Cerebralna paraliza (CP) ali centralna motorična prizadetost je neprogresivna moţganska
okvara, nastala zaradi škodljivega delovanja na nezrele moţgane ploda med nosečnostjo, pri
porodu ali v zgodnjem otroštvu do 3. leta starosti. Posledica je okvara motoričnih funkcij, ki
je zaradi otrokove rasti dinamična. Povzroča razvoj sekundarnih deformacij in se spreminja
do zaključka otrokove rasti. Pojavlja se pri 2-3 novorojenčkih na 1000 ţivorojenih. Dejavniki
tveganja za razvoj CP so: višja starost matere; uţivanje škodljivih substanc, virusne okuţbe
ali sladkorna bolezen med nosečnostjo; nedonošenost, hipoksija med porodom in teţja
obolenja pri novorojenčku. Zadnjih 30 let otroke uspešno habilitirajo – pripravljajo jih za kar
najbolj samostojno in produktivno ţivljenje. Habilitacija temelji na predpostavki, da je
pribliţno 20 % človekovih moţgan neizkoriščenih. Z ustreznim učenjem lahko proste
moţganske zmoţnosti vsaj do neke mere usposobimo za funkcije, ki bi jih morali opravljati
okvarjeni deli. Zato je dobro, če z otrokom pravilno ravnamo od rojstva.
S pravilnim ravnanjem (handling) vzpodbujamo in pospešujemo otrokov normalen
psihomotorični razvoj. V porodnišnici mora biti s pravilnim ravnanjem seznanjeno vse
zdravstveno osebje, ki se z otrokom ukvarja, doma pa oba starša in vsi, ki materi pomagajo pri
negi novega druţinskega člana. Novorojenčke polagamo v ustrezne poloţaje, ki spodbujajo
razvoj pravilnih vzorcev drţe ter gibanja in preprečujejo razvoj nepravilnih. Pri leţanju na
hrbtu ali na boku nikoli ne smemo podlagati glave, ker jo bo otrok še bolj iztegoval. Pri
leţanju na boku s plenico zaloţimo medenico, spodnja noga mora biti iztegnjena, zgornja
rahlo pokrčena. Pod otrokov trebuh in zgornjo nogo damo plenico, glavo in obe roki mu
upognemo rahlo naprej. Novorojenčka vedno najprej obrnemo na bok in obvezno dvigujemo
iz bočnega poloţaja. Spodnjo roko damo otroku med noge in ga istočasno primemo pod ramo
in glavo s spodnje strani. Z zgornjo roko mu pridrţimo glavo, zgornjo roko in hrbtenico.
Otrok se bo naše roke sam oklenil. Nato ga v rahlo skrčenem poloţaju dvignemo in obrnemo
na hrbet tako, da ostane rahlo skrčen. Polaganje opravimo enako kot dvigovanje, le v
obratnem vrstnem redu. Otroka vedno poloţimo na bok. Najprej na podlago poloţimo kolk in
medenico, šele nato ostalo telo in glavo. Oblačenje začnemo na boku. Pri tem je spodnja noga
iztegnjena, zgornja pa skrčena v kolku in kolenu. Pri tem pazimo na pravilen poloţaj glave in
otroku v tem poloţaju oblečemo srajčko. Otroka obrnemo najprej na hrbet, nato na drugi bok
in dokončamo oblačenje zgornjega dela. Nato na enak način oblečemo še spodnji del.
Slačenje poteka enako kot oblačenje, le v obratnem vrstnem redu. Previjamo na dva načina.
