Osnove pediatrije

Sepsa povzroča, kljub vedno novemu  antibiotičnemu zdravljenju, še vedno visoko smrtnost. 
Incidenca  je  od  1-10  na  1000  rojenih,  smrtnost  pa  od  10-50%.  Pogostnost  bolezni  in  njena 
smrtnost  je  večja  med  nedonošenčki.  Razlikujemo  zgodaj  nastalo  sepso  in  pozno  nastalo 
sepso. 
Klinični simptomi zgodaj nastale sepse se pokaţejo v prvih 5-7 dneh po porodu. Značilen je 
hiter  potek  bolezni,  pridruţenost  dihalne  stiske  in  velika  smrtnost.  Okuţba  je  lahko  ţe 
hematogena prek posteljice ali pa je obporodna. Predčasni razpok jajčnih ovojev, mekonijska 
plodovnica,  znaki  amnionitisa  pri  materi,  obporodna  asfiksija  povečajo  moţnost  nastanka 
bolezni. Povzročitelji so največkrat streptokok skupine B, Listeria, redkeje pa Candida, virusi 
ali Gram negativne klice. Pozno nastalo sepso lahko še vedno povzročajo mikroorganizmi, s 
katerimi  se  je  otrok  koloniziral  ob  porodu,  večinoma  pa  je  okuţba  nosokomialna,  to  je  z 
bolnišničnimi  mikroorganizmi.  Večkrat  ji  je  pridruţen  tudi  meningitis.  Smrtnost  pozno 
nastale sepse je navadno veliko niţja od smrtnosti zaradi zgodnje. 
Klinično se sepsa kaţe z znaki in simptomi, ki so skupni mnogim neonatalnim boleznim, kot 
so dihalna stiska, bolezni metabolizma, ţivčevja, srčne napake ali prirojene bolezni skupine 
TORCH (toksoplazmoza, O = other, rubella, citomegalija, herpes). Najpogostejši znaki sepse 
so  temperaturna  nestabilnost,  motnje  v  tonusu  in  v  zavesti,  spremembe  na  koţi  (cianoza, 
marmoriranost, bledica, petehije, zlatenica, skleredem), teţave s hranjenjem (bruhanje, driska, 
meteorizem, vidne črevesne vijuge), kardiorespiratorne (tahipneja, dihalna stiska, tahikardija, 
hipotenzija) in metabolične motnje (hiper- ali hipoglikemija, metabolna acidoza). Od vseh je 
hipotenzija najnevarnejši znak in ozdravitev šoka večinoma pomeni tudi končno ozdravitev. 
Diagnoza  sepse  temelji  na  hemokulturi,  v  pomoč  pa  so  tudi  kulture  drugih  telesnih  tekočin 
(urin, likvor). Ker na pozitivno hemokulturo čakamo najmanj tri dni, pri iskanju povzročitelja 
pomagajo  antigenski  testi  in  mikroskopski  pregled  različnih  tekočin,  obarvanih  po  Gramu 
(likvor,  ţelodčni  aspirat,  amnijska  tekočina,  plevralni  punktat,  ascites,  ...).  Pomagajo  tudi 

