajati blato. Njegova barva se postopoma
43
spreminja od limonasto rumene do temno zelene, gostota od čvrste do kašaste. Dojeni
novorojenčki odvajajo pogosteje kot nedojeni, blato je običajno kašasto.
Donošeni dečki imajo moda v modnikih, ki sta velika. Normalna dolţina penisa je najmanj
2,5 cm. Nedonošeni dečki še nimajo mod v modnikih. Modi morata biti enaki, če modro
prosevata, je potrebno izključiti torzijo. Pogosta je vodena kila (hidrokela), ki običajno
kasneje spontano izgine. Pri penisu koţica pogosto sega prek glavice (phimosis). Izvodilo
sečnice je na sredi glavice penisa. Pri hipospadiji je sečnica spodaj zevajoča. Pri neodprtosti
sečnice (atrezija sečnice) je potrebno takoj zagotoviti odtok urina. Pri donošenih deklicah
velike sramne ustnice prekrivajo male. Nedonošene deklice imajo zelo velik ščegetavček in
male sramne ustnice, ki štrle prek velikih. Deviška koţica (gr. hymen) je blizu površine in
mora biti vsaj delno perforirana, da lahko kasneje menstrualna kri nemoteno odteka. Včasih
visi z himna mukozna resica (lat. fimbria ), ki v nekaj dneh spontano izgine. Včasih donošene
novorojenke krvavijo iz spolovila. Ta krvavitev je hormonalnega izvora in se imenuje laţna
menstruacija (metrorrhagia spuria). Ni nevarna in preneha po nekaj dneh. Pri nejasnem
spolovilu je potrebno z ustreznimi preiskavami določiti otrokov spol.
Novorojenček urinira enkrat prvi dan, dvakrat drugi dan (itd. do šestega dneva). Od šestega
dneva naj bi uriniral najmanj 6-krat dnevno. Seč lahko vsebuje mnogo uratnih kristalov, ki
obarvajo plenice oranţno. Če otrok ne urinira v prvih 24. urah, je to lahko posledica fiziološke
»subhidracije«, vendar moramo izključiti bolezenski vzrok (npr. zaklopka sečnice pri dečkih).
Novorojenček večinoma spi, če izvzamemo čas previjanja, hranjenja in lakote:
V aktivnem REM spanju (REM, iz angl. rapid eye movements) ima hitre gibe očesnih zrkel
tudi pri zaprtih vekah, občasno neprehransko sesanje, neredno dihanje (celo periodično in/ali
paradoksno) in precejšnjo splošno neaktivnost telesa (atonijo). Občasno se zdrzne (zbuja) s
hitrimi, miokloničnim zgibkom podobnimi trzljaji vsega telesa.
V mirnem neREM spanju diha mirno, običajno leţi z malo skrčenimi zgornjimi in spodnjimi
okončinami, občasno ima velike gibe udov in telesa.
Zdravi novorojenčki imajo odmik stegen in upognitev komolcev, kolkov, kolen in gleţnjev
(»poloţaj ploda«). Novorojenčki, ki so se rodili z medenično ali noţno vstavo, imajo zvečine
iztegnjen poloţaj nog, kar včasih vidimo tudi pri nedonošenčkih po 30. tedni gestacijske
starosti. Odmik stegen mora biti prisoten ţe pri nedonošenčkih s 25 tedni gestacijske starosti.
Novorojenčkove dlani so močno stisnjene, pri čemer je palec zunaj ostalih prstov. Ob rahlem
dotiku hrbtišča tako stisnjene dlani bo novorojenček pest razprl. Pri zbujanju se novorojenček
mršči, giblje z vsemi udi, se oglaša in zajoka.
Dostları ilə paylaş: |