Pri prvem načinu otroka v rahlo skrčenem poloţaju glave, ramen, kolkov in kolen prenesemo
tako, da ga z obema rokama primemo pod ritko, rameni in glavo, dvignemo in poloţimo na
pripravljene plenice. Pri drugem načinu z eno roko primemo otrokovo nogo pod kolenom,
51
druga noga počiva na naši roki, v tem poloţaju dvignemo otrokovo ritko in s prosto roko
podenj namestimo plenice. Če mati otroka pestuje na hrbtu, mora biti vedno rahlo skrčen, obe
roki sta v ramenih potisnjeni malo naprej, v kriţu pa je upognjen. Nogi ima skrčeni v kolkih
in kolenih in počivata na nekoliko dvignjeni materini nogi. Če ga pestuje na trebuhu, ima
otrok glavo in roki nagnjeni naprej preko nekoliko dvignjene materine noge. Otrokovi nogi in
medenica počivajo na materini spodnji nogi. Mati z eno roko pridrţuje otrokovo ritko, z drugo
nadzoruje njegovo glavo. Otroku ta poloţaj zelo ustreza in je ugoden za krepitev njegovih
hrbtnih mišic. Če ga pestuje na boku, ima mati eno roko vedno otroku med nogami. Otrokova
spodnja noga je iztegnjena, zgornja pa rahlo skrčena in počiva na materini roki. Z drugo roko
mati drţi otrokovo glavo in spodnjo okončino. Potiska ju rahlo naprej, tako da je otrok rahlo
skrčen. Pri ljubkovalnem pestovanju mati sedi z nekoliko dvignjenimi koleni in drţi otroka v
naročju tako, da je njegova medenica na njenem trebuhu, glava pa na njenih kolenih. Pri tem
poloţaju se mati in otrok gledata, zato mu lahko poje, govori in se z njim igra, saj ima obe
roki prosti. Pri dojenju je otrok rahlo skrčen in nagnjen na prsi. Eno roko ima na dojki, drugo
pod njo (ne sme viseti materi za hrbtom!). Tudi otroka, ki ni dojen, hranimo v pestovalnem
poloţaju. Pri podiranju kupčka si mati poloţi otroka preko rame, z eno roko ga drţi pod ritko,
z drugo pa pridrţuje in kontrolira glavo in hrbtenico v rahlo upognjenem poloţaju. Otroka
prenašamo (prelagamo) tako, da ga z obema rokama primemo pod ritko, rameni in glavo tako,
da je rahlo skrčen v kolkih in kolenih, glava in rame so malo upognjene naprej. V tem
poloţaju ga dvignemo in prenesemo drugam. Pri podajanju iz rok v roke mora biti otrok ves
čas rahlo upognjen, roki pa v ramenih potisnjeni naprej. Če otroka pestujemo na levi roki, ga
drugemu podamo na desno roko.
DIHALNA STISKA NOVOROJENČKA
O dihalni stiski govorimo, ko pljučna funkcija ne zadostuje za oksigenacijo organizma in
izločanje CO
2.
Pojavlja se pri pribliţno 3 % novorojenčkov v zgodnjem neonatalnem
obdobju. Vzroki dihalne stiske pri nedonošenem in zrelem novorojenčku so različni, zato se
razlikujejo tudi klinična slika, zapleti in zdravljenje.
Pri nedonošenčku so najpogostejši vzroki dihalne stiske hialinske membrane, abnormno
kopičenje zraka, odprt Bottalov vod, moţganska krvavitev, pljučna nezrelost nedonošenčka in
pljučnica s sepso.
Hialinske membrane nastanejo zaradi nezadostne prezračenosti pljuč zaradi pomanjkanja
surfaktanta. Dihalna stiska se kaţe s tahipnejo (>60/minuto), ugrezanjem prsnice in
medrebrnih prostorov ter cianozo ob dihanju na zraku. Dihalna stiska navadno začenja takoj
po rojstvu in se poglablja do 72 ur po rojstvu (povečanje frekvence dihanja, ugrezanje prsnega
koša, dihanje z nosnimi krili, stokanje, cianoza). V porodnišnicah brez enote za intenzivno
terapijo je indikacija za transport nedonošenčka s hialinsko boleznijo v enoto za intenzivno
terapijo Nnaraščajoča dihalna stiska se takoj po rojstvu odraţa z naraščajočo potrebo po
kisiku (arterijski pO
2
je pod 6,5 kPa na 60-80 % kisiku in/ali pH pod 7,25 ob naraščanju
arterijskega pCO
2
nad 8 kPa). Zgodnje apnoične atake so absolutna indikacija za intubacijo in
nepretrgano ročno napihovanje s frekvenco nad 100 na minuto do prihoda transportne ekipe.