57 
 
dodatni laboratorijski testi, kot so število levkocitov < 5.000 ali > 30.000, razmerje paličastih 
proti vsem nevtrofilnim L ≥ 0,2, pozitivni fazni reaktanti: C-reaktivni protein, sedimentacija. 
Otroka  zdravimo  z  antibiotiki,  tudi  če  le  sumimo  na  sepso  ali  če  ima  v  anamnezi  dejavnike 
večjega tveganja za infekt. 
Antibiotično  zdravljenje  vključuje  izkustveno  in  usmerjeno  zdravljenje  (po  prejetju  izvidov 
občutljivosti  bakterij  za  antibiotike.  Če  ni  prizadeto  osrednje  ţivčevje,  je  primerna 
kombinacija  ampicilina  in  gentamicina  (donošenček  prejema  gentamicin  v  odmerku  3,5 
mg/kg vsakih 12 ur), v primeru prizadetosti osrednjega ţivčevja pa kombinacijo ampicilina in 
cefotaksima. Trajanje antibiotičnega zdravljenja novorojenčkov s sumom na sepso naj bo čim 
krajše,  2-3  dni,  če  so  hemokulture  negativne.  Če  osamimo  bakterije,  naj  traja  antibiotično 
zdravljenje pri novorojenčku 7 do 10 dni in 14 dni, če sepso povzroča L. monocytogenes. 
Za  začetno  zdravljenje  pozne  sepse  novorojenčkov  v  večini  neonatalnih  intenzivnih  enot 
priporočajo  kombinacijo  vankomicina  in  aminoglikozida,  ker  so  moţni  povzročitelji  lahko 
odporni  proti  meticilinu  (proti  meticilinu  odporen  Staphilococcus  epidermidis  -  MRSE  ali 
proti  meticilinu  odporen  S.  aureus  –  MRSA).  Poleg  antibiotičnega  zdravljenja  je  treba 
vzdrţevati  in  nadzorovati  vse  vitalno  pomembne  funkcije.  Nadzorujemo  krvne  pline  in 
oksigenacijo  krvi,  preprečujemo  šok  s  podporo  krvnemu  tlaku,  zdravimo  morebitno 
diseminirano  intravaskularno  koagulacijo,  nadzorujemo  diurezo,  elektrolitsko  ravnovesje, 
glikemijo in temperaturo. 
 
Incidenca neonatalnega meningitisa je 1 na 2500 rojenih, smrtnost je 30 do 60 %, v zadnjem 
času niţja, visok pa je tudi odstotek pozneje prizadetih otrok. Klinična slika je podobna sepsi. 
Pridruţijo se  še  znaki,  kot  so  krči,  motnje  mišičnega  tonusa  in  napeta  fontanela.  Okuţba  je 
hematogena, razen pri novorojencih z mielomeningokelo ali zunanjo drenaţo likvorja zaradi 
hidrocefalije. Podobni so tudi diagnostični postopki. Diagnozo potrdimo s pregledom likvorja: 
kultura,  razmaz,  barvan  po  Gramu,  raven  glukoze,  beljakovin  in  pleocitoza  ter  antigenski 
testi.Zdravljenje je enako kot pri sepsi, antibiotike pa dajemo še 14 dni po sterilizaciji likvorja 
oziroma  najmanj  21  dni.  Zaradi  komplikacij  kot  so  hidrocefalus,  absces,  ventrikulitis  je 
potrebno tudi redno ultrazvočno spremljanje bolezni. 
 
Omfalitis  je  vnetje  v  predelu  popka,  ki  se  kaţe  z  rdečino,  oteklino  in  z  ali  brez  izcedka. 
Leţišče popka predstavlja odlično gojišče za razraščanje patogenih bakterij. Najbolj pogosto 
je  vnetje  posledica  pomanjkljive  higiene  ali  bolnišnične  okuţbe.  Pri  blagi  obliki  omfalitisa 
zadošča lokalno čiščenje z alkoholom. Pri omfalitisu, kjer je pridruţena tudi splošna okuţba, 
je potrebno novorojenčka hospitalizirati in zdraviti z antibiotiki. V primeru nastanka abscesa 
je  zdravljenje  kirurško.  Pri  izcedku  barve  ţolča  iz  popka  moramo  pomisliti  na  perzistentni 
omfaloenterični  duktus  (ostanek  povezave  med  popkom  in  tankim  črevesom)  in  ga  zdraviti 
kirurško. Pri izcedku svetlo rumene barve iz popka moramo pomisliti na  perzistentni urahus 
(ostanek  povezave  med  popkom  in  sečnim  mehurjem)  in  ga  zdraviti  kirurško.  Granulom 
popka je temnordeče »mesnato« tkivo. Nastane kot posledica blagih lokalnih okuţb v leţišču 
popka, potem ko popkovni krn odpade. Zdravimo ga z lapiziranjem s srebrovim nitratom tako 
dolgo, dokler leţišče popka ni suho. 
 
