Osnove pediatrije

Prirojeni  glavkom  najdemo  pri  pribliţno  5  na  10.000  novorojenčkov,  od  tega  pri  75  % 
bolezen  prizadene  obe  očesi.  Zanj  je  značilen  zvečan  tlak  v  očesu.  Včasih  ga  imenujejo 
buftalmos  ali  hidroftalmos,  ker  je  pri  glavkomu  oko  anatomsko  povečano.  Pri  glavkomu  je 
šarenični premer 12,5 mm do 13 mm, normalni je od 10,5 mm do 11 mm. Cilj  zdravljenja je 
zmanjšati tlak v očesu do normalnih vrednosti. 
 
Prirojene  nepravilnosti  moţgan  in  hrbtenice  so  večinoma  odkrite  med  nosečnostjo,  ki  je 
nato večinoma prekinjena, zato so pri novorojenčku redke. 
Spina  bifida  je  prirojena  napaka  v  okostenevanju  in  zapiranju  nevralnega  kanala,  ki  se 
večinoma  pojavlja  na  prehodu  ledvene  hrbtenice  v  kriţnico.  Izolirana  spina  bifida  je 
asimptomatska,  odkrijemo  jo  slučajno  pri  rentgenskem  slikanju.  Mielokela  je  prirojena 
napaka,  pri  kateri  se  skozi  defekt  v  nevralnem  loku  bočijo  ovojnice  medularnega  kanala. 

22 
 
Meningomielokela  je  prirojena  napaka,  pri  kateri  se  skozi  defekt  v  nevralnem  loku  bočijo 
ovojnice medularnega kanala z ţivčnimi elementi. Lahko je pokrita s koţo ali ne. Pogosto se 
razvije hidrocefalus. Zdravljenje je kirurško.  
 
Prirojene napake sečil predstavljajo kar 40 % vseh prirojenih napak, razlog temu je izredno 
zapleten  ontogenetski  razvoj.  Večina  prirojenih  napak  na  sečilih  je  obstruktivne  narave  in 
zaradi  oviranja  odtoka  seča  tudi  klinično  pomembna.  Hidronefroza  nastane  zaradi  zoţitve 
pieloureternega  spoja  zaradi  prekomernega  razvoja  kolagenskih  vlaken  v  tem  področju. 
Večinoma  je  enostranska,  bolj  pogosto  na  levi.  Lahko  nastane  tudi  pri  vezikoureteralnem 
refluksu visoke stopnje. Agenezija ledvic je popolna odsotnost organa. Če je obojestranska, se 
imenuje  Potterjev  sindrom  in  je  nezdruţljiva  z  ţivljenjem.  Pri  ekstrofiji  mehurja  se  mehur 
odpira  na  sprednjo  trebušno  steno.  Pojavlja  se  pri  1  na  10.000-50.000  rojstev  (dvakrat 
pogostejša je pri dečkih). Atrezija in valvula sečnice sta redki prirojeni nepravilnosti, ki zaradi 
retrogradnega vpliva zahtevata takojšnjo terapijo. Obe se pojavljata pri dečkih. Pri hipospadiji 
je sečnica pri dečkih  poloţena spodaj in lahko zeva. Zdravljenje je kirurško. 
 
Pri diafragmalni kili je v diafragmi defekt (običajno levo), skozi katerega prehajajo trebušni 
organi  v  prsno  votlino.  Novorojenček  ima  sploščen  trebuh  in  znake  dihalne  stiske,  ki  jo 
predihavanje  z  masko  močno  poslabša  (potrebna  je  intubacija!).    Zdravljenje  je  kirurško. 
Omfalokela se pojavi v predelu popka kot herniacija ali protruzija (štrlenje) trebušne vsebine, 
ki  je  prekrita  s  potrebušnico  in  ne  s  koţo.  Velikokrat  so  pridruţene  še  druge  nepravilnosti. 
Zdravljenje  je  kirurško.  Gastroshiza  se  pojavi  v  predelu  ob  popku  kot  protruzija  trebušne 
vsebine,  ki  ni  prekrita.  Zdravljenje  je  kirurško.  Pri  atrezija  ezofagusa  se  poţiralnik  na 
spodnjem  koncu  slepo  konča.  Lahko  je  pridruţena  traheoezofagealna  fistula,  ko  je 
poţiralnikom povezan s sapnikom. Novorojenček ima na ustih pene, pri poskusu hranjenja se 
duši,  sonde  ni  mogoče  uvesti  v  ţelodec.  Zdravljenje  je  kirurško.  Pri  atreziji  anusa  in/ali 
rektuma zadnjik ni prehoden, otrok lahko bljuva in ima distendiran abdomen. Zdravljenje je 
kirurško.  
Pri  prirojenem ekvinovarusu stopal  sta eno ali obe stopali zavihani v plantarno fleksijo in 
inverzijo,  v  sprednjem  delu  pa  še  zviti  navznoter.  Ortopedsko  zdravljenje  začnemo  ţe  ob 
rojstvu  z  razgibavanjem  v  smeri  korekcije.  Doseţeno  korekcijo  skušamo  zadrţati  z 
imobilizacijo  v  korektivnih  mavcih  ali  opornicah,  ki  jih  sproti  menjavamo  in  prilagajamo 
doseţeni korekciji. Nezdravljena deformacija pušča izredno hudo invalidnost. 
 