Ventilacija z visoko frekvenco s sorazmerno majhnimi inspiratornimi pritiski in s kratkim
52
inspiratornim časom je manj nevarna za nastanek pnevmotoraksa. Čeprav zdravljenje s
surfaktantom (naravnim, umetnim, sintetičnim), ki se daje intratrahealno, omili akutno stanje
dihalne stiske, zmanjša incidenco pnevmotoraksa in dolţino umetne ventilacije, je
najuspešnejše zdravljenje preprečevanje prematurnosti, ob grozečem prezgodnjem porodu pa
zdravljenje z deksametazonom, ki pospešuje zorenje pljuč pri plodu.
Abnormno kopičenje zraka je pogosta komplikacija ob mehanični ventilaciji nedonošenčka.
Kaţe se kot pnevmotoraks, pljučni intersticijski emfizem, pnevmoperikard, pnevmoperitonej.
Zaradi odprtega Botallovega voda se klinični znaki srčne dekompenzacije pojavljajo ob
koncu prvega tedna. Slišen je sistolo-diastoličen šum, opazni so dvigajoči pulzi, tahikardija,
povečana jetra, edemi, v najhujših primerih tudi apnoa in poslabšanje dihalne stiske. Na
rentgenski sliki je navadno vidna večja srčna senca. Zdravljenje srčne dekompenzacije zaradi
odprtega Botallovega voda je sprva konzervativno (omejitev tekočin, digitalizacija in
diuretiki) ter korekcija anemije, kasneje se uporabi stalni pozitivni tlak CPAP ( = continuous
positive airway pressure) ali celo umetna ventilacija, daje se indometacin (0,15 mg/kg telesne
teţe 2 x dnevno i.v.), skrajni ukrep je kirurška ligacija odprtega Bottalovega voda.
Pljučna nezrelost nedonošenčka se pojavi pri nedonošenčkih z zelo nizko porodno teţo, ki
imajo dovolj surfaktanta v pljučih. Takoj po rojstvu nimajo dihalne stiske, v naslednjih dneh
pa se pojavijo apnoične atake z bradikardijo, pogosteje v aktivnem REM kot mirnem ne-REM
spanju. Navadno potrebujejo občasno napihovanje ob spontanem dihanju IMV ( = intermitent
mandatory ventilation) z nizkimi inspiratornimi pritiski in koncentracijami kisika. Zapleti so
redkejši kot pri hialinskih membranah.
Klinično se pljučnica s sepso lahko kaţe z znaki in simptomi dihalne stiske
Povzročitelji zgodnje sepse in pljučnice so največkrat streptokok skupine B, Listeria, redkeje
pa Candida, virusi ali Gram negativne klice.
Nedonošenčka je praviloma treba nazotrahealno intubirati, napihovati z visoko koncentracijo
kisika, izvajati cirkulatorno podporo, potrebno je takojšnje zdravljenje z antibiotiki glede na
najpogostejše povzročitelje sepse. Velikokrat je potrebno zapleteno dodatno podporno
zdravljenje, in sicer: infuzija simpatikomimetikov (dopamina, dobutamina), izmenjalna
transfuzija, dajanje levkocitnega in trombocitnega koncentrata, infuzija endorfinskih
antagonistov (nalokson) in močnega odmerka steroidov.
Pri donošenih so najpogostejši vzrok dihalne stiske mekonijska aspiracija, abnormno
kopičenje zraka, pljučnica in prehodna tahipneja novorojenčka.
Mekonijska aspiracija je najpogostejši vzrok dihalne stiske pri donošenčkih. Novorojenci, ki
so aspirirali mekonij, imajo sorazmerno dramatično sliko takoj po rojstvu ali kmalu po njem.