 

58 
 
OSTALA BOLEZENSKA STANJA 
 
Moţganska (intraventrikularna) krvavitev nedonošenčkov (IVH) lahko prizadene do 40% 
vseh  otrok  s  porodno  teţo,  manjšo  od  1500  g,  in  do  60%  vseh  s  porodno  teţo  pod  1000  g. 
Čeprav so opisane tudi prenatalne krvavitve, jih večina nastane takoj po porodu: 60 % v 24 
urah,  85  %  v  prvih  72  urah  in  95  %  v  prvem  tednu.  Mesto  krvavitve  je  subependimalni 
germinalni  matriks  med  talamusom  in  kavdatnim  nukleusom.  V  germinalnem  matriksu  se 
tvorijo nevroni in glija. Po končani migraciji nevronov ostane na tem mestu še veliko slabo 
podprtega ţilja. Odpoved avtoregulacije pretoka krvi skozi moţgane povzroči, da spremembe 
arterijskega  in  venskega  tlaka  direktno  vplivajo  na  tlak  v  kapilarah  tega  področja  in 
povzročijo  krvavitev.  Po  rupturi  ependima  se  krvavitev  razširi  v  stranske  prekate.  Dvajset 
odstotkov  otrok  z  IVH  ima  še  krvavitev  v  moţganski  parenhim,  kar  je  posledica  večje 
ishemične poškodbe. 
Rizični  dejavniki  za  nastanek  krvavitve  so  skrajna  nedonošenost,  obporodna  asfiksija, 
hipoksija,  hiperkapnija,  acidoza,  nenadna  hipertenzija  ter  bolezen  hialinih  membran, 
pnevmotoraks in porod v medenični vstavi. Ker je prognoza moţganske krvavitve odvisna od 
njene velikosti, jo razdelimo na 4 stopnje: 
1.
 
stopnja: samo subependimalna krvavitev, 
2.
 
stopnja: intraventrikularna krvavitev brez razširitve stranskih prekatov, 
3.
 
stopnja:  intraventrikularna  krvavitev z razširitvijo stranskih prekatov, 
4.
 
stopnja: intraventrikularna in intraparenhimska krvavitev. 
Prognoza 1. in 2. stopnje IVH je dobra in ne vpliva na razvoj otroka. Pri 3. stopnji je razvojno 
prizadetih do 80 % otrok, pri 4. stopnji pa jih večina umre, ostali pa so teţko psihomotorično 
zaostali. 
Klinično  je  IVH  lahko  popolnoma  asimptomatska,  v  najteţjem  primeru  pa  nedonošenček 
skoraj  izkrvavi  v moţgane.  Tedaj  je otrok stuporozen ali komatozen, apnoičen, ima tonične 
krče,  decerebrirano  drţo  in  široke  zenice.  Vmesna  stanja  so  velikokrat  prekrita  s  sočasno 
mehanično ventilacijo, ki jo potrebuje otrok zaradi dihalne stiske. Krvavitev in njene stopnje 
sedaj  ugotovimo  z  ultrazvočnim  pregledom  glave,  ki  ga  naredimo  prek  velike  mečave. 
Najuspešnejše  preprečevanje  IVH  je  preprečevanje  prematurnosti  in  obporodne  asfiksije. 
Poleg  splošnih  načel  nege  nedonošenčka  pa  obstajajo  še  številna  zdravila,  s  katerimi  se 
poskuša  preprečiti  nastanek  moţganske  krvavitve.  Akutna  posledica  teţke  IVK  je  nastanek 
hidrocefalusa. Pri milejših oblikah (ventrikulomegalija) postanejo prekati normalno veliki tudi 
brez vsake terapije, pri teţjih oblikah pa je potreben ventrikuloperitonealni odvod (shunt).  
 
Hipoglikemija  je  zniţana  koncentracija  krvne  glukoze  pod  1,8  mmol/L  zaradi  premajhnih 
zalog  glikogena  ali  hiperinzulinemije.  Klinično  se  največkrat  izrazi  s  krči.  Zdravimo  jo  z 
infuzijo  glukoze,  preprečujemo    pa  z  zgodnjim  hranjenjem.  Pomembno  je,  da  pravočasno 
odkrijemo asimptomatsko obliko (pri nedonošenčkih, zahirančkih).  
 
Hipokalcemija je zniţana vrednost celokupnega serumskega kalcija pod 1,8 mmol/L (v prvih 
48  urah  ţivljenja),  nato  pod  2,15mmol/L.  Klinično  se  največkrat  izrazi  v  obliki  krčev. 
Zdravimo  jo  z  intravenoznim  dajanjem  kalcijevega  preparata.  Pogosteje  se  pojavi  pri 
novorojenčkih z nizko porodno teţo.  