23 
 
ZDRAV IN BOLAN NOVOROJENČEK 
 
Novorojenčkovo obdobje (neonatalno obdobje) obsega prvih 28 dni ţivljenja. Novorojenček 
(neonatus) je otrok od rojstva do 28. dneva (tab. 1).  
 
Tabela 1.  Definicije v neonatologiji.  
 
Neonatalno obdobje 
Prvih 28 dni ţivljenja 
Zgodnje neonatalno obdobje 
Od 0 do 6 dni, 23 ur in 59 minut  
Pozno neonatalno obdobje 
Od 7. do 28. dneva ţivljenja  
Novorojenček (neonatus ) 
Otrok od rojstva do 28. dneva starosti 
Donošen novorojenček (maturus) 
Otrok, rojen od 37.- 42. tedna gestacije 
Prenošen novorojenček (postmaturus) 
Otrok, rojen po 42. tednu gestacije  
 
Nedonošen novorojenček (prematurus)  Otrok, rojen pred 37. tednom gestacije 
Skrajno nezrel nedonošenček (ELBW  
= extreme low birth weight) 
Ob rojstvu tehta <1000 g 
Zelo nizka porodna teţa 
(VLBW =  very low birth weight) 
Ob rojstvu tehta <1500 g  
Nizka porodna teţa  
(LBW = low birth weight) 
Ob rojstvu tehta < 2500 g 
Zelo velik novorojenček  
Ob rojstvu tehta >4500 g  
Perinatalna umrljivost (PU) 
Mrtvorojeni in umrli v zgodnjem 
neonatalnem obdobju  
Mrtvorojen novorojenček 
Otrok brez znakov ţivljenja, rojen po 22. 
tednu gestacije  
Neonatalna umrljivost 
Smrti v prvih 28. dnevih ţivljenja 
Zgodnja neonatalna umrljivost 
Smrti od 0 do 6 dni, 23 ur in 59 minut 
Pozna neonatalna umrljivost 
Smrti od 7 do 27 dni, 23 ur in 59 minut  
 
Določitev gestacijskega tedna (tedna nosečnosti) oziroma gestacijske starosti je nujna za 
prepoznavo novorojenčkov z večjim tveganjem za zaplete. Izraţena je v polnih tednih in 
dnevih kot sedminah tedna. 
 
Primernost porodne teţe gestaciji 
Na mere novorojenčka poleg gestacijske starosti in spola bistveno vplivajo tudi rasne 
značilnosti, zato je po svetu veliko tabel in grafov, ki kaţejo mere (teţo, obseg glave, dolţino) 
po centilih. V Sloveniji uporabljamo svoje lastne krivulje za porodno teţo in obseg glave, ki 
so natisnjeni v formularju »Porodni zapisnik«  in prikazane na sliki 3. 
 
 
 
 

24 
 
Slika 3. Krivulja porodnih teţ in obsega glave slovenskih novorojenčkov po rojstvu (Porodni  
zapisnik–Novorojenec, 1998). 
 
 
 
Na osnovi primernosti teţe glede na gestacijo so novorojenčki:  
primerni za gestacijsko starost AGA ( = appropriate for gestational age), ki imajo teţo med 
10. in 90. percentilno krivuljo za  gestacijsko starost, 
preteţki za gestacijsko starost LGA ( = large for gestational age), ki imajo teţo nad 90. 
percentilno krivuljo,  
prelahki za gestacijsko starost oz. asimetrični zahirančki SFD ( = small for date), ki imajo 
teţo pod 10. percentilno krivuljo, 
premajhni za gestacijsko starost oz. simetrični zahirančki SGA ( =  small for gestational 
age), ki imajo teţo in obseg glave pod 10. percentilno krivuljo.  