Pokaţejo se znaki dihalne stiske s tahipnejo, ugrezanjem medrebrnih prostorov, plapolanjem
nosnic in cianozo. Takoj po rojstvu je učinkovito za odstranjevanje mekonija iz pljuč izpiranje
preko tubusa s fiziološko raztopino. Pri novorojenčkih, ki so aspirirali mekonij, gre navadno
tudi za perinatalno hipoksijo, zato moramo računati na moţnost hipoksične moţganske
prizadetosti in pridruţene persistentne pljučne hipertenzije (vzdrţevanje fetalne cirkulacije:
zvečan tlak v pljučnem oţilju in posledičen desno-levi spoj čez odprt foramen ovale in/ali
Botallov vod). Od njenega zdravljenja je odvisen končni izid bolezni. Otrok potrebuje
praviloma vsaj nekaj dni umetno ventilacijo, pogosto z visokimi frekvencami, Tako se
zmanjša nevarnost pnevmotoraksa, ki se v 50 % pojavlja celo ob standardni ventilaciji.
53
Takšno zdravljenje zagotovi hipokapnijo, ki zmanjšuje moţganski edem in pljučni ţilni
spazem. Velikokrat je potrebno tudi zdravljenje z zdravili zaradi persistentne pljučne
hipertenzije.
Abnormno kopičenje zraka se kaţe kot pnevmomediastinum ali pnevmotoraks. Spontani
pnevmotoraks nastane zaradi velikih intratorakalnih pritiskov ob prvih vdihih, pogosteje pa se
razvije alveolarna ruptura v sklopu aspiracijskega sindroma in po mehanični ventilaciji. Prosti
zrak se širi ob velikih ţilah v mediastinum in plevralni prostor. Večji pnevmotoraks
dreniramo, razbremenilno-diagnostično punkcijo opravi prvi prisotni zdravnik, kirurg ali
izurjen pediater pa nato namesti drenaţo.
Pljučnica je najpogosteje posledica aspiracijskega sindroma. Povzročitelji zgodnje pljučnice
in zgodnje sepse so praviloma isti, zato se tudi antibiotično zdravljenje ne razlikuje. Poleg
ustreznega antibiotičnega zdravljenja je zelo pomembna toaleta bronhialnega sistema.
Prehodna tahipneja novorojenčka se imenuje tudi sindrom mokrih pljuč. Zbolijo lahko
večji nedonošeni in donošeni novorojenčki, pri katerih so v ananamnezi dejavniki tveganja:
porod s carskim rezom, moški spol, velik plod, prolongiran ali prehiter porod, niţja ocena po
Apgarjevi, odsotnost fostatidilglicerola v plodovnici. Zaradi upočasnjene poporodne
resorpcije pljučne tekočine pride do pljučnega edema, slabše aeracije pljuč in nizke
kompliance. V prvih šestih urah po rojstvu se bolezen pokaţe s pospešenim dihanjem
(>80/min), prisotni so lahko tudi drugi znaki dihalne stiske. Če gre le za podaljšano
poporodno prilagoditev, nastopi izboljšanje po nekaj urah, sicer traja 3-5 dni. Zdravljenje je
simptomatsko, od dodajanja kisika, dihanja s pomočjo nosnega CPAP do mehanične
ventilacije. Pri nedonošenčkih moramo računati na moţnost motnje surfaktanta zaradi
pljučnega edema. Zato pogosto potrebujejo vsaj nekaj dni mehanično ventilacijo.
CIANOTIČEN NOVOROJENČEK
Cianoza je posinjelost koţe in sluznic zaradi zastoja venozne krvi in pomanjkanja kisika.