59 
 
Galaktozemija  je  vrojena  motnja  v  presnovi  galaktoze  zaradi  manjka  encima  galaktoza-1-
fosfat-uridil-transferaze.  Incidenca  je  1  na  40.000-60.000.  Po  zauţitju  ţenskega  ali  kravjega 
mleka se pri bolniku pokaţejo driska, bljuvanje, letargija, hipotonija, prolongirana zlatenica, 
kasneje katarakta. Nezdravljen novorojenček lahko umre. Zdravljenje je hranjenje z mlekom 
brez laktoze.  
 
Abstinenčni sindrom je posledica nenadne odtegnitve drog, alkohola, nikotina, ki jih je med 
nosečnostjo  uţivala mati. Klinični  znaki  se pojavijo navadno 24 po rojstvu: šibkost,  motnje 
sesanja,  driska,  hujšanje,  cvileč  jok,  razdraţljivost,  tahipneja,  dihalni  premori,  povišana 
telesna  temperatura.  Zdravljenje  poteka  do  omilitve  simptomov,  otrok  dobiva  sedativa  in/ali 
opijate. 
 
Hemoragična  bolezen  je  posledica  pomanjkanja  od  vitamina  K  odvisnih  koagulacijskih 
faktorjev.  Kaţe  se  s  krvavitvijo  v  črevo,  lahko  tudi  v  pljuča.  Zgodnja  oblika  se  pokaţe 
navadno 2.-3. dan po rojstvu kot krvavitev iz črevesja, kasna po nekaj tednih. Večje tveganje 
zanjo imajo otroci, ki so izključno dojeni, ob porodu asfiktični,  nedonošeni in otroci mater, ki 
so  bile  zdravljene  z  antikonvulzivnimi  zdravili  ali  visokimi  dozami  aspirina.  Zdravimo  jo  z 
vitaminom K. Zaradi obvezne preventive po rojstvu je bolezen v Sloveniji redka.  
 
Nekrozantni  enterokolitis  je  akutna  intestinalna  nekroza  zaradi  hipoksije  črevesja  in 
hranjenja z mlečnimi formulami, ki ne vsebujejo protivnetnih faktorjev. Ocenjena incidenca je 
od  0,3  do  2,4  na  1000  ţivorojenih,  smrtnost  znaša  od  9  do  28  %.  Pogostejša  je  pri 
nedonošenih  novorojenčkih.  Pri  najhujši  obliki  je  otrok  kritično  bolan  s  perforacijo  večjega 
dela črevesja. Zdravljenje je kirurško. 
 
Torzija testisa lahko nastane intrauterino. Skrotum je na strani torzije otečen, modro proseva 
in ni boleč. Zdravljenje je kirurško.  
 

60 
 
DOJENJE IN PREHRANA OTROKA 
 
Hrana je nujna za otrokovo normalno rast in razvoj. Vsebovati mora šest esencialnih hranil:  
1.
 
ogljikove hidrate, 
2.
 
beljakovine,  
3.
 
maščobe,  
4.
 
vitamine, 
5.
 
minerale, 
6.
 
vodo. 
Na uravnavanje  človekovega prehranjevanja vpliva hipotalamus, kjer sta  center za hranjenje 
in  sitost.  Na  delovanje  obeh  centrov  vplivajo  številni  dejavniki  (signali  iz  prebavil,  nivo 
krvnega sladkorja, vonj in videz hrane, genetski dejavniki itd).  
Pravilna  prehrana  tudi  pomembno  vpliva  na  potek  nekaterih  bolezni  (cistična  fibroza),  pri 
drugih pa otrok potrebuje posebno dieto (celiakija, fenilketonurija, alergija na hrano).  
 
Otroci  imajo  hitrejšo    presnovo,  večje  kalorične  in  tekočinske  potrebe  kot  odrasli.  Sodobne 
smernice za zdravo in uravnoteţeno prehrano se zato močno razlikujejo od smernic zdravega 
prehranjevanja  odraslih    in  narekujejo  povečan  vnos  beljakovin  in  maščob  ter  manjši  vnos 
prehranske vlaknine. Šele od konca drugega leta starosti pa do vstopa v šolo otroci postopno 
preidejo na uravnoteţeno druţinsko prehrano.  
 