25 
 
Postkoncepcijska starost (postmenstrualna starost) je »dejanska« starost nedonošenčkov: 
postmenstrualna starost 8 tednov starega nedonošenčka, ki se je rodil s 24. tedni nosečnosti, je 
32 tednov. 
 
Viabilnost  pomeni  tisto  mejno  gestacijsko  starost,  pri  kateri  ima  zelo  nezrel  nedonošenček 
objektivno moţnost preţivetja. Razvoj medicine omogoča preţivetje novorojenčkom, rojenim 
izjemoma  celo  z  dopolnjenimi  22.  gestacijskimi  tedni.  Tako  se  trend  preţivetja 
nedonošenčkov  tako  v  svetu  kot  tudi  v  Sloveniji  izraţa  v  zmanjševanju  umrljivosti 
novorojenčkov in dojenčkov.   
 
Ţivorojenost je popoln iztis ali ekstrakcija ploda. Pravno je ţivorojen vsak novorojenček, ki 
kaţe po rojstvu kakršenkoli znak ţivljenja. Za opredelitev ţivorojenosti se večinoma 
uporablja prisotnost ţivljenjskih znakov ţe pri nedonošenčkih z 22 tedni gestacijske starosti. 
Vsi ti otroci sodijo med rojstva, zato prejmejo rojstni list ter v primeru smrti tudi mrliški list. 
 
Mrtvorojenost  je rojstvo otroka, ki je bil rojen brez znakov ţivljenja (ni dihal, ni gibal, srce 
ni utripalo) in je ob rojstvu tehtal najmanj 500 gramov, oziroma je nosečnost trajala najmanj 
22 tednov ali je bila dolţina njegovega telesa najmanj  25 centimetrov.  
 
STATISTIKA UMRLJIVOSTI NOVOROJENČKOV 
 
Perinatalna  umrljivost  (PU)  je  število  vseh  mrtvorojenih,  teţkih  500  g  in  več  in  število 
umrlih novorojenčkov do 7. dneva starosti, teţkih 500 g in več na 1000 rojenih v koledarskem 
letu. PU izraţamo v promilih (na tisoč rojenih).  
 
Mrtvorojenost  na  1000  rojstev  je  razmerje  med  številom  mrtvorojenih  otrok  (ne  glede  na 
porodno teţo) in številom rojstev v koledarskem letu, pomnoţeno s 1000. Za leto 1985 je bila 
v Sloveniji 4,9 na 1000 rojstev, za leto 2007 pa 5,1 na 1000 rojstev. 
 
Zgodnja neonatalna umrljivost na 1000 ţivorojenih otrok je razmerje med številom umrlih 
otrok  do  7.  dneva  starosti  (6  dni  23  ur  in  59  minut)  in  številom  ţivorojenih  otrok  v 
koledarskem letu, pomnoţeno s 1000. Za leto 1985 je bila v Sloveniji 9,1 na 1000 ţivorojenih 
otrok, za leto 2007 pa 1,4 na 1000 ţivorojenih otrok. Na zniţevanje deleţa zgodnje neonatalne 
umrljivosti  v  Sloveniji  sta  vplivala  tudi  zdravljenje  hudo  bolnih  novorojenčkov  in 
nedonošenčkov v terciarnih centrih intenzivne terapije in varen prevoz bolnih novorojenčkov 
in nosečnic do terciarnih centrov.  
 
Perinatalna  umrljivost  ne  glede  na  porodno  teţo  na  1000  rojstev  je  razmerje  med  številom 
vseh perinatalnih  smrti (seštevek števila mrtvorojenih,  teţkih  500 g in  več in  števila umrlih 
otrok do 7. dneva starosti, teţkih 500 g in več) v koledarskem letu in številom vseh rojenih, 
teţkih 500 g in več, v istem letu, pomnoţeno s 1000. Za leto 1985 je bila v Sloveniji 12,2 na 
1000 rojstev, za leto 2007 pa 6,4 na 1000 rojstev. 
Če se pri multipli nosečnosti eden izmed otrok rodi kot ţivorojen, štejemo med mrtvorojene 
tudi njegov mrtvorojeni par, pa čeprav je laţji od 500 gramov.  