Periferni tip cianoze je omejen na okončine in praviloma izključuje hudo pljučno obolenje ali
cianotično srčno napako novorojenčka. Pri centralnem tipu cianoze razlike med perifernimi in
centralnimi deli telesa ni, otrok je ves cianotičen. Zagotoviti mu moramo prosto dihalno pot,
zadostno ventilacijo in oksigenacijo, normoglikemijo, normalno elektrolitsko in acidobazno
ravnovesje, normalno količino krvi ter toploto. Centralna cianoza je očitna, če je v krvi 3 ali
več g % reduciranega hemoglobina. Je lahko znak hude motnje oksigenacije zaradi hude
prizadetosti pljučnega parenhima ali prirojene srčne napake, ki morda potrebuje operativno
zdravljenje. S hiperoksičnim testom ugotavljamo odzivanje organizma na dihanje v 100 %
kisikovi atmosferi (vsaj 10 minut). Običajno gre pri otroku, ki postane v čistem kisiku roţnat,
za primarno pljučno obolenje, če ostane moder, pa za cianotično srčno napako. Tudi
dvodimenzionalna ehokardiografija je ena izmed najpomembnejših diagnostičnih metod pri
razlikovanju pljučnih in srčnih vzrokov cianoze. Incidenca prirojene srčne napake je
pribliţno 8 na 1000 rojenih, pribliţno 50 % otrok s prirojeno srčno napako je ţivljenjsko
ogroţenih. V bliţnji bodočnosti bo verjetno s kombinirano ultrazvočno preiskavo STIC (=
spatio-temporal image correlation = prostorninska časovna korelacija ehogramov) in TUI (=
tomographic ultrasound imaging = tomografski UZ prikaz) plodovega srca povečana
diagnostična zanesljivost pri preiskavah plodovega srca. Centralna cianoza pri novorojenčku s
54
prirojeno srčno napako je najpogosteje posledica desno-levega spoja in zmanjšanega
(tetralogija Fallot, atrezija plučne arterije) ali zvečanega pretoka skozi pljuča (sindrom
hipoplastičnega levega srca, koarktacija aorte pred narastiščem Botallovega voda, zelo velika
odprtina prekatnega pretina (defectus septi ventriculorum)) ter srčne odpovedi. Srčna odpoved
pri novorojenčku hitro napreduje. Srčnega šuma dostikrat ne slišimo, izraţeni so znaki
kardiogenega šoka. Novorojenček je bledosiv, diha hitro in površno ter negibno leţi. Periferni
pulzi so komaj tipljivi, krvni tlak zmanjšan ali neizmerljiv. Jetra so povečana, otrok je otečen.
Hiperbilirubinemija
Hiperbilirubinemija ali zlatenica novorojenčka je najpogostejša teţava v neonatalnem
obdobju. Pomeni nalaganje bilirubina v koţo in sluznice. Večinoma le prehodno, neškodljivo
stanje, ki nastane zaradi povečanega nastajanja bilirubina ob razpadu eritrocitov in
počasnejšega izločanja iz telesa zaradi nezrelega encimskega sistema v jetrih. Bilirubin je
končni produkt katabolizma hema, ki nastane predvsem z razpadom hemoglobina. Dodatni
izvori bilirubina so mioglobin in nekateri jetrni encimi.
V krvi je bilirubin vezan na serumski albumin (indirektni, nekonjugiran) in v taki obliki ne
prehaja prek hematoencefalne bariere. Prosti indirektni bilirubin lahko vstopa v moţgane in
postane za celice toksičen (natančni mehanizem toksičnosti še ni poznan). V jetrih se
nekonjugirani bilirubin veţe-konjugira z dvema molekulama glukuronske kisline s pomočjo
encima uridin difosfat glukuronil transferaze (UDPG transferaze). V plodu večina
nekonjugiranega bilirubina prehaja prek posteljice in se metabolizira v jetrih matere, ker je
zmoţnost plodovih jeter za konjugacijo bilirubina omejena. Konjugirani bilirubin (direktni) je
v vodi topen in se lahko izloča z urinom, vendar se ga večina z ţolčem izloči v črevesje. Če je
pasaţa upočasnjena, se konjugirani bilirubin dekonjugira z glukoronidazo, ki jo izločajo
črevesne bakterije. Dekonjugiran se lahko ponovno resorbira in zviša vrednost bilirubina v
krvi (enterohepatalni obtok). Pri obstrukciji iztoka ţolča se konjugirani bilirubin izloča iz jeter
v plazmo in nato v urin. Da izdvojimo novorojenčke, pri katerih je potrebno določiti bilirubin
v krvi, uporabljamo neinvazivno merjenje zlatenice s transkutanim bilirubinometrom. Večina
zlateničnih otrok ima le indirektni bilirubin in zato zadošča njegovo merjenje s standardnimi
koţnimi bilirubinometri. Le če zlatenica traja dalj časa ali se pridruţijo še drugi bolezenski
znaki, je treba določiti tudi nivo direktnega bilirubina.