Otroci so tudi bolj nagnjeni k podhranjenosti/nedohranjenosti, ker: 

 
imajo manjše zaloge maščob in beljakovin, 

 
večje prehranske potrebe zaradi rasti (4-mesečni otrok porabi 30% energije za rast, tri-
letni  2 %),  rast  moţganov je najhitrejša v razdobju  od 3 mesece pred  rojstvom do 3. 
leta starosti. 
 
Hitra rast in razvoj sta osnovni značilnosti zgodnjega otroštva. Energijo, ki jo otrok potrebuje 
za napredek, dobi izključno s hranjenjem. Referenčne vrednosti otrokovih potreb po energiji 
in beljakovinah so prikazane v tabeli 3. 
 
Tabela 3. Referenčne vrednosti otrokovih potreb za energijo in beljakovinami. 
 
Starost 
Energija (kcal/kg/dan) 
Beljakovine (g/kg/dan) 
0-6 mesecev 
115 
2,2 
7-12 mesecev 
95 
2,0 
13 mesecev-3 leta 
95 
1,8 
4-6 let 
90 
1,5 
7-10 let 
75 
1,2 
11-14 let 
60 
1,0 
15-18 let 
20 
0,8 
 
 

61 
 
Otrok je lahko hranjen na različne načine: 

 
po naravni poti skozi usta,  

 
enteralno po sondi na več načinov, npr. nazogastrično in nazojejunalno, redkeje prek 
gastrostome ali jejunostome, 

 
parenteralno z infuzijami v centralno ali periferno veno.  
 
Otrokova  prva  hrana  je  materino  mleko  ali  mlečne  formule,  okrog  šestega  meseca  starosti 
prične uţivati gostejšo in mešano prehrano.   
 
DOJENJE 
 
Dojenje  je  brez  dvoma  najboljše  hranjenje  za  novorojenčka  in  malega  otroka.  Je  naravno 
nadaljevanje  dolgotrajnega  procesa,  ki  se  začne  s  spočetjem,  nadaljuje  z  nosečnostjo  in 
porodom,  po  rojstvu  pa  z  dojenjem.  Ţensko  mleko  je  ne  le  specifično  za  vrsto,  temveč  se 
dojenje  razlikuje  od  vseh  drugih  načinov  hranjenja.  Dojenje  mora  biti  prijetno  za  otroka  in 
mater. Tako se ustvari tesno soţitje in okrepi  čustvena vez med njima. Dojenje poimenujemo 
po načinu in uspešnosti. 
 
Izključno dojenje (angl. exclusive breastfeeding) 
Je  dojenje  oziroma  hranjenje  z  ţenskim  mlekom.  Izključno  dojen  otrok  lahko  prejema 
vitamine, minerale in zdravila, ki jih predpiše zdravnik. Izključno dojen otrok ne sme uţivati 
vode,  sokov  ali  druge  tekočine.  Otrok,  ki  je  hranjen  izključno  z  izbrizganim  materinim  ali 
ţenskim  mlekom,  ga  prejema  po  sondi,  brizgalki,  ţlički  ali  skodelici,  izjemoma  po 
steklenički. SZO priporoča izključno dojenje prvih šest mesecev. 
 
Skoraj izključno dojenje (angl. almost exclusive breastfeeding) 
Je  dojenje  oziroma  hranjenje  z  ţenskim  mlekom.  Novorojenček  popije  prva  dva  dni  1-2 
obroka  mlečne  formule  (npr.  po  sondi,  brizgalki,  ţlički  ali  skodelici,  izjemoma  po 
steklenički), kasneje je izključno dojen!  
 
Delno dojenje  (angl. partial or mixed breastfeeding) 
Je kombinacija hranjenja z ţenskim mlekom in mlečno formulo. Razpon delnega  dojenja je 
širok, od preteţnega dojenja do preteţnega hranjenja z mlečno formulo. SZO priporoča delno 
dojenje do dveh let ali tako dolgo, kot to ţelita dojenček in mati. 
 