26 
 
Perinatalna umrljivost nad 1000 gramov in več na 1000 rojstev se uporablja za poročanje in 
prikaz  podatkov  SZO,  torej  za  mednarodne  primerjave.  Je  razmerje  med  številom  vseh 
perinatalnih  smrti  otrok  teţkih  1000  gramov  in  več    (seštevek  števila  mrtvorojenih,  teţkih 
1000 g in več in števila umrlih otrok do 7. dneva starosti, teţkih 1000 g in več) v koledarskem 
letu in številom vseh rojenih, teţkih 1000 g in več, v istem letu, pomnoţeno s 1000. Za leto 
2007 je bila v Sloveniji 3,9 na 1000 rojstev, v drţavah Evropske Unije pa 6,0 na 1000 rojstev.  
 
Pozna  neonatalna  umrljivost  je  umrljivost  na  1000  ţivorojenih  otrok.  Je  razmerje  med 
številom  umrlih  otrok,  starih  od  7  do  27  dni  (  27  dni  23  ur  in  59  minut)  in  številom 
ţivorojenih otrok v koledarskem letu, pomnoţeno s 1000. Za leto 2002 je bila v Sloveniji 3 na 
1000 rojstev. 
 
 
PRILAGODITEV NOVOROJENČKA NA ZUNAJMATERNIČNO ŢIVLJENJE 
 
Kakovost  otrokovega  zunajmaterničnega  ţivljenja  je  odvisna  od  pravilnega  zaporedja 
vzpostavitve  novih  funkcij  (dihanja-nekaj  ur,  uravnavanja  telesne  temperature,  prebave)  in 
prilagoditve/spremembe nekaterih drugih funkcij (krvnega obtoka-24 ur, izločanja bilirubina-
nekaj  dni,  koncentracijske  sposobnosti  ledvic-nekaj  tednov  ter  nekaterih  presnovnih  in 
imunskih funkcij-nekaj mesecev).  
 
Krvni obtok pri plodu 
Pri  plodu  delujeta  oba  prekata  vzporedno  zaradi  spojev  prek  odprtega  ovalnega  okenca 
(foramen ovale) in  Bottalovega voda (ductus arteriosus). Posteljica je organ z nizkim ţilnim 
uporom, zato je krvni pretok skozi plodovo srce, merjen v ml/kg veliko večji kot pri odraslem. 
V pljučnih ţilah je upor velik, zato je večina krvi iz desnega prekata prek arterijskega duktusa 
usmerjena v  aorto.   Kri  se obogati s  hrano in  kisikom (oksigenira kri,  pO2 je 30 mm Hg) v 
posteljici  (placenta).  Iz  posteljice  do  ploda  prehaja  kri  po  popkovni  veni  (umbilikalni  veni). 
Ta se v jetrih deli na portalni sinus, ki nosi kri proti portalni veni in venozni duktus, ki vstopa 
neposredno v spodnjo veno kavo. Kri,  ki  vstopa v srce prek spodnje vene kave, je zato  bolj 
oksigenirana  (pO2  je  26  mm  Hg)  kot  tista,  ki  vstopa  prek  zgornje  vene  kave.  V  desnem 
preddvoru se oba toka krvi kriţata. Obogaten tok krvi s kisikom iz spodnje vene kave pelje v 
glavnem prek odprtega ovalnega okenca (foramen ovale) v levi preddvor in nato prek levega 
prekata  v  aorto.  Srce  in  moţgani  dobijo    tako  s  kisikom  bogatejšo  kri.  Tok  krvi  iz  zgornje 
vene  kave  je  usmerjen  v  desni  prekat  in  nato  prek  pljučne  arterije  ter  Bottalovega  voda 
(ductus arteriosus) v descendentno aorto. S kisikom nenasičena kri (pO2 je 20 mm Hg) se v 
posteljico  vrne  prek  vej  internih  iliakalnih  arterij,  dveh  hipogastričnih  arterij,  ki  se 
preimenujeta v popkovnični arteriji in v popkovnici ovijata veno.  
 