V redkih primerih je v neonatalnem obdobju znana povezava med zvišanim nivojem
indirektnega bilirubina in trajno moţgansko okvaro. Kernikterus je postmortalna diagnoza za
rumeno obarvanje bazalnih ganglijev. Vzrok za nastanek kernikterusa tudi danes še ni znan.
Poleg zvišane vrednosti prostega indirektnega bilirubina je navadno prisoten še dodatni
ogroţujoči dejavnik, kot je hipoksija, sepsa ali acidoza, ki poruši hematoencefalno bariero in
dovoli vstop bilirubina v moţgane. Klinična slika se v začetku kaţe z hipotonijo, letargijo,
odklanjanjem hrane, bruhanjem, nato pa s krči in vreščečim jokom. Pridruţi se nevrološka
prizadetost z mišično okorelostjo, opistotonusom in nerednim dihanjem, preţiveli pa so
umsko zaostali, imajo atetoidno cerebralno paralizo in so gluhi. Glede na povezavo z
moţgansko okvaro delimo zlatenico v fiziološko in patološko.
Fiziološka zlatenica je običajna, nenevarna zlatenica. Pojavi se pri večini zdravih
novorojenčkov, šele po 24 urah otrokove starosti. Vrednost bilirubina redko preseţe 291
55
mikromol/L, najvišje vrednosti bilirubina pa opaţamo 3.-4. dan, nato upada in skoraj povsem
izgine v 14 dnevih. Nastane, ker imajo v primerjavi z odraslimi ali otroki novorojenčkova
jetra slabšo zmoţnost vezave in konjugacije bilirubina (pri nedonošenčkih je problem še
večji). Poleg tega so še dodatni razlogi za nastanek zlatenice: krajša ţivljenska doba fetalnih
eritrocitov; razpad krvi v modricah, kefalhematomu; policitemija zaradi pozno prekinjene
popkovnice; počasnejše odvajanje mekonija in večji enterohepatalni obtok; dehidracija še
pred vzpostavitvijo dobre laktacije (zlatenica zaradi dojenja); druţinska nagnjenost. Vse te
splošne in pogoste vzroke zlatenice štejemo k fiziološkim in zato je pri nedonošenčku meja za
fiziološko zlatenico višja kot pri donošenem otroku. Ime fiziološka je omejeno zgolj na vzrok
za zlatenico in ne pomeni, da je ni treba zdraviti. Prolongirana zlatenica je v večini primerov
nenevarna zlatenica, ki lahko traja več tednov. Otrok je zdrav, dobro napreduje, višina
bilirubina pa je po prvem tednu 200 do 280 mikromol/L in v 6 do 8 tednih počasi pade na
normalo. Najpogostejši nenevaren vzrok za dalj časa trajajočo zlatenico donošenega in
nedonošenega novorojenčka je dojenje oz. hranjenje z materinim mlekom. Etiologija ni
dokončno znana, verjetno pa nekatere matere izločajo v mleko snovi, ki pospešijo
enterohepatalni obtok bilirubina ali zavirajo konjugacijo v jetrih. Čeprav kratka prekinitev
dojenja pospeši padec bilirubina in je zato diagnostična, pri zdravem otroku to ni potrebno.
Redkejši vzroki prolongirane zlatenice so naslednji: dolgotrajno intravensko hranjenje,
nadaljevanje akutnih vzrokov za zlatenico (hemolitične bolezni, infekcije), bolezni presnove
(galaktozemija, hipotireoza, tirozinemija), sindromi (Lucey-Driscoll, Crigler-Najjar, Gilbert,
Dubin-Johnson, Rotor), hepatitis A, B, prirojene infekcije skupine TORCH, cistična fibroza
pankreasa, atrezija ali obstrukcija ţolčevodov, pomankanje alfa-1 –antitripsina.