Minimalno dojenje  (angl. token breastfeeding) 
Prve dni po rojstvu je bil otrok nekaj dni dojen, kasneje le z mlečno formulo. 
 
Dojenje (angl. any breastfeeding) 
Je dojenje na zgoraj opisane načine. 
 
Nikoli dojen (angl. never breastfed) 
Je otrok, ki ni bil nikdar dojen oziroma hranjen z materinim ali ţenskim mlekom. 
 

62 
 
UKREPI ZA IZBOLJŠANJE DOJENJA V SVETU IN SLOVENIJI 
 
Usmerjeni  so  na  dogajanje  pred  (nosečnost,  šola  za  starše)  in  po  otrokovem  rojstvu 
(porodnišnice, zdravstvo in druţba). 
  
Najpomembnejši  dokument  na  področju  dojenja  je  Protecting,  promoting  and  supporting 
breast-feeding,  ki  sta  ga  izdali  SZO  in  UNICEFF  leta  1989.  Od  takrat  naprej  si  obe 
organizaciji  prizadevata  za  večjo  uveljavitev  in  promocijo  dojenja.  Čeprav  je  dojenje  staro 
prav toliko kot človeštvo, je bilo zaradi agresivnega reklamiranja mlečnih formul v prejšnjem 
stoletju neupravičeno podcenjeno, tako v Sloveniji kot drugje po svetu. Mednarodna skupnost 
se je reševanja problema lotila s široko akcijo.  
 
Da  bi  omejili  podarjanje  mlečnih  nadomestkov  v  nerazvite  drţave,  je  bil  leta  1981  izdan  
Mednarodni pravilnik  o  trţenju  z nadomestki materinega mleka  (angl.  International  code of 
marketing of breast-feeding substitutes).  
 
Pozneje  so  strokovnjaki  za  zdravstveno  varstvo  otrok  ugotovili,  da  k  dojenju  pomembno 
pripomorejo 24-urno sobivanje matere in otroka v porodnišnici, dojenje na otrokovo zahtevo 
in izogibanje hranjenja po steklenički.  
 
Ugotovitve za uspešno dojenje so strnili v listini Deset korakov do uspešnega dojenja, ki je 
bila leta 1990 v Firencah sprejeta kot pomemben del dokumenta Innocenti Declaration.  
 
Splošne  zahteve  listine  Deset  korakov  do  uspešnega  dojenja  so  naslednje:  v  porodnišnici  s 
pisnimi pravili podpirajo izključno dojenje; zdravstveno osebje se organizirano izobraţuje o 
dojenju (18-urni, 20-urni tečaj), dojenje se začne v prvi uri po porodu, novorojenček in mati 
sobivata    24  ur  dnevno  (angl.  rooming-in),  dojeni  novorojenci  niso  hranjeni  po  cuclju, 
porodnišnica mlečnih formul ne kupuje po zniţani ceni.  
 
Leta  1991  sta  pričela  WHO  in  UNICEF  uveljavljati  mednarodno  pobudo  za  Novorojencem 
prijazne porodnišnice (BFHI, iz angl. Baby Friendly Hospital Initiative). Pobuda zahteva, da 
zaposleni  v  celoti  upoštevajo  listino  Deset  korakov  do  uspešnega  dojenja,  zato 
novorojencem prijazne porodnišnice obvezujejo, da: 
1. Imajo pisna navodila o dojenju, s katerimi so seznanjeni vsi zdravstveni delavci. 
2. Izobrazijo zdravstvene delavce v postopkih, kako ta navodila uresničiti. 
3. Poučijo vse nosečnice o prednosti dojenja in pravilnih postopkih. 
4. Pomagajo materam pričeti z dojenjem v prvih 30. minutah po porodu. 
5. Pokaţejo materam, kako dojiti in ohraniti mleko, če so ločene od otroka. 
6. Dajejo novorojenčkom tekočino ali mlečne formule le iz medicinskih razlogov. 
7. Uveljavijo sobivanje matere in otroka 24 ur dnevno.  
8. Spodbujajo dojenje na zahtevo novorojenčka. 
9. Ne dajejo dudk dojenim otrokom. 
10. Pospešujejo ustanavljanje skupin za podporo dojenja po odpustu iz porodnišnice. 