Krvni obtok pri novorojenčku 
S  prekinitvijo  pretoka  prek  posteljice  in  arterijskega  duktusa  ter  ovalnega  okenca  preide 
plodov krvni obtok v novorojenčkov in »odraslo cirkulacijo«, kjer se vsa deoksigenirana kri, 
ki se vrača v desni prekat, usmeri v pljuča in se tam oksigenira. Ţilni upor v pljučih postane 
niţji od sistemskega, zato delujeta prekata zaporedno in nič več vzporedno. Po rojstvu otroka 

27 
 
se  zaradi  prekinitve  popkovnega  ţilja  poveča  upor  v  sistemskem  obtoku.  Sistemski  krvni 
pritisk  dvigne  pritisk  v  levem  srcu  prek  tistega  na  desni  in  ovalno  okence  se  funkcionalno 
zapre. S prvim vdihom se zmanjša upor v pljučnih ţilah in preusmeri pretok krvi iz desnega 
prekata  v  pljuča.  Sočasno  se  zaradi  razlike  tlakov  med  pljučno  arterijo  in  aorto,  zniţanja 
prostaglandinov,  predvsem  pa  oksigenirane  krvi,  ki  teče  preko  njega,  začne  zapirati  tudi 
arterijski duktus. Pri donošenih novorojenčkih se funkcionalno zapre v 24 urah, zabrazgotini 
pa v treh tednih. Pri nedonošenčkih je lahko arterijski duktus odprt več kot teden dni. Ovalno 
okence se funkcionalno zapre ţe nekaj minut po rojstvu, anatomsko ob letu, pri 25 % ljudi pa 
ostane odprto.  
 
Prehodni krvni obtok  
Je obdobje, v katerem posteljničnega pretoka ni več, zaradi zvišanega upora v ţilah pljuč pa 
sta  odprta  arterijski  duktus  in  ovalno  okence.  Imenujemo  ga  prehodna  –  tranzitorna 
cirkulacija. Vsa kri iz desnega prekata ne teče v pljuča, del neoksigenirane krvi prehaja skozi 
ovalno  okence  v  levo  srce,  prek  arterijskega  duktusa  pa  v  descendentno  aorto.  Do  takega 
stanja  lahko  privedejo  bolezni,  ki  povzročijo  pomanjkanje  kisika  ali  povečanje  upora  v 
pljučnih  ţilah  do  take  mere,  da  preraste  upor  v  sistemskem  krvnem  obtoku.  Take  teţke 
neonatalne bolezni  so mekonijska aspiracija, prirojena pljučnica  ali dihalna stiska. Stanje je 
lahko prehodno po carskem rezu, zaradi slabšega iztisa tekočine iz pljuč.  
 
Vzpostavitev dihanja 
Dihanje  (respiracija)  omogoča  izmenjavo  plinov  v  pljučih  in  skupaj  s  krvnim  obtokom 
preskrbo celic z O2 ter odstranjevanje CO2. Vzpostavitev dihanja pri novorojenčku je odvisna 
od  zaporedja  kompleksnih  dogodkov.  Za  prvi  vdih  je  potreben  visok  negativni  pritisk,  ki 
povzroči  prodiranje  zraka  v  s  tekočino  napolnjena  pljuča.  Ţe  po  nekaj  vdihih  se  odpiralni 
pritisk, ki je potreben za prodor zraka v pljuča, zmanjšuje in je podoben kot pri odraslem. Za 
učinkovito  izmenjavo  plinov  mora  biti  iz  pljuč  odstranjena  tekočina.  Prezračenost 
novorojenčkovih pljuč je hitra trajna nadomestitev tekočine v alveolih in bronhialnem vejevju 
z zrakom. Zadovoljiva prezračenost je mogoča le, če je v pljučih dovolj surfaktanta, ki zniţuje 
površinsko napetost in s tem potrebni odpiralni pritisk. Surfaktant se prične tvoriti v 22.  tednu 
gestacije, v zadostni količini pa med 34. in 37. tednom nosečnosti. Če surfaktanta ni dovolj, se 
voda v pljučih zadrţuje, ţe razpeti alveoli se sesedajo in nastane dihalna stiska. V drugi fazi 
poroda,  ko  je  otrokov  prsni  koš  močno  stisnjen,  se  iz  njegovih  pljuč  iztisne  skoraj  tretjina 
tekočine. Ostala tekočina se vsrka v intersticij, od koder jo očistita cirkulacija in limfa. Tudi 
pljučni  krvni  obtok  se  mora  povečati  za  6-10  krat.  Dihalni  center  v  moţganskem  deblu  se 
vzdraţi prek koţnih refleksov in  spremenjene koncentracije kisika in ogljikovega dioksida v 
otrokovih telesnih tekočinah.  
Zakasnitev  pri  odstranitvi  tekočine  pri  porodu  s  carskim  rezom,  kjer  ni  mehaničnega  iztisa, 
lahko povzroči prehodno dihalno stisko novorojenčkov. 
 