Patološke zlatenice, ki otroka ogroţajo, obsegajo predvsem hemolitično oblika in zlatenico
zaradi infekcije. Hemolitična zlatenica je posledica povečanega razpada eritrocitov zaradi Rh
(D)
imunizacije,
ABO
inkompatibilnosti,
sferocitoze,
pomanjkanja
glukoza-6-P-
dehidrogenaze; pomanjkanje piruvatkinaze. Pri Rh imunizaciji je hemoliza velika in je
naraščanje bilirubina hitro, ker je antigen prisoten le na eritrocitih. Zato naredimo
izmenjevalno transfuzijo pri niţjih vrednostih bilirubina kot običajno. Najteţja oblika te
bolezni je fetalni hidrops, katerega intrauterino in poporodno zdravljenje je mogoče le v
terciarnih porodnišnicah z neonatalno intenzivno terapijo. Večina krvnih skupin A, B in O
ima IgM izoaglutinine, ki ne prehajajo placente, le 10% ţensk skupine O ima v plazmi IgG
hemolizine anti A (redko anti B), ki posteljico prehajajo in povzročajo hemolizo v krvi
novorojenca skupine A. Ker so hemolizini A relativno slaba protitelesa in so antigeni A tudi
na drugih tkivih, in ne le na eritrocitih, hemolitična bolezen ni tako teţka kot pri Rh-
imunizaciji. Za zlatenico zaradi infekcije je značilen nenaden začetek od prvega dne pa do
prvega meseca starosti s povišanimi vrednostmi direktnega bilirubina v serumu.
Zlatenico zdravimo tako, da poleg splošnih meril (dobra hidracija, zdravljenje infekcije)
zniţujemo nivo zlatenice s fototerapijo in z izmenjalno transfuzijo.
Fototerapija pomeni obsevanje golega otroka z lučjo, ki ima velik del svetilnosti v območju
absorpcijskega spektra bilirubina (450 nm). Zdraviti začnemo pri višini bilirubina, ki je blizu
2/3 % tiste vrednosti, ko se odločamo za izmenjevalno transfuzijo in končamo, ko začne nivo
bilirubina upadati. Fototerapija deluje na bilirubin s povratno fotoizomeracijo na netoksične,
rumene izomere, nepovratno tvorbo rumenega izomera lumirubina in fotooksidacijo v
netoksične brezbarvne pirole in dipirole. Takoj ko začnemo s fototerapijo, je 15-20%
56
bilirubina v netoksični obliki. Izmenjevalno transfuzijo prek popkovne vene izvedemo, če je
hitrost naraščanja ali višina bilirubina visoka glede na gestacijsko starost novorojenčka in
obstaja nevarnost kernikterusa. Pomeni zdravljenje zlateničnega novorojenčka tako, da mu
odvzamemo kri, dajemo pa ustrezno kri. Pri hemolitični zlatenici zaradi neskladnosti krvnih
skupin delamo izmenjevalno transfuzijo s krvjo 0 in otrokovim Rh faktorjem.
OKUŢBE PRI NOVOROJENČKU
Novorojenček nima enakovredne obrambe, kot jo imajo otroci ali odrasli, in je zato posebej
dovzeten za različne okuţbe. Njihovi povzročitelji so se z leti spreminjali. Sedaj sta malokrat
povzročitelja Streptococcusom aureus ali hemolitični streptokok skupine A, pogosteje pa
hemolitični streptokok skupine B in črevesne bakterije, kot so Escherichia coli, Klebsiella,
Pseudomonas aeruginosa. Narašča tudi število seps, ki jih povzroča Streptococcus
epidermidis. Stalen nadzor nad povzročitelji infekcij je zato pomemben za vsak neonatalni
oddelek. Najteţji neonatalni infekciji sta sepsa in meningitis. Ostale izolirane okuţbe, kot so
omfalitis, uroinfekt, otitis so redke, pljučnica pa se prekriva z drugimi boleznimi dihal in je
pogosta pri otrocih, zdravljenih z umetno ventilacijo.
Dostları ilə paylaş: |