63 
 
Pridobitev  naziva  Novorojencem  prijazna  porodnišnica  je  zahteven  proces,  v  katerem  mora 
porodnišnica v skladu z listino Deset korakov do uspešnega dojenja omogočiti pogoje, da je 
ob  odpustu  vsaj  80%  novorojenčkov  izključno  dojenih.  Zdravstveno  osebje,  ki  dela  z 
novorojenčki,  materami  in  nosečnicami,  se  mora  v  20-urnem  tečaju  organizirano  dodatno 
izobraziti  o  dojenju.  Potek  dela  mora  na  občuten  in  strokoven  način  omogočati  materi  in 
otroku  nemoteno  dojenje.  Po  postopku  samoocenjevanja,  v  katerem  mora  ustanova  izpolniti 
predpisan odstotek v vseh desetih točkah listine Deset korakov do uspešnega dojenja, lahko 
zaprosi  za ocenjevanje zunanje ocenjevalce.  Le-ti  delujejo  v okviru Nacionalnega odbora za 
spodbujanje dojenja pri Unicef Slovenija, ki je bil ustanovljen leta 1996. V primeru negativne 
ocene se ocenjevalni postopek ponovi, ko ustanova odpravi  pomanjkljivosti.  Da poteka delo 
v novorojencem prijaznih porodnišnicah resnično v skladu z zahtevami listine Deset korakov 
do uspešnega dojenja, izvajajo zunanji ocenjevalci nenapovedana ponovna ocenjevanja.  
 
V Sloveniji je 12 od 14  porodnišnic novorojenčkom prijaznih, ob odpustu iz porodnišnice je 
dojenih skoraj 97 % otrok. 
 
 
FIZIOLOGIJA DOJKE IN LAKTACIJA 
 
Hormonska  kontrola  dojenja  poteka  po  treh  poteh:  mamogenezi  (rast  mlečnih  ţlez), 
laktogenezi (začetek izločanja mleka) in galaktopoezi (vzdrţevanje izločanja mleka). 
 
Mamogeneza 
Je  zapleteno  zaporedje  dogodkov,  ki  pripravljajo  dojke  na  dojenje.  Pri  plodu  se  epitelni 
trakovi    razvejajo  v  vode,  v  katerih  se  pojavlja  lumen.    V  puberteti  estrogeni  ciklično 
vzpodbujajo  rast  strome  in  mlečnih  vodov  ter  nalaganje  maščobnega  tkiva,  ki  povečuje 
prostornino dojke. Estrogeni, prolaktin, rastni hormon, inzulin in glukokortikoidnimi hormoni 
nadledvičnice  vzpodbujajo  nadalnji  razvoj  mlečnih  vodov.  Dokončni  razvoj  dojke  sledi  v 
nosečnosti. Tedaj se dokončno razvejajo in oblikujejo ţlezni deli. Pod vplivom progesterona 
rastejo  reţnji,  alveole  nabreknejo,  alveolarne  celice  dobijo  sekrecijski  značaj.  Med 
nosečnostjo  proizvaja  ţlezno  tkivo  v  dojki  mlezivo  (kolostrum),  nosečnostni  hormoni  pa 
preprečujejo  nastanek  večjih  količin  mleka.  Hormona  prolaktin  in  oksitocin  nastajala  v 
materinem  telesu  proti    koncu  nosečnosti  in  kasneje  samodejno  kot  odgovor  na  otrokovo 
sesanje. 
 
Laktogeneza  
Pomeni tvorbo mleka. 
 
Laktogeneza tipa 1 nastopi  pribliţno 12 tednov pred porodom, ko začnejo alveolarne celice 
tvoriti in izločati manjše  količine mleziva. Pred  nosečnostjo je serumski  prolaktin  pribliţno 
10 ng/L, ob koncu pa 200 ng/L. Po porodu njegov nivo pade. Pri ţenskah, ki ne dojijo, se vrne 
na vrednost 10 ng/L v dveh do treh tednih. Pri doječih ţenskah  se zaradi otrokovega sesanja 
nivo  prolaktina  hitro  dvigne.  Dvig  lahko  sproţi  ţe  taktilna  stimulacija  prsnih  bradavic.  
Tvorba mleziva prične usihati po pribliţno 40 urah. 

64