Uravnavanje telesne temperature 
Novorojenčkova  sposobnost  vzdrţevanja  telesne  temperature  je  mnogo  manjša  kot  pri 
odraslem, zlasti  če je gol  in  moker. Novorojenček se lahko po rojstvu  močno ohladi, saj  se 
slabše odziva na stres zaradi mraza kot odrasli. 

28 
 
Razlog za podhladitev novorojenčka so kondukcija (oddajanje toplote proti hladnejši podlagi), 
konvekcija (oddajanje toplote s telesne površine v okolni zrak), radiacija (oddajanje toplote s 
telesne  površine  proti  najbliţjemu  predmetu)  in  evaporacija  (izparevanje  vode  z  otrokove 
površine). Da se otrok ne podhladi, potrebuje termonevtralno temperaturo okolja.  To je tisti 
razpon  temperature  in  vlage  okolice,  kjer  potroši  novorojenček  najmanj  kisika  za  normalno 
telesno  temperaturo  (rektalna  temp.  od  36,5°C  do  37°C).  V  tem  območju  je  tvorba  toplote 
minimalna, novorojenček se ne poti, njegova telesna temperatura je normalna. Medtem ko za 
oblečenega  donošenčka  zadošča  ţe  temperatura  okoli  22°C,  je  za  golega  donošenega 
novorojenčka termonevtralna temperatura okolja pri relativni vlagi 50% in brez prepiha  od 
31°C do 34°C. Gol nedonošenček, ki ima tanko koţo in revno podkoţno maščevje,  potrebuje 
v  inkubatorju  višjo  temperaturo.  Če  je  temperatura  okolice  pod  termonevtralno,  mora  otrok 
povečati tvorbo toplote, kar skupaj s povečano porabo kisika imenujemo »presnovni odgovor 
na mraz«. Na ohladitev se odziva s periferno vazokonstrikcijo, ki povzroči ohladitev koţe in 
zmanjša  izgubo  toplote  zaradi  konvekcije,  radiacije  in  izparevanja.  Hladen  novorojenček 
lahko postane somnolenten, večinoma pa je bolj aktiven, manj spi in leţi skrčen. Drhtenja, ki 
je  značilno  za  odrasle,  pri  novorojenčkih  ni.  Če je  temperatura  okolice  nad  termonevtralno, 
oddaja  novorojenček  toploto  z  razširitvijo  koţnih  ţil  in  s  povečano  s  čutili  nezaznavno 
perspiracijo. Novorojenček tvori toploto s presnovo rjavega maščevja, ki se nahaja ob velikih 
ţilah prsne votline, okoli srca, ob ledvicah in nadledvičnih ţlezah, pazdušni jami, na tilniku in 
med  lopaticama.  Nastane  med  26.  in  28.  tednom  gestacije.  Pri  donošenem  novorojenčku 
predstavlja  do  7  %  telesne  teţe,  pri  nedonošenčkih  in  novorojenčkih  z  zelo  nizko  porodno 
teţo  ga  je  manj.  Pri  ohladitvi  okolja  se  pri  novorojenčku  poveča  proizvodnja  toplote  kot 
posledica zvišane presnovne aktivnosti v rjavem maščevju.  Z vzdraţenjem termoreceptorjev 
se v rjavem maščevju dvigne koncentracija norepinefrina, ki stimulira hidrolizo trigliceridov v 
neesterificirane proste maščobne kisline in  glicerol.  Toplota, ki  se pri tem sprošča, potuje v  
koţo po telesnih tkivih in krvnih ţilah. Tega načina tvorbe toplote v prvih 12 urah ni, okvari 
pa  se  ob  asfiksiji  ali  hipoksemiji.  Pri  novorojenčkih  s  povečano  potrebo  po  kisiku  je  lahko 
moteno sproščanje toplote iz rjavega maščevja.     
 
OSKRBA NOVOROJENČKA NEPOSREDNO PO ROJSTVU 
 
Oskrba vitalnega novorojenčka 
Oskrba  vitalnega  novorojenčka  so  našteti  preventivni  ukrepi  in  ukrepi  zdravljenja,  ki  se  pri 
novorojenčku obvezno opravijo v prvih urah po rojstvu. 
 
Preventiva neonatalne (gonoroične) oftalmije 
Obvezno se opravi po prvem dojenju v prvih 3 urah po rojstvu z aplikacijo 1% kapljic acetil 
tanin  albuminata  v  očesno  veznico  novorojenčka.  Kapljice  lahko  povzročijo  kemični 
konjunktivitis,  ki  ne  rabi  zdravljenja.  Če  ima  nedonošenček  še  zlepljene  oči,  mu  jih  ne 
razpiramo  na  silo.  Ponekod  uporabljajo  zaščitne  antibiotične  kapljice  pred  klamidijsko 
oftalmijo (0,5 % eritromocin, 1 % tetraciklin), vendar zaščita ni polna.  
 
 
 

29 
 
Preventiva hemoragične bolezni 
Obvezno  se  opravi  po  prvem  dojenju  v  prvih  3  urah  po  rojstvu  z  aplikacijo  1  mg  ustrezne 
oblike vitamina K intramuskularno. Otroke, ob rojstvu laţje  kot 1500 g, lahko zaščitimo z 0,5 
mg  ustrezne  oblike  vitamina  K.  Če  zdravila  ne  moremo  dati  v  mišico,  damo  enak  odmerek 
oralno s pipeto, po gastrični cevki ali ob prvem hranjenju. 
 
Pasivna zaščita in cepljenje proti hepatitisu B 
Obvezna  je  za  vse  otroke  mater,  ki  so  bile  med  aktualno  nosečnostjo  odkrite  kot  nosilke 
HBsAg.  V  prvih  12  urah  po  rojstvu  mora  novorojenček  dobiti  pasivno zaščito  in  nato  prvo 
dozo cepiva v skladu z republiškim Programom imunoprofilakse in kemoprofilakse. 
 
Zdravljenje novorojenčka matere, v nosečnosti okuţeni s povzročiteljem toksoplazmoze 
Takoj  po  rojstvu  je  potrebna  diagnostika  in  zdravljenje  z  ustreznim  antibiotikom  v  skladu  s 
strokovno doktrino. 
 
Oskrba novorojenčka v slabi kondiciji 
 
Dobra ocena po Apgarjevi ob prvi in peti minuti je 8-10, zadovoljiva 5-7 in nizka 0-4. Nizka 
ocena ob prvi minuti kaţe predvsem na novorojenčka, ki potrebuje oţivljanje. Ocena ob peti 
minuti  pove,  koliko  se  je  spremenilo  otrokovo  stanje  zaradi  oţivljanja.  Če  je  ocena  ob  5. 
minuti še vedno pod 7,  moramo  ocenjevati še ob 10. minuti. Čeprav je  slaba ocena ob peti 
minuti  lahko  povezana  z  asfiksijo,  slabo  korelira  s  kasnejšim  nevrološkim  razvojem. 
Vrednotenje  ocene  po  Apgarjevi  je  pravilno,  če  upoštevamo,  da  imajo  nedonošenčki  niţji 
mišični  tonus  in  slabše  razvita  pljuča,  zato  se  po  porodu  slabše  odzivajo  na  draţljaje  in 
redkeje jokajo. Ne smemo pozabiti, da ocenjevanje otroka po Apgarjevi meri poleg asfiksije 
tudi  druge  dejavnike.  Zniţan  mišični  tonus  ali  odzivnost  novorojenčka  sta  lahko  posledica 
materine  sedacije  in  analgezije  ob  porodu  ter  otrokovih  ţivčno-mišičnih,  srčnih  in  pljučnih 
bolezni.    Novorojenčki  z  oceno  5-7  so  laţje  asfiktični.  Velikokrat  potrebujejo  le  neţno 
aspiracijo zgornjih dihal in  kratkotrajno  nadihavanje s kisikom  preko maske. Po teh ukrepih 
pričnejo  običajno  dihati  bolj  redno  in  globoko,  izboljša  se  oskrbo  s  kisikom  in    ocena  po 
Apgarjevi ob peti minuti je 8-10. Nizka ocena po Apgarjevi je 0-4 in pomeni teţko asfiksijo 
ter zahteva takojšnje oţivljanje, da se morda še lahko izognemo posledicam asfiksije.